Leopold Suhodolčan

Iz Koropedija

Leopold Suhodolčan

Življenjepis

Pokopan je na Prevaljah. Od leta 1935 - 1945 je hodil v osnovno šolo v Svečini in v Šentilju v Slovenskih goricah ter v meščansko šolo. Leta 1949 je končal učiteljišče v Mariboru. Od leta 1953 - 1957 je bil predmetni učitelj na osnovni šoli na Prevaljah in od 1957 - 1974 njen ravnatelj. Urednik revije Kurirček je bil od leta 1974 - 1977 in od leta 1977 - 1980 glavni in odgovorni urednik knjižnih izdaj založbe Borec v Ljubljani. Ob svojem poklicnem in pisateljskem delu je bil tudi na odgovornih mestih v kulturi. Bil je pobudnik in predsednik Bralne značke, ki sta jo s Stankom Kotnikom zasnovala leta 1961 na Prevaljah. Za odrasle je pisal že sodobneje ubrano realistično prozo, izhodišče pripovedovanja mu je bila Koroška. Največ je ustvarjal za mladino in postal znan tudi zunaj naših meja. Njegova dela so prevedena v več svetovnih jezikov. Za svoja dela je prejel številna priznanja, med njimi Levstikove nagrade, priznanja Zlata knjiga … Po njem je v okviru Koroške osrednje knjižnice na Ravnah poimenovana pionirska knjižnica, v knjižnici pa je od leta 1998 tudi njegova spominska soba, kjer so zbrane vse originalne izdaje njegovih del, ponatisi, prevodi in drugo gradivo. Na Koroškem berejo od leta 1981 osnovnošolci za Suhodolčanovo bralno značko. Bibliografijo Leopolda Suhodolčana (1980, 1987) je sestavila Marija Suhodolčan, (2000). Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika je z založbo Karantanija leta 2000 izdala zbornik, v katerem je tudi njegova obsežna bibliografija, ki obsega 2060 bibliografskih enot. Suhodolčanov opus je zelo obsežen: napisal je deset del za odrasle, šest gledaliških iger, štirinajst radijskih iger in dve televizijski igri; mladini je namenil kar dvainštirideset knjig, ki so izšle v oseminosemdesetih izdajah, devetnajst gledaliških in lutkovnih iger ter štirinajst radijskih iger in dve televizijski nadaljevanki. Pisatelj je v časopisju, zbornikih in knjigah objavil več kot osemsto leposlovnih prispevkov. Njegova dela je v šestindvajset jezikov prevajalo oseminpetdeset prevajalcev, ilustriralo pa več kot sedemdeset ilustratorjev. O njem in njegovih delih je več kot tristo piscev napisalo nad osemsto prispevkov.

Delo

pripovedna proza: Človek na zidu (1960), Svetlice (1965), Dobrijska balada (1967), Bog ljubezni (1968), Sledovi molčečih (1970), Noro življenje (1972), Najdaljša noč (1975), Med reko in zemljo (1977), Trenutki in leta (1979), Snežno znamenje (1981),

mladinska proza: Ognjeni možje (1955), Sejem na zelenem oblaku (1958), Deček na črnem konju (1961, 1969, 1972, 1977, 1979, 1984, 1995), Skriti dnevnik (1961, 1965, 1967, 1973, 1976, 1979, 1983, 1986, 1995), Hi, konjiček (1964, 1974), Potovanje slona Jumba (1965), Velikan in Pajac (1965, 1995), Moj prijatelj Jumbo (1968), Pikapolonček (1968), Rdeči lev (1968, 1994), Veliki in mali kapitan (1968, 1997), Rumena podmornica (1969, 1974, 1994), Krojaček Hlaček (1970, 1972, 1975, 1979, 1980, 1991), Punčka (1970, 1985), Mornar na kolesu (1973, 1981, 1995), Naočnik in Očalnik, mojstra med detektivi (1973, 1979, 1994), Kam se je skril krojaček Hlaček? (1974), Dvanajst slonov (1976, 1983, 1984, 2003), Na kmetiji (1976, 1982, 1985, 1988), Na večerji s krokodilom (1976, 1979, 1995), Pipa, klobuk in dober nos (1976), [Sedem] 7 nagajivih (1976), Kurirčkov dnevnik (1977), Stopinje po zraku in kako sta jih odkrila Naočnik in Očalnik, mojstra med detektivi (1977, 1979, 1995), Piko Dinozaver (1978, 1984, 1989), Zgodilo se je 6. aprila (1978), Cepecepeavček (1979, 1986), Levi in desni klovn (1979), Markov maj (1979), O medvedku in dečku (1979, 1995), Peter Nos je vsemu kos (1979), PraMatija ali Bučman (1980, 1995), Pri nas in okoli nas (1981), Pisatelj, povej mi (1982), Z vami se igra krojaček Hlaček (1982), Kuža Luža (1984), O dedku in medvedku (1987, 1996), Koroške pripovedke (1998),

drugo: Ukaz rdečega zmaja (1964), Medvedek na obisku, Čudežna srajca dopetajca (1972), Narobe stvari v mestu Petpedi, Srečna hiša dober dan, Figole fagole (1973), Norčije v gledališču, Križ kraž kralj Matjaž, Anton Pomperdon in vsi Pomperdoni (1979).



Viri: