Kk je šoštar hudiča okuvo prneso

Iz Koropedija

To je bvo še təste mali, ko sta se buoh pa hudič za duše pipava. Bvo je čudno hodo – so lədi bol gvadovali – taj še rpice ni bvo, so je šele vejko po təstem črez lužo prvliekli. So meli səmo, če je gratavo žito, zele, repo, runklo, redku, fižov, bob, kvoce, šibrle … So se mərli tək ajntalat, da so zimo prefretali. Taj so jenerjo, februarjo pa merco prajli gvadovni miesnci – taj so že təžko čakali, da bo spet kikaj zrastvo.

Taj je žəvo tud šəti šuoštar. Ona mo je umrva, je pa sam freto pa devo. Cajti so blə təžki, se je pa vejko bart pregrešo, pa klev. Hudič si je pa vsako bart zamerko. Ko je pa že mev vejko merkov, si je pa zmislo: zaj bom pa məro jət, da mə duša ne bo ušva. Je pa prəšo h šoštarjo, pa mo reko:

»Tvoja duša je moja!«

Taj pa šuoštar:

»Lubi buoh pa divica Marija,« pa se je križo zravno.

Hudič mo je pa reko:

»Nəč venč ti ne pomaga, ti si dušo že kodavno prodav, ko sə tək ləpo klev.«

Šuoštar je uvido, da mo nəč vənč ne hasne, če modli. Bo treba pa neki pogruntat. Pred okni je bva čriešna, pa še liepe so ble gər. On je pa glih za enga nove punčke devo, je mev pa vənč lima zmiešanega – taj so lim sami dievali.

Je pomislo: to pa rajtam bo! Je hudiča mavo zamoto, spodno vejo z limo namazo, pole je pa hudičo reko:

»Viš, kake liepe čriešne – joh tək nem nuco, ko grəma! Jədi kər skoz okno, se vsədi na vejo, pa jej, dočeš dam jəs punčke fertik naredo.«

Hudič je jədo, lim se je posušo, pa ni mov dov. Pole je pa čudno proso šuoštarja, da mo pomaga.

Sta pa zbarantava, da ga bo posto še eno lieto.

Lieto je minuvo, šuoštar se je pa trošto, da bo hudič hmavo prəšo – bo treba spət neki pogruntat.

Se je pa pərprajo.

Hudič riesn pride, pa praji:

»Zaj boma pa šva!«

Šuoštar pa - da bə odgovuoro - vonta pər okni poglieda.

Hudič pa hitro:

»Če tud maš lepše čriešne ko lani – ne bom joh jədo!« Si je mislo: ne boš me okuvo pərneso.

Šoštar pa:

»Ne mislim, da bə čriešne jədo. Viš kejk sn še lani mev deva – vse sn porihto pa poprajo. Šəte še mam – so ta šlije. To nardim, pa grəma.«

Pərprajo je v bol vejkem žaklno lesiene cveke – taj so vse še z lesienam cvekam zbijali, no tək je təste punčke skop tovko. Taj pa taj je von iz žaklna vzev enih par cvekov, pa je zabijo.

Vəda je počasi švo, hudič pa nervozn! Pa bara šuoštarja:

»A pa ne bi bol hitro švo?«

»O vəda bə švo. Če bi ti pomago.«

»Pa bom!«

»Iz žakla von mi boš cveke dajo.«

Cvekov je bvo že bol mavo nət, da je məro žə nətər liezit. Taj mo pa šuoštar reče:

»Viš kək hitər nama gre!«

Hudič pa čudno gmajtn, da ga je šuoštar pohvalo.

»Samo boš məro čedno von pobrat, da joh ne bo zmenkavo!«

Hudič začne joh čedno s podna poberat. Taj šoštar – se je žə prej pərprajo – ko je hudič biv v žaklno, ga je še bol nət potisno, žakl dov zavezo – po je pa mev hudiča v žaklno!

Je pa s kladivi peračo po nəmo – mo je še an konc roga odbiv.

Hudič ga je pa proso no proso, da nekol vənč ne bo prəšo ponga.

Šuoštar ga je sposto. Vəs en zabuhu je odšvedro, kejkər so ga tace nesle.

Šuoštar je pole mev mir, liete so pa naredle svoje. Ni mov vənč tək devat, pa vsega navəlčan, si je pa namislo: šov bom po svəto, dočeš da bo konc.

Bo hodo od pavra pa do pavra, ko je včasih hodo, če bo mov, bo še še kak pučih poprajo, za jest pa žə bo.

Sobo je vzev kvadivo, v rukzok je pa dev neki fermata, kar je še mev – včasih kaj prav pride. Tək je hodo pa se preživlo.

Ko je hodo, pa tam vidi en hrib, pa rido okuvo. Zaglieda da neki migle, pa lieta. Ko bliži pride, je bvo pa vejko mvadih hudičov. Taj pa stari von poglieda pa vidi, da šuoštar gre.

Taj pa začne šrajat: »Vsə nətər – šəti je məne tək pohabo, on bi nas vse pobiv!« 

Vsə so hilali nətər – pa vrate dov tišat, tək da so kremplni skuoz pogliedali. Šuoštar pride do vrat, pa si misli: no, to bo pa ta zadne devo.

Pa začne s kvadivi kremplne dov tovčt – nazaj frlet – da niso moli vənč bək od vrat - pa so nətre pomərli.

Od təstih mali ni bvo vənč hudičov, da bi okuvo duše pobirali pa lovili!