Franc Berneker

Iz o Koropedija

Skoči na: navigacija, iskanje
  • Ime in priimek: Franc Berneker, kipar
  • Rojstvo: 4. oktober 1874, Šmartno pri Slovenj Gradcu

Portret dr. Turnerja, bron, 1924
Portret dr. Turnerja, bron, 1924

Življenjepis

Franc Berneker se je kot nezakonski otrok rodil 4. oktobra 1874 na Gradišču, v župniji Šmartno pri Slovenj Gradcu. Njegova mati je bila Marija Berneker, mlajša hči najemnika na berneškem posestvu, ki leži severozahodno od cerkve sv. Barbare. Po smrti svojega očeta je začela služiti pri različnih gospodarjih, večinoma je bila za kuharico in gospodinjo po okoliških župniščih. Tako je mladi Franček del svojega otroštva preživel v Starem trgu, pri znamenitem župniku Davorinu Trstenjaku, o čemer priča tudi vzidana spominska plošča na hiši Stari trg št. 31.

Že zgodaj je mladi Berneker pokazal svojo umetniško nadarjenost, vendar se je trmasta odločitev za umetnost za mladeniča njegovega socialnega ter materialnega položaja zdela domala nedosegljiva. Leta 1891 je stopil v uk k podobarju in pozlatarju Ignaciju Oblaku iz Celja, vendar je delavnico pred zaključkom šolanja zapustil brez mojstrovega spričevala in se odpravil na tuje iskat znanja in zaslužka. Najprej se je zaposlil v tovarni bratov Colli v Innsbrucku, v Gradcu obiskoval obrtno šolo ter opravljal priložnostna dela. Po uspešno opravljenih sprejemnih izpitih je bil Franc Berneker oktobra 1897 sprejet na Akademijo za upodabljajoče umetnosti na Dunaju, na splošno kiparsko šolo. Študij pri prof. Edmundu Hellmerju je po štirih letih uspešno končal in pri istem profesorju do 1905. leta obiskoval še specialno kiparsko šolo. Skozi akademsko šolanje in življenje se je kipar stežka prebijal s pomočjo svojih dobrotnikov, zlasti kroga slovenskih izobražencev na Dunaju ter različnih naročil. Velikemu pomanjkanju navkljub, je bilo dunajsko obdobje za njegovo kiparstvo srečni čas; v lastnem ateljeju je umetnik izvrševal zasebna naročila, se posvečal ateljejskemu kiparstvu ter spomeniškim študijam. V teh letih je nastala glavnina njegovih najboljših del, vključno s Trubarjevim spomenikom; obenem je bil Dunaj s svojim razgibanim akademskim in kulturnim življenjem pomembno evropsko umetniško središče. Preko svojih tovarišev Savanov je kipar vzdrževal tesne stike tudi z domovino, redno se je udeleževal umetniških razstav in natečajev ter bil prisoten v slovenski strokovni ter obči javnosti.

Na Dunaju je Berneker ostal vse do leta 1915, ko je bil vpoklican v vojsko. Kasneje je niz nesrečnih okoliščin povzročil, da se kipar ni mogel več vrniti v okolje, kjer je ustvaril svoja najboljša dela, temveč se je bil prisiljen vrniti v domovino, v provincialno Ljubljano. Brez sorodnikov, rednih dohodkov in pomembnejših naročil se je večkrat vračal k prijateljem in znancev v svojo rodno pokrajino, občasno živel in delal v Celju, izplenjal marmor na Pohorju ter snoval kiparske projekte, ki jih ni več mogel uresničiti.

Osamljen in pozabljen je po kratki bolezni umrl 16. maja 1932 v eni izmed dvoran Narodne galerije v Ljubljani.

Glavnino kiparskega opusa Franca Bernekerja hranita Galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec ter Narodna galerija v Ljubljani, ki hrani tudi kiparjevo zapuščino in obsežno dokumentarno gradivo.

Na prelomu 19. v 20. stoletje, ko se je z generacijo slovenskih slikarjev impresionistov oblikoval odločilen čas za slovensko moderno umetnost, se je razmahnila tudi kiparska dejavnost. Prvi slovenski kiparji, akademsko izobraženi predvsem na Dunaju, so dobili priložnost sodelovati na relativno številnih kiparskih natečajih, ki so jih v tistem času prirejali različni odbori za postavitev spomenikov slovenskim literatom in drugim pomembnim možem. Ravno natečaj za Prešernov spomenik leta 1900 je takratno slovensko občinstvo opozoril na kiparja Franca Bernekerja, v domovini neznanega kiparja. Takoj je nanj postal pozoren Rihard Jakopič, ki mu je v Slovanu preroško napovedal trnovo umetniško pot.

Franc Berneker je slovenski kipar, ki je širši javnosti znan zgolj kot prvi slovenski moderni kipar in kot avtor najlepšega ljubljanskega spomenika Primožu Trubarju. Že v svojih časih je veljal za izjemno nadarjenega kiparja, ki pa zaradi svoje nesrečne usode ni mogel uresničiti svojega umetniškega poslanstva. Tako niso bile nikoli izvršene številne ambiciozne kiparske zamisli, ki postavljajo Bernekerja za prelomnega slovenskega kiparja moderne. Še manj je znana njegova umetniška angažiranost. Kot sopotnik Jakopiča in član Savanov, si je vseskozi s tovariši prizadeval za slovensko umetnost in njeno ustrezno mesto v javnem življenju. Kot umetnik je sodeloval na prvih slovenskih razstavah v Jakopičevem paviljonu, s Savani leta 1904 uspešno razstavljal pri Miethkeju na Dunaju, se udeleževal kiparskih natečajev, izvrševal maloštevilna naročila, obenem pa je kot zagnan kulturni delavec sodeloval v javnih razpravah o umetnosti. Bil je član kluba Sava, društva Probuda, Društva slovenskih umetnikov in Umetnostne komisije Narodne Galerije, vneto se je zavzemal za ustanovitev slovenske umetniške akademije v Ljubljani, vzpostavitev slovenskega umetniškega trga s kritiško strokovno javnostjo in ozaveščenim občinstvom ter naročniki.

Kiparski razvoj Franca Bernekerja se začenja na pragu dvajsetega stoletja z realističnim kiparskim izrazom, kot ga je gojilo konservativno akademsko okolje in podpiral okus premožnih meščanskih naročnikov. Na dunajski akademiji je še vedno prevladoval akademski realizem, podprt z neobarokom berninijevskega tipa, medtem ko očitnejši modernizmi niso bili dovoljeni. Vseeno v delih profesorjev in učencev opazimo odmeve novih sočasnih slogovnih tendenc: elemente secesije, simbolizma, socialnega realizma Meunierovega tipa, Hildebrandovega novega klasicizma ter oblikovne in vsebinske poteze Rodinovega kiparstva. Tudi pri analizi Bernekerjevega ustvarjanja lahko izluščimo prevladujoče vplive oz. nove slogovne tendence, ki jim je kipar (ne)posredno sledil. Oblikovno, manj vsebinsko, se je predvsem naslonil na Rodinovo kiparstvo, seveda preko močnega vpliva, ki ga je mojster imel na sočasno evropsko kiparstvo. Slikovita (impresionistična) modelacija, ki odseva notranje napetosti ter dinamiko figure, povzroča nemirno trepetanje svetlobe na površini in tako bistveno razgiba figuro, je rodinovski princip, ki se ga je naš kipar vedno znova posluževal, tako v portretih, kiparskih skupinah, kot tudi spomeniških osnutkih. Vendar Bernekerjeve umetnine jasno dokazujejo kiparjevo sposobnost ter umetniško avtonomnost, da ne sledi zgolj izbranemu slogovnemu izrazu, temveč tako tradicionalne kot moderne kiparske usmeritve podredi svojemu umetniškemu čustvovanju in ustvarja nove celote. Bistvena značilnost, ki zaznamuje umetnika, je namreč tematika njegovih del. Vso kiparjevo ustvarjalnost zaznamuje lirična, melanholična nota, dopolnjena s pesimističnim, mestoma tragičnim odnosom do sveta. Najbolj je vidna v njegovih kiparskih skupinah, kjer prevladuje simbolistična, socialna tematika, nadgrajena z močno osebno tragično noto, ravno samosvoja kiparska poetika pa je element, ki umetnika nezmotljivo odvaja od del kiparskih sodobnikov. Svojstveno "žalosti polno" ustvarjanje je odraz kiparjeve usode prav v tolikšni meri, kot je odraz časa in obdobja, v katerem je deloval.

Presežek v Bernekerjevem opusu predstavlja Trubarjev spomenik, ki na najboljši možni način ilustrira bistvo kiparjevega delovanja ter njegovo osebno filozofijo, obenem pomeni prelom v slovenski spomeniški plastiki ter odpira pot moderni(stič)ni slovenski skulpturi dvajsetega stoletja.

V kakovostno ter slogovno neenotni generaciji slovenskih akademskih kiparjev je Franc Berneker prvi pretrgal z akademizmom ter svoj kiparski izraz obogatil s sočasnimi umetniškimi tokovi ter gibanji. Obenem je kot sopotnik impresionistov in član kluba Sava bistveno prispeval k nastanku in uveljavitvi sodobne slovenske umetnosti. Kljub izjemnemu pomenu za slovensko umetnost, kipar še nima svoje monografije, njegova izgubljena dela še čakajo na odkritje in skupaj z njegovimi nazori na pravilno ovrednotenje ter umestitev v zgodovino slovenske likovne umetnosti.

Zunanje povezave



Viri:

Osebna orodja