Večni krsnepar
Večni krsnepar
Avtor: Marjan Pungartnik
(Založba Obzorja, Maribor, 1978)
LUKANCA
LERNA MALORUM
tak mir in tišina v tej kuhinji
vonjevduhov in flogistona
vse je jasno
preprosto brez ovinkov povej
povej povej le zakaj / bo ta ljubezen utešena
se smeme pokloniti motnemu morju
kjer se potika glava mojega ekscentričnega boga
najprej se nauči hoditi potem teci
kakšen šušmarski nasvet / in ura laja vame
mehanični pes in stovatna polna luna
zmerom znova na čistini
presonjen da se je tako obrnilo:
gledal si lukancin požigalski kolaps
in vse te zgodbe čudakov
pri tem pa tehtal svojo C je vredna
se jo sploh splača ... sam se skoraj
nimaš pravice pojaviti v pesmi
oče je mrtev. govorim kot da je padel C bog
pa se še iz deškosti levim / zdaj se suši tukaj
kot srajce ki so se zatekle sem pred mrazom
mraz je in jaz se otepam v mišelovki
povej to jasno preprosto in brez ovinkov
tej kuhinji vonjev duhov in flogistona.
ČUDNO
kadar pesnik išče starega prijatelja
je naenkrat vse tako žalostno
najprej pregleda vse vozne rede
niti ne pomisli na vprašanje
trmast z nosom v okoliščinah
oprime se bele hiške
te skregane strogosti in pred očmi
samo prihodi in odhodi
in bi želel priti v sredi
in ne dočaka nobenega sprejema
kar bi si sicer želel.
SREČNI OGLEJ
Kolesje voza skozi trhlo ostrešje
kaplja ribam v mozaično drobovje
videl sem uro vso v svojih devet krogov
zamaknjeno, toda s prebitim nebom
o v prhkih tleh ogenj trepeče
po kamnitih stopnicah, sestopajoč v zelene kanale
ropot neba sem slišal
kako je obrnilo jekleno stran oblakov
strmoglavo sesedanje
pianist ki se je z ledenim nasmehom
usedel v zvonove
v ogleju komaj kak kristus šklepeče
v prepišnem mrazu in splašeni duhovi
po prostornih ladjah cepetajo
aquileia aquileia bodi no malo prijaznejša
podnajemniki mso, atilova podnet
v plamenečih kutah privzdignjena blaklada
včasih smo prišli na konjih
zdaj peš po zraku
zeleni kanali so nas pomladili
o romanjih govoimo,
ko padamo v senčne doline oblakov
muhavim dnevom prepuščeni
aquileia v hunskih časih nam je zvonovina
zalivala gležnje in bilo je lepo
vrešče v nebesa odhajati
O VELIKEM PRIČAKOVANJU
na kapi piše neue züricher zeitung
človek prodaja čudeže
s štirimi svinčniki
oranžen zelen vijoličen črn)
nezmotljivemu čutu na sledi
da se bere od zadaj naprej
okoliščine krzna dragih ur
steklenic z metafizično embalažo
in drugih stvari
ki vse večne stojijo po mizah
ko takle jaz mimo pride
karirasti sloni in se potem vse upre
pijače napol izpite C
se zažene navzgor bradata lokomotiva
schnellzug neue züricher zeitung
ob francetu prešernu z vrbe
(z navedeno telefonsko številko)
tako je to! prodajaš dokaze
mogoče si od boga nastavljeni
uradnik z žičnatim prstanom
na levem mezincu
STVARI SE SPREMINJAJO
tako nazaj obrnjen ko se polnočni hrum množice že topi
na oblem polju so oblaki stopili vame
in dnekje drugje smo zdrsnili mimo
kratka slutnja da na modrikastem šašu nemočno stoje
divja plemena s čudnim lectovim leskom v očeh
rekli so mi+ tam je, tam smo včasih v prstenih
oblakih ekrazitne bliske vohali; tako blizu koncu
jaz pa: kako nedosegljivo domovanje
kako lažna gotovost in samo občutek
vse te cerkve in strudom napravljene freske
večna testena telesa (gola, s silnimi beločnicami)
v naletih dežja si menda zamrmral C zdaj leda vrv zvije
in: čudim se, ta zgodba s starinskim patosom
prijatelj moj, staraš se. jaz lahkoše nekajkrat
spremenim nazore. sem med kimajoče čolne sva prišla
po nekaj stavkov o muziki molka in o mojih pogledih
dve piki sva na spolzkem pomolu h katerima se steguje morje
ena baladna tema več tole najino stračanje
GOLOBAR
meščan M skoraj nepomemben zjutraj rožnat
opoldne pride bela pospravljavka in diha zaropota
ključ dvoje srebrnih kri1 narahlo
tokrat belo in nevarno sonce, zbúdi se, tiplji
skozi mračne lože in na koncu med vitražami živ!
zveni bliska se marmornat tlak , . . zablojeno.
pljuskajo. . . koraki . . . brlivka strupnik kapsula
skozi šumenje bršljana se jedki dim sprehaja
res nikoli? stal bom na trgu med sinjimi golobi
jaz zeleno oko. . . niti zvečer ne?
lovec prestrašenih ptic. somrak že tipa
iz ležišča. udarec en sam ton sikne plamen
plahutanje nekje na dnu . . . črna zijavka
FARONA
(anbilivibl. klodija)
pri vratih klepet podgan, rat
pri getu odstrel za ritaste švabinje
ampak picajzli marširajo pred fronto.
za fronto. na fronti. ustavite jih
in napravim vam to vojsko zmagovito. goering
anbilívibl! kriči klodija.
ta pička. ovoj nedostaje samo jebanac
in spredaj je obveščevalski mrak
in vesti od nikoder
spredaj gori slama in se čadi terpentin
o mački. mački, to je kazen
nekaj tlečega na jajcih
nekaj žarečih krogov
podgane potujejo po kanalih
skoraj neslišno, pred ostrostrele nazigenossinen
vrla vrla. igra
ki jo vsi imenujejo farona
(farona) napraviti štrene cime
ko prasketajo deske. in ovce tarnajo v dimu
ko kake ostarele želve
petelin šušteče torpedo. en,krat dogori
uradni zapiski so v teh stvareh zelo kratki
imela sem rdečelase in svetlopolte angele
toda moja oblast je prešla / spoznali jih boste
razlezli so se po vsej hiši v dimne plasti
zdaj hodim po mejah in cestah kjer je last
nikogaršnja / ampak varovala sem hišo
v mojem drobovju je kuhinja z ilovnatim tlakom
ves sneg moram potiskati z njenimi sporočili
za slednike / obiti oglodano medenico
sporočilo je bližnjica in prostor krog
navzgor bi se utopila spodaj je za prostor tesno
vendar se v mlaki vidi skoraj vse / samo narobe
še ne veste da ima stvarstvo okus
otrplih paramecijev evglen paglavcev
toliko / pot sem tako poštempljala s škornji
DOTIK ABSOLUTNEGA
beli prostor / absolut se skozi
svit prebija glasbeni kánon
in čutni kánon
tako cvetijo češnje (plašno in
krhko / čisto med pragibi lesa
torej prvi beg) tako cvetijo hruške
(pasji lajež iz zelenega dremeža)
tako cvetijo jablane (pravijo,
take so kot hudiči / da. / odrešeni
oprani / ranjeni kapilarni splet)
okoli svetilke ki jo žari sanjska
energija se pretakajo vešče
zbujeni magnetizem osončje
po katerem krožijo duše
praviš da si potem molila zanje
topos: pogrezajoča se cerkev
duše / nasproti u-topos:
tákole jutranje zaklinjanje
da bi ja / da bi se ja nesmrtnost
šklepetaje zganila in se nagnila
dol / sem dol / čisto semkaj do nas
ZGODBA O OKRUTNI GLAVI
pravkar je bil prostor še poln, pravkar plameneca groblja,
oglje je v sitasti zdihovalo, eh sesipajoča se vrata,
kot kaka galeja ostrgana v zeleni sanjski lahkoti
prihaja tišina tišina tišina
+ne besen ne boš več ne bolan* naj verjamem
temu sleparstvu, med škripanjem lese naj se obrnem,
dvakrat, trikrat, premeteni hehet, niti veter niti"
kakšno popevanje, samo utrujeno sesedanje smrek
kaj so te lučke, mogoče sem vstal tako zgodaj,
kaj so te bele zivalce, mogoče jih bom zdaj gostil
ne ne, iz luskaste luci stopaj o in so nas prišli gledat.
otroci so bistrooke silno bele živalce
SEDMI NOVEMBER TRIINSEDEMDESETEGA
nič več opore iz zemlje, jabolka kapljajo
iz suhe beline ali strmijo z vrocicnimi
očmi država! mrmrajo nevidne sohe pod stropom
smetnjaki jutranje promenade starcev in dan mah
učiteljica v oblaku nad vsem,
ko žanjice praprot-ogenj dvigujejo s tal C
tomšca pa v ledeni vodi vsak dan
zdaj trka z nogami in glavo ob tla na suhi dan
neprijetno vozlasti,prsti klokotajo
po zloščeni mizi in prašni zastori renče padajo
drža! zička sluha odprta v tihi strop
omotično plešejo vešče, svat na zelenem zaslonu?
franc. ios. i. d. g. imp. avstr. rex boh. gal. ill. etc.
kovani modri obolos namesto neba et ap. rex hung. 20
tod je vse mirno, potem se še smeh
med vejami spusti v počitek
naj se oči ne razsujejo v pepel --
o bukve gore v njihovem tlenju
in nekega jutra, ki je še mlačno od večera
in dogoldneva, prebitega med smrečjem
in bobnečimi debli, in nekega popoldneva
z drgetavim kukavičjim parjenjem
in s klicem francove cerkve tako soparno jasnim
in zakaj potem domov med toplim kamenjem
zvečer zvezde kapnejo v korito
čudna žival poklekne k vodi in je oče
sam s svojim ponosom in s svojo trmo
še v tistih krajih snežijo iveri
in je slast hropečega omahovanja smrek
ko se enkrat potem nobena fotografija
več ne spremeni in se pajki otepajo vetra --
tako v pljuskih se spuščajo iz megle --
prišleku je tesno, ko te vidi v miru
prežečega v razmočeno prst in poleglo ostrico
za noben glas več odprt, za nikogar
v prehodu, očiščen, .komaj veder
PREKRIŽJE
trepetanje sveč, dimni lasje
počasi tonejo v strop
v prepišnihpostajah ti je posurovel glas
o-od -pre-ci-i-ste,dje- vi-ce
zmeraj rahel skok naglašenih
še v zavetju hlad,
uravnano blagoglasje med spečimi,
ki jim zrkla še vedno potujejo
ro-o-di-o . . . sla-a-va
nobena mehkoba ne prizanaša
ostro kratkotrajno
vsak udarec spolzka stopnica
golo himnično telo
soha in presušena lipovina
tri-da-a-ra-na-a-ša-hu je pristen ta glas
sključen nad hladnim mirom
med oluščenimi zidovi razsajajoče istoglasje, potem
krotitev, rezka kadenca vaškega kora
TIŠINA NA OČETOVEM GROBU
tisti ki so prišli pred mano
so pustili vrata odprta navpik
v jašek cvetnega kaleidoskopa
asimetriene rastne krone
upognjene proti jarki poletni svetlobi
zeleno bela / žalostno dišeča tapeta
ogenj kot korona okoli tvoje smrti
visi / prst v moje čelo
dlan čez poletno popoldne
kadar govorim s teboj
mimoze neslišno na prst sneže
radioakűv,na motna ljubezen
sonce kleči / obredni orkester
enodnevnic in konstanta kobilic
počasno vino ki pod temenom
polzi v srce in nemo zastaja
gore zamolklo dvigujejo
prizore tega teatra / in že jih
spuščajo / ogoleli igralec patetičnih
gest čisto sam na metafizičnem strženu
GRILOV LAPAN
grilov lapan, petruhava krošja
plajemska vavha, lajnekija
mitulava micaja, micoga, gamža
gurežov pepl, ,golufava fana
tomažečka in micen francek
grejo skup k barbari gledat
kako je z zagrobnim življenjem
izstopil h koncu zimskega dneva
+kako ste preživeli*. izstopil
ta svetldba, ki iz sončnice vame .strmi
beli prostor, ki vsspovsod predme seda
tišina za vsem / katero otroštvo ti sledi
mogoče grem mimo prezeblih dreves
+kaj te vleče v omotico* komaj ujamem
nit gorcelanske svetlobe. čaj kaplja
z lampionov. zahrbtni vijolični veter
se usi.a s strešnih žlebov v nejevolji
prepojenega moža. ne vem. utrujen.
spanec. spanec. in sedé v kotu nikamor več
iskrnice v lahkotnih vrtincih č
udna tavajoča reka se počasi
iz življenja v smrt in .nazaj ,seli
mesečna kaca v napetostnem polju
androgino telo se iz bedenja izvija
tiha hiša / tihi svetlobni izvir
znotraj vsa belo izjedena
kembelj / belo amgstremsko nihanje
stearinski pes - stearinska sova
na oknih skrivnostna anostišča
zgodnjemajske noči
potnika v mesečini. hodca z modrimi sencami
skozi sinja vratavoda drsi v razgovor
na vršičkih se rosa že v kaplje cedi
grič je vstal iz pepela
pri tleh .se spolzki veter potepa
s koraki omamita njegov mirni tek
pogreznjen v sopenje
(ko pričakujem jutranjo nevihto)
na dnu je stenj, nad oljem tlijo saje
vešče s purpurnimi zrkli
zdihovanje v mlačnem hlevu.
mleček ki mezi iz praske
sik iz grla, maček na srebrnem loku
ves potuhnjen pelod ždi nad zemljo
spanec. mislimo o travi
(naša mačka žana)
pride iz nočne nevihte. zaradi nje
moram zapreti vrata in se zazreti
ob kolenih razprostira orientalsko arhitekturo.
pet ali šest rožnatih seskov.
srdito napet rodni lok
kako sem ujet v pohajanje letnih
časov. prestrašen. kako temeljito
ščiplje sonce vozne listke orehom
okoli hiše / zlatični šampanjec
ki se ga proti večeru nateče v dolino
čisto do mojega vratu
RAZPRODAN ABONMA ZA IDILIKO
PRISTOP K STVAREM
čistim ontologijo: osnovno razmerje sva ti in
jaz traverza skozi zgradbo stvarstva / nosilno razmerje
budim ontologijo: stvari dremajo v tihem žaru
otrplost / in njene sanje do paroksizma razvijam
natanko to da boš zaradi svoje lepote izgnan
bitnosti svój pohod tako napovedujejo
O POLETNEM JUTRU
(mišeli)
ne spiš. tako je prav. svit kot ogromno
sinje truplo v sončni krematorij drsi
in poletni glasovi v delirično moro prše.
z golo roko vzdolž labodjega jutra
prehajaš stopnje opijanjanja in treznitve.
trepetavo žensko telp zarisano na belem zastoru
z nestvarnim šepetom ženska nasproti ženski
in ugašajoči ogorek se jedko
v steklene žarke vriva. znotraj ležijo omotični travniki.
poletno nebo k sprostitvi
vstajaš z rokami na senceh
zarisala dehtečo sléd po soparnem prostoru
z voščeno poltjo sredi svetlobe. prva madona
tega letnega časa skoz pasijons.ki marš
IMENOVANJE
imenovani paracelsus, imenovani včasih
skrivnostno theobaldus ali kako drugače
se spomniš, da sem te reševal
za části najini zvezi sva skupaj
obšla tolike nepomembne kraje, svet
še ni vi.del nosnejšega zavezništva -
jezik si hotel potopiti v ogenj vseh premen
namesto besed zlata semena
potem so padala v vlažno toploto
pognala so v oniksove vrtnične popke
se spomniš, v kaj vse? o, scientia arcana
o božanski želod sopenje rženega vodometa
PRVA JESENSKA PESEM
prva jesenska pesem kakor založena raketna vozovnica
na strani, ki sem jo tolikokrat navajal .pa potem pozabil
vsa hiša v sladkih plodovih visi v nosnicah
gnilo orehovo listje odmeva. trdovratni deževni gostje, ti dnevi
nisem sam, okoli hiše stoje in pritajeno mrmrajo
medtem ko med okenskimi okvirji naletavajo vešče
in skovir brusi svojo srebrno koso in me že
zgodaj zvečer obišče táko silno, mehko razpadanje
s prvo jesensko pesmijo se odpira sezona. mizanscene
z osjim baletom, podoknice za tri orehe in 1ipo shod
s travniškimi koračnicami. razprodan abonma za idiliko
dol v cesti pa jabolka vriskajo pod mojimi podplati.
preveč ognja sem zasejal v krajino
na poti domov bi se rad v stare obrazce ule,gel
kot postiljon navajen da se ,zvečer
v posteljno grobnico zlekne
sredi leskovih obla!kov
smeh ko še veter pelod otrese
morebitni dvogovor
tehtnica tujcev: +oprostite, jaz se zaljublja,m. lahko bi me vsaj
s kretnjo zavrnili. tako pa!* kako
pomemben je ta podatek
+duša, se posmehuješ?* / +da, ponoči
najglasneje* / tvojim sanjarijam
da nekje v miceliju pogubno tlijo gobe
SOBOTNI STRAH
v mrazu in snegu potujem
skozi tele kraje. res čeden
rokopis dežja v sluhu in tudi
prepotovati bo treba še kaj
včeraj me je bilo strah
bil sem znotraj poln pernatega strahu
žalost pridrsi / a strah je
nadzvočen. blisne v možganih
in se ohlaja kakor oglenica / zdihujoč
po polžje v kobaltni preobleki
po polegli travi prihajaš
da se sled v megli tako jekleno sveti!
ŠTUDIJA
napotil proti jugu
po sušičnüh krajih
med sencami mitoloških čenč
zgodovina sirotkasto
teče izmed .prstov
sestavljanka nezemeljskih pojmov
telesa / slike / medenjaška
arhitektura in temna polt furlanskega
rastja / nostalgični um
sam na umbrijskih hribih
z donečim srcem
z nadušno strastjo
NADALJEVANJE
ves jug poseljen s sončnim belilom
in oljčnimi telesi .katerih vonj
naseljuje ženski duh / patetični .geniji
še danes blodijo v teh zdravih conah
za njimi kot .pečati ostajajo zanosne
kategorije in zrak stvarnejši od prsti
taki so ti blodeči geniji
pobrani iz križank
predirno vreščanje poletnih tkanin
nezgrešljivi prizor: v ležišču
v ročičnega starca, megla, vlažni zadah
in tramvajski žvižg iz podežanih pljuč
kako je obločna .luč skozi lepljivi dež
vse zaslepila, nosilčevo zlato telo
pa zanihalo in zazvonilo po pločniku
tako ognjeni jahač med prežrte gobeline .stopa
med sohami in zanesenimi akordi
človek z obločnim čelom
vem, lačen sem in že do omotice truden
in neslišno pred vse spanec postavlja kulise
spanec za zmerom, ne le večne koračnice!
absolutna svetloba, zakatero sem se
namenil korak ali dva, stanuje v četrtem
nadstropju, menda neka brkata giooonda
ALKIMISTIČNA PESEM
kadar pomislim nate, kako z zarosenimi
okni drviš skozi nadprostor / petelinja
neulovljiva substanca in kri teče
s faličnih drogov tja čez celo nebo
kakor zastava, .pripeta s soncem in mesecem
verjetno te nikoli ne bom dohitel
položil te bom v surovo granitno grobnico
in te obiskoval kdaj pa kdaj
kakor če bi obiskovál kraje vseh svojih smrti
verjetno se tudi nikoli ne bom ovil v tvoj
žitni vonj / verjetno tudi ne bom nikoli
molka živalske otožnosti .s tabo deli1
in tako ostajata tista smešna secretum artis
in bajalica, ki se vrti v levo / ostaja mi tudi
da te po teh prókletih cestah lovim
jutra, prešita s kozmičnimi ulomki
nešteti ogorki w števcu, ki se gasijo
z jedkim zrakom, in te zgodnje pesmi
če prosim zanje, se vrnejo same od sebe
toliko je samovolje in tvari
in lupine ni težko natrpati z njimi
o ne vržejo zanke okrog mojega vratu
niti ne šepečejo kakšen zvodniški ritem
samo mehanična igla zdrvi čez nebo
živeti na račun predvidevanj, izračunov
vzpenjajočih se črt prihodov
padajočih črt odhodov, od vesoljnega voznega reda
skratka, na izgubljenih postavkah
ko je zadosti ena sama smer, me pa tja
v nepovrnljivo izginulo izhodišče
VEČNI KRSNEPAR
zgodi se zjutraj, nepričakovano
sinoči sem .imel še vsa zagotovila
tako danes dva drug ob drugem
luščiva daževne stroke
prišlek v časovnem medceličju
na robu moje mize sedi
in se zvito smeji
skozi vsa tretja očesa
kako je mogel odkriti
vse te strašno tajne zadeve
onticne teme izstopajo zapoznelo
na podeželskih postajah
pljunki rumene svetlobe nad temenom
elektronski obod jabolka
v katerem nezadovoljno lazijo ose
in kapajo ven v mrak
téma raste / čez vse registre
grem kot mimo hiš secesijske ulice
kjer igrajo radiji solidnih tvrdk
ŽAL MI JE
skoraj mi je žal tako srdito sveža
prisluškuje skoz okno sem noter
in me za kak trenutek z vonjem premoti
s trohnečim strženom in osluzeno skorjo
sredi pripovedi urmolkne
plameni moljevih kril raztreseno filozofski
in slišim káko naskrivaj veter vstopa .
v kozarcu mleka se muha otepa
in motna smrt se z njo pretepa
ona pa zunaj med otresanjem cvetov govori
+ kje si se mudil tako dolgo
- kod si hodil - eh sranje sranje*
VEČNI KRSNEPAR
ves dan sem te iskal in pod to bilanco
je tenka črta utrujenosti
čas po kukavije zaznamovan
kriptonev čas ki v dvotoni entelehije razpada
za hlevom na sestanku netopirjev in kresnic
noč kot olje nad oblaki polzi
svoboda! zahteva čudni zbor
do kolen sem zákopan v te manifeste
dol v vasi pa na velurju stoka luč
ker umira soseda / na eni sami nogi
se tihotapi odtod / čisto ob luni
ki novo magnetno os zabija v tla
in lipa razglaša vedri vozni red
in v tem je tudi vprašanje
kako priti med diagrame nočne prometne pisarne
na pot do tvojega temnega pola
napravi mi svode, klokotajoči tok, da pridem tja čez
plašni vrtinci, napravite mi listnati most
da se odpeljm čez. brod trka na oboke
detel. .po rakah .se potaka prod. temni gost
pri zadnj.ih vratih odhaja, pri sprednjih udarjajo
letve ob veter. in dim se plazi zlovešče navzdol
v sledeh vozov počivájo mrzli mesečevi zobje
srebro na poti tja čez. preseci mi grlo
ko se somračnik na poti iz leščevja zdrzne
KAKO PRI NAS SNEŽI
vidim da mi to ni všeč
korakam korakam korakam
ko dopisnica v beli poštni vreči
apostol savel na poti v damask
OPREDELITEV
okrog vladajo debla. naskrivaj iz rasti
krčem prisluškuješ. télesa na favne čakajo
s skorjastimi rokami ob ušesih, v njih odmeva
stokanje mravelj. intonacija kobilic se krha
torej to je tvoja dolina. zabil si mesec med oblake
njegovo sopenje se med listjem trga
zakaj si zdaj žalosten v tej hiški, kjer se mrak use
da ko ogleni prah v okna kobulnih cvetov
in medtem ko skriti .ptič v hosti brneči drsi navzdol
tvoji prsti med zlatokrilimi hrošči počivájo
in se trava z mehkimi spevi osipa, prihaja veter
pes, ki ti z ostrega lica linije liže
mama, odšla si, medtem ko sem spal
ne morem iz te otročje otožnosti
meni vse tako čudno okrog pride
tudi ta odhod
tudi ogenj, ki se razrašča z omamnim vonjem,
tudi ozon, ki ga prinašaš od zunaj
in se ti usiplje z obléke
tvoje vrtenje po kuhinji prihaja skozi leseni strop
reminiscenca božjastnice
s premzlimi prsti odkrivam pisma
pisma in pisarije spred šestih, osmih, desetih let
fragmenti zaljubljenosti, svetobolje
ura se je ustavila med soncem in dežjem
ta molk, ki se kdaj pa kdaj opoteče
iz sinje vahe broneno sonce klokota
broneni april / fluidni glumač
biserodlaki mački se iz neviht izvijajo
zleknjeni na voščenih travnikih
kako bled je sprehajavec v móji glavi
s srdito nepotešenostjo brejih samičk ?
hočem reči ljudem v tej sobi, polni diana
nekaj o tebi / toda pastél se vase zapira
+za teboj grem v mnogožterih preoblekah*
tretji glas je njegov / pomladanski vrtinec
NOVI ZORNI KOT
ne boš me speljala bakrena trava
s svojo kristalasto zgradbo - ti rasteš
nekaj ognj a na garj avem nebu
pohod skozi gotiko z vsemi smrekami
preobrazbe suhega molka
tudi ti ogoleli maček v sončni lini
ki po dežju počasi oči zapiraš
ta ljubezenkot pes za mano leta
sijajni stekleni osir kamor ne morem
mehkoba se po mešičkih nabira
si zares gotov da te zale,zuje
tek slepi tek
sediš ob meni očiščeni brat
v zgodovino vpisan obrazec za razsežnost poteka
kako mrzék j e ta svet
zjutraj ob šestih in trideset
pločniki so pe,gasti od dežja
in gladki gospodje
zrejo začudeno iz kafeterije
ko kup v usnje vezanih knjig
si pil to jutro oče
te je oplazil prah
ko so padale ninive
te je utrudila španska vojna
jaz bedim ti pa božansko len
plavaš po kolobarjih oljenega spanca
trikrat na dan z mačjo deškostjo
preskočiš z bliskavico upadajoče vreme
v sredo knjige navpik postavljen
in jaz v deževne opaže obit
ker je tvoja moč tole pohajkovanje
brez vsake besede za odpoldansko lopo
si vetrnica in se na rnojem kazalcu vrtiš
v stalnem boju s štrenami sonca
ne odseli se v teh dneh dalač od mene
ko tako leno mad svetnike potuješ
pojdi ven ura je
skoči na zeleno polt vse naokrog
v tolmunih senc prhaj kakor vrabec
pohorju je nekje znotraj zrasla duša
hiše s polizanimi strehami
kako glasovi letajo v pašo
vsi gozdovi tu so tvoja partija
in vrisk motarne žage internacionala
in za palce privežem zastave
zdajle so šle skoz mojo pamet
ovce za hrbtom se pa kutine hihitajo
v rdečem stolu gnezdi sinica
ne sedaj nanj ne sedaj nanj
poberi se pobalin zijat jabolka
že tako si prespal vse popoldne
Viri: