Mežiška dolina
Mežiška dolina obsega tisti slovenski alpski prostor, ki teče vzporedno z državno mejo s sosednjo Avstrijo skozi Karavanke, leži med gorama Peco in Uršljo goro in se potegne proti vrhovoma gora Olševe in Raduhe. Svojska lega in gore, ko jo obkrožajo, dajejo Mežiški dolini milo alpsko podnebje. Na klimo v dolini vpliva tudi visoka Peca, ki je do 250 dni v letu pokrita s snegom, zato so zime v dolini razmeroma mrzle, poletja pa so zmerno topla. Vse vode v dolini zbira reka Meža, gozdovi pa pokrivajo skoraj 70 odstotkov vse površine. Na vrhovih gora rastejo redke gorske rastline, v gozdovih pa živi veliko lovne divjadi.
Življenje v dolini so že od nekdaj usmerjali rudarji in železarji. Bogata ležišča svinčene in cinkove rude in stoletna železarska tradicija plemenitih jekel sta dala naši dolini evropski pomen. Rudarji in železarji so znali oplemenititi tudi svoje okolje. Ta njihov posluh lahko občuti vsak gost, ki ga pot pripelje k nam. Že od nekdaj pa je dolina privabljala tudi popotnike, ki so radi zahajali v planine. Planinski domovi in postojanke ponujajo varno zavetje, vodniki pa poskrbijo za varnost vseh, ki jim korak zaide v naše gore. V vseh večjih krajih doline je obilica športnih igrišč in dvoran, avtomatskih kegljišč in plavalnih bazenov, smučarske sedežnice in vlečnice pa vabijo na obisk tudi pozimi, ko so na lepih smučarskih terenih idealne možnosti za smučanje. Živa plesna in disco glasba sta na voljo v številnih hotelih, penzijonih, restavracijah in gostiščih.
Zgodovino krščanstva v dolini predstavljajo lepe in številne cerkve, ostanki gradov pa dopolnjujejo podobo življenja naših prednikov. Številni pomniki spominjajo tudi na narodno osvobodilni boj v letih 1941/1945.
Poseben pečat daje dolini tudi podoba pisatelja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca; spomin nanj hranijo v Prežihovi bajti – spominskem muzeju Prežihovega Voranca na Preškem vrhu nad Kotljami in v Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika v gradu na Ravnah na Koroškem. Ob ravenskem gradu so zbirke Koroškega muzeja: železarska, rudarska, lesna, gozdarska in narodopisna ter zbirka rimskih kamnov, v muzeju na prostem pa je devet velikih tehničnih in etnografskih objektov.
Cela mežiška dolina se ponaša z razgibano pokrajino z narodopisnimi značilnostmi in tipično dobrodušno gostoljubnostjo domačinov, ki slovijo obenem po redkobesedni modrosti in dobrem, odprtem srcu. Kdor bo hodil po Mežiški dolini z odprtimi očmi in srcem, bo lahko sam prisluhnil naravnim lepotam in drugim posebnostim te pokrajine in si vtisnil v spomin tiste, ki ga bodo najbolj pritegnile.
Glej tudi
- Mežiška dolina v In kaj so ljudje ko lesovi - Franc Sušnik
- Med Olševo in Dravogradom - čudovit pregled Mežiške doline izpod peresa Janeza Mrdavšiča