Črna baba in povodni mož, legenda
Na Plešivcu stoji cerkev, posvečena sv. Uršuli. Cerkev obiskuje posebno v poletnem času veliko turistov in še več romarjev. Poleg cerkve je gostilna. Ko dospeš na vrh in uživaš razgled po lepi Koroški tja do Vrbskega jezera, bi se rad pokrepčal in ugasil žejo z mrzlo planinsko vodo – a vode ni nikjer, kvečjemu se dobi malo kapnice. Prav tam, kjer stoji danes cerkev, je bilo nekoč jezero, v katerem je prebival Povodni mož. Sv. Uršule tedaj še ni bilo. Sv. Uršula je namreč prišla iz Hrvatske in se naselila najprej na Poharci blizu Slovenjega Gradca. Uršuli pa na Poharci ni ugajalo, ker so pastirji preveč pokali z biči. Sklenila je, preseliti se na drugo goro.
Na sedlu pri Sv. Danijelu je bila lepa ravnica, porasla z visoko travo. V tem lepem kraju so nekega dne našli podobo sv. Uršule, kar je pomenilo, da ji naj na tem mestu sezidajo cerkev. Posestnica tega travnika pa je bila skopa žena in se je bala, da bi romarji pohodili vso lepo travo, zato ni pustila zidati cerkve. Zjutraj, ko je vstala, je bila tam, kjer bi morala stati cerkev, globoka struga.
Užaljena sv. Uršula je odšla in prišla na Plešivško planino, kjer je pokleknila na kamen in si ogledovala pokrajino. Na skali, kjer je klečala, se še danes vidijo odtiski kolen in romarji prav pridno krhajo skalnate drobce, da jih nesejo domov za spomin in zdravilo. Na Jelenovem pašniku pa se je sv. Uršuli udrla noga v skalo. Vdolbina v kamnu je ostala, vanjo še danes vtikajo romarji noge in so prepričani, da jih potem nikoli več ne bodo bolele. Marsikomu se je tudi že pripetilo, da je lahko spravil nogo v vdolbino, iz nje pa zelo težko.
Viri:
