Srebreči
SREBRÉČE (Srebrétovo)
Sredi Črne je domačija, ki je ena najstarejših v središču vasi. Iz knjige Janeza Mrdavšiča Krajevna in domača imena v Črni na Koroškem in njeni širši okolici (1988, str. 68) delno povzemamo: - Srebréče, na Srebrečém, srebreči - 1524: "Strebro"; 1633: "Leonard Srebre" in "Srebreciza"; 1972: "Domus et Hueba Srebre – Petrus Srebre". Vzdevek gospodarja – po barvi (osivelih) las. Leta 1764 je v cerkvenem urbarju kot lastnica navedena Neža Hlevnik
K domačiji Srebretovih je vse od nastanka pripadalo nekaj obdelovalne zemlje, ob hiši je stal hlev, v njem pa so njihovi predniki redili nekaj glav govedi, prašiče,…Še danes za hišo stoji mogočen kozolec, postavljen po vojni. leta 1947. Danes v hiši 'Pri Srebrétu' – kot jih domačini še danes imenujemo – živita družini Ane in Jožeta Jurič in njun mlajši rod Inga in Gvido Jančar z otrokoma Rokom in Mojco.
O svoji domačiji nam je pripovedovala ANA JURIČ, p. d. Srebretova Ana. Tu smo se rodili: jaz, moja mama, moja babica in prababica. Nasploh se je naša kmetija dedovala po ženskah. V izročilu, ki se je prenašalo iz roda v rod, vemo, da so hišo postavile tri Srebreče (Srebretove), ki so jo same zgradile. Same ženske. Ali je bilo to pred prvim zapisom v dokumentu ali pozneje, se ne ve. Za našo kmetijo je bilo rečeno, da je imela v Črni – kar se tiče v ravnini, ne v bregeh – največ zemlje. Naše je bilo tam, kjer je zdaj pozidan šolski blok, kjer stoji vrtec in stanovanjski blok, celotno področje šolskega igrišča vse do Lamprečevega. Imeli smo njive in travnike, to je bila kar lepa kmetija. Gotovo so stoletja nazaj lastniki živeli od te posesti. Toda časi so se spreminjali in so potem moški hodili na delo v rudnik in hkrati še doma po malem kmetovali: redili dva ali tri krave, prašiče, mleko je bilo doma in meso, pridelali smo si krompir, zelje, fižol, zelenjavo…
Zgodovino našega rodu bolj poznamo za dobrih sto let nazaj. Proti koncu 19. stoletja je bilo Srebreče last Jere Kotnik. Ta je imela nezakonsko hčer, Marjeto Kotnik, pozneje pa se je Jera poročila z Antonom Časom. Ta je veliko pomagal v cerkvi. Marjetin ženin pa je prišel iz Belih Vod in se je pisal Florijan Cvikl. Ta je bil mamin oče in moj dedi. Veliko je pomagal v cerkvi in je bil cerkveni ključar. Ko je umrl župnik Krof, je šel dedi v Maribor prosit za drugega župnika in takrat je župnijo v Črni prevzel Simon Črešnik. Imamo dokument iz leta 1909, v katerem Jera Kotnik zapušča posestvo moji babici Marjeti Kotnik. V njem so zelo podrobno popisane obveznosti bodoče lastnice posesti do svojih staršev. Isto leto se je rodila moja mama. Tako je se je naša kmetija dedovala po ženskah, kakor daleč se spominjamo in imamo dokumente. – Zdaj pa že vnukinja pravi, da bo ta hiša njena…
Moja mama in teta sta imeli mačeho. Mama jima je umrla, pa se je dedi drugič oženil s Cilo s Štajerskega. In takrat sta oni dve vedeli, kaj pomeni imeti mačeho! Takole ji je npr. rekla: "Nančka, ti pa tako smrdiš, da ne moreš sedeti pri jedi za mizo." Seveda je bil to vonj od dela v hlevu. Neko pomlad je mama imela po hrbtu polno gnojnih turov, ki so jo zelo boleli. Na naše njive (travnike) v bregu za hišo so morali gnoj v koših znositi. Je rekla mama: "Jaz pa ne morem, imam polno turov, da me tako bolijo." Je pa rekla Cila: "Nančka, ti kar nosi, to je tako zdravilo, da se ti bodo vsi turi pomučkali." In je morala nositi gnoj kot ostali. – Gnoj smo tudi pozneje še nosili v breg. Tudi jaz sem ga nosila. Ati je potem naredil gnojno jamo, v katero se je natekala gnojnica in sva jo potem z atijem v kiblnu nosila gor v najbolj strm breg za hišo.
V naši hiši je vedno stanovalo veliko ljudi. Kdor ni imel strehe nad glavo, je prišel k Srebreči bajti, da je dobil zatočišče. So bili Škofleki, Vodovniki, Novaki… Petkova Mojca je zaprosila za petnajst dni, pa je ostala celih sedemnajst let. Saj ni bila tako zelo velika ta bajta, a v tistih časih ni bilo tako kot danes; ljudje so se stisnili in ni se zgodilo, da kdo ne bi našel prostora, kjer bi mogel živeti. Naša kmetija je morala biti daleč nazaj zelo povezana s kmeti iz okolice Črne. Ko smo mi delali fasado in star zid precej postrgali, se je pokazalo, da so bili v zidu 'rinki', kamor so privezovali konje. Med hišo in hlevom je bil znan Srebreči studenc, (kot je pri Brunetu znano Kuzjanovo korito) z dobro vodo, kamor so bližnji prihajali po vodo. Zraven je bilo kamnito korito. Tu so kmetje tudi napajali konje, ko so prišli v Črno. Spredaj so bila vrata in ko je kdo prišel v Črno in šel nakupovat, je v našo lopo odlagal punkeljne. Ko je vse nakupil, pa je svojo 'basngo' odnesel ali z vozom odpeljal domov. Naša hiša je bila zmeraj za vsakogar odprta. V hiši, ki je nasproti naše, je bil nerigsamt, danes bi rekli občinski urad ali nekaj takega. Tako so ljudje imeli blizu do svojih opravkov. Pri nas se je večkrat ustavil tudi Permanšek, ko je po opravkih šel peš na Prevalje. Mama mu je vedno postregla, ker je bil atijev stric. Dedi Gornek (po atijevi strani) pa je bil pravi permanški sin. Prava postojanka je bila naša hiša za marsikoga, ki je od daleč prišel v Črno. In takrat se je hodilo peš! Pred vojno je na telovo šla po našem tudi procesija do šole. Tam smo imeli svoj križ, tam je bil oltar, malo naprej, kjer imajo zdaj hišo Srebotovi, je bila (Matevževa) kapelica in tam je bil tudi oltar. Ko smo šli nazaj v Črno, so bile od našega hleva do cerkve postavljene breze, med hlevom in hišo je bil tudi oltar, ki smo ga otroci posuli z rožami, tako da je bilo lepo. Prvotni hlev, ki je spadal k naši hiši, je stal na mestu današnje Škrubejeve hiše. Bil je to velik hlev. Spodaj je bil v celoti velban (obokan), zgoraj pa je bil lesen. Trdo poleg je bila nekdanja stara šola, v kateri je bila v času druge svetovne vojne nemška policijska postaja. Ko so konec januarja leta 1944 partizani napadli Črno, so minirali naš hlev, ker so mislili, da bo policijska postaja šla v zrak, je šel pa hlev. Res je strašno počilo. Mi smo se zatekli na drugi konec hiše v eno majhno sobo, ki je imela velb (obok), tam se je zdelo, da je še najbolj varno. Stisnili smo se skupaj: naša družina, ati, mama, brat in jaz, dedi in Milan (sestra je bila pri dediju na Pristavi), z nami sta bila še naša takratna stanovalca, Jože in Nančka Pudgar. Zelo nas je bilo strah, a smo ostali vsi živi. Grozno je bilo. Zjutraj smo šli ven gledat. Leseno ostrešje hleva je bilo sesuto in tudi spodnji, kamniti del je bil delno porušen. Hlev ni bil več primeren niti za obnovo. Hiša je ostala cela, saj je prav tako zidana iz kamna, zato je zdržala. Ko smo šli pogledat zgornjo sobo, ki je bila obrnjena proti hlevu, je bilo tam vse prestreljeno: omare, obleke v njih, krogle so bile v stenah… Ni bilo lušno. Takrat smo redili dve kravi. Rešili so obe; eno kravo so odgnali v svoj hlev sosedje Matevževi, eno so vzeli Matvozi. Hlev je bil povsem uničen, tudi velb (obok) se je zrušil. Za hišo je bila takrat uta, zunaj je bilo tudi stranišče. Takoj smo so naredili zasilni hlev, da je bila krava pri hiši. Potem pa smo zelo na hitro zgradili večji hlev, ki stoji še danes (brez živine). Kjer je prej stal hlev, pa so zemljo odkupili Škrubejevi in si postavili hišo. Ati in mama sta zelo veliko vložila v to hišo. In tudi za Črno je ta hiša pozneje veliko dala. Pozidala se je zemlja za potrebe celotnega kraja. Pred vojno so redili po dve ali tri krave in prašiče, po vojni je bila ena krava pa trije, štirje prašiči. Ko sva z možem prevzela, sva redila po dva bika, štiri prašiče in dve kozi. Seveda sva oba hodila tudi v službo. To je bilo trpljenje. Leta 1995 sva živino opustila in hlev je od takrat prazen.
Starejši se še spomnimo Srebretovega Jozija in še danes vemo, kako je rad koga 'nahecal' in ob tem užival. Sodil je v podobo naše vasi; rad je stal med svojo in sosedovo hišo, gledal gor in dol po cesti in čakal na primerno 'žrtev'. Vedno je bil pokrit s črnim klobukom, izpod katerega so hudomušno gledale črne oči. Nekaj njegovih duhovitih: Pride eden mimo, Jozi gleda na tla, gleda in gleda… Pa pravi tisti: "Ja, Jozi, kaj pa tako iščeš?" "Ah, kuglco sem zgubil, kuglco!" "Kakšna pa je bila?" "Bolj majhna, drobna." "Ti jo bom pa pomagal poiskati." Zdaj sta oba buljila v tla in iskala kuglco… Čez čas pa pravi Jozi: "Ti, a veš kaj, ne matrajma se, bom pa drugo naredil." In je vtaknil prst v nos in nekaj podrezal po njem…
Na vasi so se moški pogovarjali, kako so koj suhi čvešplni zdravi, pa kako je dober čvešplnov kompot, pa knedlni …Jozi pa pravi: "Jaz imam pa dosti suhih čvešplnov. Če jih kdo hoče, mu jih bom pa dal." Pa res pride eden: "Joza, a mi boš dal danes suhe čvešplne, bi si kompot skuhal, ga imam zelo rad." Jozi pa pravi: "Ja, veš kaj, kar na pongrad (sadovnjak) greva…," Pa majhno žago mu je ponudil: "Zdaj si pa kar odreži, kolikor hočeš, saj vidiš, koliko je suhih čvešplnov!"
Bilo je dopoldan, ko je Jozi nekomu z žalostnim glasom povedal: "Ali že veste? Policaj Lekš je zaspal. Včeraj zvečer je bilo, okoli pol desetih." (Policaj Lekš je bil v svojem času zelo priljubljen črnjanski policaj in je potem tudi v pokoju živel tukaj in sicer v hiši nasproti Srebretove.) "Res? Kdaj bo le pogreb? A bo to občina zrihtala? O, ti ubogi Lekši! "A, saj ne bo pogreba; danes zjutraj se je pa Lekš zbudil…"
- zapisala: Marta Repanšek
Viri:
- Janez Mrdavšič, Krajevna in domača imena v Črni na Koroškem in njeni širši okolici, Ravne na Koroškem, 1988
- Marija Makarovič, Črna in Črnjani, Krajevna skupnost Črna na Koroškem, 1986
