Ogled vira Po cesti in železnici čez mostove

{{revizija|povezave}}
===Tehniška dediščina Prevalj===

Rudarstvo, železarstvo, gozdarstvo in lesarstvo so sooblikovali urbano podobo prostora in določali življenje v njem. Rudna bogastva Koroške so izkoriščali že v rimskem Noriku, ko so tukaj pridobivali železovo rudo. Tudi svinčeno rudo so pridobivali že zgodaj, o čemer pričajo krajevna imena kot sta Pliberk in Plajberk. V doslej znanih pisnih virih je pridobivanje prvič omenjeno v Pliberku in Črni leta 1170, za območje Pece pa v računski knjigi vojvode Ernesta Železnega leta 1424 in šele iz leta 1665 je ohranjena listina o podeljeni pravici kopanja svinca na Peci.
 
Leta 1809 so rudna nahajališča svinca gornje Koroške priključili k novo nastalim Ilirskim provincam. S tem je iskanje in kopanje rude na Peci postalo pomembnejše. Rudosledne pravice so sčasoma pridobili nekateri posamezniki, med njimi grof Thurn, rodbina Kompoš, družini Žerjav in Rainer, Metnitz in drugi. Tudi krojač in vaški godec Franc Kraut iz Bistrice pri Pliberku je leta 1850 našel svinčeno rudo v okolici Kolše (Kolscha). Zaradi novih najdišč so leta 1855 v Pliberku ustanovili Pliberško rudarsko družbo, ki je kupila še obrate v Črni. Kmalu je družba prešla v roke I. Rainerja, po letu 1870 je lastništvo rudnikov začela pridobivati Plajberška rudarska unija (BBU), ustanovljena leta 1868, ki je leta 1893 imela v lasti celotno rudarsko posest spodnje Koroške. V začetku 20. stoletja je imela trinajst rudarskih revirjev, v katerih so modernizirali delo z rabo električne energije in druge strojne opreme. Tik pred prvo svetovno vojno so dogradili tudi strojno separacijo v Žerjavu.
 

Začetek prve svetovne vojne je bil usoden za delovanje obratov, saj je podjetje kmalu služilo le še vojaškim interesom. Po novonastali meji je velik del rudarske posesti pripadel Kraljevini SHS. V rudniku Rišberk-Peca, ki je ostal v Avstriji, so obratovanje ukinili konec leta 1930, obrat v Bistrici pa je nehal delovati že med vojno. 
Rudnik svinca in cinka v Mežici je doživel razcvet po prvi svetovni vojni, ko je postal drugi največji izvoznik v Jugoslaviji. V njem je bilo okoli leta 1935 zaposlenih skoraj tisoč knapic in knapov, po vojni je njihovo število še naraslo. Leta 1992 so ukinili kopanje rude in del rovov uredili za turistični ogled.
 

Na Lešah je v začetku 19. stoletja Blaž Mayer odkril nahajališče rjavega premoga, ki je kmalu postal osnova enemu največjih premogovnikov, saj je zaposloval okoli devetsto rudarjev in rudniških delavcev, s premogom pa oskrboval najprej prevaljsko, kasneje pa vse do leta 1935 ravensko železarno. Premogovnik je bil povezan z bližnjo železarno, saj je prav nahajališče premoga omogočilo njen razvoj. Tako so Rosthorni in njihovi nasledniki imeli v lasti tudi rudarske pravice, ki so v prvi polovici 19. stoletja obsegale 48 navadnih mer s površino 602.112 kvadratnih sežnjev ali 2,165 km2. Odkrito količino premoga so izmerili na 784.000 ton, celotno zalogo pa ocenili na 4.480.000 ton. Leta 1878 je bilo na tem območju podeljenih 53 navadnih mer in dva osredka s skupno površino 2,455 km2.
 

Prvi znani podatek iz leškega premogovnika o količini izkopanega premoga je iz leta 1842, ko so ga nakopali 14.800 ton, leta 1855 že 50.259 ton. Največjo proizvodnjo so dosegli leta 1882 s 70.000 tonami. V 90. letih je znašala celotna produkcija premoga na Koroškem povprečno 60.000 ton, od katere so na Lešah nakopali nad polovico in sicer 1887. leta 37.821 ton, leta 1892 pa 31.211 ton. Letno storitev rudarja so ocenili na 43 ton. Med prvo svetovno vojno so premogovnik precej izčrpali. Letna proizvodnja je po vojni znašala nad 11.000 ton, največ, 18.833 ton leta 1924, leta 1929 pa samo še 1.500 ton. V 120-letni zgodovini rudnika so izkopali 3.500.000 ton premoga.
 
Po prvi svetovni vojni je obratoval s precejšnjimi težavami. Leta 1930 so ustanovili "Ilirsko rudarsko družbo", da je pridobila in opravljala rudniško posest. Že po dveh letih so družbo likvidirali, nato pa ustanovili (1935) "Rudarsko zajednico", da je povezala mezdne terjatve za delavce zaposlene pri rudniku Leše. V okvir njenega poslovanja je prešla vsa rudniška posest z zgradbami in inventarjem, ki je pripadal podjetju in ga je Rudarska zajednica kmalu razprodala.
 
Z iskanjem premoga so se za potrebe svojih fužin ukvarjali tudi grofje Thurni, ki so leta 1827 s pogodbo prepustili iskanje svinca in se usmerili samo v fužinarstvo ter iskanje premoga, saj so za delovanje fužin potrebovali veliko kuriva. V Mežici so na Stržovem kopali premog skoraj vse 19. stoletje (18021885), na Holmcu pri Prevaljah pa so premogovnik, ki je obratoval skoraj sto let, odprli leta 1858. 


Od leta 1826 do 50. let 20. stoletja je obratoval premogovnik še v zgornjih Libučah. 

Prve kovačije v Mežiški dolini so omenjene v 14. stoletju v bližnjem Guštanju, prve fužine je v Črni postavil Melhior Puc že leta 1620. Njihovi lastniki so kmalu postali grofje Thurni, ki so v 19. stoletju v fužinah ob reki Meži pri Guštanju (Ravnah na Koroškem) uvedli proizvodnjo kvalitetnih jekel. Po drugi svetovni vojni se je tu razvila velika železarna s skoraj šest tisoč zaposlenimi, število pa se je po osamosvojiti Slovenije skoraj prepolovilo. 

Na Prevaljah so bratje Rosthorn v 20. letih 19. stoletja zgradili cinkarno, sredi 30. let pa začeli s proizvodnjo železniških tirnic in osi. V svoji lasti so imeli še obrate okoli Vojšperka, v letih 1828-1830 so v Frantschach postavili drugo pudlovko v Avstriji in v njej z uspehom uporabljali les. Zaradi pomanjkanja kuriva so se hitro preusmerili na leški premog in leta 1835 dogradili železarno z 8 pudlovkami, s 4 varilnimi pečmi. Prvi v Evropi so začeli uporabljati rjavi premog v pudlovkah. Direktor Josip Schlegl je v letih 1837 do 1840 prav na Prevaljah izvajal poskuse in končno uspel z uporabo rjavega premoga pri pudlanju in tako vzpodbudil zanimanje za pomembno tehnološko novost, ki je odločilno vplivala na razvoj premogovništva in jeklarske industrije v Evropi. 


Železarna je bila moderna tudi po proizvodnem programu, saj so prvi v Evropi, kjer so začeli graditi železniško omrežje, izdelovali tračnice, osi in kolesa za vagone. Tako so leta 1837 dobavili tračnice za Ferdinandovo ali severno železnico na Češkem. Višek razvoja je tovarna dosegla v 40. in 50. letih. V tem obdobju so njihovi izdelki po kakovosti dosegli evropski vrh. Izumili so vrsto novih naprav, med najpomembnejšimi tudi stopničaste rešetke, na katerih je bilo možno kuriti premogov drobir, kar je pocenilo uporabo tega kuriva. Zaradi teh uspehov je podjetje slovelo daleč po Evropi. 

Pudlovko, moderno in takrat najboljšo napravo za pridobivanje železa in jekla, so Angleži uvedli v obratovanje že 1790. leta. Na področje avstrijske države južno od Donave so jo prinesli Rosthorni. Prva pudlovka v Avstriji je začela delati v Vitkovicah na Moravskem, druga v Frantschach, tretja pa na Prevaljah. Potem so na Koroškem postavili pudlovke še v Črni (1838), Lipici (1841), Mislinji (1851), na Ravnah (1853/54), v Podrožci (1854), Reberci (1860) in Podljubelju (1881). V 80. letih 19. stoletja so jih že opuščali. 


Že leta 1832 so Rosthorni z dvopetinskim deležem soustanovili delniško družbo - vojšperško železarsko družbo. Ko je leta 1843 umrl Gustav Rosthorn, je postal lastnik polovice delnic železarne Prevalje koroški železarski podjetnik Dickmann-Secherau. Leta 1869 so se koroške železarne, z njimi tudi Prevalje, združile v veliko Huettenberško železarsko družbo (Huettenbergische Eisenewerk Gesellschaft) in se leta 1881 s štajerskimi železarnami povezale v velik avstrijski koncern Alpinske montanske družbe (Oesterreichische Alpine Montangesellschaft). 

Skozi vse obdobje so železarno na Prevaljah dograjevali in izpopolnjevali tehnološki proces. V 50. letih so pričeli uvajati parni pogon, v 60. pa so zgradili novo fino valjarno. Leta 1870 so dogradili prvi plavž na koks v alpskih deželah. Bessemerjeva jeklarna je pričela obratovati leta 1877, v njej so imeli tudi topilno peč na plin, ki so jo kurili z žagovino. Leta 1882 so zgradili še en plavž na koks. Poleg delavnic in obratov, ki so bili vezani na glavno proizvodnjo, je železarna imela še druge obrate, med njimi veliko moderno valjarno za ladijsko pločevino in težke nosilce, ki je s proizvodnjo začela leta 1886. 


Sredi 19. stoletja je k obratom priključila še opekarno za nepregorno (šamotno) opeko, ključavničarsko, mizarsko in tesarsko delavnico ter večjo mostno tehtnico. Takrat je zaposlovala 613 delavcev, med njimi 33 mladoletnih, in 6 mojstrov, v vodstvu pa je delalo 12 uradnikov. Leta 1872 je delalo 650 delavcev, leta 1876 pa 457. Za potrebe delavcev so gradili večstanovanjske hiše, perzonale, med katerimi je najstarejši Preganthauz iz prve polovice 19. stoletja. 

Kljub navedenim posodobitvam se podjetje ni moglo ogniti zlomu železarstva v vzhodnih Alpah, na Koroškem, Kranjskem in južnem Štajerskem leta 1873, ki se je najbolj drastično končal v Mežiški dolini. V času velikih iznajdb, kot sta motor z notranjim izgorevanjem in elektromotor, v železarstvu pa uveljavitev martinovke in izpopolnjevanje plavža na koks, je koroško in avstrijsko železarstvo dobilo močno konkurenco v francoskih, angleških in nemških železarnah, ki so hitro uvajale novo tehnologijo, imele v izobilju železove rude in črnega premoga ter cenen prevoz po železnicah in rekah. Nasploh je prišlo do velikih premikov v industriji in železarstvu. 


V okviru avstrijskega koncerna Alpinske montanske družbe je železarna Prevalje izmed vseh združenih podjetij imela največje stroške, zato so že v 80. letih prenesli valjanje železa v Donawitz, zmanjšali proizvodnjo tračnic in leta 1885 opustili pudlanje. Osem let kasneje so prenehali izdelovati pločevino, leta 1895 pa so v Donawitz prenesli valjarno, opustili oba plavža ter Bessemerjevo jeklarno. Leta 1899 so opustili vso proizvodnjo, nepremičnine z rudnikom na Lešah je kupil grof Henckel-Donnersmark. Z ukinitvijo železarne je večina delavcev odšla v Donawitz in v druge kraje po Evropi. Prevalje so posledice ukinitve železarne čutile še skoraj pol stoletja. 


Za potrebe gospodarstva so v teh krajih že zgodaj zgradili stavbe in naprave za pridobivanje električne energije. Danes je med ohranjenimi samo še stavba nekdanje Hobrove elektrarne iz začetka 20. stoletja. Prvi so dobili elektriko v premogovniku na Lešah (1896), kjer so en parni stroj uporabljali za pogon dinamo stroja za električno razsvetljavo in ventilatorje. Zgradili so tudi napravo za proizvodnjo električnega toka, ki je imela dva cilindrična kotla s 30 m2 kurilne površine, v strojnici pa parni stroj s 16 KM ter električno napravo za enosmerni tok. Tok so prenašali na vzporedno postajo, oddaljeno 672 m. Na reki Meži je dal premogovnik zgraditi (1904) manjšo vodno napravo s turbino, na katero sta bila priključena dva elektro stroja; prvi dinamo za bližnji obrat, drugi pa generator za trifazni tok. Elektriko so prenašali v nad 2 kilometra oddaljeni premogovnik. 


V senci velike železarne so delovali obrtni kovači in podkovači. Pred drugo svetovno vojno sta opravljala kovaško obrt Maks Murko, podkovač in orodni kovač in Ernest Rebernik, podkovač. Potomci slednjega so kovaško delavnico in znanje kovanja ohranil do današnjih dni in tako ohranili ne samo družinsko tradicijo temveč tudi več kot stoletno dediščino hiše, v kateri so kovali vsaj že v 19. stoletju, ko je bila hiša še v lasti grofa Thurna. 

V letih pred drugo svetovno vojno je imel svojo delavnico tudi pilosek Ignac Urbancl, iz katere se je po drugi svetovni vojni razvila Tovarna rezilnega orodja (TRO). Najprej so izdelovali pile večjih dimenzij, nato so pričeli izdelovati orodje za obdelavo lesa (1960), leta 1969 pa je stekla proizvodnja krožnih žag. V 90. letih je obratovalo kot samostojno podjetje s skoraj 400 zaposlenimi. 


Potrebe rudnikov in železarskih obratov so narekovale razvoj gozdarstva in žagarstva. Njun razcvet je tesno povezan z razvojem lesne industrije v drugi polovici 20. stoletja. V 19. stoletju so žago imeli bolj redki posamezniki, v 20. stoletju pa so se jim pridružile nove. Postavili so jih veliki kmetje, lesni trgovci in industrijalci, kot npr. Thurni. 
V bližini današnje Tovarne lepenke (Paloma Sladki Vrh) je že leta 1865 stal obrat za predelavo smrekove skorje. Nekaj let pozneje je ob Plešivčnikovem mostu Peruzzi iz Črne postavil žago, katere lastnik je postal Plesivčnik, za njim pa Lahovnik, ki je konec 19. stoletja tu postavil tovarno bele lesovine. Njegovi dediči so jo v začetku stoletja prodali grofu Thurnu. Ta pa je uvedel proizvodnjo bele lepenke. Po drugi svetovni vojni so tovarno nacionalizirali. Konec 70. let pa je prišla v okvir podjetja Paloma Sladkogorska Sladki Vrh. 


Franc Lahovnik je imel v Mežiški dolini kar štiri žage, eno od teh na Poljani. Kmalu po prvi svetovni vojni je začela obratovati tudi parna žaga, iz katere je po drugi svetovni vojni zrasla Tovarna stavbnega pohištva. Lesna industrija delniška družba "Korotan" (19221934) je imela sedež na Prevaljah, v njej so bili v glavnem povezani lesni trgovci in drugi obrtniki. Ukvarjali so se s trgovino z lesom na debelo in na drobno ter pridobivanjem surovega in z izdelovanjem obdelanega lesa. Na njihovo pobudo so leta 1922-24 zgradili parno žago, ki so jo po vojni nacionalizirali in razvili v tovarno stavbnega pohištva. 
Skozi spodnji del Mežiške doline so zgradili železniške proge sorazmerno pozno. Predlog za izgradnjo železniške proge CelovecPliberkPrevalje–Dravograd–Maribor oziroma Beljak–Maribor so koroški deželni stanovi predlagali že leta 1843, a so zaradi težavnega terena zamisel opustili. Po izgradnji proge Maribor – Ljubljana je Koroško gospodarstvo ostalo brez ustreznih prometnih povezav, zato so leta 1851 ponovno začeli z aktivnostmi in končno 18. julija 1857 v Celovcu svečano zasadili prvo lopato. Del proge iz Maribora do Vuzenice so odprli novembra 1862, celotno progo pa 31. marca 1863. Med Mariborom in Pliberkom so zgradili tri predore, pri Fari, Prevaljah in Holmcu, večje viadukte pa pri Rušah, Vuhredu, Vuzenici in pri Prevaljah. Proga je imela okrog 300 mostov in prepustov zaradi številnih hudournikov. Že ob otvoritvi so dogradili tudi stavbo železniške postaje na Prevaljah, ki je bila vzor novozgrajenim železniškim postajam v Sloveniji. Nasproti omenjene stavbe so zgradili še stavbo z rezervoarji vode, iz katerih so polnili parne lokomotive. V hiši so bila tudi stanovanja namenjena uslužbencem železnice. Manjši zaselek, Šelarjevo pa se je razvil nad Strojnikovo kmetijo. Prevalje so skoraj stoletje veljale za prometno središče tovornega in potniškega prometa v Mežiški dolini. Tukaj so na železniške vagone tovorili svinec, železniške tirnice in jeklene palice, les iz tukajšnjih gozdov. 


Rosthorni so za svoje potrebe že sredi 20. let z Leš na Prevalje zgradili cesto, leta 1835 pa so za zmanjšanje prevoznih stroškov po pobočju hriba speljali še konjsko železnico, a so jo kmalu opustili. Drugič so industrijski tir, dolg nekaj več kot 2 km, na Leše dogradili v 70. letih 19. stoletja. Z glavno železniško postajo v Mežiški dolini so z industrijskim tirom povezali še rudnik svinca in cinka v Mežici. Z gradnjo železnice do Žerjava so začeli že med prvo svetovno vojno in jo leta 1921 zaključili. 

Med pomembno gospodarsko dejavnost zadnjih dveh stoletij štejemo tudi številne obrtne delavnice kot so krojači, šivilje, peki, mesarji, trgovci, gostilničarji, prevozniki, zidarji in številni drugi, med njimi tudi prevozniki. 
Na območju Prevalj je danes obrtna cona na »Šloknu«, namenjena različnim obrtnim dejavnostim. V mestu pa imajo obrate Tovarna rezalnega orodja Prevent, Paloma, Tovarna pohištva, farmacevtsko podjetje Lek in Koratur - Koroško prevozništvo in turizem.

{{viri}}
* http://www.prevalje.si/kd/Monografija/Tehniska_dediscina
{{članek}}
{{zgodovina}}