Med Olševo in Dravogradom

Iz o Koropedija

Skoči na: navigacija, iskanje

Med Olševo in Dravogradom

Avtor: Janez Mrdavšič

Mežiška dolina je del Republike Slovenije. Od Avstrije jo loči državna meja, ki teče čez Olševo, Peco in Strojno, povezujeta pa jo z njo mejna prehoda Holmec nad Poljano in Reht nad Mežico. Južna in vzhodna meja pokrajine se ujema z nekdanjo deželno mejo med Štajersko in Koroško.


Zgradbo tal in zunanjo podobo doline so dolge milijone let oblikovali zemeljski premiki; morje, v katerega vodah so plavale školjke, ohranjene kot fosilne priče davnega, komaj še dojemljivega dogajanja; vulkan, ki je oblikoval današnje pogorje Smrekovca; ledeniki in deroči potoki, ki so drli v dolino.

Južni del doline obsega širšo okolico Črne in se strokovno imenuje tudi Karavanška brazda. Po njem teče Meža, ki pri kmetu Kosu tostran državne meje drugič privre na dan. V Črni se združi z Javorskim potokom, naglo zavije proti severu in teče skozi divje prebojne tesni med Mušenikom in Poleno. Listavci ob vznožju belih kamnitih gmot, nagrmadenih nad sotesko, se spomladi odenejo v sočno zelenje, ki se jeseni prelije v opojno barvitost; samotna drevesa na ozkih policah se stegujejo nad prepadne strmine, da vzbuja pogled nanje mešanico občudovanja in nerazumljive tesnobe.

Tod teče Meža skozi osrednji - karavanški pas doline med Peco in Uršljo goro. V Peci naj bi si bil poiskal zavetje pravljični kralj Matjaž s svojimi vojščaki, na nekdanjem Plešivcu sveta Uršula s spremstvom svojih devic.


Morda so naši ljudje vedeli, da je Matija Korvin, hrvaško-ogrski kralj od leta 1458 do leta 1490, krhal samovoljo mogočnih fevdalcev, gotovo pa niso poznali pomena, ki ga je imel njegov dvor za razvoj evropskega humanizma. Njegovi neposredni sodobniki so poznali samovoljno izsiljevanje in požiganje ogrskih drugorazrednih vojaških enot, ki so se znašale tudi nad neposredno okolico Mežiške doline, zato so mu gotovo lahko šele poznejši rodovi pripisali tiste lastnosti in namene, ki so ustrezali njihovim sanjam o svobodi in vsem tistem, česar so si najbolj želeli. Utopičnost sanj je bila vzrok za to, da so jih povezali z vdanim čakanjem, ki ga ponazarja kralj Matjaž, kot ga je izoblikovala ljudska domišljija. Morda je to bolj ali manj trajna značilnost slovenskega narodnega značaja, ki nam vsaj v preteklosti ni bila v prid in bi jo morali vedno znova sproti premagovati.

Leta 1941 je bil zmage pijanim nemškutarjem napoti celo kip kralja Matjaža na Peci; dali so duška slepemu navdušenju in delo Nikolaja Pirnata vrgli v prepad. Danes stoji v skalni votlini blizu planinske koče nova podoba kralja Matjaža, kot jo je v naravni velikosti izdelal Marjan Keršič-Belač.

Pod južnim ostenjem Pece leži Topla, slikovita alpska dolinica, med vojno varno zatočišče partizanov z obeh strani meje; na vzhodu pa se stekajo strmine proti Podpeci s starimi rudarskimi zaselki in osamljeno gotsko cerkvico svete Helene, blagoslovljeno leta 1477.


Sveta Uršula in njene spremljevalke pa - pravi legenda - so prišle na Plešivec s Pohorja, a so se prej ustavile na sedelcu nad Šentanelom. Navduševal jih je čudovit razgled po Podjuni mimo Pece in Obirja, motil pa pomislek lastnice travnika in njena skopuška skrb za travo, ki bi jo ob romanjih pohodili božjepotniki. Odšle so na Plešivec, kjer je bil celo kamen tako mehak, da se je vdal pod rahlo stopinjo svetnice, ki je dala gori novo ime. Povodni mož pa, ki je dotlej živel v jezercu, kjer zdaj stoji najvišja cerkev na Slovenskem (1696 m), je noč za nočjo s parom črnih Šisernikovih volov skrivaj zvozil vodo iz jezera na Plešivcu na Pohorje.


Med osrednjim karavanškim predelom doline in Strojno, ki jo zapira s severa, je hribovit svet Leškega ali Hotuljskega podolja, razpotegnjen od Sel mimo Kotelj proti Lešam in Mežici ter naprej čez Lokovico in Dolgo Brdo proti državni meji.

Kopasto sredogorje Strojne pripada Centralnim Alpam. Med številnimi dolinicami in grapami, zajedenimi v njena sončna pobočja, sta si izdolbli najglobljo in najdaljšo Šentanelska in Strojnska reka. Meža je s svojim tekom odrezala od pogorja njegove skrajne južne izrastke: Riflov vrh, Zagrad, Navrški in Preški vrh, Brdinje in Selovec. Še strnjena povezava Tolstega vrha in Pigla nad Javornikom je po ljudski pripovedki zadrževala vodo prevaljskega jezera in dajala v Brusnikovih pečeh ob Votli peči zavetje okrutnemu povodnemu možu.

Za dolino reke Meže, ki priteče izpod Savinjskih Alp, se prebije skozi Karavanke in južne obronke Centralnih Alp ter se pri Dravogradu izlije v Dravo, je značilno milo alpsko podnebje. V dolgih, razmeroma mrzlih zimah prekrijejo struge potokov in potočkov ledeni oboki in že tako koničaste smreke se pod bremenom snega še bolj ostrvasto zožijo. Še pred nekaj desetletji so pozimi težke parizarje, s katerimi so dan za dnem prevažali po dolini rudo in les, zamenjale sani in soteske je oživilo živahno žvenčkljanje kraguljčkov na konjskih komatih. Na vigred pretrga otrplo tihoto zasnežene pokrajine glasen šum južnega vetra, led in sneg se topita, vode narastejo, ko pa se spet unesejo in zbistrijo, nastopi kratka pomlad z bujno svežino ozelenelih listavcev in macesnovja. Za vigredmi nastopijo zmerno topla poletja. Spravilo pridelkov v višjih legah večkrat oteži zgodaj zapadli sneg in opojno jesensko barvitost znova prekrije belina.


Kdor količkaj pozna lego doline, Olševe in krajev, kjer si je ledenodobni človek iskal zatočišče in pustil sledove svojega bivanja, si komajda lahko predstavlja in težko verjame, da bi ne bil taval tudi po krajih ob Meži in njenih pritokih.


Dokler prepričljiva odkritja ne pritrdijo domnevam, naj velja ugotovitev, da segajo na naših tleh najstarejši sledovi človeka in njegove genialne iznajdljivosti, ki je začela mnogo pozneje usodno vplivala tudi na podobo krajine, šele v tretje tisočletje pred našim štetjem ali morda celo v še poznejši čas.

Le nekaj primerov kamnitega orodja iz te dobe so našli v Mežiški dolini: dleto v Dobji vasi, v Podkraju kladivo, v Lesjakovem skalovju na Zelenem Bregu sekiro, na Rožejevi njivi na Brdinjah kamnit dvostrani klin, dve dleti pa celo na Jelenovi kmetiji visoko pod Uršljo goro, kjer še dosti dosti pozneje gotovo ni nihče kmetoval.

Na Prevaljah so našli sredi prejšnjega stoletja sekiro iz bronaste dobe in s Prevalj je keltski srebrnik, ki ga je nosil leta 1887 kot obesek na verižici žepne ure načelnik železniške postaje na Pragerskem.


Morda bo kaka najdba kdaj pozneje dokazala prisotnost ljudi na našem območju v času železne dobe, v času, ko so tod bivali Iliri in Kelti; mogoče bojo raziskave "Turških šanc", ki se raztezajo med Ravnami in vznožjem Uršlje gore, pokazale, da gre v resnici za najdbe iz starejših dob.

Nekaj več je v dolini najdb iz rimske dobe, tesno povezanih s poštno medpostajo ob cesti, ki so jo začeli graditi Rimljani sredi prvega stoletja po našem štetju in je skozi Mežiško dolino povezovala Colatio - današnji Stari trg pri Slovenjem Gradcu - in Jueno - današnjo Globasnico v Podjuni. Prebivalci medpostaje v današnjem Zagradu pri Prevaljah so bili gotovo kar premožni ljudje, saj bi si sicer ne bili mogli privoščiti dragih nagrobnih spomenikov iz pohorskega marmorja. Razbiti, okrušeni, stoletja z naplavino Meže prekriti ostanki teh nagrobnikov so začeli prihajati na dan v drugi polovici prejšnjega stoletja, ko so kopali temelje za prevaljsko papirnico, in pozneje, ko jih je ob povodnjih razkrila narasla Meža. V njeni strugi so našli reliefe, kipe levov, poškodovan kip rimskega oficirja, del sarkofaga, danes znan pod imenom Brančurnikova klop. Iz istega časa sta tudi bronasta sponka, najdena ob Suhi, in delfin s harpuno pa še kaka malenkost.

Nekaj teh rimskih kamnov je shranjenih po avstrijskih muzejih, nekaj v lapidariju na ravenskem gradu, del sarkofaga pred Brančurnikovo gostilno v Prevaljah, nekaj pa so jih vzidali v zidove okoliških hiš in tako vsaj začasno prikrili del sledov za skoraj petstoletnim rimskim obdobjem, ki so go v naših krajih s svojim prihodom v dolino zaključili Obri in Slovani.


V svet rimskega Norika torej so se naselili naši narodnostno še ne natančneje opredeljivi slovanski predniki najverjetneje konec šestega in v prvi četrtini sedmega stoletja. Ustavili so se ob vznožjih hribov, saj jih tokrat potreba po obdelovalnih površinah še ni silila v planine. S seboj so prinesli pesem, saj bi sicer koren naših besed, ki označujejo pojave v zvezi z njo, ne bil vsaj podoben v vseh slovanskih jezikih. S seboj so prinesli lastno kulturo in mitologijo z vrsto med skrajnosti razpetih duhov, ki se je sčasoma tako prepletla s prvinami kulture in mitologije prejšnjih prebivalcev, do dandanes nastopata nerazdružljivo povezani.


Prenaseljenost nižinskih predelov doline je prisilila njene prebivalce, do so se začeli v dvanajstem stoletju naseljevati vedno višje v planine. Notranje poseljevanje je nato potekalo do petnajstega stoletja, je pa premogla Mežiška dolina dovolj prebivalstva, do so se lahko tudi v višje predele naseljevali predvsem domačini.

Pri naseljevanju višjih gozdnatih območij naše doline so sodelovali bamberška škofija, dobrlovaški, pod Raduho in Olševo po tudi gornjegrajski samostan. Koprivno so sprva kolonizirali iz smeri Železne Kaple in je njen zgornji del tudi pozneje ostal bolj povezan s Podjuno kot s spodnjim delom Mežiške doline. Prav Koprivna je postalo najvišje naselje samotnih kmetij v Sloveniji, soj so se morali tod po petnajstem stoletju gozdovi umikati novim stalnim naselbinam celo v višine nad 1.300 metri. Hišni prag Jeklove domačije v Koprivni, druge najvišje kmetije v Sloveniji, je na nadmorski višini 1.322 metrov.


Mejo med salzburškim in oglejskim misijonskim območjem, ki mu je pripadala tudi Mežiška dolina, je potekala že od leta 803 po [Drava|Dravi], kot je to določil Karel Veliki, in je veljala do odprave patriarhata leta 1751. Na tem območju je bila desetina do sredine enajstega stoletja izključno pravica lastnikov cerkva, pozneje pa, kot pokažejo cerkveni urbarji župnije Črna, je bila tudi ta do reform Jožefa II. velika zemljiška gospoščina. Pripadala so ji posestva v neposredni okolici Črne, nekatere kmetije iz območja Solčave in z večjega dela današnje mežiške župnije.

Urbar cerkvene desetine župnije Marije na jezeru, ohranjen šele za leta 1700 do 1847, priča, do so bili podvrženi cerkveni desetini tudi guštanjski tržani, ki so imeli zunaj trga ali pa v njem svoje njive, in pridvorne posesti okoliških zemljiških gospostev.

Od sredine desetega do konca enajstega stoletja so se iz misijonskih postojank ali ob lastniških cerkvah izoblikovale pražupnije. Naši kraji so spadali pod pražupnije Šmartno pri Slovenjem Gradcu, Libeliče in Šmihel pri Pliberku.

Vikariat sv. Marjete v Kotljah je spadal v pražupnijo Šmartno pri Slovenjem Gradcu in je patriarh tudi davnega leta 1367, ko je dovolil šmarškemu župniku postaviti cerkev v Kotljah, zahteval, naj ostane še naprej povezana z župnijo v Šmartnem.

Pod libeliško pražupnijo so leta 1212 spadale tudi cerkve Device Marije na Jezeru, sv. Egidija v Guštanju in vse takratne, pozneje pa tudi nove podružnične cerkve: sv. Urha na Strojni, sv. Lenarta na Platu, sv. Barbare v Zagradu, sv. Antona na Ravnah, sv. Volbenka in sv. Ane na Lešah ter kapelica sv. Janeza na Poljani. Župnija Šmihel pri Pliberku je sprva obsegala velik del pokrajine okrog Mežice in Črne.

Dokler naši kraji niso imeli svojih župnij in pravic do lastnega pokopališča, so jim povzročali veliko preglavic pogrebi, saj so morali mrliče pokopavati na pokopališčih svojih pražupnij. Hotuljski pogrebci so morali do štirinajstega stoletja celo mimo starotrškega pokopališča na pokopališče v Šmartno pri Slovenjem Gradcu.


Precejšnjemu delu doline (tja do Poljane) je nekaj časa dajal ime Guštanj, središče posesti Ortov, prvič omenjen leta 1248. Ni natanko znano, kje je stal stari guštanjski grad, pod katerim se je začel razvijati trg. V 14. stoletju so se njegovi tedanji lasniki Auffensteinci otresli fevdalne odvisnosti od bamberške škofije in so kot svobodni gospodarji dežele leta 1361 povzdignili Guštanj v trg.

Tržani starega Guštanja so se pečali predvsem z obrtjo in poljedelstvom. Pravico do prvega letnega sejma z zajamčenim sejemskim mirom osem dni pred njim in osem dni po njem je Guštanj dobil šele leta 1536. Sprva samo krojaški ceh je bil v Guštanju ustanovljen leta 1749, pozneje pa so njegova pravila začela veljati tudi za druge obrtnike v trgu in okolici.

Trg Guštanj je imel pravico do grba in uradnega pečata v obliki močno razvejenega drevesa s tremi krošnjami.


V petnajstem stoletju so tržane in kmete pestili pogosti vpadi Turkov. Spomini nanje so se bolj kot v resnih zgodovinskih sporočilih ohranili v ljudskih pripovedih. Njih neznani avtorji so zgodbe prepletli z izmišljenimi junaštvi domačinov in opisi zvitih potegavščin, s katerimi so slepili Turke. Tudi zgodba o Najevski lipi na Ludranskem vrhu, menda najstarejši lipi na Slovenskem, povezuje njen nastanek z napadom Turkov na Črno.

O posebni hudi noči, ki so jo preživele Prevalje pred dnem svetega Mihaela (29. septembra) leta 1473, poroča Valvazor. Turki so se vračali s Koroškega, se čez noč utaborili pri farni cerkvi in tu "z ognjem in mečem strahovito gospodarili", ali, kot je ta del poročila prevedel dr. Sušnik: "z ognjem in mečem hudo počeli".

Tri leta pozneje, ko so Turki spet ropali in požigali po Koroškem, potem pa se z naropanim premoženjem nemoteno umaknili skozi Mežiško dolino, je koroški deželni zbor uvedel splošni davek in začel graditi obrambni sistem. Nemajhni stroški za to so spet padli na ramena kmetov in tržanov, ki pa so ostali še naprej bolj ali manj prepuščeni sami sebi, saj trgov niso obdajali z obzidji.

Nezadovoljstvo kmetov je vedno bolj naraščalo in v začetku junija 1515 je tudi na Koroškem izbruhnil upor. Med več kot tri tisoč puntarji in njihovimi voditelji, ki so se zbrali v Laboški dolini, so bili tudi kmetje iz Mežiške doline. Plemstvo se je moralo sprva umikati pred uporniki in njihovim srdom, ki je presegal meje zahtev po stari pravdi, nazadnje pa je le propadel in fevdalci so kmetom naložili dajatve "za večno kazen", ki naj bi jih bile za vedno naučile pokorščine.


Vizitacijska komisija ljubljanskega škofa Krištova Ravbarja, ki je leta 1528 v Slovenjem Gradcu zasliševala tudi predstavnike drugih župnij, je lahko ugotovila, da v Kotljah znakov krivoverstva ni opaziti. Leta 1586 pa je graščak Gaisrugg že skrival na gradu Grünfels v Guštanju protestantskega predikanta, ki se je moral umakniti iz Slovenjega Gradca, in župnik na Fari se je pritoževal, da tržani zahajajo na pogovore k predikantu in ga pogosto vabijo k sebi.

Zanesljivo lahko sklepamo, da so ob prehodu iz šestnajstega v sedemnajsto stoletje živeli protestanti tudi v zgornjem delu Mežiške doline, saj bi sicer gotovo ne bili prišli leta 1603 k Rezmanu pri Črni jezuiti, goreči preganjalci protestantizma.

Iz iste protireformacijske gorečnosti je izvirala leta 1601 izrečena spodbuda škofa Tomaža Hrena za pospešeno zidanje cerkve na Uršlji gori, ki jo je lahko že naslednje leto blagoslovil.


Ugodno so vplivale na razmere v Mežiški dolini in življenje naših kmetov reforme Marije Terezije (1740-1780) in Jožefa II. (1780-1790). Veliko olajšanje za tlačane je pomenil patent za Štajersko in Koroško, izdan leta 1778, ki je omejil tlako na tri dni tedensko, in patent o odpravi osebne odvisnosti podložnikov, izdan leta 1782. Ta sicer ni osvobodil kmeta tlake in dajatev, mu je pa omogočal poroko brez posebnega dovoljenja zemljiškega gospoda, njegovim otrokom pa je dovoljeval, da so lahko svobodno odhajali v mesta, se učili obrti ali hodili v šole.

Jožef II. je poleg drugega uvedel red v način kmečkega dedovanja, odpravil prenekatero pravico fevdalcev, tlačanom pa ukinil več urbarjalnih dajatev. V Črni so za Jožefa II. ukinili cerkveno gospoščino, okrog leta 1790 po je črnjanska fara izgubila podružnici v Koprivni in Javorju, ki sta nato leta 1792 postali samostojni župniji. Leta 1787 se je osamosvojila župnija sv. Roko na Selah, 1788, ravenska, ki po je že 1795 spet nehala biti samostojna in se je znova osamosvojila šele leta 1861.

Reforme obeh vladarjev kmetov niso osvobodile ne tlake ne dajatev, so po vendarle precej olajšale njihov položaj; napovedale so hitrejši gospodarski napredek in nagel industrijski razvoj, ki se je razmeroma zgodaj začel tudi v Mežiški dolini. Najmočnejši dejavnosti, ki sta dolgo uravnavali utrip doline, sta bili fužinarstvo in rudarstvo.


Melhior Puc, prvi znani fužinar v dolini, se je v Črno priselil leta 1620. Že štiri leta nato je prodal črnjanski rudnik železa in fužine grofu Hansu Ludviku Thurnu. Leta 1643 je v veliki poplavi Meža obrat porušila, a so ga Thurni leta 1775 obnovili in razširili. Iz Velikovca so prenesli v Mušenik še žebljarno in Črna je postalo eno najpomembnejših koroških železarskih središč. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so začeli najprej opuščati posamezne obrate, proti koncu stoletja po so opustili vse fužine. Enaka usoda je tokrat doletela tudi fužine v Mežici, ki so jih leta 1770 postavili ob Šumcu grofje Thurni.


No Prevaljah sta brata Rosthorn začela s cinkarno, a sta jo hitro nadomestila z železarno na desnem, leta 1855 po z novo na levem bregu Meže. Izdelovala je predvsem železniške tirnice, po tudi osi in obroče za železniška kolesa. Leta 1869 so se koroške železarne združile v veliko Hüttenberško železarsko družbo, leta 1881 po so se povezale s štajerskimi železarnami v velik avstrijski koncern Avstrijske montanske družbe.

Tudi železniška proga Celovec-Maribor, ki so jo prav zaradi potreb prevaljske železarne speljali skozi Pliberk, Prevalje in Dravograd, ni mogla dovolj znižati visokih stroškov proizvodnje. Neusmiljena konkurenca je prisilila lastnike, do so začeli ugašati peči, opuščati posamezne obrate, dokler niso leta 1899 ustavili vse proizvodnje. Stroje so preselili v Donawitz, za njimi po je odšla tudi večina delavcev. Nekateri so se razkropili po drugih krajih Evrope in nekateri v Ameriko.


Ravenske žebljarne in kovačnice, ki so delovale že v poznem srednjem veku, leta 1807 po so jih kupili grofje Thurni, so prevaljsko železarno preživele. Thurni so do leto 1827 združili v njih vso železarsko proizvodnjo v dolini, širili in modernizirali obrate, izdelke po izvažali v Italijo, Grčijo, Turčijo, Sirijo, Egipt in v začetku tega stoletja celo v Brazilijo. Iz kakovosti teh izdelkov je rasel sloves poznejše železarne, izdelovalke plemenitih jekel.

Zelo dolgo tradicijo ima v Mežiški dolini tudi rudarstvo. Trdnih dokazov za to, da so v Žerjavu rudarili že Rimljani, ni. Listina iz leto 1665 pa nam sporoča, da je tokrat dobil Hans Sigmund Ottenfelški pravico kopanja svinca v Črni, in druga, iz leto 1706, do se je grof Johan Sigmund Thurn odpovedal prostosledom na Peci, kjer je še v začetku prejšnjega stoletja rudarilo več družb in posameznih podjetnikov. Leta 1868 so se povezali v Plajberško rudarsko unijo - BBU, ki je opustila male topilnice v Topli, Črni, Šmelcu in drugod ter zgradila novo z modernimi topilniškimi napravami v Žerjavu in tu ob začetku našega stoletja združila še druge proizvodne obrate.

Brata Žerjav sto imela dovoljenje za obratovanje plamene peči za taljenje svinca v Črni že leta 1813. Pozneje sta začela z rudarskimi deli v do takrat idilični dolinici ob vznožju Šumahovega, Matvozovego in Ostrčnjakovega vrha, ki so jih takrat še pokrivali mogočni gozdovi, v njihovih vznožjih pa sta ob čisti Meži in Jazbinskem potoku kmetovola Bosjak in Spodnji Čemernik. V samoto in mir sta drdrali kolesi njunih mlinov, po travnikih se je pasla živina, po njivah je valovalo klasje žit. Rudniške naprave so izpodrinile njive, mir, zelenje. Desetletja nezaslišanega nasilja nad naravo so spremenila idiličen kraj v "dolino smrti", kotlinici po je po bratih Žerjavih ostalo ime Žerjav.


Leta 1818 je dunajski magistratni uradnik Blaž Mayer odkril premog na Lešah, že v petdesetih letih prejšnjega stoletja pa sta Brata Avgust in Franc Rosthorn spremenila do takrat tipično kmečko okolje Leš v enega največjih premogovnikov na Slovenskem. Leški premog so uporabljali predvsem v prevaljski, po njenem propadu pa v ravenski železarni. Leta 1935 je šel rudnik v konkurz, premoženje so razprodali in po sto devetnajstih letih delovanja leta 1939 rudnik zaprli.

Na Holmcu so odprli premogovnik grofje Thurni leta 1858. Pred prvo svetovno vojno je proizvodnja upadla, a se nato spet povečala. Rudnik je deloval tudi še med drugo svetovno vojno, potem so ga opustili.

Rudnik Stržovo nad Mežico je obratoval od leta 1802 do 1885 ter poleg mežiških zalagal s premogom tudi fužine v Črni in Guštanju.


Industrializacija doline je tudi posredno vplivala na gmotni položaj kmetov, ki jih je zemljiška odveza leta 1848 rešila tlake in dajatev, a jih obremenila z odkupnino za osvoboditev. Kmetje v neposredni bližini rudnikov in industrijskih obratov so imeli možnost dodatnega zaslužka in so bili zato novi obveznosti lažje kos kot tisti, ki te možnosti niso imeli. Pomemben vir dohodkov je postajal vedno dražji les. Vsi kmetje pa te ugodnosti niso izrabili v svoj prid. Vdali so se večji lagodnosti in začeli opuščati živinorejo in poljedelstvo. Začeli so si izposojati denar, ko po je dolg dovolj narasel, so prezadolžena posestva pokupili zemljiški gospodje in novi petičniki. Posebno so stiske kmetov izrabljali grofje Thurni, po Uršlji gori in v Javorju pa sta naglo širila svojo posest kmeta Plešivčnik in Jedlovčnik.

Zaradi vedno višje cene lesa se je začel spreminjati odnos kmetov do gozda. Začeli so umetno pogozdovati prej obdelovanju namenjene površine. Tako pogozdovanje je najbolj iztrebilo bukev, jelko in gorski javor, najbolj razširila pa se je z umetno gojitvijo smreka, med Peco in Uršljo goro tudi macesen. Rdeči bor se je razširil predvsem na opuščenih pašnikih in nekdanjih novinah. Prvotni mešani gozdovi so domala v celoti izginili. Ponekod sta poljedelstvo in večstoletno pašništvo visoko v planinah tako izsušila tla, do se je gozd le počasi obnavljal, marsikje pa ga zaradi erozije sploh ni bilo več moč obnoviti.


Stisko prve polovice prejšnjega stoletja pa so prebivalci Mežiške doline vendarle nekoliko lažje prenašali kot prebivalci nekaterih drugih pokrajin, saj jih je bilo kar precej zaposlenih, nekateri drugi pa so imeli še doma manjša posestva ali vsaj krpo obdelovalne zemlje. Tudi marčno revolucijo so sprejeli dokaj mirno.


Občutljiv organizem jezika se vsemu temu dogajanju ni mogel izogniti. Vpliv nemščine na koroško govorico domačinov je bil že brez posebnega raznarodovalnega pritiska dovolj močan, da je samodejno skrčil njihovo jezikovno tvornost bolj ali manj le na prilagajanje nemških besed zvenu in oblikam slovenščine. Priseljevanje nemškega uradništva, vpliv nemških ali dvojezičnih potujčevalnih šol, načrtna protislovenska propagando, zaničevalen odnos do slovenščine, še posebno po gospodarska odvisnost domačinov od nemških gospodarjev so zlasti večja dolinska središča vedno bolj spreminjala v nemška in nemškutarska gnezda.


Za najstarejše pisno pričevanje o rabi slovenske govorice v Mežiški dolini je veljal leški rokopis, ki ga je zapisal neznan pisec v nemškem koledarju od 1757-61 in obsega na 86 straneh cerkvene pesmi, imena krajev in kmetij, molitve, pesmi, odstavke iz knjig, zapiske, recepte, navodila, legende in poročni nagovor. Danes poznamo tudi samo dve strani obsegajoč črnjanski rokopis, ki pa je po vsej verjetnosti vsaj sto let starejši od leškega. Obsega eno samo molitev za verne duše tistih, katerih telesa "na letem shegnanim Brittifu pozhiuaijo", s prošnjo njemu, ki jih je "SkuSi Suojo roshenfarbanu dragu Suetu krij na Snaminu Suetiga krisha odreShel ... "

V koroškem Krjavlju, kakor se je Blaž Mavrel (1896-1977), samotar s Strojne, sam imenoval, se je prebudila žlahtna žilica nekdanjih koroških bukovnikov. Zbirko camarskih pesmi mu je leto 1935 izdalo Mohorjeva, izbor njegovih najboljših verzov po je izšel v zbirki Šopek s koroških gozdov.


Dogodki, pomembni za nadalinjo usodo sveta nasploh, še posebno po za Koroško in Mežiško dolino, so pretresli svet v letih prve svetovne vojne 1914-1918 in po njej. Devetindvajsetega oktobra 1918 je nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, a se že 1. decembra 1918 vključila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Boji za njeno severno mejo no Koroškem pa so se nadaljevali. V njih je 6. maja 1919 v Dobrijah padel nadporočnik Franjo Malgaj, a o prihodnosti Koroške niso odločale vojaške zmage, temveč jo je zapečatil plebiscit (10. okt. 1920). Koroško, razen Mežiške in delo Dravske doline ter Jezerskega je pripadlo Avstriji. Novo državno mejo se je ostro zarezala med prej tesno povezane kraje in kruto pretrgalo mnoge žive stike med ljudmi. Nemško nacionalistično buržoazija je takoj pozabilo no vse, kar je pred plebiscitom obljubljala koroškim Slovencem, in je brezobzirno nadaljevala s politiko raznarodovanja.


Tudi Jugoslavija ni uresničila dolgoletnih sanj narodno zavednih Slovencev. Rudniku in železarni je postavila osekvestra, a je odločbi o tem hitro razveljavila. Plajberška rudarska unija je že oktobra 1921 rudnik prodala Evropski kontinentalni rudarski družbi s sedežem v Londonu, grof Thurn, ki je po vojni prevzel jugoslovansko državljanstvo in ostal lastnik ravenske železarne, pa je tovarno povezal z delniško družbo bratov Böhler na Dunaju in jo tako vključil v kompleks nemške oboroževalne industrije. Družba je sprva lastništvo še nekoliko prikrivala, po priključitvi Avstrije Nemčiji po niti te potrebe ni več čutila. Nemci v dolini so še bolj ošabno dvignili glave in si še laže in hitreje kot prej pridobivali zveste pomagače in somišljenike.

Med delavstvom so pod vplivom oktobrske revolucije in nastanka Sovjetske zveze nastopile sile z novimi pogledi na svet in življenje ter z novimi socialnimi in političnimi programi. Na Ravnah je že leta 1920 nastala prva partijska organizacija. Sprva je močno razpredla svojo dejavnost, a morala nato kmalu v ilegalo, njen duhovni vodja Prežihov Voranc pa v tujino, kjer so mu daleč od doma na resničnih dogodkih in ljudeh zasnovane zgodbe zadobivale splošnejši - simbolični pomen.

Pahljača narodnostnih, političnih in socialnih nasprotij se je razprla do skrajnosti, ki so se pokazale tudi v veliki strankarski, društveni in siceršnji razčlenjenosti doline.

Iz širokega sveta so prihajale v dolino grozljive novice o nemških koncentracijskih taboriščih in drugih oblikah nasilja, ki so ga izvajali nacisti nad posamezniki in celimi narodi ali rasami. Vznemirljive vesti o življenju in razmerah v Sovjetski zvezi niso bile nič manj srhljive. Nasprotniki socializma so gradili svojo protipropagando na poudarjanju sovjetskega agresivnega ateizma, širjenju strahu pred enotnimi kotli in splošno uniformiranostjo v oblačenju in mišljenju. Protikomunizem se je krepil, krepilo pa se je tudi slovensko narodnoobrambno gibanje, ki se ni omejevalo na pripadnike ene same stranke, toda prispevek posameznih strank in skupin odporu in uporu še čaka na pravično razsodbo zgodovine.


Trhla jugoslovanska država se je v aprilski vojni leta 1941 v nekaj dneh sesula in Mežiška dolina je kot del Koroške spet pripadla tistemu delu ozemlja, za katerega je še posebej veljal Hitlerjev ukaz: "Naredite mi to deželo spet nemško!"

Navdušenim izvrševalcem ukaza se je to vsaj na videz celo posrečilo. Slovensko besedo so pregnali iz vsega javnega življenja in slovenske knjige obsodili na požig. Odstranili so vse slovenske javne napise in že 11. aprila 1941 zaprli prve domačine. Da bi očistili družbo vsega škodljivega in nevarnega, so odpeljali in pozneje izselili v Srbijo vse Rome, ki so takrat živeli v dolini; odpeljali in umorili so telesno in duševno prizadete osebe. V začetku julija so začeli množičneje uresničevati Hitlerjev ukaz. V zbiralno taborišče Št. Vid nad Ljubljano in od tam 7. julija s transportom v Srbijo so odpeljali 326 prebivalcev doline. Premoženje izseljenih so zbrali v skladu za ponemčevanje slovenskega prebivalstva.

Kljub temu nasilju in prav zaradi spoznanja, da bi pristajanje nanj pomenilo kapitulacijo pred najhujšo zgodovinsko zablodo človeštva, pa se je tudi na Koroškem hitro začel upor in se naglo širil. Nastale so prve odporniške skupine, ki so jih sestavljali in vodili predvojni komunisti, a so bile izdane, njihovi člani pa aretirani in ustreljeni. Že devetega avgusta 1941 so v Begunjah ustrelili prvega talca iz Mežiške doline.

Med prvimi žrtvami fašizma je bil slikar Prevaljčan Franjo Golob (1913-1941), ki še ni utegnil razviti vseh razsežnosti svoje človeške občutljivosti in slikarskega talenta.

Manjše sabotažne akcije so izvajale v dolini tudi nekatere druge skupine mladincev. Organiziran oborožen odpor se je začel z ustanovitvijo prve koroške čete v Topli in njenim napadom na Solčavo decembra 1942. Že do pomladi 1943 je četa prerasla v bataljon, ki je v noči med 3. in 4. majem 1943 pripravil napad na Mežico. Število partizanov v dolini je potem naglo naraščalo, partizanske enote so preraščale v nove, višje, napajale so izkrvavele in nastajajoče v drugih predelih Slovenije. Ustanovljen je bil vzhodnokoroški odred, ustanovljena koroška grupa odredov ...

Hkrati z uporom pa se je krepilo tudi nasilje okupatorja. Moril je, požigal, zapiral, izseljeval.

Maja 1945 so se umikale skozi dolino velike enote nemške vojske s komandantom jugovzhodne armade generalom Alexandrom Löhrom, skupaj z njimi pa precej ustaških in četniških enot. Šele po hudih bojih 13. in 14. maja 1945, teden dni po uradni kapitulaciji Nemčije, so končno položili orožje in tudi nad Poljano je spet zavladala tišina prvih dni evropskega miru.

V osvobodilnem boju je padlo 243 prebivalcev Mežiške doline, 298 jih je omahnilo pod težo fašističnega nasilja, 326 je bilo pregnanih, 726 zaprtih in interniranih.

Ni je bilo stranke, ki bi si bila smela pripisati vse uspehe upora proti okupatorju in jih spreminjati v svoj politični kapital, in ni ga, ki bi smel prezreti vse te žrtve. Ko bi teh in že mnogih pred njimi ne bilo, bi nas bila Evropa že posrkala in kot narod ne bi več trkali na njena vrata.


Prepričani smo bili, da Batičeva plastika z jato vzletevajočih golobov izraža razpoloženje človeštva, rešenega neposrednih grozot vojne, in njegovo trdno odločenost, da česa takega ne bo nikoli več dovolilo, pa so vendarle v osamosvojitveni vojni Slovenije leta 1991 spet padle sicer redke človeške žrtve prav na mejnem prehodu Holmec, streljaj, dva od tod.


Na začetku samostojne poti v prihodnost brska spomin po postajah preteklosti, misel išče prikrita sporočila zgodovine in pogled na dediščino mnogih rodov budi v človeku občudovanje in ponos.


V stoletjih so se izoblikovale v dolini samotne kmetije ali celki. Pravih zaprtih celkov z "znotrščino" - njivami in travniki sredi gozda - je v dolini malo, največ je razloženih ali polodprtih celkov.

Da so naši predniki izbirali domačijam prisojno lego in dober razgled, se lepo vidi s katerekoli naših gora. Tako nam pogled z zahodnega slemena Uršlje gore proti Smrekovcu, Raduhi in Peci zajame osojne, s temnimi gozdovi porasle rebri, ki skorajda ne kažejo nobenih vidnih znakov človekove prisotnosti v prostoru, pogled proti Strojni pa razkrije prisoj na pobočja Centralnih Alp s pisanimi površinami različnih celkov in gručami gospodarskih poslopij ob osrednijh hišah. Te so bile največkrat podkletena lesena ali pol lesena, pol zidana poslopja z navadno proti vzhodu obrnjenim vhodom. Iz veže so vodila vrata v dimnično kuhinjo z odprtim ognjiščem in vratci krušne peči, ki je stala v veliki "hiši" in toplo vabila v intimno domačnost zapečka. Iz velike hiše so vodila vrata v manjšo sobo - "štibeljc". Enak par prostorov se je pri večjih hišah ponovil še na drugi strani lope in kuhinje.


Pri lesenih hišah zbujajo posebno pozornost vogalne vezave tramov, izsiljene s potrebo po trdnosti hiše, osvajajoče z mojstrsko izvedbo. Poseben okras lesenim hišam so bili lepi odprti hodniki - "ganki".

Gospodarska poslopja so sestavljena iz zidanega hleva in lesenega skednja z gumnom za mlatenje žit in parno za spravilo - "parnanje" sena. Pomembna gospodarska poslopja so bile podzidane ali podkletene lesene kašče, s strmimi stopnicami na gank pred podstrešno zgornjo kaščo.

Čebelnjaki s kranjiči in lepo poslikanimi panjskimi končnicami, pri nas čelnicami (Kdove zakaj se beseda ni uveljavila vsaj kot enakovredna fasadi?), so bili marsikje prave razstave naivnega slikarstva na prostem, zanimiva zbirka ilustracij svetopisemskih in navadno hudomušnih ljudskih zgodb.


Ker so v odročnih krajih Mežiške doline nekoč domalega vse pridelovali doma, nekatera dela pa niso dopuščala odlašanja, a jim člani ene same družine v kratkem času niso bili kos, so se razvile v soseskah razne oblike medsebojne pomoči, ki so se navadno zaključile z zabavnimi igrami in plesom. Treba je bilo pripraviti steljo za nastiljanje čez dolgo zimo; treba je bilo zvoziti gnoj na rode njive, da so pognojene vračale kar največkrat pomnoženo vanje vrženo seme; treba je bilo prekopati požgano novino in zagrniti v prst in pepel vrženo zrnje, in treba je bilo znositi na skednje težko snopje v novinah pridelanega žita. Sosedje in znanci so priskočili na pomoč in se zbrali na steljaraji, gnojvoži, kopačiji, nosačiji ...


Vsak letni čas je ukazoval svoje. V prvo vigredno brazdo je bilo treba podorati kost velikonočnega "žegna"; pred binkoštmi okrasiti okna z lipovimi vejicami; pred vsemi velikimi prazniki pokaditi in poškropiti vse prostore v hiši; zvečer pred vernimi dušami prižgati na mizi svečo in pripraviti kruh za rajne, ki bi utegnili priti in si odrezati kos za popotnico.


Veliki prazniki in godovi svetnikov so razčlenjevali čas, narekovali in prepovedovali opravljanje določenh opravil. Terjali so postne priprave na praznike in razkošne pojedine za praznične dni, ko so se rženemu kruhu pridružile bele pogače, šarkeljni in potice, skipji in krhki krofi. H kuhani govedini so postavile gospodinje na praznično mizo hrenovo omako, k prekajeni šunki, klobasam in želodcu mlečni ali oljni hren. Vsaj trikrat so postregle svatom v določenem zaporedju, v določeni kombinaciji jedil in okusov.

In pozimi se je zgrnila družina v topel zapeček. Gospodar je sedel za krtoče, ženske za kolovrate. Tkalci in krojači pa šivilje in čevljarji so prišli v štero in prinesli s seboj pripovedi o dogodkih, ki so se zgodili kdove kdaj in kdove kje. Staro in mlado jim je prisluhnilo in si jih vtisnilo v spomin zase in za rodove, ki so šele prihajali. Ljudska domišljija je naselila vsak kotiček doline z legendarnimi in pravljičnimi bitji; vilami, žalik ženami, velikani in povodnimi možmi; s škopniki in divjimi jagami. Marsikatera pripoved bi bila postala žrtev pozabe, ko bi je ne bila zapisala učitelj Vinko Möderndorfer in dr. Franc Kotnik, ko bi ne bili uredniki Koroškega fužinarja skrbeli tudi za zbiranje tega gradiva.

Vsaj nekaj jih je bilo v soseski, ki so poznali uroke in pristrohe, zaklinjanja, zarotitve, zvarke in mazila za hude bolezni in težave srca. Kar bolj ali manj vsi pa so morali znati iz vremena vsakega dne razbrati vreme za vse druge dni v letu.


Domala vsaka hiša je imela svojega muzikanta. Raztegnil je meh in zadonela je pesem: vesela in žalostna, vsebinsko zaokrožena ali v neskončnost odprta snovanju nebrzdane domišljije. V zgodnja jutra se je oglašala in zamirala v temo noči, od rojstva do smrti je spremljala človeka.

V poskočnih ritmih so se zavrtela razgreta telesa, ujeta v čar lepega trenutka in slutnjo pričakovane potešitve. Prešerni vriski so se izgubljali v noči, ko je plala mlada kri in si iskala odpev pod oknom brhke sosedove hčerke ali dekleta daleč onkraj globače, nekaj ur hoda čez njive in les.

Vnet zanjo ji je prisluhnil, jo zapisal in za razne zbore priredil profesor Luka Kramolc. V naš čas se oglaša v ubranih glasovih zborov, ki segajo tudi po novih, zahtevnejših uglasbitvah in nekateri rastejo v sam vrh slovenskega zborovskega petja. Tradicijo ljudskih plesov rešujejo v dobo novih modernih ritmov naše folklorne skupine, z uradnim priznanjem potrjeno se je povzpel v svetovni vrh eden naših pihalnih orkestrov.


Mnogo je križev in kapelic ob poteh in razpotjih, postavljenih v zaobljubo, zahvalo ali spomin. Najbrž bi le stežka našli kraj, kamor ne seže zvonjenje zvonov ene dvajsetih cerkva po dolinskih krajih, strmih rebreh in vrhovih: od sv. Ane in svetega Jakoba v Koprivni do svete Marjete v Kotljah, od svetega Jošta in Marije Magdalene v Javorju do svetega Urha na Strojni. Vsaj nekoč so jim ljudje znali prisluhniti in so razumeli njih sporočilo, ko so vabili k maši, napovedovali delopust, ko so mojstri pritrkovalci "zatrijančili" v praznične dni, ko so po stari šegi naznani ali smrt moškega ali ženske z zaporedjem svojega oglašanja.

Cerkev pri sveti Ani je dala zavetje skrivnostni črni Madoni, cerkvica na Poljani svetemu Janezu Krstniku, katerega podoba nas je zastopala na mednarodni razstavi, ena obeh leških cerkva najbrž sveti Barbari, ki v Narodni galeriji v Ljubljani ponazarja pomembno stopnjo razvoja v slovenskem kiparstvu.

Lepotici med našimi cerkvami sta gotski leški cerkvi. Varno sta se ugnezdili v sedlu nad vasjo. Zunanjo podobo obeh odlikujeta predvsem čudovita prezbiterija, oprta na stopnjevane opornike. Kamniti vzgon je razpotegnil v višino tudi obliko njunih dvodelnih oken s čipkastim okrasjem v šilastih vrhovih in visok koničast zvonik ob severni strani spodnje cerkve, posvečene sveti Ani.

Že stoletja se tudi v tem enkratnem primeru slovenske cerkvene arhitekture izpričuje navzočnost neuničljive sle človeka po lepoti, ki se razrašča v mnogotere oblike, vselej pa želi prerasti vsakdanjost življenja, se iztrgati težnosti, ki nas priklepa k tlom in oplemenititi čas našega kratkega bivanja.


V dolini je geografska razčlenjenost območja narekovala več središč. Ob sotočju Meže in javorskega potoka se je pod strmimi stenami Obistovih peči ugnezdila Črna. Hiše in hišice so obstopile cerkev, naslednico tiste, ki da so io postavili Spanheimi, davni lastniki lovišč v okolici. Sedanjo neoromansko cerkev svetega Ožbolta so sezidali v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je leta 1863 stara zgorela. Njen patron je bil, kot povzema Prežih v Jamnici sporočilo ljudske pripovedi, namenjen za patrona cerkvi v Kotljah, a je moral naprej, ker je v Črno namenjeno sveto Marjeto na Hotuljskem polju pičila kača.

Po drugi svetovni vojni se je kraj otresel nekdanje tesnobe, se sprostil v prostoren trg s spomenikom v dveh vojnah padlim Črnjanom, in se razrasel v nove soseske.

"Danes meni, jutri tebi" opominja napis, v stari grščini vklesan v kamnito ploščo nad vrati Rešarjeve gostilne. Nekaj nekdaj nepogrešljivih predmetov je skrb za izročilo zbrala v etnografski zbirki, nekaj nekdanjih opravil oživijo krajani v programu tradicionalnega Koroškega turističnega tedna. Plastika Rudarji, delo akademskega kiparja Mirsada Begića spominja na rudnik, ki ga prav zdaj zapirajo.


Ob Šumcu in njegovem izlivu v Mežo je zrasla Mežica, ena najmlajših slovenskih mest. Uspela je ohraniti zeleno okolico in kraj dodatno obogatiti z zelenicami, parki in nasadi okrasnega drevja. Danes si z obsežnimi smučišči in številnimi športnimi objekti utira pot med pomembnejša turistično-rekreativna središča koroške krajine.

O središču rudarstva na bližnji Poleni in rudarskih objektov po vsej okolici bo pričal spomenik, delo Stojana Batiča, na žrtve dveh vojn in bojev za Koroško pa spomenik pred Narodnim domom, izdelan po načrtih jožeta Plečnika in inženirja Jaroslava Černigoja.


Prevalje zdaj že sto let zapolnjujejo praznino, ki je ostala za podrto železarno, a možnosti nekoliko bolj sproščenega razvoja, ki so ga imele, niso v polni meri izrabile, ker so preveč sledile sprotnim potrebam in možnostim, ne da bi imele pred seboj predstavo kolikor le mogoče idealnih Prevalj. Kljub vsemu pa se je kraju posrečilo ohraniti enotnost in med krajani čut pripadnosti Prevaljam.

Nastanek farne cerkve razlaga pripovedka o graščaku s Temeljnovega vrha in njegovih treh hčerah, ki da jih je zalotil vihar na jezeru in so se utopile. Tam, kjer da so na dnu odteklega jezera našli njihova trupla, so postavili cerkev Device Marije, cerkvico svete Barbare in kapelico svete Rozalije. Od prvotne romanske cerkve se je do danes ohranil le vhodni zvonik, današnjo cerkev pa so zgradili leta 1890.

Drugič je ime Prevalj obšlo svet z milijoni knjig, ki jih je natisnila in razposlala naročnikom Mohorjeva, ko se je po prvi svetovni vojni na begu iz Celovca za nekaj let ustavila na Prevaljah. In tretjič, skrito za ime Leopolda Suhodolčana, predvsem z njegovimi za razgibano otroško fantazijo ustvarjenimi liki, ki, prevedeni v mnoge jezike, ogovarjajo mlade bralce na vseh koncih sveta.

Vogali vhodnega zvonika poznogotske cerkve svete Barbare v Zagradu obstopajo razmeroma slabotni, dvakrat stopnjevani oporniki. Gotske so v njej tudi zgledno obnovljene freske. Prvotni, za koroške cerkve značilni stolpič na strehi prezbiterija, so zamenjali z zidanim zvonikom.

Danes je cerkev svete Barbare pokopališka cerkev dveh samostojnih župnij in krajev - Prevalj in Raven, ki rasteta drug drugemu naproti, a se nista znala in mogla ubrati v enovito celoto.


Ravne na Koroškem so se z leti razvile v kulturno, gospodarsko in upravno središče doline. Farna cerkev sv. Egidija je od leta 1331 prvič omenjene poznoromanske stavbe iz prve polovice 13. stoletja ohranila samo še ladjo in zvonik nad prezbiterijem. V podružni cerkvi sv. Antona Puščavnika, prvič omenjeni leta 1403, so razen prezbiterija gotske tudi freske iz konca 15. stoletja. Oljne slike na les v glavnem oltarju je naslikal Janez Strauss starejši, okna v prezbiteriju pa zapirajo vitraži akademskega slikarja Staneta Kregarja.

Po drugi svetovni vojni je na terasi nad starim trgom nastalo stanovanjsko naselje Čečovje s stolpnicami, s sedežem občine, trgom pred hotelom, trgovino in trgovinicami. Tik ob starem jedru je zraslo naselje Gramoznica z novo pošto, telefonsko centralo in zametkom tržnice, ob Suhi zdravstveni dom, sad in dokaz nove, sodobno organizirane zdravstvene službe, na planoti za starim javorniškim gradom po naselje Javornik-Šance z novo osnovno šolo in nekaj najnujnejšimi lokali.


Vzporedno s Čečovjem je v starem ravenskem gradu, ki mu je dol sedanjo neobaročno podobo, polja za gradom po po letu 1863 preuredil v prijazen angleški park Douglas Thurn Volsossina, iz zanosnega povojnega razpoloženja najprej nastala nižja gimnazija. Že prvo leto delovanja je začela preraščati v popolno, tokrat še osemletno gimnazijo in je leto 1949 dala prve maturante. Isto leto se je gimnaziji in dijaškemu domu pridružila v gradu še študijska knjižnica. Posvetila se je zbiranju vseh vrst starega koroškega gradiva, pospeševanju knjižničarstva na Koroškem ter oskrbi študentov in dijakov s potrebno študijsko literaturo.


Vse bolj je rasla potreba po novem gimnazijskem poslopju. Tri dijaške delovne brigade so opravile vsa zemeljska dela, mu zabetonirale temelje, kletni venec in prvo ploščo, pri delu pa jim je priskočila na pomoč vsa bižnja in daljna okolica.

Dijakom in drugim krajanom po je bilo treba odpreti vrata tudi v svet glasbene, gledališke in likovne ustvarjalnosti, zato so se začele ekskurzije v gledališča in na koncerte, gostovanja poklicnih glasbenih in gledaliških ustanov v krajih Mežiške doline, ki je vsaj odrsko poustvarjalnost gojila in jo še vedno kultivira do zavidljive ravni.


Likovne ustvarjalce je najprej vabila v goste gimnazija, nato študijska knjižnica in končno likovni salon v prostorih stranskega grajskega trakta - zdaj galerija Grad. Predvojnemu Franju Golobu sledi v raznih zvrsteh, tehnikah in v razne smeri vrsta imenitnih likovnih ustvarjalcev.


Muzej no Ravnah so sklenili ustanoviti člani Društvo inženirjev in tehnikov vseh štirih koroških občin. Zbrali so eksponate in leta 1953 pripravili pregledno razstavo, iz katere so nastale poznejše stalne zbirke, ob njih po so rasli zunanji muzejski objekti, prvi med njimi repač - vodno kolo - simbol muzeja.

Duhovni oče teh ustanov, predvsem gimnazije in študijske knjižnice, je bil dr. Franc Sušnik, Prevaljčan, profesor, znan publicist, avtor popularnega pregleda svetovne književnosti, odličen govornik, topla človeška osebnost, zvesta izročilom svojega kmečko-delavskega okolja in vse Koroške.

Z gimnazijo je na široko odprl mladim Korošcem vrata v svet, študijski knjižnici, sedaj Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika, po je ustvaril močan fond knjižničnega gradiva, ki je ustrezal njeni študijski naravnanosti, koroški domoznanski usmeritvi in splošnim kulturnim potrebam knjižničnega zaledja. Danes je knjižnica povezana v slovenski knjižnični sistem in ima dostop do drugih podatkovnih baz v splošnih informacijskih sistemih.

Pozneje so v parku odkrili spomenik Prežihovemu Vorancu, delo akademskega kiparja Droga Tršarja. Postavili so Dom telesne kulture s telovadnico in pokritim bazenom, smučarsko vlečnico, stadion, novo teniško in druga igrišča. Ime ravenskega športnega društva Fužinar, zlasti po nekaterih njegovih smučarjev in smučark, odbojkarjev in odbojkaric, plavalk in plavalcev, a tudi posameznikov in ekip iz drugih krajev doline se je dvignilo med vrhove slovenskega športa in športnikov.


Ravne so se vključile v mednarodni kiparski simpozij Forma viva. Tu so ustvarjali umetniki z vseh delov sveta. Vsaj z nekaterimi plastikami, ki so razporejene po vsem mestu, nekaj po tudi po drugih krajih doline, bi se lahko ponašala cela večja in bogatejša mesta.

Upravno poslopje nekdanje enotne železarne in nekaterih drugih podjetij in zavodov žlahtnijo umetnine slovenskih slikarjev, ki so prihajali na Ravne kot udeleženci vsakoletne slikarske kolonije. V njih je treba videti zametek bodoče stalne galerijske zbirke.


Naseljem v neposredni soseščini starega trga so se pridružilo še nova v Dobji vasi, Strojnski Reki po tudi ob vseh drugih dolinskih središčih, tudi v Kotljah - rojstni vasi Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca.

Sprva gotsko cerkev sv. Marjete v Kotljah so sredi 18. stoletja predelali v baročnem slogu. Glavni oltar in oltar v južni kapeli je izdelal J J Mersi, prižnica pa je zgodnje delo slovenjegraškega rojaka Franca Bernekerja.


V bližini hotela na Rimskem Vrelcu stoji Vorančeva rojstna hiša, severozahodno nad Kotljami pa se dviga Preški vrh z domačijo Prežih in Prežihovo bajto, ki jo je leta 1911 kupil Vorančev oče in je sedaj pisateljev spominski muzej. Na njivah tega posestevca je pisateljev oče prvič zaoral brazdo v lastno zemljo, tu je babica zadnjič žela ajdo, tu je nemška policija ubila Vorančevega brata Anzana in brat Alojzij, znan politik in diplomat, dvakratni doktor znanosti, je iz daljne Amerike sanjal svoje neuresničene sanje o tem, do bi tod preživel zadnja leta svojega življenja.


Misel blodi v daljave časov in fantazija išče predstavo jutrišnje doline med Olševo in Dravo. In utrne se sklepno spoznanje, da sta torej poleg kmetijstva in gozdarstva usodno vplivala na utrip Mežiške doline Rudnik Mežica in Železarna Ravne. V preteklosti sta zvabljala prebivalce okoliških hribov v dolino in privabljala nove priseljence od blizu in daleč, da kraji niso zmogli sproti prekvašati novih sosesk z izročili preteklosti.

Zdaj so rudne zaloge mežiškega rudnika izčrpane. V osrčju Pece in okoliških hribov pa ostaja okrog 750 kilometrov rovov. Spremenjene potrebe, nove tehnologije in materiali terjajo od železarne nov način dela in gospodarjenja. Vsa dolina čuti posledice teh stisk. Vemo, da si bo našla nove poti in možnosti razvoja. Opirala se bo lahko na bogastvo narave in njenih lepot, pri tem pa skrb zanjo ne bo ločena dejavnost organiziranih posameznikov, temveč nepogrešljiva sestavina vseh načrtovanj in uresničevanj načrtovanega. To obeta prihodnost krajem in času prilagojenega turizma, ki bo poleg mize in postelje ustrezno vključeval v svojo ponudbo tudi spoznavanje dragocene naravne in kulturne dediščine.

Prva skrb doline pa bo veljala njenim prebivalcem. Mladim, da bojo lahko dosegali osnovno izobrazbo, ki jim bo omogočala enakopravno vključevanje v vse smeri in na vse stopnje izobraževanja, strokovnjakom, da se bojo brez skrbi za prihodnost lahko vračali v domače kraje, ker jih bojo ti resnično potrebovali za svoj na kakovosti izdelkov in življenja temelječ obstoj in razvoj.

Stoletne izkušnje nam nakazujejo smeri, mnogi rodovi, ki so nam ustvarili in izročili v varstvo bogato dediščino za tiste, ki šele prihajajo, nam narekujejo skrb, spoštovanje in odgovornost do koščka te naše majhne, a pozornosti in skrbi vredne dežele med Olševo in Dravogradom.



Viri:

Osebna orodja