Oglej
Oglej
Avtor: Marjan Pungartnik
MODROBELA POSLIKAVA NA PORCELANU
Deček in jaz. Stojiva na robu sveta.
Onstran se v meglo pretaplja daljava.
V praznini lebdi pred nama modro očrtan prostor.
Kakor prst brodi po daljnih gorah pogled.
Vse v krajini je še nedotaknjeno.
Nedolžna dežela je čakala name, da jo uzrem.
Moje roke v njej slikajo nemir, selitve,
ko ga zaliva z gluhoto, hladen, prostran.
ŽALOSTINKA ZA LOKOMOTIVO NA POMLADNI POSTAJI
v znojnih pazduhah lesa cvetijo češnje
iz tkanja se utrujeno širi njihova svetloba
vonj. vodne rane, obrasle z gnojnimi kalužnicami
smeh iz kanalov: z belimi zobmi se voda
iz višjih v nižje zliva
sivkasto obzorje sije skoz gradnjo dreves
kdo jih je gradil? voda, sonce, vlažni veter
kmetica nosi v košu travo. z njo ne nasiti nikogar
samo lačen spomin hlasta po njej
na njivi kamenje pošepetava bosim nogam
bršljanova trta obrašča drobovje lokomotive
v teh deževnih dneh se je razbohotila
na lužah se svetita oljna mavrica in vesela rja
stroj spi. sanja razpadanje
M. C. ESCHER: RELATIVNOST
strašno malo stvarnosti za človeka
na prazni površini lošča
vrata kamor je hotel stopiti
pripadajo drugi težnosti
in vino na pladnju
je nedosegljivo žolto v čašah
razgovor ljudi v zlati vrtni senci
gibi ustnic in šelest dvignjene roke
(ženske ki je mati in ni bila in ne)
poti po katerih prihaja do sebe
vodijo navznoter in navzven hkrati
z njih pada navpik v nebo pridušen šepet
vonj kruha razgovor telesa s kapljico medu
na tkanju popoldanskega vrta
rastje v senci oboka velikanski cvetovi tišine
pred njim so vrata v katera pada
tla so za spomin nebo in stene čas
ljudje tla nikoli ni sam
kako malo je njegove stvarnosti
sonce mu sije v usta in drevo raste v njegovo senco
roke ki jih je nekoč ljubil
se drže druge ograje
in okna od koder spomin še vidi
sončnice nebo poti
ravno preveč urejeno polje
gledajo v notranjost
strašno malo stvarnosti za človeka
ki sedi na robu svojega sveta
groza ga je padca vase
tudi on je samo rob
nekega drugega znanega sveta
DVORANA GLADU IN ŽEJE
samo sanje se iz toplega sončnega risa vijejo
gola obzornica beži čez gladko tvar kamna
odpiram vrata in ritem seskov preveva zrak
ves zlomljen si videti, oče, skozenj
je v plamenu mleka nekaj tvoje bližine
v vsakem trepetu ognja nekaj izgubljene bližine
prazen prsni koš, da se vanj skobaca srce
kot v zibko in vlažno oko vesolja nad poletnimi hribi
toploto zlitja piješ iz dremeža, vidim te
z žejnimi usti hlastaš kakor slepec za glasom
samo sanje: mačka v sončnem risu, pradejstvo
drevo iz pradejstva rastoče, roka-sen
ČLOVEK ZA ČLOVEKOM GRE
Človek za človekom gre. Zgori v kremen.
Niti pepel ne ostane na njegovi sledi.
Veter še dim razžene in mu da svobodo -
bil je človek, zdaj je kristal v studencu.
To je vse bogastvo za velikim letom.
Pa še v drobcu snovi skrit trepeta nemiren.
Poti kaže in jih v omotico zagrinja,
kresnica na dlani mračnega izvira.
A tesnoba strohni okrog kremenčeve solze.
Orlovska krila zaplahutajo in ostro oko
prebira po tihi žalosti kakor po zrnju.
Eden je in mnogi, v noč razsuto biserje.
Ena je podoba njegova in mnoga bitja v njej,
eno je nebo, v katerega brez krika pada.
SVET JE VELIK
Svet je velik in prazničen, ko grem k tebi, mama.
Vame se vrača nekdanje svečano dojemanje vsega.
Planina nad tvojo nesrečo je nedotakljivo mogočna,
kakor da se s pomladjo tudi njen obraz nanovo zaseje.
Daljna si, bleda, neznatna kakor glas drumelce,
negibna guba kamenja, ki na obrazu planine prhni,
tako sprijaznjena, da te celo preplavlja smehljaj,
obledela nošnja ajdove njive, ko se poletje izteka.
Na koncu dolge poti me pričakuješ v svojem zavetju,
med hribi se molče skrivaš, drobni plamen doma,
ki iz mojih prsi kakor iz nožnice potegne meč.
Spominjam se najinih prazničnih dni sredi avgusta.
Od doma sem odhajal zgodaj in se pozno sam vračal,
naskrivaj sem k hiši prinesel svet in se v sanjah
z njim pogostil.
NEGIBNOST
Kako težko sem se danes iztrgal iz negibnosti,
kako krhek se mi zdaj zdi ves svet naokrog,
kakor iz ivja stkan, razpadajoč, breztežen,
z zabrisanimi barvami, ker se je mleko brezvoljnosti
razlilo čeznje. Kakor makosev lebdim nad krajino.
Na njej se moj čut za razpadanje sladko napaja.
In je plašna živina — od jasli dviguje glavo:
prisluškuje rekam, petju zimskih meglic prisluškuje.
Z negibno točko v prsih sem na svod neba pribit.
Je to srce, da je od njega na vse strani pot enaka?
In potrebujem sunek, da me iz mirovanja zbudim
in se svobodno ustavljam, kjerkoli me najde težnost?
Misel je ivje. Še svetloba jo v mlečne kosme trga,
ker je danost, iz grobe roke prapočetka razsuta.
SLED
Čez rosni travnik pelje biserasta pot.
Pijan voznik krilatega koleslja
je v pozni noči konje v javorje privezal
in v temo skozi rožljajoče cvetje lošenca odšel.
Ni se še za njim zravnala gaz.
Ni se med leske skril. Tam je, neviden.
V svetlobi jutranji se list na pajčevini suče.
Rumeni sončni jezik liže rosno brazdo v travi.
Na robu travnika leži na mahu palica pozabljena.
Koleslja ni več v javorju.
Med drevjem še voznikov klic visi kot krpa.
Vse bolj bedi, kakor papirna roža v travi.
KRIŽARJENJE NA JADRANU*
Sredi opoldanske pripeke sanjam na ladijski palubi,
kako se iz množice ljudi razlije bolečina za teboj.
Predirna kakor nikoli poprej iz globine splava,
kjer je pozabljena krožila. Za nekaj trenutkov
ji prisluškujem kakor sirenam z morskega dna.
Razlivam se, za mrčavo obzorje žalosti širok.
Iz temačne krajine me naenkrat preženejo mornarji,
ko še trepetajo nestvarne podobe iz sanjskih tvari.
Kličejo me: Gledat grem motno, nemirno ploskev morja.
Ljudje zbujeno zavpijejo, kakor na prikazni.
Črni bliski delfinov se blizu ladje prikažejo.
Ogleni so kakor ogenj podzemlja, ogenj globin.
Znova otroško podobo mitičnih bitij uzrem,
znamenja nedeljivega sveta, ki se vase vrača.
KOROŠKA
Opiti kmet se z vozom vrača v hribe.
Zaspal je. Dež mu blago zmiva roke
in on se v sanjah vajeti oklepa.
Iz mlina gre. Še mu sledijo stope,
ko voz čez kamne tavajoče stoka.
Iz vreče pa se moka tenko usipa.
Megla vse vdano vase skriva, le vonj
po konjskem znoju cesto zaznamuje.
Po sledi, ki jo voz za sabo pušča,
omamljen grem. Zadah ržene moke
in konjski znoj me vodita v neznano.
Kot jok v meglenem jutru se razliva
po blatnih klancih sončna moka.
Razpada svet in dež spira to rano.
* * *
Kako se vračam domov pred zaklenjena vrata.
Kako se vračam domov. Potrkam in ne odprejo mi.
Prag leseni se mi ponudi, da si na njem odpočijem
in se v puščo okrog sebe zazrem: Ah, polje nerodno!
Osat in lapuh ga preraščata. Vračam se do otroških dni.
Odgrinjam preprost in omamen svet domišljije.
V njem se kačji pastir brez konca čudi mlakam.
Verjamem, da je gospodar neogibnih premen,
pisan, ponosen, kovinski. Zdaj se vračam ponj.
Pred vrati doma se vse ljubezni kakor sneg stalijo.
Neomadeževan sem. Za roko me vodi nevihtni dan,
spet samo divjo svobodo brez konca poznam.
* * *
Po prečuti noči se samoten vračam domov.
V veži naše ostarele hiše pljuska morje.
Od stene do stene se mreži
nad smradom kuhinjskih odpadkov
morje, kjer se med pepelnatimi koralami
leno obrana ribja okostja vijejo
in v izpraznjenih steklenicah odložena
sporočila čakajo, da jih smetar pobere,
da skozi sikajoči nemir dneva splavajo
po reki minevanja. Rojena v minuli noči,
ko se je naskrivaj izpolnilo bitje pesmi.
Kakor obupanec, ki na zapuščenem obrežju
iz gub oblakov sestavlja koledar
in se mu čas ne izide. Meseci brez konca
odtekajo, dnevi se pijano opotekajo
čez vodno gladino, ribe napadalke,
in za vsem se v veži neslišna pena valov
razliva.
* * *
Visoko v Andih ob mrtvem mladiču
lama stoji in odganja roparske ptice,
kondorje z belo ovratnico, skobce, orle.
Njene neme oči zrejo čez zeleno-modro planino.
Svet se razletava kakor granatno jabolko,
spred nog zdrsne kakor plaz v dolino
in za njim nič ne ostane. Ostane nič.
In je samo droben ptič, v praznino ujet,
kamorkoli zleti, je še vedno neskončnost
na vse strani. Razkopan lamin mladič
žari na začetku sveta. V ledenem vetru,
v brezkončnem, mirnem jezeru brez obal
plava mrtvo, drobno bitje, zgubljeno v vesolju.
Nad njim kakor zlomljeno mlinsko kolo s prikloni
lama izziva nebo.
HVALNICA SVOBODI
Veliki dnevi negibnosti, spanja,
veliki dnevi lebdenja v mraku,
veliki dnevi praznote, svečanega molka,
veliki dnevi slepote in gluhosti.
Doji, me, kamenje, s hladnimi seski,
pokrivaj me, leščevje, pred nebom,
zasuj me, nebo, s pšenom in slano,
doji me, megla, z zaslepljujočim mlekom!
Vrt z rožami, ki okamnijo človeka,
hiša s pragovi, ki obglodajo stopala,
podoba z barvami, ki obžgejo oči,
roka z darovi, ki zaklenejo vsa vrata
za seboj.
AKACIJE
Akacije cvetijo v ruševinah.
Kot bledi plamen hladen mir obliva
ožgano kamenje. Kjer je nekdaj
ognjišče nežno tlelo z jedkim dimom,
kot roka, ki razsipa belo cvetje,
raste drevo. Kako sega do srca
nemoč, da si zid odstre z obraza
tenčico listja, slak, vitice robide.
Sam ne vem, zakaj v zatišju stene
te zdavnaj mrtve hiše vonj akacij
budi podobo postelje iz otroštva,
razgrnjene kot beli grob, v katerem
se je ves svet razlil v pernato peno
in se ob svitu kot domači maček
pred mojo posteljo pomirjen zvil.
POPOLDNE V PRAGI
Kupujem astre, rožnate astre pod rožnatim nebom.
Nosim jih čez trge, kjer se omet s pročelij kruši
in sinje oči preteklosti strmijo spod njega v poševno sonce.
Ah, astre se v popoldanski otožnosti valjajo
in moravsko žolto vino, ki ga pijem v vinotoču,
se valja z njimi - kakor pes se gospodarju dobrika.
In okna me s sončnimi iskrami gledajo, nazdravim jim.
Pročelja se mi, znancu, nasmihajo, nazdravim jim.
Ljudje izginejo. Vse so jih stvari čarobno vase skrile.
Popoldne v Pragi. Astre se usipajo na strehe,
za njimi se mrak usipa in za mrakom se jokanje sirene
čez Vltavo razliva, dokler ga mesto kot otroka ne utiša.
Nazdravljam širini Vltave in smehu, ki se od reke
v hipni tišini dvigne. Voda se tako široko in radostno smeji,
da hočem miren na njenem dnu ležati, kakor v sanjah,
in gledati race, kako v klinih nebo preletavajo,
oblake, kako v višavah runo razpredajo,
počrnele mostove, ki v negibnosti ječijo, z dna iz sanj gledati.
Nazdravljam vodi in astram, ki ležijo pred mano.
Zaustavljam uro, da vse okrog mene v negibnosti zamre,
le kresnice iz vina zletavajo, kasne jesenske kresnice.
CVETI ASPARAGUS
Asparagus cveti. Nevesta gre od hiše.
Rosna trava ji belo obleko objeda,
ko stopa s hriba, kakor belinček.
Bleda ima od slovesnosti izjokane oči.
Spodaj jo ob potoku čaka koleselj.
Zlat jesenov les se na soncu smeji.
Konj nemirno iz grive cvetje otresa.
Otrok skoz okno doma gleda. Še dihati se boji,
da se vse ne utrne, kakor da je privid.
Nevesta ima deževne gladke lase.
Čez čelo se ji asparagusov cvet plete.
Voščen. Tak, da te srce zaboli od lepote.
Konji zdirjajo z opitimi svati po cesti,
koleselj mehko ječi, nevesta joka.
Gor na oknu slap drobnega cvetja
voščeno diši. V opuščenem domu prsti
spomin na venec iz voska gnetejo
in otrok iz vsega v hiši strmi.
OGLEJ
O glej žalostni čas in dremež bližnjega morja,
oglej se v mračni vodi, ki te pelje naprej
v Oglej, obmolkli, v tihem zavetrju Sredozemlja.
O glej roko, ki jeklene prste neba nad njim lomi,
oglej se v zrcalu neba, pohleven in topel dež.
Oglej, leno srce iz težkega mulja misli sesa,
oglene jih v vse kotičke dneva brizga,
da jih dež spira, brezmiselno, brezvoljno.
Oglej, v molku utopljen, s podnetjo poletne samote.
Oglej si skriti obraz, ki se utrujen in lačen
v šumenju jagnedov razkriva, kako se blago
vseh vonjev iz zemlje, zraka, bivališč dotika.
Oglej, v svečanih glasovih bazilike,
po kamnitih cvetovih grobov, po obraslih kanalih
še frfotajo opuščene besede, še je tam njihov dom.
Z ogljem na zrak zapisano besedilo bitja.
Z ognjem na kamen zapisano besedilo bitja.
S krvjo na vodo zapisano besedilo bitja.
Z dihom na sonce napisano besedilo bitja.
S prstom na ogenj zapisano besedilo bitja.
Oglej, kovnica časa, česa kovnica, o glej!
NAGROBNI NAPIS V OGLEJU
Tvoje hladno a izpolnjujoče oko, oče,
vidi bitke, ki smo jih dobili, in vse tiste,
ki jih ne bomo, v minulih in prihodnjih vojnah
na svoji dlani. Tvoje oko je kakor otroško popevanje
v prostranem polju, dež in veter ga zabrisujeta,
akacije ga belijo in ga ovešajo s prazničnim vonjem.
Dotik tvojih rok, oče, glasbo v nebo trosi.
Slišim jo samo jaz, naključni, samotni potnik
čez tvoje polje, enak tvoji vodi, rastju, kamenju,
minljivemu tkanju mostov in bivališč.
MALIK V OGLEJSKI CERKVI
Gol in leden se bliskaš iz temnega kota.
Odpiram ti obraz, da se po prostrani ladji
razsujejo barve, glasba, razsehla okostja.
Zunaj je poletje. Negibno stojiva vsaksebi.
Zdaj si z odprtimi vratci obraza brezbrižen, nem.
Zadnji lesket glasov pronica v mozaike na tleh.
Obnemel si. Samo za trenutek sva se zmenila
drug za drugega, brata v molku, oglejska stebra.
OGLEJ, ČAS, POZABLJENJE
Še verjamem, da je svet le tvoja pest,
muhasti mojster. Pijan si jo nekoč
pustil zemlji v dar in pozabil nanjo.
A le rušo odkopljem in že spod nje
zažari tvoje bitje — marmorni panj.
Iz njega tvoje razklano lice zre.
Sedem na tvoja hladna kolena,
obraz zagrnem z oblaki in jokam.
Moj jok je stara poganska molitev,
ki ti je draga in ji prisluhneš.
Svoje davno pozabljene pesti se spomniš
in se je z mislijo nežno dotakneš.
Lan zablisne s polja kakor dlan neba,
v zvoniku golob kembelj obletava,
da zvon od prhutanja kril zaječi.
Viri:
