Ljuba Prenner

Iz Koropedija
  • Ime in priimek: Ljuba Prenner, pisateljica, odvetnica
  • Rojstvo: 19. junij 1906, Prevalje

{{{1}}}


"Mene zanima predvsem človek; človek v vsem svojem dejanju in nehanju. Ker verujem v človeka, verujem tudi v življenje, to se pravi, da imam pozitivno stališče do življenja, dasi ne živim v iluzijah in se zavedam, da je življenje v celoti dobro in zlo, uživanje in trpljenje, toda človek se mora izkopati iz najhujšega. Prepričana pa sem, da se na svetu žal največ zgodi iz strahu, ki ga ima človek pred človekom. Zato je posmrtna slava tako poceni, zato velja, da se mora o umrlih govoriti samo dobro," je izjavila samosvoja in neobičajna ženska, ki si je to upala priznati jasno in glasno, pisateljica in odvetnica, predana svojemu delu in poslanstvu.


Ljuba Prenner

Ljuba Prenner se je rodila l. 1906 pri Fari pri Prevaljah očetu Jožefu Prennerju in Mariji Čerče kot prvorojeni otrok. Ljuba, kakor se je sama poimenovala v šolskih letih, je bila krščena kot Amalija Marija. Tega imena niso uporabljali. Klicali so jo Mala, Malči, pa tudi Puba. Ljuba, je namreč že zelo zgodaj odkrila, da ji pristoji moška obleka in "moški" način življenja. Oblačila se je po fantovsko in se igrala fantovske igre. Tak slog je živela tudi pozneje v življenju. Ljubila je ženske in se zaljubljala vanje. Za opravljivce se ni zmenila: "Kdor za mojih hrbtom govori, se z mojo ritjo pogovarja," je bila kratka.

(Manj znan podatek je tudi, da je bila Ljuba stara teta (od babice sestra) agropopovke Barbare Šerbec - Šerbi. Op. Ur.)

Rasla je v kulturno mešanem okolju. Oče, ki je bil iz Kočevja, je slabo govoril slovensko, mati, ki je bila iz povsem slovenskega dela Štajerske, ni znala nemško. Bistroumno, zgovorno dekletce pa je odlično obvladalo oboje. Kasneje je opravljala tudi poklic sodnega tolmača za nemščino. Leta 1910 se je družina preselila v Ruše, kjer je Ljuba končala prva dva razreda ljudske šole. Kasneje so se 1914 preselili v Slovenj Gradec. Tukajšnje malomeščansko okolje je pozneje vplivalo na njena literarna dela, čeprav je medtem bila precej odmaknjena od samega literarnega dogajanja.

Brala je tako zelo rada, da ji je krava na paši lahko požrla tudi kapo ali nogavico. Ljubezen do knjig ni minila niti v dijaških niti v študentskih letih in tudi kasneje ne. Brala je vse, kar ji je prišlo pod roke. Tako z učenjem ni imela težav.

Leta 1919, ko so že slovenizirali šole, se je vpisala v ptujsko gimnazijo, kjer jo je za slovenski jezik navdušil Anton Sovre. To je bil predvsem svet moških. Ob 76 vpisanih fantih, je bilo le osem deklet. V takem okolju se je Ljuba dobro počutila in končala še drugi in tretji razred gimnazije. Četrti razred je zaradi revščine morala končati v Celju, ki je bil bližje domu. Zaposlila se je kot odvetniška uradnica, kar pa Ljubi ni bilo pisano na kožo, zanjo je bilo to delo preveč enolično. Spoznala je, da potrebuje za delo, ki bi jo osrečevalo, višjo izobrazbo in dozorela je želja postati odvetnica.

Z nekaj prihranki in pomoči se je odpravila v Beograd, kjer je v 1. ženski gimnaziji končala peti in šesti razred. Življenje v Beogradu je bilo drago in 500 din je kmalu pošlo. A Ljuba je bila odločena in se ni pustila. Zaposlila se je kot bolniška strežnica in študirala, ko je imela čas. Njena profesorica je bila srbska pesnica Desanka Maksimović.

Leta 1929 se je vrnila v Ljubljano, odločena da bo maturirala doma. Višjo gimnazijo je končala z zasebnimi izpiti in se naslednje leto prijavila na redni maturitetni rok, ki ga je seveda uspešno opravila.

Jeseni se je vpisala na Pravno fakulteto v Ljubljani ali takrat Juridično fakulteto Univerze Kralja Aleksandra I. v Ljubljani. Študijska leta je zaradi pomanjkanja morala večkrat prekiniti, a je vedno našla pot. Prav tako so se ji podaljšala za dve leti zaradi “aviatičnih vaj“, kakor jih je sama poimenovala. Ljuba je namreč na izpitu prvič skoraj vedno padla in ponovno je lahko opravljala izpit šele čez pol leta. Navkljub vsem oviram je leta 1936 diplomirala.

Ljuba kot odvetnica in politična osebnost

Ljuba Prenner

Za nekaj časa se je preselila domov v Slovenj Gradec, kjer je opravljala sodno prakso in odvetniško pripravništvo. Vendar je bila v tem okolju odmaknjena od gledališke in literarne družbe in se je spomladi 1939 preselila v Ljubljano, kjer je nadaljevala odvetniško pripravništvo pri Antonu Mojzerju.

Ob koncu leta je izšla njena kriminalka Neznani storilec, ki je njeno najpomembnejše delo in je pomenilo vstopnico v Društvo slovenskih književnikov. Ljuba je bila vanj sprejeta 20. decembra 1939. Povod za Neznanega storilca je bila stava, da ne zna noben Slovenec napisati kriminalke. Ljuba je stavo sprejela in jo spisala v treh mesecih. Delo je postalo prva uspešnica in so ga takoj razprodali.

Samosvoja kot je bila, ni bila ne pristaš političnega katolicizma niti komunizma. Vero je čutila kot nekaj osebnega in ne kot pripadnost organizaciji Rimokatoliške cerkve. Tako je lahko tudi do njih obdržala kritičen odnos, ko je bilo to potrebno.

Simpatizirala pa je z idejami, ki so obljubljale boljšo in enakopravnejšo prihodnost. Sprva je to videla v komunizmu, ki pa jo je dolgoročno razočaral. Sama je zase dejala, da je demokrat po mišljenju in socilist po dejanjih. Ljudi ni ocenjevala po njihovi politični pripadnosti, ampak po tem, koliko so bili pripravljeni pomagati drugim.

V začetku leta 1941 se je zaposlila kot odvetniška pripravnica pri dr. Milanu Lemežu, ki je bil komunist in je po okupaciji zapustil Ljubljano in odšel v partizane. Ljuba je, po nasvetu predsednika advokatske zbornice dr. Janka Žirovnika, začela pripravljati vse potrebno za ustanovitev svoje lastne samostojne odvetniške pisarne. Opravila je tri izpite, potrebne za dosego doktorata prava, kar ji je uspelo oktobra 1941. Po vseh zapletih in ovirah je Ljubi uspelo, da je bila 31. decembra 1942 vpisana v ljubljanski imenik advokatov.

Tudi med vojno je bila aktivna. Pridružila se je osvobodilnemu gibanju. Pri njej so se sestajali in srečevali in bivali najvišji organi (npr. Vito Kraigher, Edvard Kardelj). Pri njej je bila tudi javka za pošto CK ZKS. Sodelovala je tudi pri Rdeči pomoči in kasneje pri Ljudski pomoči.

Brezplačno je pomagala ljudem po kapitulaciji Italije iz taborišč z lažnimi vlogami, ki da so s kapitulacijo postale neveljavne. Čeprav je ljudem zabičala, da morajo o tem molčati, vsi niso mogli. Nekateri so se ji zahvaljevali za brate, sestre, ki so se zdravi vrnili domov. Zadeva je prišla na ušesa domobrancev, ki so jo aretirali. Pred hujšo kaznijo jo je rešil starejši dunajski advokat, ko mu je priznala, da je to počela iz ljubezni do domovine in da zato ni prejemala nobenega plačila. Kasneje je prišlo do razhajanj med vodstvom OF oz. komunistično partijo in Ljubo. Spoznala je, da cilji partije niso enaki ciljem Osvobodilne fronte. Nasprotovala je revolucionarni ideologiji, ki se ne ozira na posameznika in kjer cilj posvečuje sredstvo. Njeno ime je bilo kasneje objavljeno v Slovencu 9. januarja 1944 pod božično protikomunistično spomenico.

Leto pozneje, natančneje 6. septembra 1945, je bila udeležena pri poskusu organiziranja legalne politične opozicije.

Ob vsem tem komunistični režim ni stal križem rok. Do začetka leta 1947 so Ljubo izpisali iz Društva slovenskih književnikov. Sploh so se spotikali nad Ljubinim energičnim in temperamentnim delovanjem in obrambo obtoženih. Ljuba je obvladala različne "tehnike in prijeme", kako iz priče potegniti resnico in izgubila je le malo primerov. V času njenih sojenj so bile dvorane nabito polne. V starem sistemu je bilo sodstvo politični policiji pri preganjanju političnih nasprotnikov le pripomoček. Resna obramba in zagovarjanje obtoženega je pomenilo, da je tak branitelj zagovarjal zločin obtoženca. Kar je Ljuba po mnenju časnikarja v Slovenskem poročevalcu počela. Pritisk nanjo je bil tako hud, da se je Ljuba 28. februarja 1947 prostovoljno odrekla opravljanju svojega poklica. Dva dni zatem so jo aretirali in mesec dni so jo pridržali v ženskem preiskovalnem zaporu.

Po prihodu na svobodo se je zaposlila v Akademiji znanosti in umetnosti, kasneje v Inštitutu za slovenski jezik. Tudi tu ni bila dolgo, saj jo je UDV (Uprava za državno varnost) ponovno aretirala in jo julija 1949 poslala na prisilno delo v Ferdreng pri Kočevju, od tam pa v DKD (družbeno koristno delo) za 18 mesecev.

Po prestani kazni se je Ljuba zaposlila kot navaden pisar v odvetniški pisarni. Njen cilj je bil priti nazaj do odvetniškega poklica, kar pa je bilo vse prej kot enostavno in ji je uspelo šele leta 1954.

Upokojila se je avgusta 1975. Priznali so ji tudi leta umetniškega ustvarjanja od leta 1929, ko je objavila prvi roman. Začel se je vnovičen spopad z boleznijo. Ljuba je umrla 18. septembra 1977.

Ljuba kot pisateljica

Ljuba je bila precej ustvarjalna pisateljica – pisala je črtice, povesti, romane, med njimi že omenjeni kriminalni roman, pa tudi drame, komedijo in libreto. Bila je zelo prizadevna, vendar je veliko njenih del ohranjenih v rokopisih.

Ukvarjala se je s človekom. Njen poklic ji je omogočal, da se je srečevala z različnimi usodami in problemi ljudi, pa tudi sama je bila zelo družabna, zgovorna oseba, polna življenjske energije. Ljudi je prikazovala realistično, včasih tudi ironično.

Objavljati je začela s krajšimi spisi v časopisu Jutro (1928-1930) in reviji Ženski svet (1930). Za otroke je leta 1929 spisala prikupno zgodbo Skok, Cmok in Jokica. Istega leta je izdala tudi roman Trojica. Gre za pedagoško samoizpovedno povest iz dijaškega življenja. S honorarjem si je priskrbela inštruktorico za matematiko in naredila izpite za dokončanje gimnazije.

Sledila je povest Pohorska vigred (1931), s katero je nase opozorila Vladimirja Levstika. Mejniki ali kronika malega mesta, roman iz življenja malega mesta med letoma 1870 in 1900, je objavljala najprej v Ženski reviji od leta 1936 do 1938. Posvetila ga je materi in očetu. Leta 1936 je objavila povest o podeželskem mestecu po prvi svetovni vojni Življenje za hrbtom.

Leta 1939 je spisala svoje najpomembnejše delo z naslovom Neznani storilec. V njem je dosledno upoštevala klasično zgradbo kriminalnega romana. Uspeh ni mogel izostati. Prav tako je uspeh požela z dramo Veliki mož (prvotno Veliki sin domovine, sin je spremenila sama, domovino pa cenzura), uprizorjeno leta 1943. S tem pa je prekršila kulturni molk, kar kasneje je pomenilo enega od razlogov za izključitev iz Društva slovenskih književnikov.

Energična kot je bila, je leta 1950 v zaporu spisala enodejanko Vasovalci, ki je tam tudi doživela prvo uprizoritev.

Napisala je tudi libreto za opero Slovo od mladosti, ki je bila uprizorjena leta 1954 s številnimi ponovitvami.

Njeno zadnje objavljeno delo je komedija Gordijski vozel. Snov je dobila iz sodne prakse, obdelala pa jo je kot burleskno ogledalo razmer in časa.

Kasneje se je posvetila prozi (roman Dolga pot, Človek sem, roman Bruc, Hiša na Učaku), ki pa ni učakala ne objave ne filmskega scenarija.

Njeno življenje je bilo polno smeha in joka zaradi krivic in ovir. Klonila pa ni.

Delo

  • drame: Veliki mož (1943), Vasovalci (1945), Gordijski vozel (1967) in libreto za Švarovo opero Slovo od mladosti (1954),
  • pripovedna proza: Skok, Cmok in Jokica, Spisala tetka Metka (1929), Trojica (1929), Mejniki ali kronika malega sveta (1936-38), Neznani storilec (1939).

Glej tudi

Tu je ljubezen pokopana, Ljubin spopad s sabo in s stvarnostjo, Bruc, roman neznanega slovenskega študenta



Viri: