Mohorjeva družba

Iz o Koropedija

Skoči na: navigacija, iskanje

Miran Hladnik

Mohorjeva in njeno leposlovje

Leta 1851 so po daljšem upiranju oblasti štirje koroški duhovni gospodje in trije učitelji v Celovcu po zgledu dunajskega mehitarističnega redovnega društva "za širjenje dobrih katoliških knjig", zlasti pa po vzoru češkega društva sv. Janeza Nepomuka ustanovili Društvo svetega Mohorja, imenovano po oglejskem škofu, mučencu Hermogenesu (umrl leta 304), od 1031 zavetniku oglejskega patriarhata in med 1461 in 1961 tudi zavetniku ljubljanske škofije; njegovo ime naj bi bilo v sorodu z imenom grškega boga Hermesa.

Iz Ogleja naj bi po prepričanju ustanoviteljev Mohor prinesel Slovencem krščansko kulturo tako, kakor sta to storila sv. Ciril in Metod pri Čehih, kar je z zgodovinskimi podatki težko združljivo, saj je zgodovina naselila Slovence na današnjem ozemlju šele v 6. stoletju, dobrih 200 let po svetnikovi smrti, kaže pa na zanimivo samostojno versko politično samoopredelitev Slovencev, ki jim je bilo versko središče Oglej bolj simpatično od konkurenčnega Salzburga.

Konkretni cilj društva je bila založniška dejavnost, ki ima namen "podpirati pobožno, lepo vedenje in ohranjevati katoliško vero med slovenskim ljudstvom; v ta namen se bodo na svetlo dajale in razširjale med Slovenci dobre katoliške bukve."

Edino katoliška vera naj bi namreč prinesla pravo kulturo in prava, katoliška kultura pravo ljudsko srečo. Spodbudna je bila v veliki meri prav nevarnost nemške jezikovne prevlade, saj so bile po 1848 slovenske pravice v šoli in uradih docela zatrte. Dodatni namen je bil vedno številnejšemu slovenskemu izobraženstvu ponuditi prostor za objave, ki naj bi ne bile v njihovo denarno škodo. Slovenski tiski naj bi bogatili slovensko književnost in jezik in povzdignili "slovenski narod na višo stopinjo keršanske omike in prave sreče in česti". Prva leta so duhovniki sestavljali 70 % naročnikov, na drugem mestu je bilo uradništvo s 14 %. Po obetavnem začetku je čez deset let društvo zašlo v krizo, se preimenovalo v družbo ali bratovščino in se popolnoma reorganiziralo, spet največ po zgledih češke družbe Janeza Nepomuka in slovaške družbe sv. Cirila in Metoda. S tem ko se je omejila na cerkvena tla, še bolj pa s hoteno nizko ceno knjige, se je približala preprostemu narodu, tj. slovenskemu kmetu in šolski mladini, ki ni smela biti član društev:

"Slovenci tudi v izobrazbi za drugimi narodi nočemo zaostajati. Po Mohorjevih knjigah naj se poučuje, izobražuje ter navdušuje za dobro in lepo naš narod v svoji celoti! V revni gorski koči, kjer hlapec in gospodar ob brleči slabi luči prelistujeta in družini na glas bereta Mohorjeve knjige, kakor v složnih mestnih hišah, kjer tudi staro in mlado z veseljem sega po naših spisih: povsod izpolnjuje naša družba isti namen: bralcem bistriti um in blažiti srce!"

V tem času so po slovanskem svetu že obstajale t. i. matice: Matica Srpska, 1826, Matice česká, 1831, Matica hrvatska, 1842 (nekaj let kasneje tudi slovaška in slovenska (Matica Slovenská, 1863, in Matica slovenska, 1864)). Pomena besede matica ni izvajati zgolj iz čebeljega sveta, torej jo razumeti le kot nacionalni, v glavnem meščanski kulturni center, ampak v prvi vrsti kot finančno ustanovo, nedotakljivi kapital (glavnico), iz katerega obresti se financira dejavnost družbe. Katoliška in h kmečki večini slovenskega naroda orientirana Mohorjeva družba je s tako organizacijo prehitela kulturno podjetnost slovenskega meščanstva. Stalnega naročnika naj bi privabilo leposlovje v zbirki Slovenske večernice (po zgledu dunajske zbirke Abendstunden). 1863 je zato društvo razpisalo natečaj za izvirne povesti, s finančnega stališča privlačen za avtorje in po žanrih zanimiv za bralca. V kratkem je izvirna literatura pri Mohorjevi nadomestila prevedeno. Šele 1871 je družba dobila dovoljenje za svojo tiskarno v Celovcu. Od tedaj naprej je poleg verskih, gospodarskih in leposlovnih knjig (slednjih je bilo v povprečju za eno četrtino) skrbela tudi za natis slovenskih učbenikov.

Zaradi pogosto razglašane programske usmeritve velja danes Mohorjeva za založbo, ki je izdajala knjige za kmeta. Iz občasnih seznamov naročnikov v družbinem koledarju je mogoče razbrati, da je v veliki meri založbi uspelo ta program uresničiti, čeprav kmetje kot večina slovenskega prebivalstva nikoli niso sestavljali večinskega naročniškega družbenega sloja. Po podatkih iz leta 1874 je razbrati, da je bilo kmetov med naročniki 25 %, kar je veliko v primerjavi s pesimističnimi ocenami nemškega folklorista Rudolfa Schende (Volk ohne Buch, 1970) za evropsko in nemško literaturo. Če smemo domnevati, da se pod statistično postavko "22 % posestnikov" ne skriva samo podeželska gospoda, lahko postavimo odstotek kmetov celo nad 25 %. Drugi sloji so bili zastopani takole: 25 % obrtnikov, 18 % uradništva in inteligence (duhovniki, učitelj, zdravnik) in 9 % tega, čemur bi danes rekli delavci. Glede na socialno strukturo Slovenstva v drugi polovici prejšnjega stoletja je bila udeležba kmetov dokaj skromna, saj so kmetje sestavljali večino slovensko govorečega prebivalstva. S kmetijstvom se je leta 1890 še vedno preživljalo namreč 75 % ljudi: 150.000 je bilo samostojnih kmetij, na vsaki povprečno po 6 ljudi ali potencialnih bralcev, če se pustimo zavesti idilični programski sliki, na kateri sedi ob zimskih večerih zbrana skupaj cela kmečka družina in prebira Mohorjeve publikacije. Približna preračunavanja povedo, da je bila leta 1875 pri nakladi 25.000 izvodov vsaka 13. kmetija naročena na knjige, 1890 pri nakladi okroglo 50.000 izvodov pa vsaka 7. Na višku popularnosti tik pred koncem prve svetovne vojne je letni knjižni dar izhajal v več kot 90.000 izvodih in dosegel, če lahko verjamemo, da je večina kupcev knjigo tudi prebrala, skoraj vsakega petega od skupno 1.360.000 Slovencev. Številke so v evropski primerjavi menda fantastične in dokaz enkratne organizacijske sile slovenskega duhovništva.

Naklade raznih Matic v slovanskem svetu se z Mohorjevimi ne morejo primerjati. Naklade Mohorjeve so fascinirale Poljake na začetku stoletja (Szymansky, Wsród Słowenców, Varšava, 1908; citirano po Bratkowski, Najdluzsza wojna Slowencow, Tygodnik Powszechny, oktober 1982) in gnale v tekmovanje Srbe dvajset let kasneje: 1929 je tarnal Feodor Nikić, tajnik srbske Matice, da so pri približno štirikrat številnejšem srbskem prebivalstvu naklade Matice srpske 19-krat manjše od naklad slovenske Mohorjeve, s številkami: 4.000 : 76.000 izvodov za naslov ("Matica Srpska i narod", Letopis Matice Srpske 1929, knj. 322, zv. 1, str. 5). Pri Hrvatih je bilo Mohorjevi družbi sorodno Društvo sv. Jeronima, ki se je pri Slovencih zgledovalo, ni pa moglo doseči tako velikih založniških uspehov; najbolj se ji je približalo leta 1913, pa še takrat je imelo dvakrat manj članov kot slovenska založba (Josip Buturac, Hrvatsko književno društvo sv. Jeronima ili sv. Cirila i Metoda 1868–1968, Zagreb, 1969, str. 22–23). Vzrok za razliko je velika nepismenost na Hrvaškem, vendar ne tako velik, kakor domneva avtor, saj je bilo še leta 1900 tudi na Slovenskem 15 % nepismenih.

Okrogla polovica naklade Mohorjeve je odjadrala torej k mestnemu bralcu: liberalnemu obrtniku, uradniku, inteligenci. Ta je čutil nekakšno narodno dolžnost kupiti slovensko knjigo, čeprav ni bila napisana izrecno zanj; ker je bilo slovenskega pisanja malo, ga je prav gotovo tudi hitro prebral. Mohorjeva tako ni poskrbela le za nov socialni tip bralca, tj. za kmeta, nižji sloj, ampak je obenem poskrbela tudi za diferenciacijo bralskih potreb pri že obstoječem meščanskem, danes bi menda rekli srednjeslojskem bralcu. Slika beročega ljudstva, ki je tako rada krasila naslovnice družinskih listov, je bila v glavnem programski mit. Priznati pa je treba, da brez tega mita še zdaleč ne bi mogli doseči tako številnega kmečkega bralstva, kot ga dokazujejo citirane številke.

Zanimivo je vedeti, da je bilo ne le med bralci, ampak celo med naročniki že takrat več žensk kot moških in da je finančno nesamostojna mladina pokupila skoraj četrtino naklade. Po Schendovih podatkih evropski kmetje v prejšnjem stoletju niso bili glavnina množičnega bralstva. Pri nas je bil kmet v načelu pripadnik nižjega sloja, zato še daleč v 19. stoletje nepismen ali polpismen, brez razvitih bralskih potreb, a tudi brez ustreznih sredstev, da bi si kupil še relativno drago knjigo. Da bi knjigo kmet kupil, je morala biti cenena, razumljiva in konkretna, z razgibano zgodbo in/ali s praktično informacijo v ospredju. Nekaterim od teh zahtev je Mohorjevi, čeprav o kakšni raznovrstnosti knjižne ponudbe za preprosti narod ni mogoče govoriti, očitno uspelo ustreči. Mohorjeva je bila pri nas ena redkih založb, ki je v svoj program uspešno vključila tudi kmeta, akoravno le-ta ni predstavljal večine bralstva. Nosilec knjižnovzgojnega programa v 19. stoletju je bilo mesto, tvorec literature inteligenca, pri Mohorjevi seveda katoliška duhovščina.

Žanri pri Mohorjevi družbi

Mohorjeva je glavno nahajališče izvirne slovenske povesti. Podnaslov roman je tu kaj redko srečati. Pri prevodih je bil sem in tja podnaslov roman še dopuščen (med 1925 in 1935 je izšlo tu šest romanov), med izvirno literaturo pa je to čista izjema, čeprav je obdobje po drugi svetovni vojni na Slovenskem izraziti "čas romana", ki je popolnoma zasenčil nekdaj prevladujočo povest. Gre za dve besedili sodobnega in modernega pisatelja Alojza Rebule 1972 in 1988. V celovški veji Mohorjeve je bil predsodek do romana občutno manjši: od 1957 naprej je tu izšlo osem romanov, pa tudi veja Mohorjeve v italijanski Gorici je dala dva (1981, 1986).

Prav Mohorjeva je oblikovala posebni pomen slovenske povesti od srede prejšnjega stoletja naprej. Izraza roman in novela sta imela tedaj za občutljiva katoliška ušesa zaradi ljubezenske vsebine prizvok nespodobnosti. Povest je v opoziciji do obeh "pokvarjenih" svetovljanskih vrst pomenila nravno počiščeno prozo. Mohorjeva je dodatno poskrbela še za izrazito poučnost slovenske povesti. Roman in novela sta po ugotovitvi Matjaža Kmecla prevzela pomen meščanske, povest pa pomen plebejske ali poljudne proze.

Tip literature, ki jo je izdajala Mohorjeva, je bil v zgodnjem obdobju t. i. koledarska zgodba, tako po dolžini (10.000–20.000 besed), mestu objave v Koledarju Mohorjeve kot po vsebinskih značilnostih. Ob tem so v zbirki Slovenske večernice izhajale 80 do 130 strani dolge povesti (do 45.000 besed), prav dolge povesti pa v drugih edicijah in seveda v periodiki. V vsakoletnem, iz šestih knjig sestavljenem "knjižnem daru" rednim naročnikom je bila vsaj ena povest.

Programski napotek, ki ga je 1863 prevzela Mohorjeva družba, je 1858 sestavil pisatelj Fran Levstik (Popotovanje iz Litije do Čateža). Mohorjeva je v njegovem duhu razpisala nagradni natečaj za "najboljšo izvirno pripovedko" in poudarila nižjeslojskega bralca: preprosti kmečki človek in mladina. Namen mohorjanske literature je bil poduk in kratek čas (ali "pošteno razsveseljevanje"), predvideni žanri pa so bili kmečka povest ("iz domačega življenja slovenskega naroda"), zgodovinska, krajepisna, narodopisna in biografska povest.

Prevedena besedila v prvih dveh desetletjih družbinega obstoja so prispevala v zakladnico povesti, narejenih po vzorcu verskovzgojne fikcije nemškega katoliškega avtorja Krištofa Schmida (1768–1845), skupaj s podtipoma misijonske in mučeniške povesti 20 srednjih in daljših besedil. Izvirna tvornost je od šestdesetih let naprej forsirala zgodovinsko pustolovsko povest, pretežno s tematiko turških vpadov na Slovensko od 15. stoletja dalje, v osemdesetih letih pa se je na račun drugih žanrov razbohotila kmečka povest. Trije žanri so torej skrbeli za trojno vzgojo bralca: Krištof Schmid za versko, zgodovinska povest za domovinsko ali nacionalno in kmečka povest za gospodarsko vzgojo. V prvem desetletju našega stoletja je prevladovala kmečka povest (7 besedil), v naslednjem desetletju je postala izbira večja (zgodovinska, kmečka, humoristična povest), v dvajsetih in tridesetih letih (po vojni) je bilo zanimanje za zgodovinsko povest (18 besedil) precej večje kot za kmečko (5 besedil), v tridesetih letih preseneča serija potopisov (6), med drugo vojno se je ponovno skoraj izključno tiskala kmečka povest (11 tekstov).

Omeniti moram še zametke planinske povesti v obliki prevedene lovske povesti prav na začetku slovenske popularne pripovedne proze, ki pa je kaj kmalu za dolga leta zamrla. Alpe so dale močan začetni impulz pri razvijanju slovenskih bralskih navad, podobno kot so dale v tridesetih letih 20. stoletja ustvarjalni impulz prvim slovenskim filmom. Šlo je za manifestativno poenačenje z alpsko kulturo in s tem za potrjevanje slovenske samobitnosti. V 19. stoletju, navdahnjenem z vseslovanskim duhom in z željo po duhovni združitvi vseh Slovanov, je bil tak alpski ekskluzivizem seveda nezaželen, nezaželen celo pri sicer konservativni Mohorjevi družbi. Namesto alpske, severozahodne orientacije je kmalu po začetku prevladala v idejnem pogledu jugovzhodna, ilirska in vseslovanska orientacija. Zaradi tega se ni čuditi močni seriji večinoma prevedenih povesti, ki so sledile ponesrečenemu začetku planinske povesti in katerih dogajanje je bilo umeščeno na vzhod v Rusijo ali celo v Sibirijo.

Za razliko od kanoniziranega slovenskega zgodovinskega romana, kakršnega je po vzorcu Walterja Scotta ustvarjal Josip Jurčič in ki je v jedru izpostavljal večinoma nesrečno ljubezensko zvezo, je bila zgodovinska povest pri Mohorjevi s snovjo turških vpadov na Slovensko praviloma ljubezni med spoloma prazna. Nežna čustva je nadomeščala z družinskimi, namesto razdruženih parov so se po svetu klatile raztepene družine, katerih člani so se na koncu obvezno spet srečali. Dogajalna shema take povesti je znana že iz antičnega ljubezensko- pustolovskega Heliodorjevega romana, ki se je v srednjem veku modificiral v krščanski roman (Janko Kos, Začetki slovenske umetne proze, Slavistična revija 1981, str. 233–58) tako, da je nadomestil spolna razmerja z rodbinskimi. Iz ljubezensko-pustolovske je nastala družinsko-pustolovska povest. Bralsko najprivlačnejše so bile prav gotovo scene ponovnega srečanja in prepoznavanja družinskih članov.

Individualni junak je bil v zgodovinski povesti redkejša pojava. Logičen premislek nas vodi v pričakovanje, da bi ta junak moral predstavljati slovenske zgodovinske interese. V principu je bilo to res, v praksi pa je šlo za pasivnega, mevžastega junaka, ki je sicer razpolagal s fizično močjo kot folklorni Peter Klepec, ni pa vedel z njo kaj pametnega početi in se je pustil vedno podrediti zvitejšemu. Najbolj zadovoljen je bil, ko mu je uspelo iz zgodovinskih kolobocij umakniti se v skromno družinsko življenje – in še za to se je imel zahvaliti aktivnejši svoji življenjski družici; ta je morala ob nesposobnem mitičnem slovenskem junaku sama prevzeti nase težo zgodovinskih odločitev. Slovenska literatura, ne samo mohorjanska, je poleg mevžastega junaka polna tudi odločnih in korenjaških deklet: od deklice vojaka preko ajdovske deklice do lepe Vide in Veronike.

Versko poučnost krištofšmidovske povesti je zgodovinska povest sprejela vase in jo združila z domovinsko idejo v maksimo, ki se je do neokusnosti ponavljala: Vse za vero, dom, cesarja. Vera je bila seveda edino zveličavna katoliška, zato pa so bili tudi potrebni premagani krivoverski Turki, da se pokaže, koga ima bog rad. Dom je bil ali združena Slovenija ali kakšna izmed njenih pokrajin (Koroška, Kranjska), cesar pa je bil trenutni predstavnik habsburške monarhije, ki ji je bil Slovenec tradicionalno neskončno zvest.

Poljudna in kmečka povest pri Mohorjevi družbi

Kmečka povest je bila od 80. let prejšnjega stoletja prevladujoči žanr mohorjanske proze. Tako kot je tip mohorjanske poljudne povesti usodno vplival na razvoj slovenske povesti v celoti, tako je zaradi velikega števila kmečke povesti pri Mohorjevi družbi ta žanr postal sinonim mohorjanski poljudni povesti.

O poljudni povesti so slovenski literarni programatiki, čeprav ni šlo za noben literarnovrstni pojem, obilno razmislili v tridesetih letih. Kritike s katoliškega nazorskega brega so motile pri poljudni povesti samo oblikovne pomanjkljivosti, vzgojnost ali tendenčnost pa so imeli za njen legitimni del, saj poljudne povesti niso razumeli kot določen snovni, pač pa kot nazorski, socialni tip povesti. Poljudna povest se dogaja v trikotniku, ki ga zamejujejo tele tri točke: 1. vzgojnost in poučnost, 2. optimizem oziroma zavzetost za nekaj, kar gane in povzroči katarzo, in 3. simpatetičen odnos med pripovedovalcem in ljudstvom, o katerem pripoveduje. Definicija poljudne povesti je bila torej prav enostavna: to je povest, ki je pisana za ljudstvo, to se pravi tako, da je po jeziku, mišljenju in čutenju ljudstvu po srcu. Zdaj je treba le še določiti, kaj je to ljudstvo in kakšno je njegovo mišljenje ter čutenje. Svojčas definicija ljudstva ni bila prav nič težka, saj se je korenito razlikovalo od svoje opozicije – gospode. Mesto in podeželje, gospoda in ljudstvo, sta bila tako ostro ločena po načinu življenja, dela, izobrazbi, čutenju in mišljenju, po noši in govorici, da so bile meje vsem vidne in otipljive. Meščanstvo je bilo dvojezično, ljudstvo ali nižji sloji so obvladali samo slovenščino. V socialnem pogledu je bilo ljudstvo zelo enovito, v glavnem le kmečko prebivalstvo. V prvi polovici dvajsetega stoletja pa se je t. i. ljudstvo usodno razslojilo v kmete, delavce, obrtnike in postalo nekaj neenotnega in zato težko opredeljivega. Skupni imenovalec vsem pripadnikom ljudstva je ostalo fizično delo. To je sloj, ki je ustvarjal gmotne dobrine z delom svojih rok, skratka kmet in delavec, poljudna povest pa tista povest, ki življenja delavca in kmeta ne opisuje le po zunanji podobi, ampak iz identitete z njim. Razmerje med poljudno in kmečko povestjo je potemtakem v grobem razmerje med celoto in delom.

Duhovnik in slovničar Jakob Šolar je oblikoval nekakšen literarni program za poljudno povest, v katerem je predlagal teme, kot so razpadanje kmečkih domov po slovenskih pokrajinah, alkoholizem na Gorenjskem, industrializacija, ki jemlje delovno silo gruntom, izseljevanje v mesto in v tujino, upadanje rojstev, porast razbrzdanosti, izguba tradicij pri hranjenju, noši, obnašanju, vdor materializma in meščanstva na vas ipd. Povest naj prebuja slovensko zavednost, služi naj ohranjanju gruntov in tako celemu narodu.

Kritiki z levega nazorskega brega so se do poljudne povesti obnašali elitno kritično: z nižjeslojskim bralcem določena poljudna povest jim je brez nadaljnjega pomenila nekvaliteto; s kmečko snovjo določena vaška zgodba za izobraženega bralca pa je po njihovem mnenju nasprotno omogočala umetniško vrednost.

Kmečko povest pri Mohorjevi družbi so snovno določale kmečke osebe iz vseh premoženjskih slojev in vas kot dogajališče. Žanrsko specifiko pa ji je dajal povrhu deficit ljubezni med spoloma, težnja h kriminalnim motivom (požar, kraja, poboj) in političnim motivom, ne redko tudi snovna zveza z vojno. Abstraktni nacionalni program, razviden v zgodovinski povesti, se je v kmečki povesti konkretiziral v racionalni narodnogospodarski program. Poroka ni bila več stvar čustev, ampak posledica gospodarskega računa.

S posebno slastjo in pogostnostjo so bile v njej ponavljane zahteve po redu in čistoči na kmečkem dvorišču, v hlevu in v hiši; predstavljene so bile sicer skozi estetsko harmonično sliko idealne kmetije in vasi, cilj teh idiličnih opisov pa ni bil estetski doživljaj, ampak je služila slika urejenih gospodarskih razmer kot dokaz in simbol pravilnega ter uspešnega gospodarjenja, zraven pa je bila seveda spodbuda kmečkim bralcem, naj ravnajo podobno, če hočejo uspeti. Red je drugo ime za organizacijo dela, snažnost pa, ki je pogoj zdravju, drugo ime za kar največjo delovno storilnost. Temu namenu so služile sem in tja tudi pasaže, ki bi bolj sodile v kakšen strokovni priročnik o kmetovanju kot pa v literarno fikcijo. Na današnjega bralca bi moteče učinkovale socialne in politične negativne sodbe o delavcih in bajtarjih, prav tako pa stroge moralne zahteve, ki so se tu stavile vsem slojem. Argumentacija za slednje bi seveda lahko bila zgolj verska, vendar je kmečka povest poskrbela, da je bil moralni imperativ vključen v gospodarsko argumentacijo. Prešuštvovanje npr. kanalizira energije stran od proizvodnje in je zato škodljivo, enako je z razvadami, kot so kvartanje, popivanje, pretepaštvo itd., zato jim ni mesta v idealni vasi. Pogosti kriminalni motivi v kmečki povesti ubesedujejo prav te grehote, ne na način kriminalnega žanra, ki uživa v odkrivanju storilca, ampak kot opozorilo, kot negativni ekzempel, kako naj se kmet ne obnaša, če noče končati tako žalostno kakor negativni liki v kmečki povesti.

Pogosti nosilci kriminalnih aktivnosti so bili prav pripadniki najnižjih slojev: delavstvo in bajtarji. Kmečka povest pri Mohorjevi se je z druženjem delavske in kriminalne tematike, tj. s sliko delavca kot potencialnega kriminalca, ob neodjenljivi in brezobzirni politični kritiki nasprotnikov močno zamerila slovenskim socialistom in pozneje zaradi konservativne domačijske ideologije povojni komunistični oblasti, ki je hotela skupaj s kmečkim slojem spraviti v prerani grob tudi mohorjansko kmečko povest. V zgodnji mohorjanski zgodovinski povesti so bile mogoče le smrti pravičnikov, ki jih je bog poklical k sebi, ali grešnikov, ki so se spokorili tik pred smrtjo; prekrščeni so umirali celo Turki. V poznejši povesti o kakšnem spravaštvu vsaj po smrti ni bilo več besede: politični nasprotniki slovenskega klerikalizma so v kmečki povesti umirali še bolj zakrknjeni, kot so bili takrat, ko so stopili v pripovedni prostor povesti. Ta nazorski in politični spopad je doživel svoj vrh ne več v fikciji, ampak zares v vojni 1941–1945.

Mohorjeva skozi čas

Mohorjeva družba je v 140 letih obstoja doživela nekaj kriznih obdobij, ki jih razločno odsevajo upadi na naročniški krivulji. Prvi prelom je pomenilo leto 1918, ko se je morala preseliti iz Celovca, ki je po razpadu Avstro-Ogrske pripadel Avstriji, v jugoslovanske Prevalje in potem Celje. Ena tretjina naročnikov je ostala v Italiji (Trst in Primorska), ki ni dovoljevala nadaljnjega razpečavanja knjig iz Jugoslavije. Ustanovila se je goriška Mohorjeva in samostojno tiskala slovenske knjige. Drugi upad je družba doživela ob izbruhu druge svetovne vojne, ko je nemška okupacija uničila vse knjižne zaloge in odpeljala v neznano arhiv družbe. Po vojni je naklada spet zelo poskočila, vendar zlatih časov ni več dosegla. Politično zaostrovanje med vzhodom in zahodom, zlasti prelom Jugoslavije s Sovjetsko zvezo 1948, je poskrbelo za ponovni padec naklad pri celjski Mohorjevi družbi in presekalo celo vezi in prijateljstvo med vejami Mohorjeve – celjsko (jugoslovansko), celovško (avstrijsko) in goriško (italijansko), kolikor jih ni že prej načelo meddeželno rivalstvo med Kranjsko, Koroško in Primorsko, čeprav so izšle iz istega nazorskega temelja. Naročniški seznami kažejo, da cela leta iz enega slovenskega področja v drugega zaradi pretrganih kulturnih stikov ni prispela nobena Mohorjeva knjiga, niti ni slovenska bibliografija mogla sproti registrirati vseh tiskov, ki so izšli za državno mejo!

Danes so kljub minimalnemu številu kmetstva številke izdanih izvodov kar velike, kar pomeni, da poteka identifikacija bralcev z založbo ne toliko na socialni ravni (skozi kmečko temo) kot skozi katolištvo. Leposlovna izvirna plodnost je močno nazadovala; dolga leta po vojni je družba skušala zadovoljiti bralca s prevedenimi besedili in z manj leposlovja, kot je bilo to prej v navadi. Seveda je taka zgrešena programska politika klicala po konkurenci v Celovcu in Gorici. Gorica ni bila ravno najbolj plodna (13 izvirnih povesti po 1945), Celovec pa s 36 izvirnimi povestmi po vojni dela resno konkurenco celjski založbi. Ideološka nesoglasja so omejevala bralstvo teh dveh založb na zunajjugoslovanski prostor, zamejstvo in emigracijo. Politične spremembe zadnjih let so menda pobotale vse tri Mohorjeve sestre. Kako bo to vplivalo na družbin leposlovni program, bomo lahko ocenili čez nekaj let.



Viri:

Osebna orodja