In kaj so ljudje ko lesovi

Iz o Koropedija

Skoči na: navigacija, iskanje

In kaj so ljudje ko lesovi

Avtor: Franc Sušnik

Vsebina


Dr. Franc Sušnik

Mož mora zasaditi drevo, zgraditi hišo, roditi sina in napisati knjigo, pravi stara modrost, potem je izpolnil smotre svojega življenja. In če se dr. Sušnik ob 70-letnici ozre po svojem delu, vidí svojo hišo skrito med drevjem, svoje sinove služiti slovenski znanosti, vidi svojo gimnazijo na Ravnah, ki je že dala tisočega maturanta, in pred nami je njegova četrta knjiga.

Mejniki njegove potí so bili grenki in so globoko zarezali njegov človeški ter duhovni profil. Delavcu prevaljške železarne se je rodil v času velike evropske krize, ki je v hladnem računu prečrtala Prevalje. V ponižanj polni proletarski mladosti je gledal Uršljo goro, kjer je vedel za dedovo domačijo in za grofa Thurna, ki mu je deda ponižal v pastirja tuje živine. Pa je ded raje ostal na Gori kot v fužinah in oče se je raje vrnil stradat domov, kot do bi delal na tujem.

Ob trdi nemški osnovni šoli in pozneje gimnaziji v Celovcu so mu bile mohorske knjige učiteljice knjižne slovenščine; šestošolec je že izdajal dijaški list in objavljal v njem svoje literarne prvence.

Kot vojni maturant je okusil rusko fronto, in ko se je ob polomu avstroogrskega cesarstva vrnil domov, je v prvih prevratnih dneh delal red za Narodni svet pod geslom, da »svoboda ne sme biti anarhija«. Pomagal je preseliti Mohorjevo družbo na Prevalje, prebolel pa nikoli ni, da mu je plebiscit prerezal domovino na dvoje.

Brez štipendije se je lotil študija nemščine in jugoslovanske književnosti na univerzah v Ljubljani in Zagrebu. Z nočním korektorskim delom v tiskarni se je preživljal, diplomiral in opravil doktorsko disertacijo iz nemške književnosti.

Domov se je hotel vrniti, pa takrat na Koroškem zanj ni bilo dela. V Murski Soboti je na novo ustanovljeni gimnaziji kot mlad profesor zajel pot pedagoga, na ravenski gimnaziji, ki ji je bil oče in mati, jo je kot ravnatelj z visokimi delovnimi priznanji zaključil. Beograd in Maribor sta bila vmesni postaji; in Dachau najhujša.

Pisateljsko so mu bila najbolj plodna trideseta leta, ko so po vrsti izšle tri njegove knjige:

»Prekmurski profili« l. 1929 - o »narodu, ki se mu smeje in joče kakor otroku«,
»Jugoslovanska književnost« l. 1930 - vse bistveno o naši literarni tvornosti na nekaj tiskovnih polah,
»Pregled svetovne literature« l. 1936 - prvi tak priročnik na Slovenskem.

Po osvoboditvi je postalo pisanje postransko opravilo. Glavno delo mu je bilo graditev kulturnih ustanov deželi, ki je dala predtem le malo akademikov in je ostajala odročna, anonimna, v vencu gora siv industrijski slepič velikega koroškega telesa, ki je ostalo onstran meje.

Meščani, ki so jim hrami kulture nekaj samo po sebi umevnega in so jim bile davno nekoč šole dane z odloki, nikoli ne bodo mogli dojeti, kako dolga in težka je bila pot do njih v deželi brez kulturne tradicije in intelektualcev. Z nepopustljivo vztrajnostjo je Sušnik napredoval korak za korakom: v grad, ki je dedu vzel domačijo, je vnuk naselil gimnazijo, in ko je šoli oskrbel novo poslopje, je grad napolnil s knjigami.

Rodovom proletarskih dijakov je bil mentor, prijatelj in oče. Če je Prežihov Voranc odkril svetu Koroško, je dr. Franc Sušnik z gimnazijo in študijsko knjižnico Korošcem odkril svet.

Odpovedal pa se Sušnik besedni umetnosti nikoli ni. Ravnatelj mora govoriti svojim dijakom, prvi kulturnik dežele svojim ljudem. Prirojeni govorniški dar, s katerim je že zgodaj opozoril nase, je zdaj izbrusil do virtuoznosti.

Dežela je odkrivala plošče in spomenike padlim; skoraj ga ni kamna, da ne bi bile njegove besede vklesane vanj. Izhajale so študentovske brošure, znanstvene razprave in zborniki ; ni je knjige o Koroški, da ji on ne bi napisal uvoda. In iz teh kulturniških dolžnosti je razvil posebno, samosvojo zvrst besedne umetnosti, ker je govoril in pisal o deželi in ljudeh, ki jih je imel rad s stokrat preizkušano ljubeznijo učitelja in misleca.

Že v svojem prekmurskem obdobju je pred štiridesetimi leti vedel, da »mi, otroci sekundnega življenja« marsikdaj ne razumemo več »brezčasne pesmi duš in vrednot brez sistemov«. Naša doba je doživela tako silovit razmah govorjene in pisane besede kakor še nikoli v naši zgodovini, obenem pa tudi njeno poplitvitev ter inflacijo. Sušniku pa je beseda ostala dragocenost, da, celo mistična dragotina, izjemen dar, ki je dan ljudem, da vanj odlijejo desetkrat pregnetena in od življenja preverjena spoznanja. Zato je razlika med poprečnim pisanjem našega časa in literaturo, ki jo piše Sušnik, razlika med časnikom in spominsko ploščo.

Ne morečih dvomov ne strastnih izbruhov ne pozna to pisanje. Od sveta si počije v mali rodni dolini s pogledom na Uršlji gori, ki je dedov dom in simbol domovine, podoba zvestobe in materine topline. Ljudje in dobe minejo, gora pa je večna.

On, ki je preživel cesarja in kralja, okupatorje in viharni čas po vojski, ve, kako hitro čas prerašča imena. Zgodovina mu je odprta knjiga in stoletja se mu zgostijo v nekaj stavkov spoznanj.

Njegova simpatija ne velja ne velikim ne glasnim – tem prizna, kar jim gre – preproste ljudi objema in domači kraj. Patetično ponosen je Sušnik na svojo deželo in bistre rojake, te neuniformirane Korošce, ki so po radoživosti in humorju sorodni Keltom.

Tako je ta knjiga storija rodu, ki je bil svoji gori zvest. V njej sta mir in mera spoznanja, da je srečanje življenja in smrti vsakdanje. Pisana je z ljubeznijo človeka, ki se je iz sveta učenosti in knjig vrnil k zemlji, gozdu in k preprostemu življenju, v sozvočje z letnimi časi in z duhom prednikov – »in kaj so ljudje ko lesovi in ledine in grude in prst«.

Med delavske perzonale in vrhove svetovne književnosti, med taborišče smrti in naturno življenje ljudi pod goro je razpeta Sušnikova modrost. V sedemdesetih letih življenja je njegova človečnost dosegla klasično vedrino in biblijsko monumentalnost.

Marjan Kolar


Kraj

Korotan

Mežiška dolina

Dobrih sto let je komaj, tedaj je bila dolina še vsa samotna. Bil je Guštanj, cehovsko gnezdo v varstvu graščin; Fara na robu nekdanjega jezera; Mežica – napaja konjem in voznikom v Podjuno; in Črna na koncu v skalnem kotlu – postaja veselih ljudi. Čas je stal v dolin in po samskih domačijah v Peci in pod Jankovcem; nihče ga ni zmotil ko kdaj kak trop biričev.

Ali veseleje je že nekdaj utripal pod Uršljo goro in Strojno: na Lešah in v Kotljah, na Šelenpergu in v Šentanelu, kjer so modrovali bukovniki in so znali na steljerajah in ovsetih namazane jezike rimano obračati.

Potem se je dolina razživela. Po sto »furmanov« je bilo na cesti: z mežiškim svincem, z leškim premogom in prevaljškim železjem. Tistih sedemdeset let prevaljške veleindustrije je bilo največja igra, ki jo je zaigral kapitalizem z delovnim ljudstvom na slovenskih tleh.

Danes vrvijo težki kamioni po dolini. Od Žerjava do Mežice vrtajo za rudo v Peci, razcvetela se je Mežica; na drugem koncu raste železarski Guštanj, hoče prehiteti petletko; za desetino študiranih Kotnikov, ki so jih dale same Dobrije, prihaja na mlado ravensko gimnazijo stotine talentov iz vseh sajastih zakotij - rod samorastnikov.

Kje je, mati moja, tista tiha dolga cesta, ko sva v pašo gnala mojo bicko k Biceljnu v Rute gor pod Peco?

Podjuna

Veselo se v soncu steguje ravnina pod Peco. Tri ure navzdolž in počez raste bela pogača, in kadar ajda cveti, zadiši od Rut do Vogrč po sladki strdi. Ko bel dekliški šopek se sveti Katarina na hribu, pod njo je Šmihel, ki je zbiral Podjuno na tabore in primicije. Pod Komeljnom preži plibrški grad s hudičevo liso, za njim sanja ko v pravljici Božji grob na Humcu.

V gručah čepijo vasice ob poljih: v Libučah je Hartmanov Foltej, Črnkov Tevžej na Bistríci je že davno tih; tam v kotu v Globasnici, kjer so še spomini na staro rimsko Juenno, je Lesičjekov grob.

Nikjer pa ni pogled na Podjuno lepši ko iz votline pod vrhom Sv. Rozalije. V čudovit okvir se pnejo travniki in dobrave, na sredi je mogočna dobroljska proštnija, prevzetno na robu nad Dravo je Velikovec, nad njim pa planjava Svinje planine.

V Dobrli vesi je učil Gutsman, na Žerovnici je bil baje doma Marko Hanžič, v Škocjanu je pokopan Poljančev Cencek.

Sredi dobrav sta si rahlo postlali Klopinjska in Žomanjska jezera; žitarec, ki so ga včasih pili na španskem dvoru, se je spridil; Reberški Ožbej se je zatekel v Slovenske gorice, kapelški Fikej pa grmadi v Sinči vesi skladovnice lesa s planin okoli Železne Kaple.

Ko sta stisnila sončno ravnino mrak in móra in je pes smel po svoje lajati, Slovenec pa ne po svoje žebrati, tedaj so se te Kapelske planine v solzah in krvi razbolele.

Rož

Vsa lepota je razlita na njem.

Na večer, ko za Osojščico sonce tone, se od zamaknjenja reši in zapoje otožno ko vode v jezerih pod Vrbo, pri Hodišah in na Bačah; zavriska v Kernjakovih Gurah, ko svetel pramen še žari na Kepi; se nagne od belih Žihpolj pod Humperg v široki dol in skrije za fajgeljni in drobnimi okenci v Šentjanžu, na Bístrici in v Marijinem Podgorju.

Nikjer ni pesem koroška bolj razigrana ko na Gurah; nikjer bolj slovesna ko v Šmarjeti, v Selah; nikjer bolj prisrčna ko v Svečah; nikjer bolj otožna ko v Ločah in nmav črez jezero.

S humprškega gradu plava oko po vsem Rožu: na puškarske Borovljane pod razdrto Košuto; na partizanske Sele za hribom; starega Singerja v Kapli doli ni več – umoril ga je Dachau; iz Sveč so Einspielerji, pri Št. Jakobu Anton Janežič, Matija Ahacel, Miha Andreaš, tkalec in pesnik, – in na Svatnjah Miklova Zala, podoba zvestobe domu in domačemu, podoba tisočerih, ki so zavoljo te zvestobe trpeli.

Srebrno modrikasta se vleče Drava po dolini. Mostovi čeznjo vodijo izpod Žingarce na Bilčovs, mimo Žoprač v Drabosnjakove kraje, in med Hotmirce mimo Celovca h Gospe sveti.

Mehek je rožanski golk in ko pesem jim je vsednja beseda.

Zilja

Starosvetna je Zilja v svojem kotu.

Ko se o binkoštih zbere fantovska konta na štehvanje in na visoki rej pod lipo in dečle v slovesnem razkošju, tedaj romajo Ziljani v svetišče svoje duše in v častitljivih obredih jim odmevajo svečani korali iz davnih časov.

Pust je vhod v dolino, kar se je pred stoletji udrl vrh Dobrača in zasul venec sončnih vasic pod seboj. Ali pred Zahomcem in Bistrico se svet razklene in črede težkih kobil se pasejo po mokrotnih logih. Pod gore se stiskajo vasi: Gorje, Št. Pavel, St. Štefan.

Na Gorjah je bil Matija Majar.

V svoji obmejni stiski je rodila Zilja, nebogljena, može, ki so na robu nemočne slovanske razdrobljenosti sanjali daljne slutnje.

»Na Potoce« je bil doma Urban Jarnik, pri Brdu so Grafenauerji: Franc, bistri samouk in ljudski politik, ter Ivan, s podjunskim Kušejem drugi koroški ud Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Tesen je svet na Zilji pozimi, ali na vigred, ko zažuborijo dečle na planinah okoli fač, se sprosti pogled čez vrhove na jug in na beneško stran.

(1948)

Iz starih časov

O našem jezeru

Zadnja leta je večkrat kdo rekel, da so bile včasih hujše zime v naših krajih in da se sonce prestavlja. No, kdor je moral letos po celem gaziti, ta tega ne bo kmalu spet rekel.

V tisočkrat tisoč letih pa je bilo že vse mogoče. Bil je čas, ko je po vsem Koroškem ležala ogromna odeja ledu. Potem se je led otajal in umaknil, voda je odtekala, valila prod in zasipala doline in kotline ali pa se zataknila v odpornih skalah (kakor npr. pri nas pri Votli peči), zaostajala je in tako so nastala jezera. Na oni strani gori jih še imajo: Klopinjsko, Vrbsko, Osojsko in Baško jezero; dve jim že usihata: Goseljno in Žomanjsko pri Dobrli vesi; pri nas pa so že prej usahnila.

Bila pa so tri v naši dolini: poljansko, dolgo 2 km, prevaljško-guštanjsko, dolgo 5 in pol kilometra, ter dobrijsko, dolgo 1200 m. Kako visoko je segala vodna gladina, to nam lepo kažejo terase na robu teh nekdanjih jezer. Take terase ali prodne pragove je nasula voda, ki je lila v jezero, ali pa so jih izglodali valovi v obrežni hribini.

Pet izrazitih teras imamo pri nas: prva je planota pri Barbari, 436 m nad morjem; druga na Dobjem, tretja na Ravnah, četrta na Čečovju in peta na Javorniku; te zadnje štiri so 420 m nad morjem. Naše jezero je segalo torej do višine 436 m (pri Sv. Barbari), v dobi upadanja pa je bilo dolgo na višini 420 (to je višina gradu na Ravnah), dokler se ni odteklo čez kamniti prag pri Votli peči.

Ljudska pripovedka hrani spomin na to jezero: kako je bil na Temeljnovem vrhu grad, grajska hči se je vozila po jezeru, v viharju je utopila. Dva na smrt obsojena ujetnika sta si odkupila življenje s tem, da sta razbila Votlo peč. In ko se je jezero odteklo, je graščak dal postaviti cerkev tam, kjer so hčerko našli. To je cerkev »pri Devici Mariji na jezeru« na Prevaljah.

Spomin na Rimljane

Blizu 2000 let je, ko so vladali v naši deželi Rimljani. Tam, kjer je prevaljška papirnica, je bil baje »ajdovski tempelj«. Stal je najbrž tam, kjer se na jezu začnejo rače. Leta 1860 so v strugi pod papirnico našli okoli 50 velikih marmornih plošč, na katerih so bile podobe ali latinski napisi, nekatere so bile prazne. Večji del plošč so ljudje razvlekli: nekaj za hišne pragove, nekaj jih je pozneje stari Lahovnik, ko je papirnico gradil, vanjo vzidal. Baron Rosthorn, lastnik tedanje prevaljške železarne, si je dal velik relief prepeljati v Celovec v svojo hišo. Celovški muzej pa ima odtod kip rimskega oficirja v naravni velikosti. Okoli l. 1870 so potegnili iz Meže »Brančurnikovo klop«, kamnito krsto (sarkofag), povodenj 26. junija 1900 pa je naplavila pod most pri papirnici kamnito podobo boginje Venere, ki stoji zdaj v parku na Ravnah. Brančurnikov dedej je vedel povedati, da je bila v Meži še ena kamnita »klop«.

Zgodovinarji menijo, da je bila pod hribom na kraju današnjega jeza bogata rimska grobnica.

Iz tistih davnih časov je tudi bronasta sponka, ki jo je pred tremi leti našel delavec, ko so kopali temelje za Šmarčanovo hišo v Suhi.

Prepir za ribe v Meži

Meža je zdaj res kakor »Maža«. Včasih pa, ko je še vsa samotna tekla po deviški dolini in je od Poljane do Guštanja v košatih zalivih mimogrede počivala, je morala biti bistra in polna rib. Na to nas spominja listina iz leta 1685.

V tej se je župnik »Device Marije nad Guštanjem« Gašper Pillath razhudil in razvnel zoper pliberško grajsko gospodo, ki si je svojila pravico nad Mežo in njenimi ribami, ter jih je po advokatsko zavrnil in trdil tudi svojo pravico do rib, češ:

primo (1.): v dobroljskem martyrologiju iz leta 1416 je vse popisano, kako so gospodje Auffensteini (1300) obdarili svojo ustanovo pri Fari in dali župniku tudi pravico, da si za svoje potrebe nalovi rib v Meži;

secundo (2.): se ta fara imenuje »Marija na jezeru«, ker je bilo tu nekoč jezero in zaradi tega Auffensteini, ustanovitelji fare, na ribe niso pozabili;

tertio (3.): so vsi župniki doslej v Meži ribe lovili: Lovil jih je Georgius Kobellius, ki je bil tu od 1599-1618. Ta je imel celo posebnega ribiča v službi. Potem Matthäus Kamnizer, 1618-1626. Njegov hlapec Jury Siuz je dne 26. junija 1621 naletel na ribiča pliberške graščine in mu je pliberški zaplenil vse ribiško orodje in putrih z ribami; toda gospod grof Johann Ambros Thurn je po svojem oskrbniku vse sam od sebič že koj drugi dan župniku vrnil in mu s tem priznal pravico, da sme ribe loviti. Potem Simon Freismietl (1626-1658), Michael Asberus (1658-1662), Matthias Grossel (1662-1665), Jacobus Rormaister (1665-1678), do podpisanega Gašperja Pillatha, ki je prišel 25. aprila 1678 k Fari – vsi so lovili ribe v Meži z mrežami in trnki.

Nasprotno pa se pliberška graščina sklicuje na Metnitza, ki je bil pred Thurnom pliberški gospod, češ da se je farski župnik pred tem Metnitzom leta 1587 le ponižal. Reformirani urbar iz leta 1571 pa je skrčil pravice do rib tudi graščini »Spodnji Guštanj« (tudi »Grienfels« ali »Untergradisch« imenovani), Jabornigom in drugim gospodom, ki so lovili ribe vse do reke Traa, kakor se je Drava tedaj imenovala.

»Kaj«, pravi farski župnik, »če se tudi nisem držal samo posta in sem dal loviti še druge dni, zato sem se pa omejil na kratek konec Meže, čeprav imam za pravico, da bi lahko lovil na vsem območju guštanjskega rihtarja, od Poljane do Kisle vode (v Dobrijah)!« Tako nam pripoveduje ta listina. Kdo bi si mislil, da so v Meži kdaj poklicni ribiči z mrežami ribe lovili?

(1952)

Od šestih zjutraj do sedmih zvečer

Ko to pišem, je pred menoj velik list krepkega papirja, na njem so natisnjene »postave«, kakor jih je razglasila in nabila po svojih obratih »Fužinska oblastnina na Prevali« dne 15. septembra 1852. leta.

Sestavljene so v okorni slovenščini, ki se ji pozna kopito sporednega nemškega besedila: nasmejal se bo kdo, ko bo v § 7. bral, da je »vojstro sapovedano« »sravna dela tabak kaditi«; »postava« hoče to seveda »vojstro« prepovedati; za kadilce je bila to huda reč, ker je veljala prepoved »med zelom delovnom zhasu« od »šesteh zjutra do sedmeh zvečer«. Zato so pa fužinarji čikali in rekli, da imajo od tod zdrave zobe. Tudi ženske, ki takrat še niso kadile, so jih posnemale in čikale; zobje so bili sicer rjavi, pa zdravi.

Natisnjene so »postave« v stari pisavi »bohoričici« in je treba brati s = s ali z, z = c, sh = š ali ž in zh = č.

Gledam in prebiram te »postave«: Smonkar z Brdinj, mlad je bil, mlado ženo je imel in dva lepa otročiča, ob pol petih je moral od doma in ob pol devetih se je vračal. Dvajset rajniš je bil že kar lep denar, ob mladosti in ljubezni dovolj za srečo; toda časa, časa za srečo ni bilo.

Spomin mi gre k tujim gospodom, ki so pred sto leti prišli za baronom Rosthornom in Schleglom v naš kraj, Moritz Raffelsberger je bil direktor, Hohenegger iz avstrijske Šlezije inženir, Dagner iz pruske Šlezije in Hupffeld iz Hessena sta bila obratovodja, Ehleitner iz Spodnje Avstrije je bil livarski mojster. Njegova hči je vzela Janeza Gornika iz Ribnice na Dolenjskem; ta je bil uradnik in je na Prevaljah postal Herr – njun sin Friderik, pomemben avstrijski kipar, je po rojstvu Prevaljčan (rojen 1877, umrl 1943 na Dunaju). Eden teh gospodov je bil Čeh, bil je zdravnik dr. Dwořak z majhno, urno ženkico, ki je bila grbasta, ker je same kure jedla.

Na farskem pokopališču so v kotih kje za bršljanom še sledovi takih tujih imen, čas jih vsak dan bolj prerašča.

Pred 100 leti pa je kazalo, da ga bodo oni prerasli s svojo gosposko nemščino. Desetega junija 1856 so slovesno odprli novo, trdo nemško šolo v poslopju, ki je še danes tako, kakršno je bilo: veljalo je tedaj za najlepše ljudskošolsko poslopje na Koroškem.

Niti ene slovenske besede nismo čuli v tej šoli iz učiteljevih ust. Šli pa smo vendar laže tja ko v kmečko polslovensko na Fari, ker smo dobili na Prevaljah knjige, zvezke in pisala zastonj. Ko sem jaz hodil v to šolo, je leški premogovnik še šel, fužine so pa že obstale; zato so bili knapovski otroci »bezugsberechtigt« (upravičeni), da dobijo vsa učila zastonj; mi otroci odpuščenih fužinarjev pa smo bili skupina »Arme« (ubogi) in smo morali pri delitvah v razredu zadaj počakati na to, kar je prvim ostalo.

Tako smo se še otroci ponižanih fužinarjev vadili ponižnosti.

Oba moja dedeja sta bila pod temi postavami pri fužini.

Eden je bil, ker ga je grof rešil njegove frete na Suškem v Uršlji gori. Toda ta je ostal komaj tri tedne med barabovci na Prevaljah. Potem se je vrnil v goro in bil za pastirja. Pasel je Macigojevo in Obretanovo živino po Pogorelcu, živel je na Borovčnikovi pušči in se ni več vdal babíci, ki je silila na bolje v dolino. Ostal je sam v samoti gore; krave in ovce, gamsi in srnjad so mu bili tovarišija. In potem je živina štiri dni stala zaprta v staji, bik je bolil, krave so tulile, tedaj je prišel grofov lovec mimo in je pogledal v bajto in je našel pastirja trdega in mrtvega. Na vegvasti mizi ob vzglavju je bila zraven sklede mleka Kempenzerjeva Hoja za Kristusom in Delavske bukvice in v teh na tretji strani je bilo pod žigom Fužinske oblastnine z rdečim kamnom veliko in nerodno zarisano:

Namorm.

Ne morem. Ali je mislil, da ne more »na bolje« pod postave, ki so prežale s »poštrafanjem za pol šihta« že, če si med delom »s'kom kaj govoril, kar k'gospodovom opravilom ne shlishe«? In se je rajši vrnil v svobodni molk gore ...

Drugi je bil Joza, dvanajsti Ivartnikov izpod Gore, po hotuljsko mogočen in prešeren, tisti, ki sta se z Rožankovim na Jáneči steljeraji dajala, kateremu se bo Burga lepo nasmejala in še kaj lepšega dodala. »Za en puš!« sta rekla in sta mislila kaj več. Beseda je sekala besedo in so odločili:

Fižolo naj si nasujeta v čevlje in tisti, ki bo tako prišel na Goro in prvi nazaj, tisti jo je odnesel.

Vsak svoj polič sta dobila in sta z ženskami šla ponjo in jo je vsak od svojega konca prinesel in vpričo vseh vsul v čevlje in se zopet obul. Tacala in racala sta mimo Rožanka in v hrib, v Črni vrh, pobi za njima s smehom in žganjem gor k sveti Uršuli, varuhinji hotuljskih devic. Pri Janetu na pragu pa so pele mehe za njimi.

Bolj ko je šlo v hrib, bolj je Rožankov racal, zgoraj pri križišču je bil ves moker. »Ti krvava bridka martra!« se je pridušil in bi bil Burgo kar prepustil Jozanu, ko bi bil ta vsaj enkrat zastokal in ne bil hodil tako brumno pred njim.

Pri Mežnarju pod vrhom pa je le omagal, nagnil čutaro in lokal, lokal žganje, da se je zvrnil na klop na lopi in stegnil noge in zamomljal:

»Zazujte me!« Potem je zaspal. Joza pa je stopil s poti ven na vrh in je zajuckal, da so zvezde zamižale. »Posekal si ga, Joza!«

Joza se je zasmejal. Pogoltnil je požirek žganja, počasi se je zazul, vtaknil je nos v čevlje in jih pomolil pobom.

»Krščenduš, Joza!« so se zakrohotali.

»Ali je bilo rečeno, da mora biti surova? Meni je Burga kuhano dala!«

Trideset let je s to hotuljsko modrostjo delal gospodom na Prevaljah, »ki le te bolshje usakoga delavza shelijo«, in ko je bil 60 let in več star, so pobrali svoje malhe in ga z drugimi vred pustili na cesti ...

Gledam in berem te »postave« in njih »pravizo«, »sa pol shihta« ali »sa zeli shiht postrafan biti«. In če »misli delavez, da mu je skos strafo kriviza sgodila, taku ima pravizo, se zhes to u kanzelio sa pritoshit«. In kanclija: »usakemo se hozhe tamkaj svojo pravizo dajati!« Merijo jo po svoje tisti, ki jo dajejo. Zato nihče drug ni mogel biti »dolshen« kakor delavec, Gorje mu tedaj, če se je prišel »u kanzelio pritoshit:«

»Sa to more she en toliko vezho strafo terpet!« ...

In jih prebiram in hi šel in bi očetu v grob povedal, da teh postav ni več ...

(1953)

POSTAVE

sa tajiste delavze pri fushini, ktere na dan, ali po shihte delajo

§ 1. Zhas sa delo se sazhne ob shesteh sjutra, ino terpi do sedmeh s'vezher.

§ 2. Savolj zhasa sa pozhivati, se ukashe, da je od osmeh sjutra do pol deveteh sa kosilzhanje, od dvanajsteh do jedne ob poldne sa jushino, ino od stireh do virtelz na pet sa malo jushno, zhasa dovoljeno.

§ 3. Zhas sa pozhivanje se bode s'svonjam nasnanilo.

§ 4. Kteri pet minut po nasnananje s'svonjam se pri svojom delom ne najde, bode pervikrat sa 1/4 shiht, drugikrat sa zeli shiht pokasnan ali postrafan, ino tretjizh bode usaki tak is gospodovega dela ispushen.

§ 5. Nobeni delavez sme med delavnom zhasu kaj drujega delati, kar mu ni od svojoga predpostavlenega narozheno. Bode delavez pri drugemu opravilo najden, taku more sa pol shiht postrafan biti.

§ 6. Nobeni delavez sme tajisto delo, ktera mu je od svojega mojstra narozheno, samovoljno sapustit, preden da se ne pri tistemu uglasi. Kdo se proti to postavo pregreshi, bode sa pol shiht postrafan.

§ 7. Vojstro sapovedano je u fushino sravno dela tabak kaditi, kakor tudi u usih poslopjah, u katerih mashinisti, kluzharji misarji ino tesarji delajo, med zelom delavnom zhasu. Usak nepotrebni polom ali ropot se bode s'pol shihto postrafalo.

§ 8. Med delom s'komo kaj govoriti, kar k'gospodovom opravilom ne shlishe, ni pripusheno. Kteri se proti to postavo pregreshi, temu se bode pol shiht dol potegnilo.

§ 9. Ima delavez svojo od mojstra nalosheno delo storjeno, taku se more naglo pri tistemu sa drugo delo priskerbeti, ino ne zhakati, da ga bres dela najde. Tajistemo, kteri se brez opravka najde, bode pol shiht dol potegnan.

§ 10. Tudi ni pripusheno, da ob delavnom zhasu delavza druge ljudi, naj bodejo tuje ali snane obiskajo; delavzu je nalosheno, take obiskovanje ne prijemat. Zhe tuje gospode fushino pregledujejo, se ne sme sh'njim pogovarjat. Usaki, kter bode pri takom govoru ali obiskovanju najden, bode sa pol shiht postrafan.

§ 11. S'boli delavez doma, taku more nekdo od svojeh ljudi njegovom predpostavlenom to napovedat. Verjet se more, da je svojo delo samovoljno sapustil, zhe to ne stori.

§ 12. Isostane delavez od svojega dela, da bi sa to dost verjetne usroke ne napovedat mogel, ali isostane bres dovolenja svojega predpostavlen'ga, taki delavez nima vezh dela pri fushino.

§ 13. Delavez, kteri gosposko rezh ali orodje, ktere mu je sa svoj opravil u roke dano, tako slabo oberne ino porabi, da slomi, ali skodo napravlja, je sadershan, skodo povernit.

§ 14. Delavez, kteri je savolj pregreshka delo sgubil, ne pride vezh u gospodovo delo.

§ 15. Vojstro je sapovedano, snotraj ali blis fushine, med hisham, bres dovolenje gospodov ali mojstra ogenj napraviti. Sa zeli shiht bode tist postrafan, kter bode takoga pregreha kriv.

§ 16. Usak delavez more svojega tovarsha spodobno ino ljubesnivo sa svojega prijatelja imet. Kreg ino Sovrashtvo je terdo sapovedano. Kter se ne taku obnasha, ne bode u shlushbo ohranjen.

§ 17. Misli delavez, da mu je skos strafo kriviza sgodila, taku ima pravizo, se zhes to u kanzelio sa pritoshit. Usakemu se hozhe tamkaj svojo pravizo dajati, samo, zhe je res dolshen, more sa to she entolikovezho strafo terpet.

§ 18. Ki gospode le te bolshje usakoga delavza shelijo, kar mu le k'svojomu koristu ino pridu slushi, tako tudi upajo, da bojo delavzi se tanjko te postave dershali.

Sato je tudi vishem predpostavlanem terdu nakladano, svesto na to gledati, da se ta sakon popolnama dopolni.

§ 19. Dnarje, ktere se od strafe sberejo, tezhejo u bratovsko kaso, ino se bojo sa boljenishtvo delavzov porabili.


Fushinska oblastnina na Prevali
15. den Septembra 1852
Fushinski nazhelnik:


Prevaljška storija

Takle je začetek prevaljške storije, kakor jo je domalega pred štiridesetimi leti popisal Ljubenčev Urh, uršljegorski pankrt, potem rafudovec na Prevaljah in nazadnje potepuh in berač:

»Tako začnem jaz, Ljubenčev Urh, bukve o prevaljškem popisovanju. Hrovatov Voranc (Hotuljski bukovnik, 1886.) jih je tolste prepisal od Dominoza od Licempurga in je pisal o Schiuljenju tega Antikrista; svoje besede pa ni pristavil. Jaz pa bom postavil svojo storijo tudi o Antikristu, ki pa ni bil na Licempurškem, anti doli na teh Prevaljah, in je imel sedem podob in devet znamenj.

Oj, Prevalje, ljube Prevalje! Ni vas kaj prida, ne zemlje, ne ljudi. V vegvastem kotlu je svet peščen in prodnat; nasut je s kamenjem Meže in z žlindro ugaslih fužin. Z garami in koši smo samotež navlekli odejo prsti; zdaj že rodi našo pogačo: fižolo in repico.

Nismo todi kaj prida ne zemlja ne ljudje. Kar nas je dol s hribov zvabilo, smo ostali ko gabri v gori; po tleh se potuhnemo pod košate smreke in ničimo v kotu. Kar pa jih je bela cesta navela na svoji strani, tisti so veje v vetru in vsako zimo se katera ulomi.

Vidiš, Hrovatov Voranc, jaz bom svojo storijo popisal o Prevaljah in o devetih znamenjih Antikristovih, ki je to prvo v teh Cimrmastrovih (»Pri Štefanu«.) lepih kelnericah, to drugo v teh nemških šolnikih, to tretko v teh prevzetnih pavrih, ki tujemu s klobaso postrežejo, domačemu še mošta ne natočijo – in to zadnje in to deveto v tem mešniku, ki je imel en pravi žegen za te gospodarje in en krivi žegen za knape in delavce.

Ko so moj oče v zibki zavekali, tedaj Prevalj še ni bilo. V dol noter je tiščal črni les, vrbe in jelše so robile sledi usehlega jezera. Samo na Fari se že bogve od kdaj brstijo mogočni gruntarji.

To so mi moj oče pravili. Mi pa režemo brazde po Uršlji gori že od tistih mal, ko so se babilonskim gospodom jeziki zmešali in se jim je razbežalo ljudstvo po gorah in goščah. Kar ga ni ušlo, so ga v verige vklenili in v jarme vpregli. Včasih so ga šibali, včasih so ga z medico napajali. Ali bolji je naš ovseni kruh od babilonske medice. Mi smo ga žulili, kar svet stoji, in smo rili s tenkimi lehami v uršljegorske peči, kadar nam je prišel kak otrok preveč na svet.« –

To je začetek popisovanja Ljubenčevega Urha in prav bo, da se kdaj do kraja natisne za spomin na tistih 70 let (1828 do 1899), ki bi jih moral vsak slovenski dijak poznati kot živ primer in šolski vzorec kapitalizma.

Najprej se je gospod baron Rosthorn pripeljal s parom vrancev in je obstal pri Logarju (»Pri Ahacu«.), ki je bil tedaj edina hiša in gostilna v današnjih Prevaljah. K ocvrtim postrvim je postavila Logarica skledo strojnskih »rdečih črnic« in gospod baron je imel dopadenje nad brusnicami in nad životno Logarico: »Kakor pri nas v Lankeshiru!« (Od tod z Angleškega so prišli Rosthorni na Dunaj in potem tudi na Prevalje.) In začel je s cinkarno Logarju nasproti pod hribom na desnem bregu Meže, torej v katastralni občin Prevalje, in je spletel prvo zmešnjavo, ki se še v naš čas vleče: novi kraj si je potegnil ime z desnega na levi kraj Meže in tako so Prevalje v Farni vasi, Leše pa na Prevaljah ... (Katastralna občina Prevalje je med Mežo in Leškim grabnom, katastralna občina Farna vas pa sega gor do »perzenalov«.)

To je bil potem Urhov Babilon, ko je navrelo ljudstva z vseh krajev, da je bilo proti koncu v fari že »5000 duš in 700 knapov«. Urh je bil tedaj še za furmana pri Marovšici (Pri Krištanu na Fari.), ki je imela 4 pare konjev, da so vozili tračnice in premog. »Če v hlevu ležim, mi vsaj ponoči po naturi diši!« je rekel. Ko so zjutraj napregli, so se pokrižali: »Bog in ta sveti božji križ! No, hudiča, zdaj pa gremo!« Vsi furmani kolnejo. Sta bila dva, vozila sta premog z Leš in sta pod Frančiškom na ovinku zvrnila; eden je molil in čakal na božjo pomoč, drugi je klel in pri devetem hudiču je voz že stal. Zato vsi furmani kolnejo.

Šiht je bil tedaj od poldne do polnoči. Ob sobotah zvečer pa so bile vse gostilne polne; od Elajtnarja (Zdaj Špetič.) do Preganthavza: gospodje pri Elajtnarju, hohofnarji (Obrati pod železniško postajo.) pri Gostenčniku (Zdaj Peče.), rafuda pri Repniku (Zdaj Čibron.), na pošti so se dajali Prevaljanarji (Iz obratov, ki so bili nasproti šoli do današnje pilarne.) s hohofnarji, da je Lešanar po mizi treščil, ko si je hohofnar s petakom cigaro prižgal, češ ali morete Prevaljanarji tako: »Bahoritnk! Pet štefanov vina bi nam bil lahko plačal, pa si jih zasmodil!« – V »kofehavz« (Zdaj pri Rifeljnu.) so hodili na žolco, pri Šuršu (Prej »Logar«, potem »Ahac«.) so sedeli mojstri, pri Janu (Zdaj Enci.) pa je čevljar Wögerer (Prišel iz Celovca in odšel 1897 v Gradec.) socialiste nabiral. – Včasih, ko so še Lahi železnico gradili (Okoli 1860.), tak sobotni večer nisi brez skrbi šel mimo barak domov; pri Hvaliju so pred leti našli kosti pod mostom, Štopárjevega viadukta pa zategadelj v nobeni vojski niso mogli v zrak pognati, ker je pod stebri toliko umorjencev zakopanih.

– »E, le koj domači vkup,« so rekli Žagarjeva mati (Ivartnikova iz Kotelj.), »pa ne bo greha – in če bo, delj ne bo treba po odvezo ko na Faro!« Pri svoji bajti (Zdaj pri Filipu.) pod » šloknom« so mošt točili: ta prvo grčo za moč, ta drugo za veselje, ta tretja pa ljubezen in dobroto rodi. Ko so »šloknarji« eno vprego huntov zvrnili, so zahajojali, mati pa so že pred bajto čakali.

Oj, ta šloken, spufani spomin prevaljške mogočnosti! Pod njim so naše bajte iz ceklje in kamenja zrasle, zadaj za njim smo v Meži »liberjo« (Drobir, ki odpade pri tesanju (iverje).) nabirali in premog lovili, kar ga je skozi leške grablje ušlo. Kar na vsem lepem pa je bilo Prevalj konec. V torek so še peči pozidavali, v četrtek so jih že ugasnili: kdor je hotel pri svojem delu ostati, je lahko šel v Donawitz; eni so šli v Švehat, eni na Jesenice, eni v Mežico, eni so se odpravljali v Ameriko.

Kam? sta se spogledala oče in mati. Amerika je predaleč od Uršlje gore, v Mežico živ pod zemljo ne grem. Po enem letu so pisali oče iz Donawitza: »Ljuba žena, ti naznanim, da sem našel cimer pod streho in pridita in Vavh in Katra tudi lepo pozdravita in bota pomagala, da bomo obstali.«

Tedaj so vlačile ženske gare s punklji, meni so obesili kaheljco na hodni niti čez rame; brez te nisem hotel v tuj svet. Do Celovca je bilo domače jutro, od Celovca na Št. Vid so kolesa vse glasneje klepetala: domu! domu! domu!

In nismo obstali! Ne v tistem podstrešnem cimru in ne zunaj, kajti kamorkoli si šel iskat, Fare nisi našel, Uršlje gore nisi videl, zelene trate ni bilo, da bi se bil mogel usesti zemlji v mehko krilo.

Eni so ostali, eni so šli dalje v Ameriko ali na Westfalsko, enim pa donawiška kladiva niso nehala tolči po srcu: domu! domu! Tudi nam ne.

Urh ni šel z nami. Tiste dni, ko je bilo na Prevaljah veliko poslavljanje, se je pri Repniku napil in se rotil, da mu nobenih bukeljc ni več treba, niti občinskih niti Kolmonovih (Coprniške bukve. Nazadnje jih je imel Mihev iz Kotelj, ki si je za preužitek kupil bajto pod »šloknom« (pozneje je bilo tu zavetišče onemoglih kmečkih dekel) in je za zastrtimi okni prebiral Kolomonove bukve, da so že začeli črni zajci okoli bajte skakljati.) ne. Ob svitu je vstal s klopi, šel v Jankovec in si je klofeto ovenčal z rumenim ženiteljnom in dišečim volčinom, potem je krenil na Goro, se ozrl po zakajenem dolu, spustil dolg curek svoje vode nadenj in se zleknil v položno koševje brstečih šenturšeljc. Ves lep je bil svet pod njim; Urh ga je videl in je požrl grenki pljunek, da mu je crnil na srce.

(1952)


Naša gora

Kar je v dolini premalo lepote, vsa je vzkipela v našo goro: v sinji baržun njenih lesov in v rdeče slapove šenturšeljc; v mogočno veličastvo njenih vih, v mir njenih mehkolasih trat in v svobodne razglede njenega vrha. In ko ji sonce zjutraj oblije teme s poljubom prve ljubezni in ji sname megleno odejo z naročja in izpod nog, se zmezijo sive skale ko ovčje črede, sence bežijo v divje globače Pogorelca in Rup, gams vodi družino v Suške frate; v Črnem vrhu, v Plešivški kopi zaihtijo sekire in smreke zastočejo od bridke sle; jutro raste na Vernaci, raste in cveti na požganišču v Šeserju in pri Jelenu, cveti in prede zlato kodeljo od Ivarti do Prežiha, in zvon zatrepeče po sončni tenčici in dan je razsut v razkošne dalje.

To je svet samorastnikov.

Tam doli je Močivje in turen bridke rihte; med mišmi in podganami so beguni in uporneži ob kruhu in vodi čakali, da jih ženejo biriči dalje pred gosposko.

Tam je Lavtar. Vsako lepo nedeljo je lepa Lavtarica kuhala na Gori ovčjo župo in točila vso prešerno noč do pobožnega jutra.

Ondi doli je Plešivec, prevzetni dvor uršljegorskega kralja Martina Plešivčnika: petnajst let (1870-1885) je lezel više in više in bil je bogat ko baron, s parom jelenov se je pozimi vozil v saneh, Suhi dol je bil njegov, Potočko, Medvedje, Krstavec, Šeserje, Radmanje in še in vse do današnje prevaljške papirnice - potem se je deset let tresel in rušil pod bančnimi menicami in advokati in Ujlaky-Hirschlerji; 1895. leta je naredil »krido« in se je zrušil, da se je stresla z njim in vznemirila vsa izdana in predana zemlja na prisojnem hrbtu Gore: domalega vso, deset mogočnih gruntov, je posilil tuj pustolovec: marquis Dominique Pandolfi knez de Guttadauro, »gospod Uršle gore«.

Tedaj so se naši dedeji v grobu obrnili. Moji so s Suškega prignali vsako leto za bero svoji dve krotki ovci, kakor je bilo zapisano v urbarju po pravici in dolžnosti še od onega leta 1570, ko so se zbrali pri Florijanu Plešivčniku, ki je bil po besedah škofa Tomaža Hrena »vir pins et bonus«, »magnus benefactor et promotor totius operis« (pobožen in dober mož, velik dobrotnik in pospešnik vsega dela), in njegovem sinu Antonu gospodarji od Macigoja do Vernška in Šolarja: »Antonius Pleshivizhnik, Florianus Pleshivizhnik, Vincentius Prevolnik, Balthazar Naravnik, Rudpertus Schyessernik, Benedictus et Lampertus Mozhilnik et Juri Prevalnik«: pohlevno so pritrdili, da bodo zazidali sveti Uršuli hram, da je sedem dežel naokoli ne bo na bolj visoki gori take cerkve; baj zadelj petih reči, da bi jih pod plajšem svete Uršule nikoli ne manjkalo: 1. dobrotljivosti, 2. kruha, 3. mošta, 4. volne in 5. te prave vere, ki so jo slovenjegraški luteranski purgarji kazili.

O ti markí in knez Guttadauro! One krati je hodil po gori ljubljanski meščan in škof Tomaž Hren:

prvič leta 1601: »ad montem Ursulanum sive Pleshiviz... ex monasterio Eberndorff... per oppidum Guettenstain« (iz Dobrle vesi skozi Guštanj na Uršljo goro ali Plešivec): velel je ključarjema (Antonu Plešivčniku in Juriju Prevalniku), ki sta mu pokazala skrbno shranjeno zbirko 500 forintov, kako naj pohitita z zidavo;

drugič 18. avgusta 1602, ko je blagoslovil cerkev s tremi oltarji (1. S. Ursulae patronae ac sodalium, 2. Sanctiss. Trinitatis, 3. B. Mariae Virginis coelorum Reginae) in birmal po gori od jutra do noči (»a summo mane usque ad noctem«);

tretjič sedem let pozneje (1609), ko je blagoslovil še štiri oltarje (1. ss. Crucis in medio ecclesiae, 2. s. Michaelis Archangeli, 3. ss. Bartholomaei et s. Georgii, 4. s. Leonhardi) - in

četrtič 21. julija 1614, ko je bil zazidan zvonik. Prežihov Gustelj pravi, da ni moglo biti drugače: trije pari volov so vlekli zvon na vrh, štirinajst parov pa sode z moštom za žejne voznike. (Manjši zvon je še iz leta 1587, veliki in drugi pa sta iz leta 1705; njuna prednika sta baj v ognju počila, ko je strela vžgala v prejšnji stolp.)

Za spomin na svoja uršljegorska romanja je določil Tomaž Hren tri lepe nedelje, vse v avgustu, cerkvena ključarja naj tedaj mašnika primerno pogostita, vsakokrat naj mu postrežeta z merico vina in naj mu plačata dvajset krajcarjev, če pa je dobro leto, tedaj 30 krajcarjev.

O ti markí Pandolfi Guttadaurski, od kod si se priklatil 1895. leta v stopinje te častite uršljegorske bratovščine! Ze po treh letih je šel na kant, 1902 ga je nasledil grof Douglas Thurn in 1936 gospod Richard Skubetz, generalni direktor Trboveljske premogokopne družbe v Ljubljani na Bregu št. 20... Martin Plešivčnik pa, ki je bil po »kridi« zbežal v Ameriko, se je medtem vrnil in zatekel k sinu v Trbiž; tam, kjer ima danes njegova vnukinja signora Marianna Butturini hotel Tarvisio, je žagal do smrti drva na dvorišču, in kadar je počival in počenil na kozo, je ves otročji pripovedoval storijo o svoji gori in o Uršuli, kraljici: z enajst tavžent devicami je pribežala pred pesjani, in ko je na našo goro stopila, se ji je noga ugreznila v skalo: »Tod so dobri ljudje,« je spoznala, »še skale so mehke« – in je ostala. In ko je lesni mož videl ves krancelj devic, je pohlevno dejal: »Kosmat sem in nisem za med nje.« Stacal je skrivaj k Šeserniku, ponoči je z njegovimi volmi zvozil vodo izpod Šmohorice in Vranjščice na nekrščeni pohorski kraj. Z zlato kepo je poplačal Šesernika, potem ga ni bilo več; le po mošt še hodi v Podgoro in v Kotlje; na Pohorju ga ni za toj.

Oj ti kranceljc uršljegorski,
kranceljc žlahtnih ti devic,
jo poiščem, si preberem,
ki je najbolj rdečih lic.

Tako so včasih fantje romali na Goro.

Potem pa je bilo v dolini žalostno in hudo ko nikoli; grdo in zlo je bilo med ljudmi; na tilnikih je visel jarem, oči so se povešale v mrka tla:

tedaj je Gora vzkipela v trpki lepoti;

tam gori je bila svoboda,

bridka svoboda, porošena s krvavo roso, ko s slapi šenturšeljc...

Ko bo čas grozo let stresel s svojih griv, bo nova storija opletla našo Goro, nje poti na Jurčka, po Kozjem hrbtu in mimo Naravskega križa, njene globoke samote, tihe zaveti in mehke ruše:

storija rodu, ki je bil svoji gori zvest.

(1952)


Postali bomo mesto

Ono nedeljo so bili domalega pravi manevri, toda Prevalje, te ljube Prevalje, so tekmo z Guštanjem že pred 50 leti izgubile. Tedaj smo se šolarji vsako leto enkrat udarili na Brančurnikovem mostu, guštanjski farfarljni in prevaljški nudeljni; šolarke pa, naše rdečekrižnice, so nas po ženski navadi od zadaj ščule – in ko se je začelo s fračami skoraj zares, je od pliberške strani počasi pribrčal Thurnov avtomobil, prvi, ki smo ga videli v dolin: črna visoka pošast, da smo se nudeljni od strahu razbežali v Barbarski hrib, Guštanjčani pa so zmagovito stopili na naš kraj mosta in zasadili svojo zastavo, rdeč robec na leskovi palici, na prevaljški svet.

Od tedaj se kraja ženita in stegujeta po tej davni jezerski dlani, koder se je nekdaj Temeljnova mlada žlahtnica v čolnu prevažala k puščavniku v Brinovi gori. In ko jezera že davno ni bilo več, je na samotnem guštanjskem gradu zdihovaje pela lepa Rozalinda svojemu vitezu, da bi jo čul na vojski v daljni zamorski deželi:

V meni droben ptiček poje,
cici, cici, cicigoj,
vsako večer pesmi svoje
cici, cici, cicigoj.

To je drobno srce moje,
cici, cici, cicigoj,
vsako večer tiho poje:
Kje si, kje si, ljubi moj ...

V spodnji sobani pa je stari vitez Guštanjčan, njen vdovi oče, pri ognjišču grel svoj protin, zleknjen v naslonjaču, pri roki na tleh mu je bila trebušnata grča in od časa do časa je hčerino pesem zavrnil s svojim basom in klical svojo košato gospodinjo:

Katra, Katra, le prinesi ga še en bokal,
si bom svoj drob očedil in opral.

E, to je bilo davno! Še prej, preden so se pred gričem nabrale hiše in hišice tržanov in razvrstile okoli trga in po Cerkveni ulici navzgor - »cives in oppido« (tržani): Rauniaki, Shibolti, Merkatshi, Markuthi, Dragaschnigi, Scrobizi, Poriji, Crishniki, Tschebulli, Kresnigki - pisarji, krčmarji, krojači, čevljarji, sodarji, klobučarji; okoli njih pa presvetli in žlahtni Jabornigi, Stichi, Sichteni, Ruesdorffi, Gaisrugi in Thurni: graščaki in kvestorji - vse do našega zadnjega tržana Sajovca, poslednje trobente nekdanjega knežjega trga (od 1. 1396) in slavnega guštanjskega magistrata, ki mu za spomin hranimo in varujemo na gimnaziji gromko opečatene cesarske listine starih trških pravic.

In ko je pred 150 leti tržanka Sajovčinja z Vohnečim Lečnikom osvojila podgorsko graščino (pri Lobasu), so baroni okoli Guštanja jeli kopneti, razkošili so se v njem pa Thurni: prevzeli so žebljarne in kovačnice na Ravnah (1807), ki jih je bil strnil pred 200 leti (okoli 1735) baron Gačnik - Schlangenberg; jeli so lesti v lesove Uršlje gore, in ko je moj stari oče Matevž S. mencal s klobukom v roki pred grofom v svetli dvorani ravenskega gradu, je pisar proseče zastokal vanj: »Ali je mogoče, da bi tvoji otroci tam gori okoli vekali in gospodu grofu jelene plašili? To, vidiš, ne more biti. Torej podkrižaj se!« In ded se je podkrižal, da bi jeleni gospoda grofa imeli mir pred ljudmi in otroki. Leto nato (1871) je padel Godec, potem Macigoj, Obretan, Matuh, Krpuh, Močivnik, Jelen: ne le zavoljo zverine, marveč zaradi lesa, ki mu je grof vedel vrednost. Tako je prišel rod drvarjev gozdove očetov za grofa sekat: nabral se je rod kovačev za grofovske in baronske železarne na Ravnah in Prevaljah: nič drugega mu ni bilo ostalo ko ljubezen do te zemlje, te gore in lesov.

Uršlja gora! Kdor se je rodil iz njenih nedrij, se je rodil brez srca v sebi: srce mu je ostalo v gori. To je skrivnost nje tihih, temnih samot, nje rdečih rož šenturšeljc, ki se redijo iz srčne krvi. To je tudi skrivnost Prežihovega Voranca in njegovih samorastnikov; skrivnost Kokalja Ivana, skrivnost vseh, ki so šli, pa se niso nehali ozirati, do smrti ne. Skrivnost Uršlje gore, ki se usede kakor mati, kadar ji vznožje zadiši po tepkovcu, in se ogrne z vijoličastimi tenčicami jeseni in domačije se uležejo v zeleni žamet njenega krila in tajijo v somraku vriske sle in življenja.

Tako jo je pred 50 leti poslednjikrat gledal Ljubenčev Urh, berač in potepuh, ko je umiral nad Žerjavljimi mlakami. Ko so prevaljške fužine ugasnile in so ga zapisali za Donawitz, se je uprl in vrnil v domačo goro. Kjer je nekdaj pasel ovce, tam so zdaj poganjale v viš vitke smreke; kjer je bila nekdaj domačija, je bila pušča in grofovi jagri so imeli tam najboljšo postajo. Urh se je trdobučno zapel, da ne bo več delal. V Ljubenčevi bajti si je postlal pod streho na kupu listja, čez zimo se je zaril v otavo, ob sobotah je šel s košem na Faro beračit, čez teden je čepel na svojem gnezdu in si nataknil očala in bral, kar mu je prišlo v roko, ali pa je zavil na Suško in se zleknil med opustelim zidovjem ob mladi brezi, ki je rasla prav tam, kjer mu je nekdaj stala materina postelja ... Ali pa jo je mahnil na vrh gore in se zavil v rušje in pljuval čez peči v dolino: »Pa bi šel v les delat, saj si še močan!« so mu dejali. »Bom hudiča na svojem za grofa sekal!« je zaklel -. »Pa bi koše pletel!« so ga nagovarjali. - »Oblagoltnež gruntarski! Crknil bom tako ali tako na stelji, delal pa ne bom za druge.«

Zadnjo zimo je spisoval dolgo pisanje na presvitlega gospoda Franca Jožefa na Dunaju: »Za vse so me budiči ogoljufali: najprej so me zvabili z gore v dol; doma smo vsaj vedeli, zakaj ovseni kruh žulimo. Ko sem se na Prevaljah dvanajst ur na dan pekel, sem pri šintarskem delu vedel še samo to, da se ga bom lahko v nedeljo zvečer nažlampal in napil. Vi pa, če mislite tako regirati, naj vam vrag vso večnost z vašimi medaljami ruse smodi!«

Potem so ga zaprli in čez mesec, ko je v Celovcu ušel, je prilezel spet pod Goro. Pri skočedolski žagi je obnemogel; pehalo in kuhalo ga je tako, da se mu je zmotilo. Pobral ga je Veček, in ko ga je voz po Kurnikovem grabnu pretresal, je prišel k sebi in je toliko preječal in prestokal, da ga je Veček položil na trato nad Žerjavljimi mlakami. Po globačah so vstajale večerne sence, Uršlja gora pa je bila še vsa v sončnem smehu. Tedaj se je Urh čudovito umiril. Zagledal se je v Ojstrc, z očmi je pogladil svoj Suški vrh in mimo Homa se je ustavil z očmi na Gori. Iz mladosti mu je prišla pesem, ki jo je kot pastir po pogorelskih rupah prešerno gonil, da jo je v tej svoji poslednji uri šepetaje ponovil:

O ti ljuba Uršula svetnica,
vseh devic si ti kraljica,
enajst tavžent jih imaš,
saj mi lahko eno daš.

Na smeh se je držal in zrl nepremično v goro in ni čul Večka, ki je mencal okoli konjev in ni vedel, kdaj je s soncem v gori ugasnilo tudi Urhovo življenje.

Urh si ni učakal, da bi še enkrat na ta stari guotnštanarski Guočtan pogledal, kako ga je novi čas razkuštral, da je podoben bahoritnici, ki si jo zasačil, ko je škrbozobna in golobučna, medtem ko se ji zobje še kopljejo v kozarcu vode na omarici pri postelji, zraven pa se zlatí lasulja.

Tega ni škoda.

Škoda pa je, da si ni učakal novega Čečovja, da bi se po njem sprehodil in videl, kako je Urhom danes pod streho.

Na Ravne bi prišel, da bi videl dvorane nove železarne, mravljišče novih strojev in novih ljudi, Meznerja Franca in Večka Maksa, delavcev namesto grofov.

In ko bi zgoraj videl gimnazijo, ali bi dejal, mar je Guštanju tega, naj se ko samostan ogradi? Ali pa bi zaslutil - kakor so to zaslutili tisti, ki so ji od prvih svojih udarniških šihtov zanjo ohranili skrb in zvestobo - da terja mogočni materialni podstavek guštanjskega mesta prav tako mogočen kulturni nastavek? Ali vedo to vsi, ki jim je to dolžnost vedeti? Kajti nikdar več ne sme biti rod Urhov in samorastnikov ogoljufan in potisnjen v nicino vratarjev.

Urh ni učakal, da bi delal zase. Učakal pa si je Pori Valentin in naša stara garda: Harnold Ožbolt, Jevšnikar Valentin, Močnik Gregor, Mrkva Franc, Kričej Urh, Gradišnik Ignac, Vušnik Ignac, Šteharnik Štefan, Uršej Franc, Kričej Vinko, Ocepek Luka, Jamnik Franc, Rutar Franc, Juh Luka, Kokalj Ivan, Apohal Franc, Glavar Alojz (ki je »na odru igravc, za mizo špilavc, na kegljišču keglavc in na domačem hribu strelavc«). Stara garda jubilantov.

Prvo je glava, toda glavno je srce. In srce naše železarne in našega mladega jutrišnjega mesta so tisti zvesti, ki so svoje življenje zvezali z življenjem tega kraja. V mladem jutru tonejo v daljo spomini in trpke podobe preteklosti ugašajo v novi zarji. Eno pa ne ugasne nikoli če je zatlelo: zvestoba in ljubezen domačemu kraju.

In bloki in hale in dvorane bi bili nič in bi bili mrtve maske, če bi jim obraza ne navdihala duša.

(1951)


Ljudje

Falent

14. februarja 1868 - 13. decembra 1949


Zadnja leta je živel pod Homom na Krištanovi pušči, kjer se je že vse podiralo, le en konec kleti je bil še varen, ker je bil obokan: tam si je postavil pečko, dimnik je speljal skozi okno, v kot si je nastlal listja, k oknu si je postavil trinožen stol - to je bil njegov brlog. Kuhal si je rodo polento in delal grablje in kosišča.

»Zdaj sem na penzjonu,« se je sam iz sebe ponorčeval. Res, komaj je bil otrok shlačal, je šel s sekiro v les - in od tistih mal je bil v lesu že sedemdeset let, dober, vesel lesni mož. Na tešče je zajuckal; nihče v Uršlji gori ni znal juckati kakor on. In kadar je bila njegova Dolganočka zopet kdaj pri njem in se je ogrel, je še kot starec zavil tako vižo, da so tice utihnile.

»Siromak sem in zato sem srečen. Ko bi bilo bogastvo največja sreča, bi vse konec jemalo: ne bi bilo ne orača in ne kovača. Ko bi pa zdravje bilo največja sreča, bi bila tako opoteča, da bi ne bila.«

V Macigojevem in Godčevem je več let oglje kuhal. »Zato sem zdrav,« se je potrkal na prsi, »tisti dim prekadi pljuča, da se jih bolezen ne prime.«

Tri leta je v Lobasovem lesu živel sam v bajti, ki si jo je zbil iz brun in skorje.

»Tice so mi kratek čas delale. 0, ta drešelj me je večkrat zmerjal:

- Lump, kje si bil, kje si bil?
Vse zapil, vse zapil!
Pojdi ven, pojdi ven, pojdi ven! -«

Poredno je pobliskal s cvetočimi očmi, ki so mu ostale mlade in dobre do smrti. Ko so partizani prišli v Uršljo goro, ni bil noben večer več sam.

»Sem vedel! Že rajni Šratnekar je prerokoval: Bo prišel čas, ko bo gospod berača za suknjo prosil. In potem bo prišel čas, ko ne bodo gledali več na suknje, le koj na roke - tako bodo gospodo spoznali.«

Ko je prišla svoboda in so mu rekli, kaj ne gre na Prevalje po podporo, je zamahnil: »Kaj bom beračil, ko si še lahko pridelam! Se kôsa malokateremu tako ureže ko meni!«

Pa že ni bilo več tako.

Potem je prišel neke nedelje popoldne od Prežiha ves nedelen in obrit:

»Voranc mi bo do penzjona pripomogel!« Vanj je veroval bolj kakor v Boga ...

Še popisal me bo,« je rekel, »da bo branje o meni.« In potem ga je na vsem lepem oplazilo kakor bukev v gori.

»Spovedati se nimam kaj. Sovraštva nimam do koga; obečal tudi nisem nikomur kaj, da bi mu ne bil storil - drugih grehov pa vem ne.«

Toda še pred smrtjo je prišel ček in Falenti se je z blagim smehljajem zagledal vanj: »Pa res: Penzjon!«

Potem je uprl ostekleneli pogled skozi okence v les, v smreke, ljubice svoje, in drešelj mu je še za slovo poredno zapel: - Lump, kje si bil? Kje si bil?
Pojdi ven, pojdi ven, pojdi ven! -

Falenti pa ga ni več čul.

(1951)

Kolmanov oče

7. septembra 1878 - 29. decembra 1960


Na starega leta dan so v Šentanelu pokopali Matevža Šipka, po domače Kolmana.

Bil je kakor častitljiv patriarh, ko je hodil med svojimi njivami in se sklanjal nadnje kakor nad oltar. Vekovne zvestobe modrost in dobrota je bila nabrana v njem, mir in mera, in beseda mu je bila cekin in besed ni znal, ki se penijo v puhlih dišavah sto za pet par.

Šel je zadnji izmed trdobučnikov, ki se niso bili dali ne pliberškemu »pecirku« ne velikovškemu okrajnemu glavarju ne celovški deželni vladi, in je vsa Podjuna tedaj v tistih še Francjožefovih časih gledala in poslušala, kako se bo pravda za slovenščino v Šentanelu obrnila. Sta bila prišla iz Pliberka dva nemška petelina, dva nedeljska jagra, ko sta se pri Rifeljnu najedla in napila, sta prešerna stopila za ljudmi v cerkev prevpijat tisti »prosi za nas« z nemškim »bitt' für uns«, duhovnik se je obračal, »bitt' für uns« je bil vse glasnejši, »prosi za nas« vse tišji, duhovnik se je zmedel, toda to ni bil » bitt' für uns«, bil je »bik pa junc«, »bik pa junc«, vse jasneje izpod kora in s kora je basiral »bik pa junc« - takih litanij v Šentanelu ni bilo ne prej ne poslej in še po hribu dol so za jagroma grmeli basi: »bik pa junc« ...

Ali pravda za slovenščino v Sentanelu je bila daljša ko te litanije. Prihajali so okrajni adjunkti in žandarji, slovenski akti, ki so jih pošiljali šentanevski občinski možje na glavarstvo v Velikovec, so frleli nazaj:

»... sind in deutscher Amtssprache einzureichen ...«

Šentanevska občina zopet nazaj:

»... zategadelj, ker je pri Sv. Danijelu nad Pliberkom uradni jezik slovenski« -

in Velikovec nazaj v cesarskokraljevem imenu:

»... in deutscher Amtssprache einzureichen...«

in šentanevski trdobučniki, prezentirano, vpisano, žigosano, nazaj cesarski oblastniji:

... zategadelj, ker je pri Sv. Danijelu uradni jezik slovenski ...«

Pravda se je obrnila Šentanevcem v prid: v prvi svetovni vojski so jim gospodje iz Celovca in Velikovca odpustili vso slovenščino zavoljo dobrega slovenskega kruha, ki ga rodijo šentanevska polja.

Zadnjič se je tedaj na starega leta dan podal rajni Kolman po hribu navkreber, po tolikokrat prehojeni poti, na sredo vasi, ko jata belih in sivih golobov je v soncu, in okoli pokojnih grobov mornje živa soseska in je srečanje življenja in smrti vsakdanje in pojejo tod nedelna srca na ta tretko in čriez ko nikjer v dolini, in cvetejo naokoli moštovke, zorijo, umirajo v zlatih solzah, žlahtno napajajo ovseti in sedmine.

In ostala je za njim svetla podoba dobrega človeka.

(1961)


Avgust Kuhar

23. avgusta 1906 - 17. oktobra 1964

Svoji ženi je napisal na grob v Kotljah:

Rada je šla v njegov domači kraj
sedaj bo tu ostala in samo malo počakala
ko pride za njo na vekomaj.

Deset let nato je prišel za njo.

Zdaj so skupaj:

oče Anza (rojen 13. novembra 1866, umrl 10. januarja 1944), Tonijev mlajši sin, tesar in gostač, najemnik na Kogli, ko so Kotlje gorele; najenmik pri Prežihu, ko je Voranc začel pisati, in od leta 1911 gospodar na svojem na Prežihovi bajti, bajtljar, pa vendar eden najuglednejših in najizobraženejših Hotuljcev svojega časa, steber slovenstva pod Uršljo goro; »oče so lani 13. januarja umrli,« piše Voranc Lojznu po vojski, »meni je sicer hudo, da jih nisem več našel živih, toda z druge stran je bolje, da so umrli, ker bi dogodkov doma ne bili mogli prenesti in naposled bi jih bili gestapovci odvlekli v kak lager« -

mati Marjeta (rojena 11. julija 1864, umrla 25. julija 1948), Kravperška gruntarska hči, »varuj nam mater«, je naročal Voranc Gusteljnu iz Mauthausna, »poslušaj jih in vse si zapomni, kar bojo pripovedovali, oni so živa hotuljska kronika«; v sivem jutru 26. junija 1944 jo je, gluho strmečo vanje, gestapovska vojska vrgla iz postelje, ne očal ne Vorančeve slike ne rožnega venca ni smela vzeti s seboj, v coklah so jo gnali na Kisélo vodo in v lojtrskem vozu zavlekli na Prevalje; pri Gusteljnu na Jesencah je prebila hudi čas in se, zmagovita, vrnila k Vórancu-Prežihu. »Mati so neverjetno zdravi, trdni in sveži,« piše Voranc Lojznu; »našel sem po petnajstih letih tako mater, kakršno sem pred tolikim časom zapustil. Željno te poljubljajo« -

in Voranc (rojen 10. avgusta 1893 v Kotnikovi bajti - umrl 18. februarja 1950), slavni Hotuljec, ki je Kotlje in koroške ljudi povzdignil v velike podobe človeških usod;

Lojz (rojen 18. junija 1895 na Mihéljem, umrl 28. oktobra 1958 v New Yorku), ki je v ta grob pokopal svoje hrepenenje po domačem kraju, govornik in esejist, politik in diplomat, sorbonski doktor političnih ved (1929), cambriški doktor zgodovine (1949),

Anza (rojen 30. decembra 1904 pri Prežihu, umrl 26. junija 1944), kmet na Prežihovi bajti, pisatelj narodopisnih črtic, avtor in prireditelj »Koroške ovseti«, igre hotuljske vaške skupnosti, na domačem pragu so ga gestapovci umorili in zagrebli pod smreko: »v prosvetljenem 20. stoletju - petsto let potem, ko so tako delali Turki,« je obtožil Gustelj v Fužinarju -

in Gusteljnova žena Pavla (rojena 25. januarja 1905, umrla 5. avgusta 1954)

in zdaj Gustelj, najmlajši.

Imeli so se radi, Kuharji in ti bratje, s svojimi »keltskimi« obrazi eden drugemu podobni - kakor bratje.

»Ko je Voranc poležaval, mu je poslal Lojz nekaj rugzakov zdravil. Ko pa le ni kazalo več nikamor, je pristavil, da bo treba misliti vsaj na poslednje olje. Ob taki svetli uri smo Vorancu razložili, na kaj je brat namignil. Zasmejal se je - skozi sta se rada imela - in rekel, da bo on to reč že napravil, kadar bo Lojz stopil v partijo.«

Zdaj so skupaj sredi svoje soseske.

- Ne bom v grobu sam. In globoko dol v mir bom čul, ko mi bojo ob nedeljah pri vznožju mimo hodili. Čul bom vigredi klep-klep-klep kos, in čebele v lipi, in buč Gore ob hudi uri, in vonj jesenskih moštov - dolgo še, se mi zdi, bom koj dremal in tiho molčal, preden da bom do kraja oglušel in se stisnil v zemljo.

Ali še veš -?

Bil je takrat pet let star, z Lojznom sta priromala h Križu, v utah so ponujali odpustke, lovil je Lojzna za roko, izpod zelenega klobučka je, čeber, povzdigoval svoje zvesto vdane oči proseče k bratu: Lojz, kup' mi 'na trampeeto!

23. avgusta 1906. leta je prišel pri Prežihu na svet (pa ne v tisti hiši, kamor zdaj prihajajo Vorančevi častivci, v tej se je šele Voranc z ženo nastanil po osvoboditvi; Kuharji-najemniki pa so stanovali v kmečkem domu na gorici).

Piskal je na svojo otročjo trompeto po bregu dol in se lovil za mater, ko je oče z Jirsom in Bavhom vozil zadnje skrinje od Prežiha k bajti. Bil je Gustej in je Gustelj postal šele, ko je bil velik fant.

Vojska je bila, ko je bosopetil za Anzejem v šolo, Voranc je moral iti, Lojz se je zognil v bogoslovje, in ko se je razvedelo, da je Voranc »krezentiral«, je bilo, kakor da je Prežihova bajta napovedala vojsko avstrijskemu cesarju.

Po vojski so dali Gusteljna študirat; v Mariboru je hodil na humanistično gimnazijo, jedel je skop študentovski kruh, in da bi prej ko slej prišel do svojega, je v višji presedlal na tehniško srednjo šolo v Ljubljani.

Tista leta so prihajali k Prežihovi bajti dostikrat v mraku znani in neznani gosti »na mošt«, da jih je potem Anza ali Gustelj vodil na parno spat; mati je dejala: če so taki ti prekucuhi, kakršen je Voranc, je prav.

Junija 1929 je diplomiral na elektrotehniškem odseku; zdaj je želel naprej, na visoke šole. V Ljubljani to z diplomo tehniške srednje šole ni šlo, Lojz pa je bil še v Franciji, pri jugoslovanski ambasadi izseljeniški komisar.

Jeseni 1929 se je Gustelj poslovil od doma in se je poslej vračal le še, da se je zopet poslavljal. Eno leto je bil v Creutzwaldu-La Croixu, drugo v Pompeyu blizu Nancyja, »inženir-stažér« in hkrati študent: v Nancyju na elektrotehničnem inštitutu, v Strasbourgu, na žurnalističnem kurzu v Parizu, šest semestrov vsega - potem je bilo treba domov služit vojaški rok. Uspešno je dovršil šolo za rezervne oficirje in zdaj naj bi bil šel dovršovat študije na Francosko.

Pa ni bilo s Francijo nič in - z Rusijo nič.

Voranc je bil tedaj že ilegalec za mejo, domalega štiri leta se že nista videla, in Gustelj se je podal k njemu na Dunaj: imenitno je popisal v Fužinarju to svojo izjalovljeno pot »k boljševikom«.

Prva njegova služba doma je bila pri Združenju elektrotehničnih obrti Slovenije v Ljubljani; bil je tajnik in urednik Elektrotehničnega vestnika.

1. oktobra 1935 pa je začel v železarni na Jesenicah in je tu ostal dobrih petnajst let.

S študijskega potovanja 1936 po Avstriji, Češki, Poljski in Nemčiji - Kapfenberg, Siemens-Dunaj, Baťa Zlin, Witkovice, Bohumin, Katowice, Siemens Berlin, Düsseldorf, Dortmund, Gelsenkirchen, Essen - se je vrnil z bogatimi spodbudami za racionalizatorstvo, za organizacijo industrijske šole, vzpostavil je referat za delovno varnost, urejal je Tovarniški vestnik, ki je izhajal do okupacije, 1946 je spisal brošuro Male obratne izboljšave, sodeloval je pri raznih varnostnih pripomočkih, dve in pol leta je bil po osvoboditvi sekretar železarne, izdajal je list » Racionalizator«, zasnoval je, jeseniški tehniški muzej, ustvaril in vodil je strokovno knjižnico.

In z vsemi temi izkušnjami je nastopil službo v ravenski železarni o novem letu po Vorančevi smrti, 1. januarja 1951, z vso tako svojo veljavo v stroki - in z vso svojo neizpeto in neizpolnjeno ljubeznijo do domačega kraja in domačih ljudi.

Nove Ravne so s svojo gospodarsko rastjo in sporednimi kulturnimi poganjki dale tej ljubezni obilno rodovitnost. Bil je v središču velikega ustvarjanja. Postal je duša kraja, kulturni ambasador, vedel je v sebi » slutene in zakrite tegobe in lepote našega ljudstva«,

in ko bo morda že pozabljeno, da je bil nekdaj sekretar ravenske železarne, da je bil njen duhoviti propagandist, šef njene higienske in tehnične varnostne službe, ko morda že ne bo nikogar več, ki bi povedal, kaj je storil za gimnazijo, za muzej, za študijsko knjižnico, ko bosta na polici samevali njegovi dve na Ravnah napisani, za jugoslovansko industrijo pionirski knjigi Delovna varnost (1954) in Racionalizacija (1955),

bo štirinajst letnikov Koroškega fužinarja pričalo o svojem očetu kakor trajen spomenik.

»Postati moramo mojstri dela, poleg stroke bomo objavljali vse, kar je značajno in veliko, kar je krepostno in lepo, z naših strani bo dihala naša koroška dežela in naša domovina,« je sporočil v prvi številki ob 29. novembru 1951.

Tako je dihala; vse dogajanje in prizadevanje, uspehe in slabosti; ubiral je in uglašal je skladbo vse koroške skupnosti; z njegovimi besedami je med dimniki pela dežela kakor pesem,

»V krasni naravi mora biti vse dobro, tudi ljudje,«

v brnenju strojev mu je sozvenelo človeško srce,

»kot metalurgi namreč vemo, da so za nastanek žlahtnih jekel potrebna tudi vedra - žlahtna srca,«

v zrcalu preteklosti se je gledala sedanjost:

»da bi bile srečne te naše Ravne, da bi se kadile naprej in uspevale za domovino, za nas in za nov rod. Da bi očka radostno odhajal na šiht in se zdrav vračal ...«

S poredno, robato besedo si je kdaj zagrnil srce, s čudaško kretnjo se je zastrl, in ko je dosegel vrh klanca pred domom, je obstal za oddih, in se je ozrl čez tovarno proti Peci, in je pogledal na Uršljo goro, vsrknil jo je vase, se sklonil v korak in se zognil cvetu v travi z zamišljenim smehljajem.

Nekje je zapisal: Od ljudi se laže posloviš, od zemlje teže; zato je kmečka zvestoba najbolj čista zvestoba.

Morda je tisti dan, 17. oktobra 1964, umrl tudi tebi dober prijatelj.

(1964)


Florjan Ivartnik-Pavšer

29. aprila 1893 - 4. januarja 1965

Oba sta zdaj rajna, Kuhar in Pavšer, in sta ostala dolžnika sveti Uršuli.

Že deset let sta rekala, lani sta za gotovo dejala, na letos sta preložila, ko je moral Kuhar v Topolšico: da bosta še enkrat romala po stari šegi s spodobno spoštljivostjo pred goro, lepo po romarsko, s postajo na Naravskih ledinah, s počitkom pri Vodi, z oddihom na Lužah, en dan gor, en dan dol,

dva, ki sta še znala brati življenjepise uršljegorskih frat in stez,

taka dva, ki jima je bil svet pod Goro, razgrnjen v ukajočem razkošju, pretkan s spomini; kjerkoli bi se oko ustavilo, bi spomin spregovoril, se bi podobe iz molka odčarale, bi zgodbe oživele.

Zdaj je njuna resničnost življenja ugasnila, usahnila bo v bledi resničnosti zgodovinopiscev.

Kaj pa še Pavšer? je vprašal Voranc, če je naneslo domače srečanje kjerkoli na tujem.

Dal je na Pavšerja in Pavšer na Voranca. Skupaj sta hodila v šolo in eden in drugi gledala, da sta tudi skupaj sedela.

Ni ušla Pavšerju nobena reč, ki jo je Voranc spisal. Sproti je vse prebral, počasi in modro: Viš ga, se je nasmehnil, to pa je drugače bilo! Zameril pa Vorancu ni, če je kaj »drugače« zasukal: To si je Voranc pa izmislil!

Bil je trden kmet, moder mož in dober človek, Hotuljec čistega kova. Jezen nikoli ni bil. Ni bil glasen. Časti in veljave ni bil lačen. Enostavno je bil zdrav ud svojega ljudstva in naroda.

Vse Kotlje so bile na pogrebu. Podgora, Podkraj, z Brdinj, s Sel, z Raven, borci in terenci Osvobodilne fronte, gasilci, do kraja Pavšerjevega sveta se je potegnila pogrebščina, čez šratneško gorico, kjer je 1944. leta celo dopoldne pokonci prestal pred grozečimi puškami nemške policije, mimo njegovega Šmohora, v slovesni mrak zimskega večera.

Dom in rod pa živita dalje v zvestobi materi in očetu; slej ko pred pride na mizo hleb dišečega rženega kruha in grča obenj za spomin rajnim, zbranim okoli Svete Marjete.

(1965)


Župančev Franc

21. novembra 1882 - 6. februarja 1955

V nedeljo, 6. februarja 1955, je v Celju umrl dr. Franc Kotnik, naš spomina vredni rojak.

DOBRIJE

Tu na dnu kotlinice, kjer je bilo nekoč jezero, najmanjše, kar jih je bilo tod okoli, kjer padata strmo vanjo Grobarjev in Šteharski vrh, na tihem dnu so doma Kotniki, Župančevi, Jugovi in Juričevi. Rutnik je više v bregu, bukovnik, ki se po pravici piše Lipovnik: svoje domisleke reže v lipov les. Andrej Oset, narodnjak iz Šentjurja pri Celju, predsednik Narodnega sveta za Mežiško dolino 1918/19, je bil tista leta pri Kumru gostilničar; tedaj se je tolstovrška slatina kosala s hotuljsko. Tu blizu je padel njegov rojak Franjo Malgaj.

Toda Dobrije - to so Kotniki. Videti z Dobrij ni kam, pa misliti je kje, in mislil je že stari Zupanc, ko je vsak teden enkrat šel v Traberk uradovat v hranilnico ali pa proti Guštanju v tolstovrško občino, ki se ni dala nemškim purgarjem, kakor se hotuljska ni. Jugova Tončka je bila prva med dekleti, ko je šentjanški tabor (1918) razvnel ljudi za Jugoslavijo. Župančev Andrej, Malgajev koroški borec, je dobil najvišje tedanje jugoslovansko vojaško odlikovanje. V osvobodilni borbi je padel Župančev Lojzi pri Mali Nedelji, Juričevega Drejčka pa so vodili traberški gestapovci mimo doma k Sv. Neži in ga z drugimi tam pobili. Beno je bil okrožni funkcionar OF, njegova žena in vsi otroci do malega Stanka so bili v partizanih; Zupanc in Jurič in njegov Stanko so bili v Dachauu, Zorko je bil med organizatorji šolstva na osvobojenem ozemlju Savinjske doline, bratranca Rajka so v Gradcu obglavili.

Kotnikov je množica. Le redkokje je iz ene rodovine toliko šolanih kakor iz te. Prvi je bil Župančev France Kotnik, rojen 21. novembra 1882.

CELOVEC

Takrat so bili iz naših krajev redki študenti in gimnazijci. 60-70 let prej sta študirala dva Lobasova. Ko je bil, na primer, Franc Kotnik v osmem razredu (1901/1902), so bili iz naše doline še ti dijaki na gimnaziji: Kleinlercher Jožef iz Guštanja in Tojnko Rok s Prevalj v 7. razredu, Petrič Rafael z Leš in Mente Konrad iz Mežice v 6. razredu, Podlesnik Jakob, Ládrači z Leš, v 5. razredu, Kotnik Janko z Dobrij v 4. razredu, Razgoršek Vinko iz Kotelj v 3. razredu in Viternik Ludvik v 1. razredu. Za primer še šolsko leto 1913/14, ko je bil Kotnik že profesor v Celovcu! Iz naše doline so bili tile dijaki: Kuhar Alojz iz Kotelj v 8. razredu, z Raven Lečnik Miloš v 6., Hartman Maks v 2. in Leskovar Karel v 1. razredu, s Prevalj Sušnik Franc v 4. in Lodrant Ožbe v 3. razredu, iz Črne Kogelnik Silvester v 7. in Drvodel Alojz v 1. razredu (Kotnik Šiman z Dobrij pa je že dve leti poprej dovršil gimnazijo).

Ko je Kotnik napravil maturo - pismeno so delali tedaj od 2. do 7. junija, ustno pa od 6. julija dalje -, je, kakor je bila tedaj za študente navada, šel odsluževat svoj enoletni vojaški rok, nato pa se je vpisal v Gradcu na filozofsko fakulteto. Študiral je slavistiko in prišel 1908. leta v Celovec za profesorja. Slovenščina je bila tam obvezna le za tiste dijake, ki so se priglasili za Slovence. Teh je bilo 5-8 v razredu. Tako sta imela po dva in dva razreda skupaj tisti dve tedenski uri slovenščine popoldne kdaj. Lepe so bile te slovenske ure, lahke pa niso bile; saj je prišla polovica slovenskih dijakov iz trdih nemških ljudskih šol, kjer nikoli slovenske besede niso čuli. Pritisk pa je bil tak, da si nižješolci niti popoldne, ko so šli k slovenski uri, niso upali grede po cesti ali na gimnazijskem hodniku govoriti med seboj drugače ko po nemško. Zato so bile ure slovenščine ure srčne sprostitve - in če je gledal prvošolec Kotnika pri latinski uri kakor vsakega drugega profesorja, ga je začutil pri slovenski uri domačega, toplega.

1915 je moral na koroško-laško fronto. Ko se je po vojski vrnil, ga je nemški ravnatelj z odurnim dekretom odslovil: zanj, ki je mislil, da mu bo teklo vse življenje med Dobrijami in Celovcem, so se zaprla vrata celovške gimnazije. Z ženo, ki je bila doma v Ptuju, je šel tja, junija 1919 pa, ko so jugoslovanske čete za kratek čas zasedle Celovec, ga je Ljubljana brzojavno poklicala, naj prevzame vodstvo celovške gimnazije. Toda jugoslovanske čete so se morale umakniti. Kotnik se je lotil dela v Velikovcu, središču plebiscitne cone A, in organiziral slovensko gimnazijo in slovensko učiteljišče.

NARODOPISEC

Ko se je leto bližalo in ga je žena vprašala: »Kam pojdeva na počitnice?« - se je ozrl in začudil: »Kam? Na Dobrije vendar!«

Po srcu je bil kmet. S profesorsko glavo je gledal nedelno lepoto kmečkih starin.

Zdaj je bila to gnojavoža, južina s petimi rihtami, z nudeljni ali štrukeljni, s pobi, ki juckajo, in dečlami, ki pušeljce dajejo.

Zdaj je bila to steljeraja, zjutraj se začne z repno župo, z mastnimi žganki in jegliči, na mlieci kuhanimi, zvečer pa je babja žehta in mežarle in krapi.

Potem je bila narodna noša v naši dolini. Kako so se moški pri nas včasih nosili: lase so nosili dolge, le za veliko noč so se dali ostriči, pa tudi le toliko, kakor se dajo zdaj ženske na »pubi«. Hlače so nosili kratke do kolen, irhaste ali iz domačega sukna (lodna), hlačnice so spodaj zavezovali s črnim trakom, lésa je bila široka in na tri knofe, na desni hlačnici je bil zgoraj ozek devžek za nož in vilice, teh včasih v gostilnah niso dajali; nogavice so bile bele volnene (tudi zelene); čevlji nizki na jermene spredaj (pozimi seveda visoki), srajca hodna z velikim ovratnikom; klobuk iz ovčje volne, črn, z nizko, široko oglavnico in široko streho. Lajbič je bil črn, bogati so nosili židanega s srebrnimi gumbi; okoli vratu je bila zvezana židana rožnata ruta; jopič je bil iz sivkastega lodna; plašč je bil podoben haveloku, svati tudi poleti niso smeli biti brez njega; pozimi so nosili kožuhe iz ovčje kože; cokle so bile pa čisto lesene. - Zenske so nosile janke iz domačega platna, modro pobarvane in z belimi rožami. Niedrc je bil iz istega blaga. Beli rokavci so segali do laktov, okoli vratu in na laktih so bili nabrani. Jopa je bila zgoraj košata, zadaj nabrana in kratka; čevlji so bili nizki, predpasniki iz hodnega prta čisto ozki in različno barvani; na kovanem pasu so nosile na verižici nož; na glavo so devale koroške avbe in bele adrce. - Z industrijo je prišla v našo dolino nova moda, tako da je naša narodna noša že čisto pozabljena. Gizdave ženske so bile seveda prve:

Nos'jo gvante nove šege,
prave vragove telege.
Nove cajge si kupuje,
stare janke predeluje.
Ko se k prazniku ravna,
žnidar preveč dela 'ma.

Potem so bile naše storije, kakor mu jih je pravila Jugova strina, stari Zákotnik in še marsikdo drugi: o povodnem možu pri Votli peči, ki je zvabil Brusníkovo lepo hčer v svoj demantni grad; pa o povodnem možu na Uršlji gori, ki je s šesarskimi volmi vozil vodo na Pohorje; pa o Volčjem gradu pri Jagru, o pozlačenem ključu, ki so ga še pred sto leti hranili v ravenski šoli in ga obešali najpridnejšim šolarjem okoli vratu, in natanko je popisana pot, kako prideš iz Jagrovega hleva čez veliko peč k visoki skali in k tisti luknji, ki vodi do kupov denarja v grajski kleti.

In potem še o Drabósnjaku (1768-1825), tem porednem pavru v Korotanu, ki je po očetu prevzel domačijo pri Zvrhnjem Drabósnjaku nad Vrbo ob Vrbskem jezeru in je zanič gospodaril, »zato pa delal pesmi, pisal knjige in jih spravljal na svetlo«.

Po časopisih in časnikih so raztresene Kotnikove narodopisne razprave, okoli sto jih je, nekaj jih je zbral v knjigo »Slovenske starosvetnosti« (1943), domače pripovedi pa v »Storije« (1924). Tako mu je dr. Vilko Novak v Slovenskem etnografu (1952) zapisal za sedemdesetletnico, da je France Kotnik »danes v nekem pomenu osrednja osebnost« slovenske etnografije in da »nikogar ni danes med nami, ki bi bil ves čas svojega zuanstvenega delovanja posvečal toliko prizadevanja slovenski ljudski kulturi, kot je to storil prav France Kotnik v skoraj petdesetih letih«.

Med rokopisi, ki jih je zapustil, je tudi listek, kjer si je prepisal sporočilo Prežihovega Voranca (6. I. 1946) II. b razredu nižje gimnazije v Žalcu. Na kraju stoji tole:

»Vse velike stvari na svetu nastajajo iz ljubezni.«

Tudi ta drobna velika stvar, ki jo je dal Kotnik podobi slovenske kulture, je nastala iz ljubezni do tihega tkanja naše ljudske duše.

PREŽIHOV VORANC

Dobrih deset let je bil Kotnik starejši od Voranca. Nekje v tretjem, četrtem kolenu se njuna kri sreča. Tudi njuna pot na Prežihovem vrhu. Kotnikova mati je bila pri Prežihu doma. Za mladega Voranca je bil Kotnik še »Gospod profesor«. Takole možato mu piše v Celovec 20. oktobra 1912, ko se je spravljal v Ljubljano v zadružno šolo:

Dragi gospod!

Vaše pismo prejel šele danes. Dobro! Če je še mogoče - posredujte. Tako bi se naredilo, da bi v ponedeljek, prihodnji teden (28. okt.) šel v šolo. V soboto ali nedeljo že morem od doma. Krstni list itd. imam preskrbljeno! Drugo pa polagam Vam v roke. Torej prosim! - Bog ve kako hudo tudi ni z mojo rano, pa toliko je bilo, da se ni spodobilo in tudi ni bilo zdravo hoditi po svetu.

Bom vseeno pripravljen! Z ukom se malo bojim - pa bo že šlo, le mora iti, četudi bom zdaj zaostal. Da bo le šola torej in, da pridem v Ljubljano vkljub vsemu - me radosti. Drugo se bomo pa že še pomenili. Sred tedna in h koncu bo šel eden gledat na pošto. Torej, prosim naznanite mi, kako bo.

Vas pozdravljam

in se priporočam

Lorenc Kuhar

v Kotljah.

Pozneje mu je postal »dragi Franc«. Zanimivi so bili njuni pomenki, ko je Voranc v svobodi zopet s polno roko zagrabil v domače življenje. 3. februarja 1948 piše Kotniku, da je predlagal, naj se Rimski vrelec odslej imenuje »Hotuljska slatina«, »kakor jo stari ljudje še zdaj imenujejo. Rimski vrelec je germanizem novejšega datuma iz 80. let prejšnjega stoletja. Sedaj bi te jaz prosil, ali bi bilo pravilno slovensko, če bi se imenovala stvar »Hotuljska« in ne »Kotuljska« ... Mi pravimo Hotlje, Hotula, Hotuljci ...«

Kotnik mu 16. 2. 1949 to potrjuje.

»Krstna knjiga na Fari navaja leta 1642, da je bila neka oseba rojena in parochia Hotelensi' (v hotuljski fari) in istega leta se ponavlja: ex parochia Hotelensi - iz hotuljske fare. 1644 pa piše Nadouschnig ex Ketalacher Pfarr', takrat je zapisal nemško. Torej 'Hotlje' stara oblika, ki je tudi pri nas v virih vsaj že v sredini 17. stoletja izpričana. Nestorjeva kronika Horutany za Karantani, nemško Krobath za Hrvat ...«

Ko se je Voranc 1948 lotil »romana o letu 1848 med Slovenci in posebej v naših ožjih krajih«, je (17. 6. 1948) spraševal Kotnika o gradu Pogštajnu pri Traberku, o bralnici, ki je bila v tisti dobi pri Vohnetu, kjer so bili Lečniki posestniki, in o kakem bukovniku, »ki bi ga kazalo spraviti v zvezo s tistimi dogodki«.

12. 2. 1949 mu je Kotnik popisal, kako je bilo z Lobasovim posestvom:

»... Lečniki so bili od leta 1812 posestniki na Podgorju (Lubasovem). Pred njimi 1688 plemeniti Russdorfi (Valvasor Kärnten 105 str.).

Leta 1789 Ignac Jakob Edler v Steinberg. Leta 1791 njegov brat Sigmund. Leta 1800 Ludvik sin Ignacija Jakoba Steinberga. Leta 1807 Johann Werwitz (mogoče Verbič). Leta 1810 Lukas Sajoutz. Leta 1812 Valentin Lečnik. Leta 1834 sin Janez Lečnik.

Od 1807 Podgora ni več v plemenitaških rokah. Zakaj ne, sem skušal pojasniti v Etnologu 1941 str. 111-113. Zgornji podatki o posestnikih so z deželne deske v Celovcu. Poslal mi jih je še rajni deželni arhivar dr. pl. Jaksch.

Valentin Lečnik se je nekako 1811 ali 1812 poročil s Sajovčevo hčerko Marijo Barbaro ...«

V tem istem pismu je Kotnik opisal ljudskega pevca Antona Lesičnika, ki se je rodil 1836 pri Roženu na Zelovcu, potem je služil (»pri sami laški repi«), garal v fužinah na Prevaljah in »po Hotljah in Brdinjah moštej pil«, nazadnje je bil za organista pri St. Jerneju nad Muto in je tu 1915. leta umrl. (Gl. Slov. etnograf 1949!)

France Kotnik je umrl domalega natanko pet let potem, ko je umrl Prežihov Voranc.

MOLČANJE

Če je res ali ni res, da sta šla v nedeljo neki stari Juh in stari Potočnik z Dobrij v Guštanj, prej ta dan je toča pobila, in sta šla in sta molče modrovala, in ko prideta mimo Blatnika, reče Juh: »Pšenico je čisto potolkla!« in sta šla in sta molčala, in ko sta bila čez obilne četrt ure pri Jagru, je dodal in spregovoril Potočnik: »Pa rž tuj!«

Franc Kotnik ni bil zgovoren. Beseda mu je bila dragocena reč. Molče je prišel zopet na Dobrije: da bi trohnel v domači zemlji; da bi ležal v njenem ožilju, kjer kruh kali na domačem polju in tepke sok vase srkajo, kak cvet vzcveti in mladi ljudje rastejo.

Na njegovem grobu pri Antónu se sklepa stoletni koroški venec od Jarnika do Janežiča, od Šajnika do Sketa in nazadnje do njega, doktorja Franca Kotnika.

(1955)

Karel Doberšek

Rodil se je 1889 na Lešah. Menil je postati ključavničar, pa mojstra ni našel. Našel pa je Brvarja, delavca, ki mu je dal prvi nauk v goslih. 1903 je šel v Celovec: v pripravljalnico, potem, 1904 do 1908, na učiteljišče. 1908 do 1910 je bil šolski upravitelj na Ojstrici, 1910 do 1920 v Žvabeku, po plebiscitu 1920 do upokojitve 1935 na prevaljški šoli. 1929 mu je Slovenska šolska matica izdala knjigo: Vpliv socijalnih razmer na otroka na Prevaljah. 1941 ga je gestapo zaprl in pregnal v Srbijo. V svobodi se je posvetil predvsem kmečkemu zadružništvu in je predsednik KZ na Prevaljah.

To je ta leški svet; kakor da so vznemirjene gore otrpnile in se je zemlja uklonila in razgrnila, da v dlan ujame luči in toplote sredi temnih lesov, in v sonce so se položile domačije: Pop in Vadra na Prevaljškem hrbtu, pod Volinjekom Pristov, pod rob kavskih nicin Pólesnik, Papež, Kresník, in pod njimi dláni na dnu »kaštél«, trdnjava bogve komu kdaj, za njimi pa, v Jánkovcu in Pogorevcu, ure hoda vasuje samota, prijateljica, med težkimi smrekami in svetlimi macesni, po vresju, po jasah, po rumenih prtičih ženiteljna.

Starodavni so tod domovi.

Včasih, pravijo, so bile brajde ob hišah in vino kakor tisto na oni strani pri Žitárej vési, ko sta ga dva držala, ki je pil, da ga krč ni prijel, in so vendar vrači poslali ponj za bolnega cesarjeviča, da bi ozdravel.

Pa to je bilo davno kdaj.

Kajti trpko je sonce v teh bregih.

Doberški so prišli iz Dobrne: ded Anton, kmečki sin, rojen 1813, in babica Marjeta, bajtarska hči, rojena 1823 - že kar deset let potem, ko je bila 1835 postavljena prevaljška železarna in so Prevalje nastajale: z bližnjih hribov in iz sosednih dolin so se zgrinjali v kraj, ki ga prej ni bilo, sinovi brez dediščine, proletarski rod, gospodje pa so prihajali z Dunaja in iz Sudetov, iz Šlezije in s Hessenskega.

Strmo in globoko je urezan Leški graben. Kadar so pri Kotniku gori nad leško kapelico tresli škrabeljce, so se totrale do grabna dol in Kotnica jih je v košu nosila domalega četrt ure nazaj vkreber.

1820. leta so začeli na Lešah kopati premog in potem so začele bajte cveteti, bajte in bajtice, in ob vsako se je primulil kozji hlevec, in so bili videti možje, ko so se vračali iz jame, vsi sivi, sive oči, sive obrvi, sivi obrazi, in doma tri postelje za nju in za sedem otrok - ali na stenah so bili beli prtiči in na okencih rože in slap hrepenenja po lepoti.

Pri »novih bajtah« se je Doberšek rodil - nekako tedaj, ko je bilo v prevaljški fari 4500 duš in 500 knapov, kakor je poizvedel škof, tisti, ki so mu Šentanelci med birmo ukradli dežnik. In je bil Doberškov oče eden tistih knapov bojda brez duše.

Ob cesti na Čečovje grebejo zdaj otroci, da naberejo kaj za Odpad. Tako podobno smo nekdaj prevaljški otroci hodili lovit premog: v Mežo nad papirničnim jezom in v spodnji konec Leškega grabna - in kadar so odprli grablje zgoraj, ga nam je voda nakotalila, da smo si ga nacingljali za polne gare.

In smo rekli, da so sivi možje dobri možje.

O veliki noči 1886 je bila burja na Lešah. »Hudiča na glavo v šaht!« Hudič je bil obratovodja Haller. Dvanajsturen je bil tedaj delavnik, oče je bil dvanajst ur v jami, mati dvanajst ur v jami in oba komaj za kruh. »Hudič« je ušel knapom skozi okno in brez klobuka dirjal na Prevalje. Vojska žandarjev in gospodičev z lovskimi puškami pa se je pri leški kapelici premislila in se vrnila in rajši v gostilni pri Ahacu čakala, kaj bo.

Tudi Doberškova mati je bila knapica.

Tisti takrat pri Ahacu niso pričakali knapov, ali naslednji knapovski rod je prav pri Ahacu imel dober teden svoj puntarski tabor (1918), tako da je pristrah obhajal veljake po dolini - in ko je za prevaljškimi fužinami tudi leški premogovnik omagal in so knapice prišle pred občino na Prevalje terjat delo za može in kruha za otroke, so veljaki staknili glave: »V Bosno z njimi - s puntarskimi Lešami!«

In cvetno vigreden je na Lešah maj, vonja mladosti poln: se utegneš ozreti, Doberšek Karel?

Ne vem ga drugače, kakor da z urnim korakom hiti, z mladim časom; starost ga ne more doiti.

(1959)


Paradižev Franci

27. januarja 1927 - 24. aprila 1955

Letos bi bil star trideset let. V tem prvem rodu ravenskih študentov je njegova podoba najsvetlejša.

Sin ravenskega fužinarja. Začel je z gimnazijo še v stari Jugoslaviji v Mariboru. Njegova gospodinja je bila sama reva. Postel mu je dala. Za zajtrk je bil ministrant. Za kosilo je imel urnik poniževanja: v ponedeljek v tej veži, v torek pri tej gospe, v sredo -.

S sedemnajstimi leti je bil partizan. V strahotni samoti in zimi 1944 je obležal ranjen. Vlačili so ga po kleteh, zavlekli v Celje, v Maribor, v Dachau. Lepi obraz je bil ko smrt. Le oči so gorele od silnega življenja.

In tako se je razgorel, ko se je vrnil v svobodo.

Plameneč govornik, režiser, igralec, organizator: gore bi bil prestavljal, kaj bi ne bil razvnel mladosti časa v svojih Ravnah! In nad vse mu je bila njegova gimnazija.

Potem TBC, Novo Celje, huda operacija.

Enkrat še je duh premagal smrt.

Zdaj je živel le še za svojo Študijsko knjižnico. Njegova beseda je pridobila delavce zanjo. Zanje jo je hotel. Za njihove sinove. »Pojdimo k Paradižu!« To je bila romarska pot mladih.

Ko je v sebi tiho pokopal upe, obete življenja, je v tej odpovedi zažarela njegova osebnost v veličin nesebične čistosti: razdajal se je, svojo pogumno vero v človeka, v rast mlade domovine in svojih ljubih Raven - in vero v ravenski študentski rod, da ne bo nikoli preužitkarski rod.

»Pojdimo k Paradižu!«

Fantje, še?

Zdaj bo dve leti, kar je umrl.

(1957)


Spomin graditeljem gimnazije

Ko je dala nova Jugoslavija naši železarni tako mogočno rast, je dala tudi tej mogočni gospodarski osnovi primerno kulturno ustanovo: gimnazijo s študijsko knjižnico.

Naš kraj, ki je imel do leta 1945 le osnovno šolo, je dobil po osvoboditvi popolno gimnazijo in se je s to postavil v vrsto z desetimi gimnazijskimi mesti Slovenije; leta 1949 je dobil študijsko knjižnico in se je s to postavil v vrsto s sedmimi mesti Slovenije, ki imajo take ustanove.

Ni prinesla nova Jugoslavija popolne gimnazije na Ravne zato, da bi olajšala višje šolanje otrokom nekdaj vodilnega sloja; da bi pomagali vzdrževati red inteligenčnih in uradniških dinastij ali nadomeščati nekdanjim denarnikom izgubljene gospodarske položaje in jih reševati na nove vodilne položaje po ovinku visoke šolske kvalifikacije: marveč je namenjena prvenstveno delavcem, češ: tu se naj vaša mladina uči, da bo znala graditi socializem, upravljati tovarno in rudnik in ljudsko komuno.

Redko kateri kraj v Sloveniji je prejel od države, torej od delovnega ljudstva, toliko v teh letih za prosveto in kulturo kakor naš kraj. Okoli 600 dijakov je na naši gimnaziji in 22 profesorjev. Kar daje država za plače, za učila, opremo, za kurjavo in snaženje, znaša na leto toliko, da stane en dijak blizu 8000 dinarjev. To so milijoni, ki jih je dobil in jih dobiva naš kraj za izobrazbo dijaške mladine. Dobil pa je tudi veliko, moderno gimnazijsko poslopje. Več ko 50 milijonov je cena zanj, 14 milijonov je bilo zazidanih samo v tem letu. Stavba je domalega dograjena. Vseh 17 oddelkov gimnazije je že v njem (medtem zaposeda študijska knjižnica s svojimi 20000 knjigami grajske prostore, Delavski muzej pa je dobil svojo prvo dvorano): 16 milijonov je še potrebnih, da bo nova stavba tako lepa in sodobna, kakor jo je zamislil načrt inž. arh. Gasparija.

Ta naša koroška in delavska gimnazija je eden izmed velikih slovenskih sadov narodnoosvobodilne borbe in ljudske revolucije. Naša gimnazija! Ko pravijo ljudje »naša«, je kri v besedi:

od tistih prvih, ki so na sindikalnem zborovanju kovinarjev leta 1945 rekli svojo besedo in dali poldrug milijon za opremo in dozidavo starih grajskih poslopij: to je sto in sto neimenovanih delavcev, ki so delali vsak mesec eno nedeljo za gimnazijo. Dretnik je bil tedaj tajnik sindikata, Ivan Štruc in Maks Večko med vodilnimi funkcionarji, Vinkler predsednik KLO. Maks Večko je še oni dan dejal, ko je svojo hišo pokril: Vesel sem - kakor lani, ko je gimnazija dobila svojo streho! Stanko Hromc je bil od prvega dne zraven; Luka Juh se je posvetil posebno dijaškemu domu; Franc Mezner, Karel Doberšek, Ivartnik Nantelj itd.: pod lipo na gradu se je zbral »akcijski odbor«, da ga čuje odposlanec ministra Kozaka, Viktor Smolej, in da pri priči odloči: Če jo ljudstvo hoče, gimnazijo, jo bo dobilo! - Afežejevke so prišle: Lobasinja, Krivogradova, Meznerjeva, Dretnikova, Vinklerjeva, Paradiževa, Knezinja, Radušnica itd. itd.; od podstrehe do kleti je bilo treba vse pomiti, po kletnih kotih so ležale še nemške bombe - do I. koroškega festivala pa je bilo vse pripravljeno, ko je novorojena ravenska gimnazija kot ena prvih v Sloveniji začela z delom.

To je bila lepa ljudska akcija.

Ko sta se vrnila Prežihov Voranc in Ivan Kokal v domači kraj, se je »akcijski odbor« močno okrepil. Kadar je šel Voranc od doma v trg, vsaj na eno stran je zavil mimo Raven. Kokalu pa, ki je pripovedoval o delavski borbi, so mladinci, kadar je delo počivalo, požirali besede z ust.

Ti mladinci! To so bile junaške akcije gimnazijske mladine, ki je ostala trojne počitnice na gradbišču svoje gimnazije. Pa to še ni bilo dovolj! Ko je na jesen 1949 delo obtičalo, so šli mladinci v tri- do štirimetrske globine kopat in betonirat - v blatu, v mrazu, ponoči ob reflektorjih: Bibi, Adi, Ivo, Emil, Franci, Johi, Štef, Dušan, Milan, Tonč in Toni, Drago, Jožko, Mezi, Seki, Stojan, Minči, Drejček, Zvonko, Boris, Gvido, Janez, Jože, Devž - in Vida, Sonja, Vera, Dušica - in še vsi tihi udarniki, fantje, dekleta, neimenovani mladi junaki gimnazijske gradnje: v sebi hranijo ponosen spomin! Ni ga od 100 abiturientov nobenega, ki ni delal na gradbišču svoje gimnazije, vseh dijakov pa, ki so delali, je nad 300.

Z mladino so delali KNOJ-evci, Ljudska milica, nameščenei železarne z direktorjem na čelu, rudarji iz Mežice, člani okrajnega ljudskega odbora s predsednikom OLO in sekretarjem KPS, nameščenci KLO s predsednikom Vušnikom, lovci, gasilci, borci; Gradis, ki je kljub polni obveznosti v železarni v kritičnem trenutku pogumno prevzel gradnjo gimnazije, je dobil za vračilo zavest, da gradi po volji ljudstva pomembno kulturno ustanovo delavcem in Slovenski Koroški. In mladina, ki je danes že lahko, mimo gradbenih navad in pravil, v novem poslopju, je gradisovcem hvaležna. (Izkazali pa so se še s tem, da so ta mesec dali 1,800.000 din od svojega dobička za gimnazijo.)

Prva ravenska mladinska delovna brigada leta 1948 si je dala ime po inž. Pavletu Žavcerju-Matjažu, partizanskem junaku naših koroških planin, ki je v hudih časih borbe zvezal svojo usodo z usodo ljudstva pod Uršljo goro in Peco. Matjaž, Leskošek-Luka, Primožič, Kotnik-Hostnik, Ledinek in vsi, ki s Koroško živijo, so pomagali, da je zrasla ta gimnazija.

Teža bremena in skrbi pa je bila in je na okraju: Ivo Skerlovnik, Janžekovič, Simončič, Slavič, Hribernik ... zgodovinsko nalogo so si svojili, da zgradijo in izgradijo našemu delavskemu mestu kulturno ustanovo, kakor je v socialistični družbi takemu kraju potrebna.

Tako je zrasla ta gimnazija ob železarni in fužinarjih, svojih očetih, in kadar je bilo ali kadar je kaj treba, trkata gimnazija in študijska knjižnica na železarno: od direktorja in upravnega odbora do delavskega sveta, od Klančnika do Gorjanca in Horjaka, Globočnika ali Močnika. K nikomur zastonj, ne v železarno ne k OF ne na občino. Zdaj gre za vodovod k novemu poslopju; za električno napeljavo; za opremo čitalnic v študijski knjižnici ...

In ko pišemo to za god novi Jugoslaviji in ko mislimo, kako bo v širnih hodnikih in lopah in na stebrovju nove gimnazije ohranjen spomin na naše padle, na Jugova, Plešnikova, na hotuljske, na dobrijska itd., itd., in spomin na Voranca, glasnika samorastnikov, tedaj rečemo, da je v našem kraju ni glasnejše priče o tem, »da se je veliko spredelalo«, priče ljudske revolucije in ljudske oblasti - kot je naša gimnazija.

V tem je tudi njena velika dolžnost, ki jo bo v polni meri morala šele začeti izpolnjevati.

(1952)


Prežih

Srečal sem Kotlje

Prvič sem bil v Kotljah, ko sem bil še čisto kužev in sem še mislil, da je zadaj za Uršljo goro večnost.

Naš dedej so bili Hotuljec, Ivarčki sin: tam je bilo tedaj za cel rožni venec otrok, tako da jih je še za tako pavrnijo bilo preveč. Ko so se naveličali ovc na Gori, so šli v sosedne Brezje služit. Pravili so, da so jih tam v štiridesetdanskem postu tako zlakali, da so se drli na njivi. Čisto verjamem jim zdaj tega ne več, kar Hotuljce bolj poznam: zaradi dretja že, zaradi lakote pa manj. Potem so delali na Prevaljah, dokler »vrag fužin ni čez noč pobral, kakor jih je prej čez noč zasejal«.

Tedaj so bili že penzionist. V Kotljah je bila lepa nedelja. Za pol svojega mesečnega penzjona so najeli voznika, da so se po južini bahoritno peljali v svoje Kotlje (kar bi bili v dobri uri zastonj prehodili). Vse do noči so sedeli pri Matevžu. To še pomljem, da je bilo polno dima in vpitja in smeha, na enem koncu so godci piskali, ženske so bile potne, dedej so vlekli viržinko, meni so kupili najprej tiste sladke vode, ki so ji rekli »kraherl«, potem ko sem pojedel klobaso, so mi dajali iz svojega vrča piti, »da boš vedel, kak je naš hotuljski mošt«, in potem smo se ponoči nazaj vozili, pa mi je spomin že za mizo ugasnil in sem se zavedel le še za dva hipa: enkrat v Matevževih durih, ko sem se ustrašil, da prsata ženska s povešenim nageljnom na židani bluzi dedeja ne bo spustila čez prag, drugič pa v Smrečnikovem klancu, kjer sem vedel za ravbarje in da je tu bog in ta sveti križ božji, da prideš srečno ponoči tod skozi v Guštanj.

K Prežihu sem prišel prvič po prvi šoli. Prav tedaj so kupili bajto. Lojz je bil v Celovcu štiri leta pred mano. Bil je na gimnaziji veljaven fant. Tudi v Marjanišču. Tu so bili za hlapce Slovenci. Eden teh je bil hišnik, Kapelčan Jakob. Po slovensko nismo smeli govoriti. Nam malim je bilo tako zabičano, da si še na vlaku, ko smo se domov na počitnice vozili, vse do Sinče vesi nismo upali po slovensko govoriti. Lojz je to reč spodbil. Tisto jesen mu je Jakob zaupal prodajo češpljev na marjaniškem dvorišču. To trgovino je Lojz potem še več let opravljal. Vsak dan od štirih do petih. Po šestnajst češpljev za en krajcar. Po slovensko pa si jih dobil dvajset. Jaz tudi brez krajcarjev, ker me je imel Lojz za svojega izpod Uršlje gore in še podobna sva si bila v obraz tedaj ko brata, so pravili.

V počitnicah je prišel mimo naše bajte tam ob Meži pod ugaslim nasipom stare prevaljške žlindre in jaz sem kozo pasel in me je bilo neznansko sram, ker sem vedel, da imajo pri njih doma kravo, morda celo dve ali tri. In me je pobral in se smejal in rekel, da moram z njim. In moja mati so bili ponosni na to.

Tedaj sem prvič videl Prežihovo mater. Z Lojzom sva sama sedela v hiši za mizo. Voranca ni bilo doma. Anza in Gustelj sta radovedila okoli mene: to so torej taki, ki študirajo, kako bi brez dela živeli in klobase jedli! Potem sta šla. Mati so prinesli suhih klobas in sladkega mošta. Oče so prišli in sedli na postel. Imeli so košate ruse in lepo mladikasto lice. Natlačili so si pipico, rekli neko počez in zopet šli. Mati so stali ob mizi, roki so imeli položeni po dolgem čez pas, ne vem več, kaj so govorili, ali vem, da so zopet in zopet govorili - in tako jih imam v spominu za vsa srečanja do zadnjega: polnih, domalega slovesnih besed, visoko vzravnano, čezme zamaknjeno v svetlobo, vidca, ki zre vame in gleda usode: usode ljudi in lesov in ledin - in kaj so ljudje ko lesovi in ledine in grude in prst, le da so se grude in gora v njih zavedeli svoje strasti in trpkobe in smrti. Menda zaradi tega, ker jih imam v spominu preveč iz časov, ko so tolsto čuli in so poslušali vase.

Morda je bilo prvič, da sem Voranca videl in čul, ko so prešali: »Martrnika pa ne bomo pili!«

Takrat se v moštih še nisem spoznal: da je jabolčni in hrušev, eden iz ozimíc, iz brdúljc, iz lesník in lesnáč, iz rjavk - eden za porodnice, ta za to, za drugo bolezen, eden za ljubezen, vsi pa domalega za lepo smrt. Z očetom sva šla v Pogorelec arniko nabirat in grede še v grofóvo suško podrtijo gledat. Nazaj sva šla na Opláza: »sva včasih vkup vsak svoje pasla, nama bo mošta dal«, so rekli oče. Pa je notri sedel očetov »partífirer« pri temno zelenem moštu, očetu pa je ona k durim prinesla martrnik: motno, bledo sivo, kislo pijačo, ki jo nacedijo, ko polijejo iztisnjeno štokóvje z vodo. Pol so ga izpili, pol so ga pustili in so ji to do smrti zamerili.

Ono leto sem spremljal profesorico Marjo h Kotnikovi bajti. Bil je že julij. Na vsem lepem je postalo črno nad nami, oblak je bil ognjeno obrobljen, ko pest, taka toča se je usula, enkrat, drugič in spet, vmes je lilo od zgoraj in vrelo od spodaj: voda do kože, voda v čevljih, izpod vsakega kamna na poti je kipela voda, tonila, vrela, drla: »Zdaj vem, kaj so požiravniki!« je rekla. - Tistega fajmoštra tedaj ni bilo več, ki je točo zarotil v Hrovátove gonje. Vse je oklestila pod Goro. Letos pa bo menda mošta - »za veliko silo«, pravijo (to se pravi, da bodo sodi polni).

Silne so podobe Prežihovih Hotuljcev. Mošt. Še kaj o njih - bil bi martrnik.

(1957)


Ob devetem spominu Vorančeve smrti

(Govor)

Kuhar Lovro - Prežihov Voranc - ali sta dva:

eden Kuhar Lovro, komunist in revolucionar, eden najpomembnejših funkcionarjev Komunistične partije Jugoslavije v njenih začetkih, član CK, njegov funkcionar na Dunaju, v Parizu in pri Kominterni v Moskvi -

in je drugi: Prežihov Voranc, tisti fantek, ki se ga je prijelo to ime, ko so bili pri Prežihu na štantu, in tisti silni upodabljavec naših ljudi, ki je sklesal Hotuljcem, Ravenčanom in Jazbincem, Hudabivnikom in Dihurjem spomenik kakor gora?

Štirideset let nazaj - to je že zgodovinski spomin.

Kdor je dandanašnji izpolnil štirideset let, ta nosi v spominih zgodovine za sto let.

Ne, niso zidali stanovanj na Čečovju, ker so akcionarji Jurija grofa Thurnskega jeklarne zidali sebi hiše na Dunaju ali kje ob jezeru tristo kilometrov daleč od ravenskega dima.

Ne, ni mogel postati inženir vsak, ki je imel glavo zato.

Ne, ni bilo v bolezni zdravljenje zastonj.

Ne, ni mogel v Portorož noben delavec.

Osemnajst let je bil Voranc star, ko je šel na pot revolucionarja.

V Ameriko je hotel, da bi zaslužil, da bi prišli doma na svoje, da bi se ne bilo treba večno po štantih pomikati.

Pa je obtičal v predmestjih Trsta - med proletarci in barabovci - na cesti, in vas, ki imate hiše in zemljo in ste bolni od žretja, je sto - in nas je sto tisoč, ki nimamo in jemo in spimo ko psi.

Štirideset let nazaj -

tiho v srcih bedijo še v spomin postlani grobovi

- sinov grob bogve kje - babičin v Srbiji kje - očetov še -

življenje pa je zmagovito:

Nikomur hlapci več nikoli - rodovom poznim to je sporočilo, napisano s krvjo.

Petnajst let je bil Voranc po svetu. Vsa ta leta je nosil v sebi podobe te usodne delavsko - kmečke skupnosti svojih Kotelj in Raven.

Klical jih je predse, zanje revolucionar, sam ko da ga je brazda vrgla iz te zemlje, da jim baklo nosi.

Šest let mu je bilo, solzice so cvetele v tisti mračni globači pod Koglom, ki ji pravijo Pekel - in pobiča je bilo tako strah - in mati si je tako želela solzic.

In je šel in je mižal, da bi groze ne videl -

in je prinesel solzice -

in mati je stala v durih in sonce jo je ozarilo -

prečudno lepa je bila v jutranji zarji -

in od sreče in zmagane groze je pobič zajokal -

in vse je bila ena sama velika prevzetost od lepote in dobrote -

In navsezadnje je prevzetost od lepote in dobrote končni smisel človeške revolucije.

(1959)


Spomenik Prežihovemu Vorancu

(Govor ob odkritju)

Dolžnost je bila in dolg kraja: spomenik Prežihovemu Vorancu, ki je v veliko luč povzdignil našo koroško deželo in podobe naših ljudi za velike čase sklesal kakor spomenike bridke človečnosti.

Odbor za postavitev spomenika in njegovo razsodišče, ki so bili v njem poleg domačih še arhitekt iz Maribora in iz Ljubljane urednik Prežihovega pisateljskega dela in ravnatelj Moderne galerije, je zaupal izdelavo spomenika akademskemu kiparju Dragu Tršarju in potrdil njegovo zamisel in stvaritev in tudi njegovo mnenje, naj bi bil spomenik na temle kraju.

Prežihova telesna podoba se je že odmaknila; tisti, ki so 20, 25 let stari, je ne vedo več; že bo 17 let, kar je umrl; sedemnajst let od tistega veličastnega pogreba iz Maribora v Ljubljano in iz Ljubljane na Ravne in v Kotlje, ko so bili tedaj kljub zimi vsi hotuljski grobovi pokriti z rožami, tisoč dvesto, tisoč petsto vencev je bilo.

Veren je v osnovi Prežihov obraz na spomeniku; močno, silovito je izražen in poudarjen v značilnostih svojih, poveličan v duhovno podobo njegovo.

Proti Uršlji gori je obrnjen, proti obzorjem, kjer so zadaj Obir in pod Obirjem Karnice.

Ob obrazu so razsute in razsejane dragotine njegovih misli in besed, v žlahtnem bronu zapisane,

tiste mogočne, ki ne bodo minile, dokler bojo iz tega roda rodovi živeli:

... vi niste kakor drugi otroci - vi ste samorastniki...

in tiste uporne:

... temu, kar ni moje, se odpovem; ternu pa, kar je moje, se ne odpovem ...

in tiste od Gospe svete, ko je bil Prežih z dvema avstrijskima nemškima tovarišema tam in

... smo strmeli nad prečudno koroško deželo z istim duhom odrešilnega človeškega spoznanja, ki bo nekoč oba naroda pobratilo in ki bo nekoč Gosposvetsko polje edino napravilo večno lepo ...

Ali je spomenik tu drevo iz tal samorastno ob macesnih - ali je ogromen list, ki je na jasi večno tih obstal, pri vhodu v bodoči ravenski kulturni gaj.

Odkritje Prežihovega spomenika se druži z dnevom republike,

vračanje k Prežihu, k oporoki njegove matere samorastnikov,

k vsem tem njegovim ljudem, ki so naši očetje in matere,

v trpljenju, v borbah in blodnjah, v zmotah in grehih;

obliti od lepote in prekleti, navdani od ene, od globoke svoje strasti, ki je bila ljubezen, urečena ljubezen do te domače zemlje in

slutnja domovine.

(1966)


Prežihov Voranc

Na soboto večer, osemnajsti dan meseca svečana 1950, je umrl Prežihov Voranc. (Pravo ime mu je Lovro Kuhar. »Préžihovo« ali »Prežnik« (kakor stoji v zemljiški knjigi) je ime kmetiji, kjer je bil Kuharjev oče najemnik, »Vóranc« je pa koroški »Lorenc«; obe imeni se poudarjata na prvem zlogu.)

Resda je bilo že vse zadnje leto čuti, da ni zdrav, da ga duši, da se je to zimo prestavil v Maribor, ker tam ni tako ostrega mraza kakor doma pod Uršljo goro - toda ko je prišel glas, da je umrl, smo prestrašeni obstali: Tak močen medved, šele 56 let star! Štel je že dni, ko se spet popelje na Prežihov vrh, vsaj na óglede za kako uro, da pogleda, če že doma po vigredi diši; nazaj pod Goro je hotel prej ko slej. Saj je bilo prijazno tiste tedne v Mariboru; žena je bila z njim, pol dóma z njo; prijatelji so prihajali vsak dan; pri Glazerju je v knjižnici našel še marsikaj za novi roman »Pristrah« - toda zemlja pod Goro ga ni izpustila; klicala ga je in vlekla nase, ni se ji mogel ustaviti.

Tako se je tisti večer poslovil še od zadnjih gostov: od Šisernikovega Jakana, delavca iz domačega kraja, in od Mata, ki ga je v Mauthausnu z nakradenim krompirjem gladovije reševal. Iz ženinih rok si je zaželel skledo solate, potem se je obrnil v postelji, na vsem lepem zahretil, da ga je žena opomnila: »Tak odkašljaj se no, Voranc« Pa se ni več. Bil je mrtev.

Tisti dan, ki ga je imel v mislih, da bo šel vigred v Kotlje budit, se je zares vrnil v domači kraj. Poprej se je še po kraljevsko popeljal po slovenski zemlji: tako ga je domovina počastila. Grmade najlepših rož mu je povila v stotine in tisoč vencev, da so potovali z njim in pokrili z njegovim grobom vred grobove vse hotuljske soseske okoli svete Marjete: od materinega groba do grobov Svetnečega Gašperja in Hudabivške Mete; spominu Dihurjev so goreli rdeči nageljni prestolne Ljubljane.

Vorančev kraj

Prežihov Voranc je bil doma v Kotljah.

Ko zavije železna cesta od Traberka - tako pravijo ljudje Dravogradu - in zropoče čez Mežo, stopi na Koroško. Na tesnem prileze do Dobrij; tu je pradavno ledeniško jezero izdolblo prijazno kotlino, da bi bila za dom Kotnikom. Tu je zadnja leta avstrijske cesarjevine Andrej Oset točil svojo tolstovrško slatino in jo mešal z narodnim navdušenjem štajerskih vin. Za Malgajevim spomenikom se cesta znova stisne k Meži, dokler se ji za Votlo pečjo ne odpre široki svet, kjer je na spodnjem koncu Guštanj, na zgornjem pa Prevalje s Peco za hrbtom.

Guštanj je šeststo let star trg. Plemenite poteze stare dobe so mu konec prejšnjega stoletja skazili, baročni griček so posilili z našopirjeno šolo. Šola je bila trdo nemška. Tolstovrški otroci so jo s ponemčenimi trškimi rezali in žagali: katera neki je že bila tista pesem, ki se je končala s pripevom:

»... macht die Seele frisch und frei,
macht die Seele frisch und frei«?

Otroci pa so jo z angelskim navdušenjem rezali, kakor so vedeli in znali:

»... mati zelje frišajo,
mati zelje frišajo«.

Potem so stari Kotniki, Župančevi in Jugovi z Dobrij, priborili kmečkim otrokom vsaj na pol slovensko »tolstovrško šolo« in jo postavili trgu pred nosom na svoj občinski svet.

Guštanj je bil nekdaj na lice močno nemški. Sicer se je stari fevdalni venec okoli njega razmajal: Šrátnek se je pokmetil; na podgorski graščini pri Lobasu so bili slovenski Lečniki iz rodovine selških Vohnetov. Na javorniškem gradiču pa se je do zadnjega držal nemški protestant Osiander in na Ravnah je za Sichteni l. 1809 zagospodoval grof Thurn, ki je že dvesto let pred tem kupil pliberški grad in široka zemljišča davne guštanjske graščine. Vse od Raven navzgor so se vrstile grofove hube: od Zákotnika do Navršnika in Reberníka na Navrškem vrhu; od Godca do Obretana, Sušnika in Macigoja na Jankovcu; od Jelena do Krpuha in Matuha v Jazbini in na Pogorelcu: sto grofovih »hub« in več mimo Črne do Železne Kaple.

Pod Ravnami je bila grofovska »jeklarna na Ravnah« (Guštanj (Gutenstein) je ime staremu trgu. Vse, koder sta železarna in gimnazija s svojimi poslopji, so »Ravne«.); še v stari Jugoslaviji sta tu veljala nemška beseda in nemški gospod.

Odkar na Prevaljah ni bilo več dela, so vse od Leš dol hodili na Ravne: od Kotelj in z Dobrij in s Tolstega vrha - na pol še kmetje, na pol že delavci; bajtarji z ogonom detelje, s kravo ali kozo - in če so se tudi ustavili v » perzenalih« ob tovarni, so držali svoje njivice, hodili k bratom kmetom kot »sabekarji«, da se naužijejo domačih brazd in napijejo z moštom duha domače zemlje.

Nad Ravnami na južnem kraju je Prežihov vrh. Pod rušami se skrivajo stara gradišča tod in čez Šratnek do Dvórnika na en konec in do javórniške graščine na drugo stran. Tam, kjer je sončnega spogledovanja z Uršljo goro največ, tam je Prežihov grunt (Prežih, Prežnik; »Prežihov vrh« = ljudsko »Preški vrh«.), pod njim za lesom dol pa Kravperh.

Vóranc ni bil Préžihov sin, niti dedov kateri. Zadnji, ki so pri Prežihu na svojem orali in sejali, so bili Skitki, ki so prinesli svoje zapisano ime z Breznice nad Prevaljami; ženili so se z Blátnikovimi na Dóbrijah in z Léčnicami z Gróbarjevega vrha: mati dr. Franca Kotnika je bila še Prežihova hči, v njenem in Vorančeve matere pradedu se zliva tek krvi Kuharjev in Kotnikov.

Za kmečkimi Prežihi je zasedel lepi grunt Luka Žmavcer iz Guštanja (1888-1891), iz rok v roke je šel, raztrgale so se srčne vezi med zemljo in ljudmi, ki so jo imeli v lasti: Frančiška Herzfeld tri leta, Jožef Sucharipa in Dominik marquis Pandolfi šest let, firma Fratelli Feltrinelli iz Bolzana deset let, Celestina Franc tri leta, Marija Rumpf en mesec, nazadnje pa Jurčkov ponemčem sin, gospod Matija Čas iz guštanjske železarne (od leta 1913). Po zmagoviti osvobodilni borbi in ljudski revoluciji je postal Prežihov grunt »splošno ljudsko premoženje«, njegov upravni organ pa »Društvo slovenskih književnikov v Ljubljani«.

Ko je Celestina začel Prežihov svet prodajati, bi bil Vorančev oče rad kupil cel grunt; seglo pa mu je le za bajto (1911). Za štiri govedi je bila, majhna med hotuljskimi kmetijami; toda iz njene zaveti je bil vendar tako zadovoljen pogled na Kotle spodaj, na druščino svete Marjete: na Horváta in Matevža, na Štalékarja in Básteljna - in pod Goro mimo Šmohóra in Šratnéka z valpetskimi spomini gor na Pávšerja, Dvórnika, Róžanka, na Jáneta, Ivartnika, Lužníka in Kógelnika. Med lesovi se stegujejo njive in travniki, iz globač veje vonj hojk in smrek, in ko medijo in ko kosci juckajo, vzbrsti tudi v ljudeh, razkošje življenja in močne krvi jih opoji. Tedaj pojejo »cimrovke« in »puntovke«, »malarini« in »masvoke« in »ciepanke«, sekire »zgor«, žage »spod«: locnaste in šimani in amerikanarice: stok lesov od bridkobe in sle. In v vsak kot najde sonce pot in ga ogreje, da zadehti od znoja.

To so lesovi Uršue gore, njeno sinje žametno krilo, ki ji tik do vrha in do Šmohorice pokriva sivo goloto.

Uršlja gora, košata mati, mogočna ko vsi, ki je v njih kaj hotuljske krvi! Vsak na eno stran prsi se ji pritiskata Vranjščica in Črni vrh, za temenom pa ji tiči čokati hram svete Uršule.

Pred dobrimi tristo leti je priromal sem gor Tomaž Hren od dobroljske strani in se od jutra do večera potil, tako prelep dan je bil, ko je novo cerkev blagoslovil, pravo vero pohvalil in po gori birmal.

Ves božji svet je Uršuli pred nogami, tja mimo Celja in do Celovca in Nemškega Gradca, in vsi prevzetni vrhovi so se v daljo umaknili pred devicami, ki jih »enajst tavžent sveta Uršula ima«: Triglav in Jalovec in Grintovec in začarani Klek. Bliže so si upale le sestre nekrščene: Ojstríca in Ráduha, Ólševa in Peca.

Včasih, ko je bil še Vorančev oče mlad, so se na svoja »žegnanja« zbrali na gori vsi otroci izpod njenega plašča: od Belih vod sem in iz Jazbine, od Sel in z Leš, iz zadimljene doline iz fužin vsi, ki so se rodili v njenih nedrjih. Lepa Lavtarica je točila v mežnariji, okoli pastirjeve bajte so goreli venci ognjev in »štajerske babe« so napajale koroške fužinarje z vročo planinsko pijačo: do polnoči so grešili, po polnoči so se okoli spovednic pokorili, da se ne bi na poslednje sodbe dan sveta Uršula po desni ozirala: Kje ste device moje, enajst tavžent števila polnega?

Uršlja gora: nihče, ki je iz njenih grud kruh okusil, je ne more pozabiti. Kot velika ljubezen je, ki v vse dalje sveti, in na vsem lepem ti z večernim dihom pride v srce tako živ nje spomin, da začutiš toploto njenega razklenjenega naročja in se omamljen vdaš blaženemu objetju - in se ti zlije kri s sokovi gozdov in z brstečimi studenci - in odklene grobove dedov in sklade radosti in trpljenja večnih davnin.

Tudi Vorancu. V vse dalje mu je svetila in v vseh daljah ji je bil zvest.


Vorančev čas

Tisto leto, ko je Voranc začel v šolo hoditi, so ugasnili plavži na Prevaljah. Komaj dobrih šestdeset let je bilo, kar so Prevalje nastale, čez tisoč delavcev so nabrale v svojih valjarnah in fužinah, posrkale so ljudi z odorov in »fret« Uršlje gore, da je planinska zemlja sama od sebič padala grofu in gospodi pred noge. Toda od Kuharjev ni nobeden šel v tovarno. Strastno so se držali svojih priženjenih ali prigaranih bajt in grofovskih hub. Če drugega ne, so drvarili in tesarili po leseh - in v lesovih je vel duh svobode tudi ob rodi polenti.

Tam v dolini pa je igral kapitalizem svojo največjo igro s slovenskimi delavci. Kolikor jih je grofov ravnatelj sprejel v jeklarno na Ravnah; kolikor jih je našlo dela v grofovih gozdovih, ki so bili morda kako leto prej še njihovi: toliko jih je ostalo doma. Drugi so šli v svet: za svojimi prevaljškimi stroji v Donawitz in dalje na Westfalsko in v Ameriko.

Tedaj se je tudi hotuljska kri bridko razlila po svetu.

To je bilo leta 1899.

Voranc tega tedaj ni občutil. Zanj tedaj ni bilo večjega dogodka ko ogenj v Kotljah. Tisto leto so Kotlje pogorele.

Vžgalo se je pri Križánu. Bilo je na soboto, tretji dan meseca rožnika. Voranc je s Kogovskega, kjer so bili tedaj grofovski najemniki, gledal dol na vas. Bilo je opoldne po južini: o pol dveh je udarilo plat zvona. Pocvetelo je pri Križánu, Štalékarju, Matevžu, Hrvátu, pri Ardélji bajti in na cerkvi: enajst poslopij je v pol ure pogorelo, na cerkvi pa streha in stolp. Ko bi bil veter na drugo stran potegnil, bi bila pocvetela šola in Voranc bi bil lahko še eno leto brez skrbi stikal tja proti Pušniku po Peklu in še en svoboden majnik bi bil nabiral solzíce za mater.

Tako je bilo treba prvič le na pot. Mati ga je gnala, ko je Ančko, trimesečno, v zibeli utišala. Štiriletni Lojz je tekel do lip za njima; oče pa je juncema zapel jarem tako, da je zašklepetalo.

Voranc se je z Wastlnovim Anzijem in Pavšerjevim Florijem stiščal v eno klop. Otroci so bili na tesnem: vsi štirje oddelki enorazrednice v eni učilnici in tudi če jih je po navadi četrtina manjkala, jih je bilo več kot šestdeset. Učitelj je bil Pinter Johan, Štajerec, šola pa po koroško dvojezična - slovenski jezik za prag nemškemu: da si ga je pohodil in pridrevsal v hram nemške kulture.

Ko je postala šola dvorazredna, so spravili dva oddelka k sosedu Žerjavu. Tu so Voranca učili: najprej tisti učitelj, ki sta se s Šratneško Barbko rada imela; za njim Aichholzer Franc - tega se je Voranc rad spominjal -, Nemec Ludvik Skalka in Peter Močnik. Zavedna Slovenca sta bila le Aichholzer in Močnik.

Nove hotuljske šole si Voranc ni učakal; to so odprli leta 1907, ko se je je Voranc že rešil.

Za župnika je bil tedaj (1897-1914) Franc Štingl (Pred tem je bil v Kotljah Jožef Pogačnik, rojen 1844 na Breznici na Gorenjskem, umrl v Timenici, za njim pa Ivan Serajnik iz Svatenj v Rožu.), Čeh in navdušen Slovan. Znal je, pravijo, petnajst jezikov, slovanske vse, in je tičal v knjigah, dokler ni oslepel. Poročal je o literaturi v slovenskih, čeških in nemških listih, v celovškem »Miru« pa se je podpisoval »Svečan« (ker je bil v Svečah v Rožu za kaplana). Bil je rusast mož in si je na škofijstvu izprosil pravico, da se mu ni bilo treba briti. Iz Kotelj je šel v pokoj na Nižje Avstrijsko (v Krummnussbaum).

Štingl je Hotuljcem, kar jih je bilo brumnih, odgrnil pogled v slovanski svet. Ko so leta 1908 tuji nemški gostje na Kiséli vodi (Ljudsko ime za »Rimski vrelec«.) obhajali šestdesetletnico Francjožefovega cesarjevanja, pokali z raketami in uprizorili oslastno »vilinsko igro« izpod Uršlje gore cesarju na čast, so tisti večer pri Lužníku, Vorančevem stricu, politizirali o Bosni in o krizi cesarstva, seštevali milijone mladih slovanskih rodov in se vdajali slutnjam bližnjih viharjev in novega časa.

Znali so Kuharji vse. Vorančev stric Martin je delal mline in žage, še kamna se je lotil in sklesal nagrobnik, pa s tako slanim napisom, da ga župnik ni pustil na pokopališče.

Ko so za advent prišle mohorske knjige, so presedeli zimske večere ob njih. Vsi od kraja so Kuharji radi brali. Mohorske knjige so bile edina in velika slovenska šola Korošcem in Hotuljcem. Navadile so nas slovenskega branja, naučile slovenskega knjižnega jezika in vzbudile v nas, ki smo ničali v kotu, zavest slovenske skupnosti prek štajerskih in kranjskih mej - že s tem, ko smo prebirali v mohorskem koledarju imena slovenske narodne družine. Brez mohorskih knjig bi bili ostali na Koroškem slovenski analfabeti. Tudi Voranc. In Voranc je to rad poudaril. Zato je imel Mohorjevo, svojo prvo slovensko učiteljico, do zadnjega rad in v časti.

Domačih dijakov je bilo tisti čas malo iz Mežiške doline. Študirali so kvečjemu sinovi tujih uradnikov. Iz Kotelj je bil edini Razgoršek Vinko (Rojen 1886, maturiral 1907, primiciral 1910.), z Dobrij pa res kar trije Župančevi Kotniki: Franc, Janko in Šimen. Ko je bil za Voranca čas, nihče na šole ni pomislil.

Očetu, še bolj pa materi, je bila prva skrb: zemlja. Da bi na svojem bila! Da bi svoje brazde merila, svoje njive božala; za svoje otroke les pestovala in mlado sadje sadila! Pomikala sta se okoli, najprej kot »oferja«, potem kot najemnika: pri Kotniku dve leti, na Miheljem dve leti, na Kogli, na grofovi hubi, pet let, potem pa pri Prežihu v stari hiši (Novo, gosposko hišo je postavil Čas.), dokler na Prežihovi bajti vendarle nista prišla na svoje (Kupna pogodba s Celestinom 29. 5. 1911.).

Ko so bili še zgoraj pri Prežihu, so na policah začele rasti knjige in pri hiši mlado študentovsko navdušenje. Lojz, Vorančev brat, je šel leta 1906 v Celovec na gimnazijo. O počitnicah so se oglašali z Dobrij, s Prevalj, iz Podjune. Mati je mlade črnošolce častila, oče pa, ki je vsako nedeljo ves »Mir« prebral in bil trden narodnjak, je poslušal mlade in politiziral z njimi. Bil je bister in preudaren mož; lep je bil, ko je bil mlad - »zato sem ga pa vzela«. Kje bi ga bila, »oferja«, Kravperška hči drugače hotela!

Voranc pa je Lojznu, ko je prinesel prvo grško modrost iz Celovca, otresnil prazne liste iz zvezka in šel in naskrivaj napisal svojo prvo hotuljsko pripoved za »Domačega prijatelja«.

Vorančeva mati ni nič na svetu rajši jedla in pila kakor kavo z nadrobljenim kruhom. Prava je bila že nekdaj draga. Tista leta je zašla v naše kraje Vydrova žitna s Češkega in »Domači prijatelj« z njo. Voranc je Hotuljce v njem tako opisoval, da so gledali kar žive svoje slike.

Tako sta se z Lojznom dajala za prvenstvo: eden po latinsko, drugi po hotuljsko. Voranc je kupil materi za prvo »Prijateljevo« nagrado prave kave, Lojz pa je prinesel očetu cigar iz Celovca. Voranca je mati po hotuljskih zgodbah vodila. Lojz in oče pa sta modrovala o koroški politiki. In ko so se pri mali južini ob grči mošta bliskale misli med štirimi, sta mala dva, Anzej in Gustelj, čutila, da je v onih moč in ljubezen.

Tako na glas je Voranc Pavšerjevemu dejal, da le »za norce« piše. Pri sebi pa je verjel: Pisatelj sem. Tako je govoril pozneje samozavestno pred nemškimi in italijanskimi tribunali: Pisatelj sem. Tako je pozneje meril »Jamnico« samozavestno z evropskimi romani.

Pa najsi je takrat že bil hotuljski pisateli »za norce«, kaj naj bi bil več postal ko zopet najemnik na kaki »hubi« in poreden »camar« ali zgovoren godec na hotuljskih »ovsetih« ali steljerajah? Nekega jutra se je sedemnajstletni pobral in jo mahnil s prihranjenimi goldinarji na Trst. Z dvema kronama v žepu se je skril na ladjo, da bi prišel v Ameriko, pa mu je pravi čas položil detektiv roko na ramo. Pol leta je spoznaval svet na proletarskem dnu, potem se je vrnil, da so ga sprejeli na Prežihovem vrhu kakor izgubljenega sina. »Malo so me skregali pa je bilo dejano!«

Toda odpahnil si je pretesne domače duri in ni več nehal gledati skoznje.

Tedaj mu je dr. Franc Kotnik pokazal v Ljubljano in ga spravil v Krekovo zadružno šolo. Šola in Ljubljana! Za Korošca je bila Ljubljana čudežen slovenski svet. V Celovcu je bilo vse nemško: vse lice ulic in trgovin, vsi pisarji in gospodje; nezmotljivo si le vedel, da je Slovenec vsak hlapec in vsaka dekla, vsak kmečki okornež in vse pisane ženice in dekliči s košarami in koši na trgu. V Ljubljani pa je bilo vse slovensko: napisi in gospoda, ulice in okna s knjigami - in o praznikih to veselo, dekliško cvetenje belo-modro-rdečih barv, cvetoča paša očem, zamračenim z rumeno in rdečo črnino Celovca in Guštanja.

Ljubljana je navdala Voranca s trdnim slovenskim ponosom za vse življenje.

Iz Ljubljane je šel na višjo zadružno šolo na Dunaj. Ko se je vrnil, je prinesel Pavšerjevemu Floriju zvezke, češ naj še on preštudira, kar se je sam na Dunaju naučil. Nekaj je razbral Pavšerjev iz njih, da svet ne stoji, kakor bi človek ob večnem Francu Jožefu mislil - da se za cesarjevim hrbtom vendarle naprej suče. Voranc je vedel marsikaj povedati: o Čehih in o dunajskih socialistih, o Hrvatih in o Srbih - in da se kuha in da bo pisker še prej razgnalo, bolj ko pokrivalko nanj tiščijo.

Ko je bil na Vidov dan 1914 srbski študent ustrelil v Sarajevu avstrijskega prestolonaslednika, so orožniki med najbolj nevarne prekucuhe zapisali tudi Voranca. Koj, ko se je vojska začela, so pobrali tudi njega: v seznamih pa so zraven njegovega imena pripisali: p. v. (P. v. (pefáv) = politisch verdächtig = politično sumljiv, nezanesljiv.)

Leta 1916 je šel na drugo stran fronte - v Italijo. Káko je bilo tedaj v Guštanju in na Prevaljah, ko se je razvedelo, da je dezertiral! Obesili ga bodo, ko ga dobijo; še očeta utegnejo - zaprli ga bodo pa gotovo.

Tisti dve, tri leta, ko se je pomikal po laških taboriščih, je postal socialist in komunist.

Njegova Mežiška dolina pa je doživela medtem prvi »pristrah« revolucije. Prišel je s tistim vlakom o sínsvetih 1918, ki je vozil vojake brez discipline iz Maribora proti Celovcu. V Tráberci so odkrili na mostu proti Lábotu cel vlak z zavitki in vrečami Rdečega križa, polnimi cigaret, čokolade, peciva, moke, pip, žarnic. Prisilili so železničarje, da so pripeli vagone z zavitki na njihov vlak. Vožnja od Traberka do Prevalj je bila tako počasna, da si iz prednjega vagona stopil, iz zadnjega nabral zavitkov in spet dohitel svojega spredaj. Vojaki so metali zavitke ljudem, ki so stali ob progi, v glavo; glas o darežljivem vlaku je bil hitrejši ko zasopli stroj; na Prevaljah je bilo vse črno ljudi na postaji, planili so na vagone, z garami in s konji so vozili vreče in zaboje domov. Tisti, ki so ostali praznih rok, so bili leški premogarji, ker so prišli prepozno, in guštanjski fužinarji, ker vlak v Guštanju ni obstal. Tako se je začel delavski punt.

Prvo geslo je bilo, da je treba nagrabljene reči pobrati posestnikom, ki so jih vozili s konji. »Vampeljni so vso vojsko žrli, pa ne bodo več!«

Pri Lahovniku je pa že sedela prva slovenska vlada Mežiške doline, ki jo je potrdil pooblaščeni jugoslovanski komisar v Celovcu, Fran Smodej. Oset je bil predsednik, Lahovnik podpredsednik, Rifelj tajnik, Lečnik, Kotnik, župnik Riepl, šentanelski Ploder, Rozman ... (Andrej Oset, lastnik »tolstovrške slatine« in gostilne (3 km pod Ravnami ob cesti na Dravograd); Franc Lahovnik, lesni trgovec in lastnik kolodvorske restavracije na Prevaljah; Josip Rifelj, lesnotrgovski sodelavec Lahovnikov, pozneje lastnik gostilne na Prevaljah; Franjo Lečnik, lastnik gostilne na Ravnah; Beno Kotnik, p.d. Lobas; kmet Kumprej, p.d. Ploder; Rozman iz Novega mesta, dacar in gostilničar na Prevaljah.)".

Glavna reč je bila: napraviti na požganišču red - red pa so kalili delavci. Domača »narodna straža« ni imela za to ne volje ne moči. Oset je bil doma iz Šentjurja ob južni železnici. Poklical je rojaka Malgaja in celjske fante; ob desetih zvečer jih je lokomotiva pripeljala, ob dveh so postavili strojnice na prag pri Ahacu, kjer je bil glavni stan delavskega punta.

Dolina je bila pomirjena. Razredna fronta je bila zavrnjena. Razvnela se je narodna. V boju s folksverovci je Malgaj junaško padel, onstran lokoviškega klanca se je začelo plebiscitno mešetarjenje z užaljenimi dušami, Zaloška cesta pa je pordela od delavske krvi. Voranc je tedaj osnoval celico KP v Guštanju. Skrivnosten strah je potrkal iz somraka na duri enonadstropnih hiš: komunizem. Izza čipkastih zaves, ki so jih mrežale dekleta in žene brezposelnih leških premogarjev za dinar na uro, je meril sum na bajte in »perzonale«: »Komunist?«

Voranc je bil tedaj uradnik bratovske skladnice v jeklarni na Ravnah. Bil je sam svoj - izven uradniške gospode, ki ji je sedel na čelu direktor Lorberau z gospodom Aschenbrennerjem, Wriessniggom in Jaenschem. Oženil se je z Vólenovo Micko iz Kotelj in se z njo še bolj zvezal z domačim ljudstvom in domačo zemljo. Zato je bilo tudi njegovo politično delo rodovitno. Vse stare jugoslovanske stranke so našle okoli Guštanja kritične ljudi, ki se z lepimi gesli niso dali potegniti.

Eden njegovih najzvestejših je bil mladi Lámpreči Anzej.

Ko je kralj Aleksander 6. januarja 1929 razgnal strankarski parlament in si prisvojil vso oblast, je udaril najbolj na komuniste. Voranc je ušel ječi in zbežal maja 1930 čez mejo. Pustiti je moral ženo z dvema otrokoma: s sedemletno Vido in petletno Micko. Mahnil jo je zadaj za Brinovo goro k Mrkaču, Lojza mu je morala še ponoči na vrt, da mu je napravila solate, Strmčev Tonč pa ga je vodil čez Tratnikov vrh in mimo Žirovnika čez Strojno.

Lámpreči Anzej se je držal še dve leti. Delal je v grofovi vrtnariji na Ravnah in tako je bila grofova vrtnarija središče partijske organizacije za Guštanj. Aprila 1932 je moral tudi Anzej bežati. Trinajst let je nosil pravdo samorastnikov po svetu: po Ruskem in Nemškem, na Španskem in na Turškem - trinajst dolgih let.

Voranc celih petnajst. In kadar je bil truden od boja in bega, se je vdal hrepenenju in v zgodnjih jutrih in ob samotnih večerih so prišli k njemu njegovi Hotuljci, Hudabivniki, Gašperji, vsa ta rajda Jamníčanov - in v njegovem hrepenenju so rasle te podobe, da niso bile več hotuljske, ne več samo slovenske, da so bile človeške sploh.

Čudno in rodovitno se spleta v njem: hrepenenje od doma v daljni svet in hrepenenje iz daljnega sveta domov ...

V Parizu pa si je zaželel prav živ, zdrav žarek domače zemlje in je pisal po ženo. Pogumna Hotuljka je prepotovala Avstrijo, Švico in dober konec francoske dežele - in ko Voranca v Parizu ni bilo na postaji, se je pretolkla sama mimo šoferjev in policajev in detektivov s spretno »konspiracijo« po zvitih ovinkih do svojega moža.

Leta 1940 se je Voranc naskrivaj vrnil in se skril v Polju pri Ljubljani. Tako je učakal najhujši čas svojega naroda prav na fronti sami. Ko so ga Italijani ujeli in spoznali, so ga postavili pred vojni tribunal, potem pa izročili Nemcem, da so ga vtaknili v eno svojih grozovitih taborišč, v Mauthausen. Vido in ženo so gnali v Ravensbrück, Micko v Kissingen: razdejali so družino, ki se je deset let v trpljenju iskala; kazalo je, da je vsa obsojena na smrt ...

V prvem svitu svobode 1945 se je Voranc po petnajstih letih vrnil v domači kraj. Očeta ni našel več: umrl je med okupacijo. Brata Anzeja ni našel več: umorili so ga pred domačim pragom Hitlerjevi policisti. Našel pa je, kar mu je bilo najljubše na svetu: svoji dekleti in ženo in - mater.

Mati in Voranc! Bila je mati tudi njegove umetnosti, njegove strasti za domačo zemljo; iz njenih ust so mu žuborele pripovedi ko studenci v Gori; od Starega trga in Sel je poznala ljudi do Javorja in Leš, vse grunte in bajte in vse usode so v njeni besedi postale mogočne in velike. Petnajst let ga je zaupno čakala - in ko je prišel in ko se je prvič z njo popeljal v svobodi na koleslju: spredaj je sedel fant kočijaž, zadaj sta sedela mati in sin: iz Kotelj sta se peljala skozi Guštanj na Prevalje: tedaj je sedela vzravnana zraven njega v vsej svoji ponosni veličini: vozila sta se kakor prava gruntarja.

Voranc se je vrnil k Prežihu. Umirjeno mu je bilo hrepenenje: boj je bil zmagovito dobojevan, sonce je v slapih sulo zlato na dom, na položne trate in njive; z okna svoje sobe je objel z enim samim pogledom Kotlje - Jamnico - in vso Uršljo goro, vso čudovito toplo sinjino lesov in pečin, vso cvetočo skrivnost domačij v njenih nedrjih: Munkove pri Lužníku, Bunkove na Ívarti, Svetnéče in Ložekarjeve na Šratnéci - in vse steze k Prežihu, ki so že kdaj bile opuščene in zarasle, so Hotuljci znova razhodili: k Vorancu ...

Petnajst let ga ni bilo doma. Toda Kotlje so bile po vsem svetu z njim - in ko se je vrnil, je bilo, kot da je bil od doma teden dni: beseda mu je bila domača, misel, skrb in ljubezen. Zdel se je nespremenljiv, večen ko gora, zrasla iz mehkih prsi te zemlje.

Tak je.

Svojega časa se ni ustrašil in ni bežal pred njim.


Vorančevo delo

Voranc je bil politik revolucionar. Kotlje in svojo Mežiško dolino je imel v glavi in v srcu, svoja spoznanja pa je nosil ljudstvom daleč po Evropi.

Bil je človek brez hlimbe, naraven in zdrav. Zaradi tega mu je bila beseda ko kremen - podoba in življenje kakor polna roka.

Za resnico in pravico se je boril: v tem boju je bil trd. Po lepoti je hrepenel: nežno mehkobo, ki ga je obšla ob njej, je zakrival z robato besedo.

Voranc je bil umetnik in eden naših največjih upodabljavcev.

»Samorastniki« so njegova mojstrovina. Podobe njegovih Hotuljčanov so tako mogočne, da so prerasle tesno obzorje doline in se ponekod dvignile do višine, ko jih merimo z velikimi umetninami človeškega duha.

»Doberdob« je roman prve svetovne vojske.

»Požganica« pripoveduje o prevratnem in plebiscitnem času 1918-1920.

»Jamníca« razgrinja na široko življenje Hotuljcev med prvo in drugo svetovno vojsko.

»Od Kotelj do Belih vod« je zbirka koroških potopisov.

»Naši mejniki« obsegajo »kratke storije iz minulih dni narodnoosvobodilne borbe«.

»Borba na tujih tleh« nas vodi po Vorančevih potih po Evropi.

»Solzice« (Solzíce = šmarnice. Glede izgovarjave pomni: na predzadnjem zlogu poudarjamo: »Požganíca«, »Jamníca« in »Solzíce«.) so Vorančeva zadnja knjiga: prisrčne zgodbice iz njegove mladosti.

»Pristrah«, roman iz leta 1948, je ostal odlomek.

»Kanjuh iz Zagate« je povest o dezerterju iz delavske borbe.

Statistike po knjižnicah pričajo, da so Vorančeve knjige med tistimi, ki jih ljudje največ in najraje berejo. Žive so in resnične in povedane tako, da so ljudem domače. To je Vorančeva mohorjanska šola, kakor jo hvali sam v knjigi »Od Kotelj do Belih vod«.

Velik ljudski učitelj je, ko postavlja ogledalo našemu času in lušči iz njega neumrljive vrednote lepe in dobre človečnosti. Dober človek biti - kaj je več?

Čutil je s kmetom, mislil z delavcem: tako je o njem napisal maturant ravenske gimnazije. In drugemu, ki je že nekaj literata, je pred smrtjo dejal: »Če misliš biti pisatelj, ti tole rečem: Če boš hvalo poslušal, se boš prevzel in ne boš kaj prida; če boš pa grajo poslušal, boš prej utihnil, preden boš zinil.«

Z Vorancem je izgubilo delovno ljudstvo velikega borca za pravico, slovenski narod velikega pripovednika, mi pa pod Uršljo goro ljubega človeka.


Vorančev rod

V krstno knjigo župnije svete Marjete v Kotljah je Prežibov Voranc zapisan takole:

Laurentius, rojen 10. avgusta 1893 ob dvanajstih opoldne v Podgorju št. 22, krščen 11. avgusta. - Oče: Johan Kuhar, gostač, zakonski sin katoliških staršev Johana Kuharja, po domače Toneja, bajtljarja, in Marije, rojene Stražnik. - Mati: Margareta, rojena Krautberger, zakonska hči katoliških staršev Lovrenca Krautbergerja in Neže, rojene Apačnik. - Botra: Ignac Wastl (Lukač v »Jamnici«), lesni trgovec, in Marija, njegova žena.

Vorančevi bratje

Alojz, rojen 18. junija 1895 na Preškem vrhu št. 15. - Oče: »gostač pri po domače Mihélu«. - Boter: Ignac Wastl, po domače Jánet.

Ana, rojena 25. julija 1899 v Podgorju št. 27 (pri Kogelniku). Boter: Ignac Wastl, po domače Križán, gostilničar v Kotljah. (Ana je umrla 17. februarja 1905 pri Prežihu na Preškem vrhu št. 8.)

Johan (Anzej), rojen 30. decembra 1904 na Preškem vrhu št. 8. - Oče: »najemnik Prežihove hube«. - Botra: Marija Wastl, gostilničarka v Kotljah. - (Anzej se je 24. 11. 1930 oženil z Mrkačevo Lojzko in gospodaril na domačiji in pri Mrkaču na Stražišču pri Prevaljah. Napisal je »Koroško ovset«, ki so jo v Kotljah igrali. Hitlerjevci so ga 1944 pred domačo hišo umorili.)

Avguštin, rojen 23. avgusta 1906 na Prežihovem vrhu št. 8. - Oče: »najemnik Prežihove hube«. Botra: Marija Wastl.

Izmed stricev in tet

Martin Kuhar, rojen 11. novembra 1850, tesar, se je oženil 4. julija 1880 z Breznikovo Jerico, umrl 15. septembra 1910 kot kočar pri Encnu v Podgorju št. 25.

Lenart Kuhar, rojen 7. novembra 1859, po domače Tonej v Podgorju št. 24; oženjen 1889 z Marjeto Trobej, Lužnikovo rejenko, potem kmet, po domače Lužnik v Podgori št. 36, umrl 19. oktobra 1937.

Marija Kuhar, rojena 6. novembra 1873, se je kot Lužnikova dekla 2. avgusta 1896 omožila z Alojzom Miglarjem, železniškim čuvajem, rojenim 1866 v Labotu. (Pri teti Mici v Logi vesi nad Vrbskim jezerom je našel Voranc zavetje med emigracijo.)

Vorančeva družina

Žena: Marija, rojena 26. januarja 1900 na Brdinjah št. 33. - Mati: Marija Šisernik, po domače Vólenova (potem poročena Gorenšek).

Hčeri: Vida, rojena 11. februarja 1923 na Brdinjah št. 33. (Poročena z Jožetom Slavičem, predsednikom slovenjegraške okrajne planske komisije.)

Marija, rojena 27. maja 1925 na Brdinjah št. 33.

Vorančeva poroka (3. marca 1924) pa je v hotuljski poročni knjigi zapisana takole:

Ženin: Lovro Kuhar, uradnik jeklarne na Ravnah, star 30 let. - Nevesta: Marija Šisernik, kmečka hči, 24 let. - Priči: Ignac Wastl, gostilničar v Kotljah; Franc Logar, posestnik na Brdinjah.

Vorančev oče

(1) Johan (Anza), rojen 13. novembra 1866 v Podgorju št. 24, se je oženil (star 25 let) z Marjeto Krautberger (staro 28 let) 17. oktobra 1892, umrl kot »posestnik na Preškem vrhu št. 20« 10. januarja 1944;

(2) oče (1): Johan, rojen 12. decembra 1827 na Selah št. 35 (pri Strčku); z dvajsetimi leti se je oženil z osemnajstletno Marijo Čas, po domače Sušnikovo, dve leti nato pa (1849) kot vdovec s šestnajstletno

(3) Marijo Stražnik, rojeno 1833 na Selah na Štajerskem (Čeprav so Meškove Sele komaj dobro uro od Kotelj, pa loči koroško domoljubje natanko in drobno štajersko mejo pri Dólarju.);

(4) oče (2): nezakonski;

(5) mati (2): Marija Kuhar, rojena 23. marca 1806 v Kotljah št. 7, poročena Strčko na Selah;

(6) oče (3): Johan, po domače Zágršnik na Zg. Selah;

(7) mati (3): Marija Špánžel z Zgornjih Sel;

(8) in (9): neznana;

(10) oče (5): nezakonski;

(11) mati (5): Helena, rojena 6. aprila 1787 v Kotljah št. 7, hči Jurija Kuharja, po domače Zdovca, kmeta, in Uršule, rojene Zdovc.

Jurij in Uršula sta se poročila 13. januarja 1783 in sta v hotuljski poročni knjigi zapisana: Jurij »ex parochia Klobasnizensi« (Globásnica v Podjuni.), sin Antonov, Uršula pa hči Tomaža Zdovca in Helene.

Vorančeva mati

(1) Marjeta Krautberger, rojena 11. julija 1864 v Kravperzi na Preškem vrhu št. 13;

(2) oče (1): Lovrenc Krautberger, rojen 13. julija 1820;

(3) mati (1): Neža Apačnik s Sel;

(4) oče (2): Matevž, rojen 8. septembra 1791;

(5) mati (2): Marija Lečnik, rojena 25. septembra 1786 na Tolstem vrhu št. 7;

(6) in (7): na Selah;

(8) oče (4): Jernej Krautberger, rojen 20. avgusta 1767;

(9) mati (4): Uršula Garmpret z Brdinj. - Jernej in Uršula sta se vzela 17. maja 1790;

(10) in (11) starši (5): Matija Lečnik in Marija;

(12) in (13) starši (6): Jurij Ápačnik, sin Gašperja in Jerice, ter Neža Brezovnik, hči Florijana in Elizabete, poročena 20. junija 1783.


Pesem in knjige

V granit in bron za skromen spomin

Gestapovska mučilnica v Dravogradu

Tu kraj je strašnih muk
naj pomlje vnuk
kaj je svobode cena

Na zadružnem domu v Šentjanu

Nikomur hlapci več nikoli
rodovom poznim to je sporočilo
napisano s krvjo
(Imena 33 padlih)

Pri Kohu na Kozjem vrhu

Sežgali dom so in družino
kres krvav je gorel
krik obtožbe grozne
kje si človek

Pri Sveti Neži

Tu je konec mučeniške poti naše
sami smo si jame izkopali
padli vanje seme smo svobode vaše
(Sedem talcev)

Na diplomah jubilantom ravenske železarne

V dlaneh
je dolgo pismo zvestih let
V očeh
ti žar peči kot zlat je cvet
za sina


Prežihov Voranc

V molčanju sinjih teh nicin pod Goro
si bral podobo samorastno
življenja našega
in iz globač temračnih v tvoji luči
vstal je človek naš.
Človek? Kaj? Je zver?
Je brat trpljenja, blodenj in ljubezni
v vse dalje časov in svetov.


Koroški delež v slovenski književnosti

Ob rojstvu pisane slovenske besede je bila Koroška.

Iz davnin zveni mimo brižinskih zapisov obredna pesem še v tuja stoletja: čast in hvala tebi, Bože, iže stvori nebo i zemljo, da si dal nam in naši deželi kneza in gospoda po naši volji.

Dokler ni tuji knez in gospod naveličano velel: paver, jaz tvoje šprahe ne zastopim.

Pred 100 leti je Einspielerjev Prijatelj obtožil šole: Divjakom amerikanskim in črnim zamorcem se oznanjuje vera v njihovem materinskem jeziku - našim siromašnim otročičem slovenskim se pa to doma ne privošči. - Danes bi utegnil tako zatožiti koga na celovškem škofijstvu.

Bogat je koroški delež slovenske ljudske poezije.

Miti in storije hranijo davne podobe ljudske duše, kralja Matjaža je udomila koroška Peca, od ziljskih obredij do pesmi o Rutah cvete v liriki srce slovensko in nikjer na Slovenskem ni ljudska pesem bolj pevna in pojoča ko na Koroškem, danes v zborih Kernjakovem, Hartmanovem in mladega Prušnika.

Častitljive starine hranijo govori koroški, glasovni arhaizmi njihni pišejo slovenščine razvojno pot - in koroški šolnik, ki se obregneš ob plevel nemčizmov, ne prezri žlahtnih biserov koroškega besedja!

Biblijo, ki jo ima ravenska študijska knjižnica, so do nje varovali v koroški kmečki družini.

To je bila bukovniška ljubezen, ki je navdajala prepisovavce postil in molitvic, duhovnih bramb in pasijonov, Antikrista in Ahasverja, pesmaric in Kolomonovega žegna,

ljubezen do slovenjih rajmov, ki so jih zlagali in skladali v brezimnh dobah do imenovanega Andreaša v Rožu in Lesičjeka v Podjun (tu v Črni je ta med knapi največ črničevca oddal in največ prepel) in do našega Strojanca Blaža Mavrela, koroškega Krjavlja, samevca, ki je oni teden o polnoči šel kravi za cel dan sena klast, dal krajec kruha v cekar, zaklenil bajto in se podal na jutranji vlak v Ljubljano svoje rajme v tisk ponudit.

Velik med njimi stoji Drabosnjak,

nima spomenika tam nad Veldnom, kjer množice avtomobilov z oznako D pokrivajo in zakrivajo Vrbo,

na obronku pod Kostanjami, od koder je razkošen pogled po Gurah in na venec planin od Kepe do Pece in Uršlje gore in čeznje v triglavski svet:

bil je boren paver, iz težkih brazd je oral svoje okorne rajme, bukeljce za bukeljcami, iz tujega osvojene podomačene, pretkane z lastno pavrško modrostjo, porednostjo, brumnostjo in pikrostjo - zrcalce časa in družbe, po vsej Koroški brane in prepisovane, v dva biblijsko mogočna verza se je Župančič zastrmel:

- Vino pije moj sovražnik noj noj gre prate jest, jaz mam pa glih tuj doro, da mam ano doro viest -

ljudski gledališčnik, brez zaveti baronov in Zoisov, sam s svojimi pavri in mežnarji, preganjan, zaprt, svojih bukev oplenjen, na kant spravljen:

6. maja 1968. leta bo 200 let, kar se je rodil.

Rož, Podjuna, Zilja, mehko je marnjanje, žebranje in žuborenje vasic med dobravami in dobrih ljudi.

Bogat je delež Koroške v narodnem prerodu in pri oblikovanju knjižne slovenščine.

Gutsman je napisal prvo dobro opisno slovnico slovenskega jezika in prvi uporabni slovar, pomnožil je slovensko besedje s koroškimi dragotinami in je pomagal, da so se Slovenci združili v narod s skupnim knjižnim jezikom.

- Naj bi se slovenščina pregnala iz dežele, pravite! Le počasi, prijatelj! Slovenščina ni osamela reč, kar poglejte vrsto slovanskih narodov od Ledenega do Jadranskega morja! Tudi preprosti ljudje rajši poslušajo in so ponosni, kadar se jim govori v lepši besedi njihovi, kar vem iz lastne izkušnje, ki sem kot misijonar preletal vse slovenske fare. -

Gutsman je bil iz Podjune, Jarnik je bil Ziljan.

Bil je goreč narodni buditelj; Zarja lepa, se razliva čez slovenji Goratan, zbuja dremanje častliva, oznanuje svetli dan. Slava bode spet slovela, ki Slovencem da ime: po deželah se raznela, perdobila češčenje.

Bil je nadarjen pesnik, ki so mu pele tudi lastnega »srca strune od ljubezni sladnosti« -

ki je v času slovenjenih brambovskih svojo zarohnel: Moči evropejski rodovi napnite, stoletnikov let vam svoj jarem proti; raztrgajte ketine gnusne hlapčije, da mirno podnebje vam srečo rosi!

Bil je narodopisec in prvi slovenski dialektolog:

od Jarnika in Majarja mimo Šajnika do Grafenauerja, Kotnika in Zablatnika gre vrsta koroških etnografov in v desetletjih Janežičevih in Sketovih časopisov je bil Celovec tudi slovensko etnografsko ognjišče.

Matija Majar Ziljski, med našimi narodopisci eden najpomembnejših, je z mrtve straže ogroženega naroda z vseslavjanskim navdušenjem objemal Zagreb, Prago in Moskvo. Mar bivajo tod tudi Slovani? je bil cesar presenečen nad živio-vzkliki Majarjevih Ziljanov. In Majar je ponosno odvrnil: Vse od Zilje do carigrajskih vrat!

Rož, pravijo, je bil tedaj s svojimi kmečkimi pesniki, pevci in vižarji - slovenske Atene. Dal je Šnajderja, ognjevitega rodoljuba, ob Jarniku edinega nekranjskega čbeličarja, dal je Ahacla mecena -

v Rožu je Sket našel pripoved o Miklovi Zali, tej nevenljivi podobi ljubezni in zvestobe rodu in domu -

Rož je dal Janežiča, enega najpomembnejših slovenskih kulturnih delavcev,

Rož je dal Einspielerja, politika in publicista.

Janežič in Einspieler sta na čelu Mohorjeve družbe in kot izdajatelja književnih časopisov in političnih listov s svojimi sodelavci mladoslovenci dve desetletji organizirala, vodila in usmerjala književno, kulturno in politično delo na vsem Slovenskem.

Celovec je bil tedaj slovenska kulturna prestolnica, iz kranjske tesne stiske je klical dopisnik: Celovec, naša nada, naše upanje!

Komaj 40 let življenja se je Janežiču izpolnilo. Dvajsetleten je začel s slovarjem - še v leta Jugoslavije je bil to najboljši praktični slovar; njegova slovnica je bila 62 let v rabi; njegova berila so temelj pouku slovenščine v srednjih šolah.

- Bojimo se, piše Einspielerjev Slovenec, da bo prezgodaj opešal ... na realki in gimnaziji poučuje vsak teden okoli 25 do 28 ur, že to je za zdravega človeka veliko preveč ... zraven pa ureja Slovenski glasnik, pripravlja rokopise za Mohorjevo družbo, spisuje slovnice, izdaja slovar, to je preveč ... Mi Slovenci potrebujemo gospoda Janežiča še mnogo let. -

Dve leti nato je omagal, leto navrh je umrl.

- Brez plače, čisto zastonj je spolnjeval težavne dolžnosti tajnika Mohorjeve družbe ... mladim pisateljem je plačeval izdelke čez mero dobro. -

Ko so na rojstni hiši odkrivali spominsko ploščo »prehitro umrlemu buditelju slovenskega leposlovja, neutrudljivemu tajniku Mohorjeve družbe in zaslug polnemu jezikoslovcu«, je bil »cvet slovenskih rodoljubov zbran na Lešah in zastopani so bili pri slovesnosti Slovenci vseh dežel«. Einspieler je v slavnostnem govoru dejal: Bili so za nas Slovence žalostni časi: šole so bile vse nemške, bukve vse nemške, kanclije vse nemške, pesmi vse nemške, učeni gospodje, rojeni od slovenskih mater, so se potujčili in postali Nemci, še celo slovenski kmetje so vlekli na nemško stran - vse to se je na bolje obrnilo - in ravno rajni Anton je k temu veliko pripomogel.

Z Mohorjevo družbo je bil Celovec še desetletja, do razsula avstrijske monarhije, sedež največje slovenske knjižne založnice, ki je v pičlih 60 letih, do 1918. leta, dala Slovencem okoli 19 milijonov knjig in imela v koledarskem imeniku svojih udov edinstven adresar slovenskega naroda.

Iz Janežičevih beril so vzrasla Sketova in za temi Grafenauerjeve čitanke in slovstvena zgodovina: do naših dni so Korošci dajali našim srednjim šolam učbenike slovenščine.

Grafenauer je Ziljan. Z njim je dala Koroška naši Akademiji znamenitega slovstvenega raziskovavca in pričevavca slovenske ustvarjalnosti.

Kotnik je rojak naše doline, na Ravnah samuje njegov grob, tiho skromni Kotnik, soustvaritelj moderne slovenske etnografske znanosti,

odkril je in iz prezrtih ljudskih nižin vzdignil Drabosnjaka,

mlademu Prežihu je odprl in utrl pot v šolo z družbenoslovnimi spodbudami,

bil je zrelemu Prežihu svetovavec v jezikovnih in narečnih rečeh, v domači zgodovini in domačih starosvetnostih,

poslednji v sklenjeni vrsti koroških kulturnih delavcev od Jarnika, Einspielerja, Janežiča, Šajnika in Sketa.

Koroška: nje ime zvoni ko zvon iz otroštva slovenskega davnin in h grobovom dragim, zove k materi in na romanje domov.

Trpka je Ellerjeva pesem in domotožje.


Meško si je izvolil Koroško; domalega četrt stoletja je bil in trpel po njenih farah in doživljal svojo z usodo koroških Slovencev in se na Selah do kraja življenja ni ločil od njih. V najsrčnejših proznih in dramskih pesnitvah njegovih je dih Koroške in njena bol.

Iz rodov od Lesičjekove Globasnice do Meškovih Sel je zrastel Prežih.

V njegovem delu se je ta lirično gledana koroška dežela razodela v veliki in bridki epičnosti,

v orjaške mere se dviga podoba koroškega človeka, s Prežihom je dala Koroška slovenski književnosti svojo dolgo zadržano umetniško besedo,

tako koroško, tako slovensko in tako človeško -

in kakor pričajo bibliografije v našem domačem trimesečniku Koroškem fužinarju, ga že domalega ni več evropskega knjižnega jezika, ki si ne bi bil osvojil drobcev iz Prežihovih del.

Drugi plebiscit so zaznamovali hitlerjevci in so z izseljevanjem, z ječami in usmrtitvami potrdili dvojezičnost koroške dežele, ósnovo in votek.

Iz tega krvavega plebiscita je prirastel mladi rod. Z mladjevsko burjo je vzkriknil v osupljivi tožbi: naš rod na Koroškem še živi, ker umira -.

Eden mladjevcev je 23-letni Prunč iz Škocjana. V Dalmatinskih večerih

- položil noči roko bi na strune
da umolkne
samo morje bi vedelo za
beli otok hrepenenja -

Lepa je Koroška zdaj v popoldanskem poletju, ko diši zemlja po dobrem kruhu in rdijo vsedilj po poljih preproge cvetoče ajde; zoreče so Prunču kakor

- molčeče bakreno morje
krotko morje čakanja na pisane rute
žanjic -
- O ajda, toplo ljubezen zemlje dojiš
na mehkih nedrijah holmov
z medom, polnim zrele jesenske vdanosti -

Na Obirskem je samorastni pesnik Polanšek, učitelj, matere delavke pankrtski sin v senci grofovskih gozdov.

Tako se križa gospod:

- Gizdalinsko in samo s kazalcem / tako gor na čelo, dol na prsi, / tja na levo, / sem na desno, / kakor bi na grajskem dvorišču / ukazovala ošabna desnica, / preobložena s prstani, / ki piše v tujih jezikih / bogve kako modre stvari, / a ji je neznana modrost / trdega dela in žuljev, roka, ki da znamenja, / da izbičajo upornega nimaniča do poslednjega drgeta in diha. / -

In drvar:

- Drvar pa postavlja težke križe, / svojega Bičanega križe, / možato in pobožno na čelo, / kakor bi božal svojo mater - / na usta, / kakor bi ljubil svojo drago ženo - na prsi, / kakor bi bodril svoje otroke - / in v srcu govori: Križani, ali bo v nebesih / tudi gosposka sedela v prvih klopeh / in se tako oblastno, malomarno križala! / -

Srečno! si voščijo slovenski koroški sosedi, ko si podajo roko.

Perkonigu se je razodelo človeško spoznanje o vrednosti koroške slovenščine tudi za kulturo vse dvojezične koroške dežele s slutnjo o slovenskem poslanstvu koroških Slovencev za človeško srečanje z narodom sosedom blage volje, naj do kraja umolkne strašljivo gosposki domišljavi glas iz davnin: Paver, jaz tvoje človeške šprahe ne zastopim.

Pri Miklu v Svatnjah imajo tudi zdaj hčerko Zalo, Miklova Zala je odličnjakinja celovške gimnazije.

Dragoceno ognjišče je ta gimnazija za ljubezen in zvestobo rodu in domu, v živem objetju slovenske kulture, z duhovno doto slovenske narodne skupnosti, za človeško poslanstvo koroških Slovencev.

(1964)


Dr Franc Sušnik
In kaj so ljudje ko lesovi
Koroški zapisi

Uredil Marjan Kolar
Opremil Janez Vidic

Izdala za avtorjevo sedemdesetletnico
skupščina občine Ravne na Koroškem

Založila založba Obzorja Maribor
Za založbo Jože Košar

Natisnila avgusta 1968
Tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani

Osebna orodja