Tu je ljubezen pokopana

Iz Koropedija

Tu je ljubezen pokopana

100-letnica rojstva dr. Ljube Prenner

Stričkova soba pri Bučineku - Uprizoritev Vasovalcev

Odkritje spominske plošče na rojstni hiši na Fari pri Prevaljah, odprtje razstave v Družbenem domu na Prevaljah, predavanje višje kustosinje Brigite Rajšter - Spevoigro Vasovalci po premieri v škofjeloškem zaporu po 56 letih ponovno odrsko obudili, odpeli in odigrali Šmiklavčani - Pri Bučineku, zadnjem domovanju odvetnice, predali namenu spominsko Stričkovo sobo - Cvet na pisateljičin grob in poklon spoštovanja - Premiera dokumentarnega filma Borisa Jurjaševiča o zaznamovani, a do konca pokončni človeški drži Ljube Prenner

Marija Čerče, hči čevljarja in viničarja iz Jarenine pri Mariboru, je Jožefu Prennerju, nezakonskemu sinu kočevske Nemke Uršule Prenner, dacarju in tudi preprodajalcu opeke in vina, 19. junija 2006 v zakonu povila hčer. Bilo je še za časa rajnke Avstro-Ogrske, zakonca pa sta kot najemnika živela v hiši Peregrina Gostenčnika na Fari pri Prevaljah (danes Polje 7). In sta dala prvorojenko v farni cerkvi Device Marije na Jezeru krstiti za Amalijo Marijo. V tem njihovem prvem domu se je čez dobro leto rodila še sestra Josipina (klicali so jo Pipsi), ki je dolgo po tem postala babica pevke Agropopa - Barbare Šerbec - Šerbi.

Prennerjevi so se leta 1910 preselili v Ruše, kjer je šestletna Malči (kasnejša Ljuba, zakaj to ime si je nadela sama, ko je začela s svojo glavo misliti, kot zapiše v svojih v rokopisu ostalih Mojih spominih) začela obiskovati osnovno šolo. Tik pred prvo vojno se je družina Prennerjevih preselila v Slovenj Gradec, po koncu vojske pa je Ljuba odvandrala najprej na Ptuj (k sorodnikom Raisteiger) in v nižjo gimnazijo, ki jo je zaključila v Celju, v Beogradu in Ljubljani (kjer je tudi maturirala) višjo gimnazijo, leta 1936 (28. septembra) pa je diplomirala na juridični fakultete Univerze kralja Aleksandra I. Doktorski naslov je pridobila jeseni 1941, ko je še vedno opravljala delo pripravnice v odvetniški pisarni dr. Milana Lemeža v Ljubljani.

In zdaj nazaj k Fari, imenu rojstnega kraja. Ljuba Prenner je od 30. junija do 3. julija 1942 pri apelacijskem sodišču v Ljubljani položila vse zahtevane izpite, kar ji je dovoljevalo samostojno opravljanje advokatskih poslov. Toda samostojne advokature ni mogla dobiti, saj ni imela domovnice v Ljubljanski pokrajini, zakaj Fara, Ljubin rojstni kraj, je bil na nemškem zasedbenem območju. In zdaj ji je prišla še kako prav njena bistrost in advokatska spretnost. Dokazala je, da se je njen oče odpovedal kočevskemu domovinstvu 1. 9. 1927 tudi v njenem imenu, česar pa ni smel storiti, saj je bila ona takrat že polnoletna, torej je dejanje, kar se nje tiče, nično. In je zahtevala novo domovnico. Tako je zadnjega decembra (silvestrovo 1942!) stopila do pristojnega uradnika Wissia, ki je nadomeščal odsotnega visokega komisarja Graciolija. Pri slednjem s svojim zahtevkom zagotovo ne bi uspela. Na Wissiovo vprašanje, če je Fara pri Kočevju, je Prennerjeva prostodušno potrdila, da to drži, da je Fara pri Kočevju. Ker je ni vprašal po njeni rojstni Fari pri Prevaljah, je lahko potrdila pač obstaja tudi Fara pri Kočevju, tako da je bil njen odgovor resničen - in pritisnil je vse potrebne pečate ter podpisal dekret, s katerim je začela leto 1943 kot samostojna odvetnica.

Še drobec zgodovinsko preverjenega vraževerja: ne le nomen est omen (lat. ime je znamenje), zgodi se tudi locus natalis est omen (lat. rojstni kraj je znamenje).

Vendar - Kočevje je tudi kraj nesrečnega imena

Ljuba Prenner je bila tako rekoč od ustanovitve naprej sodelavka Osvobodilne fronte. Njena zagnanost in delavoljnost za stvar in ljudi je seveda narekovala vstop v Komunistično partijo, kamor jo je, tako L. Prenner, dobesedno vpisala Vida Tomšič. A je Prennerjeva, ki je bila frajgajst in seveda ni mogla v vsem soglašati s partijsko ideologijo, še manj pa z njenimi metodami, po treh mesecih dosegla izbris iz vrst partijcev. Razkorak med cilji KP in OF je bil nepremostljiv - in zahteva po izbrisu iz članstva je bila dosežena že leta 1942 (!).

Račun za njeno izstop iz članstva, med partijci zagotovo razumljen kot upor, je bil izstavljen po koncu vojne - v svobodi. Prennerjeva, zvesta svojemu prepričanju in zaprisegi o službi resnici in pravici, je po vojni v marsikaterem sodnem procesu kalila vodo, ki jo je nalivala Partija na njenih montiranih procesih. Zaradi krivic in laži, ki jih je v procesu proti Tončki Vidic leta 1946 prakticiral javni tožilec Bogo Javornik in so bile med postopkom razkrite, je Prennerjeva v imenu časti kar na sodišču z njim obračunala s pestmi. Kazen je bila odvzem advokature za mesec dni.

Leta 1947 je bila izključena iz Društva slovenskih pisateljev, dokumentacija o razlogih za ta ukrep pa je izginila oz. je preprosto ni. Povod za društveni izbris naj bi bila postavitev njene komedije Veliki mož na oder ljubljanske Drame leta 1943. S tem naj bi kršila zapovedani kulturni molk in sankcije so bile jasne. Nerodno je samo to (merjeno z današnjimi očmi), da je komedija imela oster narodnopoziven naboj in da je izmed vseh v odrsko postavitev vpletenih bila kaznovana samo Prennerjeva (ne direktor gledališča, ne režiser, ne igralci...). Kepa za sprožitev plazu, imenovan obračun z L. P., je bila tako pokotaljena.

Sledile so obtožbe na račun njenega odvetniškega dela (v Slovenskem poročevalcu), češ da kot advokat brani nasprotnike komunistične doktrine in nove ljudske vladavine, obsoja metode in delovanje Uprave državne varnosti, na procesih smeši proceduro in dokazuje neverodostojnost dokazov... Vse to je pripeljalo do aretacije (1. aprila 1947), zasliševanj do 11. aprila v preiskovalnem zaporu, vmes pa so ji (31. marca) odvzeli pravico izvrševanja advokature. Ker je Prennerjeva slutila dogodke, ki so se pripravljali, je advokaturo vrnila še pred aretacijo, zakaj ni dovolila, da bi ji komunisti vzeli nekaj, česar ji niso dali.

"Dne 12. julija sem bila od UDV (Uprave državne varnosti, op. p.) aretirana in z odločbo od 22. julija 1949 poslana na prisilno delo brez odvzema svobode v Ferdreng pri Kočevju, od tam pa v DKD (družbeno koristno delo, op. p.) za 18 mesecev." (cit. L. Prenner)

Med njeno ohranjeno dokumentacijo je ostala odločba, ki jo je izdalo poverjeništvo za notranje zadeve in ji izreka 18 mesecev prevzgojnega dela, ker je "razširjala lažnive, izmišljene in alarmantne vesti ter s tem rušila mir državljanov".

Tako kot ji je Kočevje z bližnjo Faro leta 1942 omogočilo advokaturo, tako ji je Kočevje (oz. bližnji Ferdreng) sedem let kasneje postalo njena jetnišnica. Zaporniški pogoji so bili najblažje rečeno komajda znosni, za ohranjanje človeškega dostojanstva pa na meji vzdržnega. Prennerjeva se je, po pripovedovanju sojetnic, držala pokončno, v skladu s svojo naturo pa je znala biti v moralno oporo sotrpinkam.

Zadnji del svojega arestantstva je Prennerjeva prebila kot jetnica v škofjeloškem gradu. In tu je z zapornicami odigrala svojo spevoigro Vasovalci - v samozaložbi jo je izdala že leta 1945, besedilo je uglasbil Janko Gregorc, krstna uprizoritev v arestu se je zgodila 8. marca 1950. Delo je šaloigra, namenjena lahkotnemu razvedrilu, pevsko se pogosto opira na ljudsko pesem (ljudskih napevov se v igri zvrsti kar 74), njen namen pa je predvsem razvedriti občinstvo - in tega so bile zapornice še kako potrebne.

Zgodba Vasovalcev: mati Franca ima hčerki Angelco in Maričko, pri njiju pa vasujeta mladeniča Jaka, kmečki fant iz druge vasi, in Jurij, mestni podjetnež. Mati ju odganja, dekletoma pa njuno podokništvo godi, a materi ne upata oporekati. Ko pride sina Jako, ki ponoči vasuje, podnevi pa spi, iskat oče Gašper, da bi ga naklestil, se nenadejano zbliža s Franco. To je za oba fanta signal, da izprosita vsak po eno hčer.

Prenerjeva je bila z družbeno koristnega dela izpuščena na praznik dela, 1. maja 1950. Odvetniško prakso ji je bilo dovoljeno ponovno opravljati šele od leta 1954 naprej, v Društvo slovenskih pisateljev pa je bila ponovno sprejeta šele leta 1975.

V nizu spominskih praznovanj je skupina pevcev iz Šmilavža dva dni pred pisateljičinim 100. rojstnim dnevom Vasovalce ponovno igralsko in pevsko oživila: režijo je vodila Jerca Mrzel, za korektnost odpetega pa je v duhu stroke poskrbel slovenjgraški zborovodja Jože Leskovar.

Stričkova soba

Ljuba Prenner je leta 1960 spoznala Marijo Krenker, po domače Bučinico, doma iz Šmiklavža pri Slovenj Gradcu. Poznantvo je preraslo v prijateljstvo in šmiklavška domačija je vedno bolj postajala Ljubin dom.

Mimika Krenker je bila vdova s štirimi dekleti, upravljala je s posestvom in vodila gostilno. Ljubi je domačnost, prijaznost in občutek na novo vzpostavljene pripadnosti, ki ga je nadgradila s koristnim pri prilaganju svojega v pomoči potrebnim otrokom... omogočalo biti to, kar je vse življenje iskala in predvsem potrebovala ter hkrati cenila. Vse življenje se je v svoji človeški meri vzpostavljala na prav tak način. Imeti dom in biti komu drag.

Bučiničina hčerka Jerca Mrzel potrjuje, kako je imela Prennerjeva rada gostilne in gostilniško vzdušje, bila je dobrovoljen človek, poln smeha in takorekoč svečenica (slovenske ljudske) pesmi. In plesa. Prav v njihovi hiši - odtlej tudi Ljubinem domu - je nastalo kdo ve koliko prigodniških pesmi, sproščeno vzdušje pa je bilo nenapisano pravilo. Preprosto rada je imela ljudi: svobodne, pogumne, premišljujoče, polnokrvne. Od nekdaj je znala zabavati omizja, obujati spomine in odpeti hvalnico življenju.

Domači so Ljubo klicali Striček. To ime je bilo dovoljeno le njenim najbližjim, za njihovo zasebno, intimno rabo. Iz spoštovanja in v spomin so ob 100-letnici rojstva v njihovi stari, dobri, domačnosti polni gostilni predali svojemu namenu nov prostor: Stričkovo sobo - spominsko sobo dr. Ljube Prenner.

Soba, ki je hkrati gostinska in muzejska, bo ob Tisnikarjevi sobi (pri tem istem Bučineku) zagotovo priložila svoj delež pri ohranjanju spomina tudi na tisto podobo Prennerjeve, ko ni bila sredi bitk v sodnih dvoranah.

Spominske slovesnosti so se ob ponovni odrski uprizoritvi Vasovalcev in otvoritvi Stričkove sobe nadaljevale v Ljubini maniri - njeni sopotniki, pričevalci o srečanjih z njo, proučevalci njenega življenja in spoštovalci njenega advokatskega in (ali) pa literarnega dela so se po predstavi šaloigre zbrali v gostilni pri Bučineku, kjer je kdo ve kolikokrat posedela tudi Prennerjeva in se v živahnem razgovoru vračali s spomini v njeno (in njihovo) življenje in takratno podobo sveta.

In so obnovili preimenitna silvestrovanja, ko je bilo v gostilni razposajenih domačinov prepolno in še več: in se je pred polnočjo od njih poslovilo (preoblečen domačin) v cape odeto staro, odsluženo leto, in ko je odšlo, je za njim koj po polnoči vstopilo vso v belem novo leto. In so dekletce (navadno je bila to najmlajša domača hči Metka) postavili na šank, kjer je odrecitirala vsako leto znova izpod Ljubinega peresa nastalo prigodnico. Izmed mnogih ohranjenih prilagam za pokušino tisto, ki so jo pri Bučineku veseleči se slišali po polnoči, že v letu 1968.

Pozdravljeni, Šmiklavčani,

ki ste pri nas se zbrali,

in dobrodošli gostje vsi

- da bomo praznovali.

Slovo od leta starega

šmiklavška je navada,

pričakovanje novega

pa nujno zraven spada.

Prašiček sreče je simbol,

zato le na klobase

- na nje nobena reč nič bolj

kot glažek vinca paše.

Če traca vas kak star prepir,

kar hitro ga končajte,

najlepši med ljudmi je mir -

roke si brž podajte.

Življenje naše kratko je,

ne kaže ga greniti,

bolj pametno je jest in pit

in se ga veseliti.

Da zdravi bi ostali vsi

in gratala bi žvinca,

za novo leto vam želi

z družino vred - Bučinca.

Potem so na predvečer Ljubinega 100. rojstnega dneva v ta veliki gostinski sobi razdrli še kakšno šegavo. Tudi tisto o Prduhli in njenem sinu. Namreč - Prduhov Nejček ni bil najbolj jasen, že tam pri dvajsetih letih se je držal mame, ki je vandrala od hiše do hiše, tu pa tam pa je po Šmiklavžu stopil tudi sam. Postoril je kakšno delo, pa je dobil za pod zob in odžejal se je lahko.

Tako ga je nekoč samega prineslo tudi k Bučinekovi hiši, kjer je pred gostilno sedela Ljuba. In se ji je potožil, da bi kaj pojedel in popil. Pa mu je Ljuba obetala hrano, če bo nasekal nekaj drv in v štali skidal gnoj. Bil je takoj za, toda dal ji je vedeti, da bi bilo dobro najprej si s kakšno klobaso podpreti lakoto in tudi odžejati se bo treba, preden se bo lotil dela.

Pa je Ljuba dovolila, da je stopil v hišo in se najedel in si privezal dušo. Potem pa se je potegnil skozi vrata in ko je bil že na cesti in na varnem, ga je zasačila in terjala dogovorjeno:

"Nejček, kaj pa paclni pa gnoj? Če ješ, je treba tudi delat!"

"Delajo terci!" ji je zabrusil Prduhlin sin in jo ubral za nosom.

Ljuba si je menda pridušala na vse pretege, a nič ni pomagalo. Prduhovega Nejčka je takrat zaman klicala in terjala, da postori obljubljeno.

Nagelj na grob

Ljuba Prennerjeva se je upokojila leta 1975 - gotovo je bil razlog za to tudi bolezen, ki jo je vedno huje načenjala. Po dolgotrajnem in mučnem zdravljenju v slovenjgraški in ljubljanski bolnišnici je 18. septembra 1977 umrla. Pokopali so jo na pokopališču v Starem trgu pri Slovenj Gradcu, v grob njenih staršev, kakor je tudi bila njena poslednja volja.

Tisti 21. september, ko so jo pokopavali, je bila sreda. Pogrebne svečanosti se je udeležilo veliko ljudi: zbrani so bili na starotrškem pokopališču, kamor so pokojnico pripeljali iz Ljubljane. Obred je potekal slovesno, poslovilne besede je spregovoril Ferdo Fischer-Mojka.

Ko se je žalni zbor po opravljenem obredju razšel, je ostalo kamnoseku le še vklesati ločilo v napis na nagrobniku, ki ga je dala izpisati Prennerjeva v tuzemski spomin za svoje starše. In zase.

Zapisano je bilo: TU JE LJUBEZEN POKOPANA, DRAGI OČE, LJUBA MAMA.

Zdaj je moral kamnosek le še vejico postaviti med Ljuba in mama. In tako je na nagrobniku zapisano že 29 let in tako naj tudi ostane v dolg in blag spomin. Staršem, ki jih je imela neizmerno rada. In njej, ki so jo spoštovali mnogi - njeno človeško podobo in vitalizem, ki ga je premogla toliko, da se včasih še kar zdi, kot da še vedno ubira svoje stare slovenjgraške poti.

Dokumentarni film o Ljubi Prenner

Spominske slovesnosti ob 100-obletnici rojstva dr. Ljube Prenner so bile sklenjene s premierno projekcijo dokumentarnega filma režiserja Borisa Jurjaševiča v kinodvorani v Slovenj Gradcu. V njem so dobili besedo dokumenti, fotografije, sprehodi filmske kamere po prostorih in krajih, ki jih je osebno prehodila Ljuba Prenner, in pa seveda vsi tisti pričevalci o tej izjemni in hkrati nenavadni osebnosti, ki jih je našlo kamermanovo oko.

Ko se v projekcijski dvorani po koncu filma spet prižgejo luči, odhaja gledalec iz dvorane z mislijo na moškega, ujetega v žensko telo, ki jo/ga je prežemalo veselje do življenja, da se je znala veseliti do neba in čez, prepevati in uživati med razumnimi ljudmi in številnimi prijatelji, ki so jo cenili, in ki ji kljub temu, da jo je včasih zagrnila bolečina strašnega in pretresljivega joka, zdrave življenjske moči ni nikoli zmanjkalo.



Viri: