Koropedija:Prva stran
Dobrodošli v Koropediji!
Koroški jezik je preprosto prelep in prebogat, da bi ostal skrit, kaj šele da bi času dovolili, da ga izbriše.
S projektom Koropedija vam poskušamo koroščino približati in predstaviti, ob tem pa jo spoznavamo in včasih na novo odkrivamo tudi sami.
Koropedija je odprta knjiga, tako da vas vabimo, da tudi vi dodate kak manjkajoči košček v njen vedno večji in vedno lepši mozaik.
Naj koroščina zasije, kot si zasluži. Uživajte v čarobnem morju njene pestrosti!
|
|
V Mežiški dolini se govori izredno pestro mežiško narečje – z različnimi podvariantami in krajevnimi posebnostmi, tipičnimi za vsak kraj posebej.
Mežiški govor uvrščamo v koroško narečno skupino. Zelo v grobem se razprostira v trikotniku Olševa – Rogla – Košenjak. V ožjem smislu pa je mežiški govor omejen na Mežiško dolino z okolico (kamor spadajo še npr. Leše, Kotlje, Dobrije ipd.) in na del spodnje Mislinjske doline (kjer pa se švapanje že izgubi). Dravograd in Slovenj Gradec pa sta že na meji severnopohorskih narečij. V nasprotju z ostalimi koroškimi narečji o mežiškem govoru še ni kaj dosti zapisanega. Celo Tine Logar njegov sistem dolgih vokalov sila skopo omenja kot sistem, ki je klasično slovenski in se od knjižnega razmeroma malo razločuje, saj naj bi za razliko od rožanskega, ziljskega in podjunskega narečja izgubil tudi dvoglasnike (i:ә in u:o). Po njegovem je "razlog za nastanek tako poenostavljenega sistema verjetno v sedanjem in preteklem mešanju prebivalstva na tem teritoriju". To najbrž do neke mere drži predvsem za govore mest, npr. Prevalj, Mežice in Raven na Koroškem, odročnejših vasi, kot so npr. Leše, pa se ja ta vpliv dotaknil precej manj intenzivno in tam še živi govorica, ki je bliže avtohtoni.