Povža je vaču

Matevž Tomšič iz Črne, rojen leta 1910, je povedal tako

Moj oča so vse zobe sobi u grob nәsli, pa so tud povža vačlә.

Mәn so tud oni ratali, njim so pa drugi, od ta starga Matvoza oče.

Mәne so zobi boleli, pa so mi rәkli: "Pojdi zravno mәn, mam arcnije zate. Pa dober si pәr želodcu, ti nәboš bruhav. Pob, ti si še mvad, naredi što, saj lәpo ni, pa vseeno probi." Pa sma šva tam zad, je stava ana čudna smreka, tovsta, ko šta gruška tavni. Grema grta.

"Lej, a vidš što?"

"Ka pa? Dovg, črn povž! Ka bo pa zaj?"

"Nәsi ga. Kejkr korakov delč boš naredu, tejko let te nabjo zobi boleli. Pač pa ga mәrš z ustam primt, ne z rokami, pa tud znәbit se ga ne z rokami. Kәkr ga boš nesu, ga mәrš nazaj prnәst, pa glih indi dov djat."

Jәs sn si pa žvak zamerkav, povža pobasu, pedeset šritov naredu – kәr grta po grabno – pa nazaj žnәmo, pa spet indi dov djav.

Ka je pa pol bvo? Povedáli pa niso prej! U ustah se nisn znebu okusa! Kәr masno je bvo, pa masno, pa grәnek okus je biv...

So rәkli oča: "Kәr kaj ne pomaga, prespat mәrš!"

Sn šov kәr leč, da se bi čim prej znebu tәstga okusa. Drug dan se zbudim, pa je bvo vse vredo.

Pa me res niso nkol zobi bolelә. Kejkәr jәh mam, mam vse svoje.

• zapisala: Marta Repanšek, Bajže s Koroške