Spodnja republika

Iz Koropedija

Pripovedoval Janez Reiter, po rodu Črnjan, živi v Mežici.


SPODNJA REPUBLIKA

Pripoved moramo začeti pred drugo svetovno vojno. Položaj je bil naslednji:

Mušenik je bil z grofovsko žago izrazito usmerjen na predelavo lesa. Grof je zaposloval delavce na žagi in furmane, ki so stanovali v Mušeniku in mnogo je bilo rudarjev, ki so stanovali tudi v Mušeniku in Črni in so delali na Igerčevem in v Žerjavu. Mušenik je bil tako teritorialno zaključena enota.

Ko si se usmeril po makadamski cesti od mostu čez Mežo proti Črni, do Bognarja ni bilo hiš, ampak so se po travnikih levo in desno pasle Obistove, Geršakove in Matevževe krave. Na desni strani onkraj Meže je bilo teniško igrišče in za njim stanovanjski blok s šestimi stanovanji. To je bila edina večja stavba takrat. Sledi Bognerjeva hiša, kjer so živeli Kodruni. Oče Ivan je bil odličen kolar. Izdeloval je vse; od sank, smučk, majhnih vozičkov za prevoz hrane od trgovine domov,… do furmanskih vozov. Izdeloval je tudi vsakovrstno stavbno pohištvo in drugo. Izza Bognerjeve ride je vodila pot proti Žgajnariji. Tam pa je že bilo nekaj hiš: Anželakova, Kranjčeva, Grosova, Oprešnikova in na koncu na Reiterjevem travniku Kohlenbrantova hiša. Stari Kohenbrant je delal nagrobne spomenike in okvirje.

Od Bognerjeve ride proti Črni je bil takoj levo kompleks klobučarkinih hiš. Tu je bila doma Angela Ermenc. Izdelovala je klobuke, vse vrste pokrival in vse to je prodajala. Poleg tega je v tistih malih hiškah oddajala stanovanja. Kjer je danes Elektro Celje, je bila mala trgovinica. Tam je imel svojo ’trgovino z mešanim blagom’ Vlado Kac, ki pa je stanoval zadaj v klobučarkinih hišah. Ko je Kac umrl, se je v tisto stanovanje vselil Markovičev Miha, ki je imel sinova Miha in Pepija. Takoj poleg teh hiš je stala Rožančeva hiša. Spredaj je imela stopnišče, ker je bil stanovanjski del v nadstropju, spodaj pa je bila klet. V njej so nekdaj živeli Gregorji, oče je bil žagmošter na Rožančevi žagi. Ko so v Rudarjevem zgradili bloke, so se preselili v Rudarjevo, ker so vsi fantje delali pri Rudniku. Za Gregorji so se tu naselili Šnelerjevi in Vaukani.

Nasproti Rožančeve hiše je na desni strani ceste stala Hobelnova hiša, kjer je stala njihova elektrarna. Imenovali smo jo Škoflekova hiša, ker je Škoflek bil Hobelnov električar. V predvojni Jugoslaviji se je Črna ponašala z elektrarno in elektriko, ker je bil Hobel elektrotehnik. V elektrarni je imel veliko dinamo, ki jo je gnala voda pod jezom. Od Rožančeve hiše naprej je bil njihov skedenj, sledilo je Črešnikovo kegljišče. Za kegljiščem so Črešnikovi pod Tebrom imeli tudi zidano klet. To je bilo prav pod Tebrom, kjer je skala, na drugi strani skale pa je bila naša ledenica. (Tam je zdaj upravno poslopje gozdarskega obrata.) Potem je bila vila, v kateri je stanovala družina dr. Ramšakovih. Prvotni lastnik je bil Prislan, ki jo je tudi zgradil. Ker pa mu je posel v gostilni šel bolj slabo, je to hišo prodal Rudniku. Prislan je bil prvotni lastnik gostilne, ki jo je pozneje od vdove po Prislanu, drugič poročene Krautberger, kupil Ivan Reiter. Ta vila je bila od nekdaj namenjena zdravnikom. Ko še ni bilo bolnice, je v njej živel zdravnik, ki je imel tam tudi ordinacijo. Družina Ramšakovih, ki je živela v tej vili v času mojega otroštva, je bila številna. Dr. Adolf in dr. Marija Ramšak sta imela pet otrok, od tega štiri hčerke in sina Pavlija. Z njim sva bila sošolca v osnovni šoli in velika prijatelja. Pri njih je živela neizmerno dobra kuharica Lizika, ki so ji ti otroci pomenili vse. Njo je bilo treba vprašati, če se je smel kdo od sosednjih otrok na njihovem dvorišču igrati s Pavlijem. Sicer pa je dr. Ramšak že pred vojno imel osebni avto znamke TATRA, ki ga je uporabljal za obiske na domu oddaljenih bolnikov.

Od vile Ramšakovih gremo po levi strani naprej in sledila ji je Tómaževa hiša. Zanimivo je, da je v vsaki sobi živela družina, ki je imela le po en prostor. Uporabljali so ga za vse, za kuhinjo in za prenočišče. Vsi stanovalci so imeli eno skupno stranišče, ki je bilo zunaj. V tisti hiši od vhoda na levo so ob koncu vojne in še po njej živeli Golobi. Mož je bil coklar iz Javorja, prišli pa so iz ’Holanda’. Naravnost in desno so imeli kuhinjo in sobo Tómaževi. Tómaž pa je bil rudar. Za hišo je bil vhod v majhno sobico, kjer je živel stari Ozimic, ki je bil čevljar. Zgoraj pa je svoje čase živela šivilja in sicer sestra Golobovega Stanka, pozneje pa so tam stanovali Šahmani. On je bil rudar, Pepa pa je bila nekoliko invalidna, vendar je krtačila volno in jo predla. Za Tómaževo hišo je bila Rezarjeva hiša, kjer sta živela stara Rezarja (danes Štiftarjeva hiša). Skrbela sta za vnuka Anzija in vnukinjo Micko.

Potem je sledila velika, izredno velika in zanimiva Rožančeva hiša. To je bila tipična koroška hiša; spodnji del je bil zidan iz kamenja, zgornji del pa je bil lesen. Po vsej dolžini je imela gank. (pokrit lesen hodnik pri alpski hiši - SSKJ). Spodaj je bila do polovice hiše štala, druga polovica pa je bil stanovanjski del. V štali so imeli konje in eno kravo. Bilo je še več prostih stojišč, kamor so tudi drugi furmani postavljali svoje konje v hlev. Posebno pozimi, ko je bil dober saninec, so prihajali Šentanelci, ki so vozili les na mušeniško žago. Konje so imeli v štali pri Rožancu, stanovali pa so delno tudi pri nas, vendar le tisti, ki so bili toliko premožni gospodarji, da so si lahko najeli sobo. Sicer pa so spali v hlevu zraven Rožančevega furmana Poldija, ki je vedno spal v hlevu.

Nad štalo je bil skedenj, kjer je bila zaloga sena. Ko si spodaj prišel skozi desni vhod, je bila zadaj na koncu lope črna kuhinja, ki so jo uporabljali predvsem za predelavo mesa. Ko si šel od vhoda desno, pa si prišel v veliko ’hišo’. To je bil njihov dnevni prostor in jedilnica, v njej je bila velika zidana peč. Naprej skozi ta dnevni prostor pa je bila kuhinja. Zunaj so bile stopnice, po njih si prišel na skedenj. Iz notranje lope si lahko prišel na zgornjo lopo na nadstropju. Od tu so vodila vrata desno na skedenj, levo pa v spalnico, naravnost pa na gank, ki je s prednje in gornje strani krasil hišo. Nadstropni del zgradbe je bil lesen. Streha je bila pokrita s šiklni. Zadaj pa so imeli še svinjake. Rožanc je bil lesni trgovec, imel je svojo žago za razrez lesa. Imeli so tudi obdelovalna zemljišča in gozd v Žgajnariji. Rožanci in sosedje Rakeži so imeli skupno štirno, medtem ko so hiše z desne strani, če gremo proti Črni, že imele svoj vodovod. – Ob Črešnikovi hiši (danes Fajmutova) pa je bilo korito za napajanje konjev.

Po Rožančevi hiši sledi Rakeževa hiša, zadnja pred Javorskim potokom. To je bila tipična obrtniška hiša. Ko si stopil skozi vhod, je levo živel in delal Trbovšek Anton. Bil je čevljar. Imel je veliko sobo. V njej je bila delavnica in spalnica, vse obenem. Iz te sobe so vodila vrata v majhno shrambo za čevljarske potrebščine. V njej je bil tudi kak meter širok pult in majhen stolček. Na pomoč mu je večkrat prišel brat Lojz iz Ljubnega. Kadar ni popravljal čevljev, pa je Lojz v tistem majhnem magacinu risal ’pertpetum mobile’! Vsi so ga zafrkavali, kdaj bo ta načrt gotov in kam ga bo dal patentirat. To je bilo veliko vprašanje in to je bil vic celega spodnjega konca. Desno od glavnih vrat je živel Senožetnik. Bil je tapetnik in star komunist. Med drugo svetovno vojno je bil v izgnanstvu. Skozi njegovo delavnico si prišel v majhno kuhinjo, tam je stanovala stara Rakežna. To je bila njena kuhinja in soba vse obenem in ona je bila lastnica cele hiše. Potem si šel po hodniku do konca in zadaj je bilo za vse eno stranišče. Po zavitih stopnicah si prišel v nadstropje in je bil prvi podij in takoj desno je stanoval Kolar Janez. Bil je kovač in poročen z Angelo Mlinar. Ona je imela pri sebi še svojega brata, ki je delal pri Rudniku. Ker nista imela svojih otrok, sta posvojila enega otroka. Levo od Kolarjevih so bili Koreni. To je bila stara krojaška družina. Ko si stopil k njim, si takoj videl, da je morala to biti kar velika krojaška delavnica, ker so imeli v večji sobi dva velika krojaška pulta. Na njih so krojači krojili obleke. Pulti pa so imeli po dva velika predala, ki sta bila sicer namenjena za shranjevanje blaga. Ker pa je v tistih časih njihov krojaški poklic zamiral, so tiste predale ponoči uporabljali kot ležišča. Najstarejša je bila Korenova mati, sledila ji je najstarejša hči Katra. Mati in Katra sta gospodinjili celi družini. Katra je imela sina Maksija, z njimi je živel še brat Tonč in mlajša hči Mica, ki je bila invalidna. Mica je šivala: popravljala je hlače in druga oblačila, kaj skrajšala, prenaredila, zakrpala, … Takega dela je takrat bilo veliko, ker so porabili vsa oblačila do konca. Mica je šivala, Tonč je hodil v rudnik delat, Katra pa je prerokovala iz kart. Ko si prišel skozi prvi prostor, se pravi krojaški in spalni del, je za njim bila kuhinja. Zanimivo je bilo, da je imela ta kuhinja dve okni; eno je ’gledalo’ proti centru Črne, drugo proti Črešniku. In tam so imeli malo mizico in dva nizka stolčka. H Katri so si srečo iz kart hodile prerokovat predvsem ženke. Vsako gostjo je posadila pred okno proti Črešniku, razdelila karte in začela prerokovati. Seveda smo otroci radovedno prisluškovali z velikimi ušesi. Prerokbe pa so bile; če je bila mlada ženska, se bo tisto leto poročila; če je bil pa moški: ’ja… od vaše familije bo pa eden k vojakom šel’; če pa je bila to mladoporočena ženska, je pa napovedala otroke. Dolžina prerokovanja je bila odvisna od tega, koliko je kdo plačal. Kolikor je kdo plačal, toliko je pa povedala. Lahkoverne ženske so to kar dobro plačevale.

Od Korenovih si šel naprej po stopnicah, levo so bile stopnice ven na Teber, sredi stopnic je bil podest in po hodniku levo si prišel k Piko Tereziji in Franciju, ki je bil nem. Babica Terezija je skrbela za vnuka Francija, ki danes živi v Črnečah. Imela sta samo eno sobo, v njej štedilnik in posteljo, niti omare ni bilo v tisti sobi. Bile so le police in zavesa čez in ena majhna linica, obrnjena proti Tebru. Sonce v tisto sobo nikoli ni posijalo. Zadnje stene soba ni imela, ker je bila naslonjena na živo skalo. Živela sta od skromne pokojnine. Od Pikotovih naravnost po hodniku sta stanovala Dolinšek Anzi in Katrca. On je bil rudar, Katrca pa je bila gluhonema, malo si jo lahko razumel. Desno so bile štiri stopničke in tam sta stanovala stara Fortina. On je bil čevljar.

Za vogalom Rakeževe hiše je imel kovaško delavnico Janez Kolar. Po cele dneve so od tam odmevali udarci po kovaškem nakovalu. Bil je pravi kovaški mojster. Na ognjišču je grel železo in ga na nakovalu oblikoval. Vse nove furmanske vozove, za katere je leseni del izdelal kolar, je znal okovati. Podkoval je konje in porezal konjem zobe. Bil je tudi orodni kovač. V rovih, ki so bili izkopani v skalo pod Tebrom, je imel zalogo železa.

Trdo mimo Rakeževe hiše je vodila makadamska cesta na most čez Javorski potok v center Črne.

Če gremo pogledat nazaj po cesti na desno, je bila najprej Reiterjeva gostilna (o njej smo že pisali v Cajtngah), sledila je Tinijeva gostilna (danes Fajmutova hiša) in Črešnikova pekarna (danes poslopje pošte). Tam ni bila le pekarna, ampak je zgoraj bila tudi žandarmerijska postaja in financarji. Takrat je bila izredno ostra tržna kontrola, ki je zelo budno delovala. Recimo; nobeden gostilničar ni mogel kupiti pijače za svojo gostilno, preden ni šel z računom prvi dan nabave to prijavit financarjem. Financarji so pregledali kvaliteto pijače, ki jo je nameraval gostilničar prodajati v svojem lokalu in mu zaračunali trošarino (prometni davek). To pa ni bilo samo pri gostilničarjih, ampak je bilo enako pri trgovcih in pri ostalih obrtnikih. Vse blago je moralo biti prijavljeno, bilo je pregledano in takoj je morala biti plačana trošarina od prodaje blaga. Bil je red!

Ob Javorskem potoku je ob Črešnikovi pekarni bil njihov vrt in od vrta do Črešnikove hiše so se lahko na trati še igrali otroci. Tako je bilo vse do konca druge svetovne vojne.

Na desni strani so imele hiše že vodovod. Čez Javorski potok je iz zgornjega dela Črne bil napeljan v Črešnikovo pekarno. Jernejev Rudi, ki je bil pek, je nad kadunami za testo imel tekočo vodo iz pipe. V sami pekarni je imel celo bojler v peči in zato mrzlo in toplo vodo. Prav tako so imeli vodovod tudi v kuhinji. V Tinijevi hiši pa ni bilo tekoče vode, ampak so jo nosili s korita, ki je bilo pred njihovo hišo. Tudi pri Reiterju smo imeli v hiši vodovod in se nismo oskrbovali od zunaj. Prav tako smo imeli vodo pri kotlu, ki je bil za hišo in je bil namenjen kuhanju perila. Kotel se je kuril iz kuhinje. V kotel si enostavno iz pipe natočil vodo in smo jo zagreli. Vsakih štirinajst dni je bilo veliko posteljnine iz tujskih sob. Da ne bi perice prale v povsem mrzli vodi, so vodo greli in v tem kotlu so perilo tudi prekuhavali in tako sterilizirali. Splakovali pa so vse perilo v Meži. Zato so bile narejene ’stopnice’ v reko Mežo. Mi smo imeli svoj izhod zadaj, drugi spet svojega,…Tudi pri Ramšakovih so imeli napeljano tekočo vodo v kuhinjo, pralnico in edini so imeli tudi kopalnico.

Za našo hišo je bil čez Mežo most in tam je stala stara grofovska hiša. Spodaj so bili hlevi in kleti. Vhod je bil zadaj. Ko si šel zadaj levo, so tam stanovali Grabnerji, potem so bili naravnost Kamniki, na desno pa so bili stari Blajerji. Ko si pa šel v nadstropje, je bila na levo stran Kebrova Maksima z družino, na desno stran pa Komprejeva Zofka z družino.

Še to: otroci smo za Črešnikovo pekarno imeli svoje kopališče na sotočju Javorskega potoka in Meže. Ob neurjih je tam spodjedalo strugo, zato je bilo sotočje tako globoko, da smo z obrežne škarpe lahko skakali v tolmun. Ampak – da smo se smeli tam kopati, smo pa morali to pri peku Jernejevem Rudiju odslužiti. Takole je bilo. Rudi je dobival moko v vrečah iz jute (žaklovine), zato je bilo potrebno vso moko presejati. Zato je on na kodune (pločevinasto korito za mesenje testa) ob koncu delovnega dneva postavil sejalni stroj. To je bil velik zaboj v obliki lijaka. Spodaj je bilo pritrjeno sito, nad njim sta bili dve okrogli krtači, ki sta se vrteli v nasprotno smer. Na krtače zunaj zaboja sta bila pritrjena dva zobčenika in na enem veliko ekscentrično gonilno kolo z dolgim ročajem za prijem z obema rokama. Tisti, ki smo bili že dovolj močni, smo morali hitro vrteti to kolo, dokler je pekovski pomočnik vsipal moko v zaboj. Če bi ga zasul s celo vrečo moke, kolesa ne bi mogel zasukati. Če si pa hitro vrtel, se je moka lepo presejala. Tako so izločili vso nesnago. Druga naloga večjih fantov je bila takrat, ko je pek zamesil, natehtal testo v hlebe in štruce in jih zložil na dolge deske. Te deske s testom smo morali polagati na police in tu je potem testo vzhajalo. Ko je dovolj vzhajalo, je Rudi stopil v kanal in fantje, ki smo se ’v njegovem’ kopali, smo mu morali podajati deske s testom in to vzhajano testo je on polagal v peč. Nekoč sem po nesreči stopil v tak testeni hlebec – zamislite si, z nogo stopiti v testo, to je bila katastrofa! – pa sem hitro tisto testo okoli zasukal in ga prinesel Rudiju. Ampak, ko sem jaz to prinesel Rudiju, je on zagrabil tisto gmoto pohojenega testa – in čof – sem ga že imel nazaj na obrazu. – Rudi pa je pred tem že imel pecivo v peči in preden je ’vsadil’ kruh v peč, je to pecivo potegnil iz peči in ga dal na mrežasto polico, kjer se je hladilo. Ko smo mi svoje delo opravili, je vsakemu dal po eno žemljo. Bila pa je tako vroča, da si skakal z njo in jo komaj obdržal v rokah. Vendar je bila veliko vredna.

Zanimivo pa je bilo še nekaj. Tam, kjer je bilo avto-moto društvo, je zgoraj stanovala družina, ki je imela stranišče na štrbunk kar nad Mežo. Zato smo morali biti kopalci za pekarno nenehno na preži, ker je po vodi včasih kaj priplavalo…

Med časom druge svetovne vojne pa je nastalo neko težko, mučno vzdušje med ljudmi. Nobeden si ni upal veliko govoriti, nihče ni upal kaj komentirati, vsi so se bali. Živo se spomnim, kako je moj oče krementil, ko je Filipič prišel z rdečo kanglico pobirat denar za pomoč. Nihče si ni upal reči, da ne dá, po drugi strani pa so za hrbtom preklinjali vse dajatve, ki so jih morali dajati.

Mi smo bili slovenska družina, ki je bila na listi za izselitev. Toda rešil nas je Kohlenbrantov Pero, ki je bil 1941. leta tajnik na občini. Ni rešil samo nas, pač pa mnoge družine, ki jih je lahko skrivoma zbrisal iz tistega spiska. Zaradi tega ga je okupator odpeljal v Dachau. V izseljeništvo je bil izgnan Senožetnik, v ruskem ujetništvu je bil Šneler, v Prago je bil izseljen dr. Ramšak, v nemškem ujetništvu je bil dr. Ramšakove sestre Mare mož Đorđevič mnogi drugi so bili v partizanih. V glavnem – ne bi našteval grozot, ki so se dogajale in bi o njih lahko povedal kdo, ki jih je takrat doživljal..

Spominjam pa se leta 1945, ko ’je prišla’ osvoboditev. Skozi Črno se je en teden noč in dan valila nepretrgana kolona umikajoče se nemške vojske. Prihajala je čez Rakežev most, mimo naše hiše dol naprej…Izpred naše hiše cel teden nisem mogel čez cesto k Ramšaku ali k Rožancu na obisk. Bilo je kot nezadržna reka; voz za vozom, avto za avtomobilom, vojak za vojakom. Kar se ni moglo peljati, je bežalo… Tega ne morem dovolj opisati! Ko je bilo 9. maja objavljeno, da je vojne konec, se živo spomnim, da so doma že prej skrivoma zvečer šivali en velik kos blaga: bel, moder in rdeč. Na tisti kos blaga je Buncika šivala peterokrako zvezdo. Ko je nastopila osvoboditev, je tista ogromna zastava visela iz line na stranski steni naše hiše in se jo je videlo od Bognerjeve ride. Takrat je meni to postalo jasno. Prvi partizan, ki je prišel, je bil Kogovski Franc. Živo se ga spomnim, ker smo stali pred oglasno desko in čakali, kdo bo prišel. Na rami je nosil puškomitraljez. Nato se je ustopil pred oglasno desko, kjer je bil hitlerski znak nemški orel, močno je udaril vanj s kopitom puškomitraljeza in ga zbil, v tistem trenutku pa si je sprožil rafal med noge. Po tem sem si ga najbolj zapomnil.

Zvečer je prišla na obisk Rajšterjeva Mira. Ona je do 1943. leta pri nas stanovala, ker je bila na občini v službi, drugače pa je živela na Igerčevem. Nemci so ji zaradi partizanov prepovedali hoditi domov. Naenkrat pa sta Rajšterjeva Mira in Trbovčeva Hedvika skupaj šli v partizane. Ko je bilo konec vojne, je prišla na obisk in to je bilo neizmerno veselje.

Ko so se tile dogodki odvili, izvemo, da se vrača domov Senožetnik. Zanimivo, vsi ti ljudje so se vračali peš. Takrat je cela spodnja vas pričakala Senožetnika in – logično – takoj ko je prišel, so ga zvlekli v gostilno! Tam je moral najprej povedati najpomembnejše doživljaje, ki jih je po taki dolgi poti še sploh zmogel povedati. Njegova vrnitev je bila za vse nepopisno veselje. Potem se spomnim, da so bili naši sorodniki zaprti v Celjskem Piskru. Ker je bilo na Ljubnem v njihovih hišah še polno vojaštva, niso mogli domov. Zato so se do Prevalj pripeljali z vlakom, s Prevalj pa peš do Mežice, kamor je oče poslal Miklavca s konjem in koleseljnom, da so se ženske in otroci pripeljali, moški pa so zraven pripešačili v Črno. Med njimi so bili starši in brat Čulkove Vide in drugi sorodniki. Pri nas je bilo dovolj prostora, da so ostali nekaj dni, se naspali in odpočili. Ko so izvedeli, da je njihove domove vojska sprostila, so potem peš šli čez Smrekovec domov na Ljubno. Najbolj pa se spomnim, ko smo čakali Šnelerja. Domači so dobili telegram, da se vrača domov iz Rusije. To je bilo po daljšem času, morda po letu ali še več. Vendar je trajalo kar nekaj dni, da se je res pojavil doma. In spet ga je pričakal ’cel spodnji firkeljc’. Enako je bilo, ko se je vrnil Kohlenbrantov Péterle iz Dachava. Ko se je vrnil iz izseljeništva dr. Ramšak, smo tudi otroci iz soseske bili zelo veseli, ker je sinu Pavliju prinesel načrte za izdelavo električnega zvonca, telefonske slušalke, mikrofona in induktorja. Vse to smo v glavnem potem tudi izdelali. Ko smo tako težko pričakovali vse, se je v tem času ustvarilo povsem drugo vzdušje. Sproščeno je postalo.

V času druge svetovne vojne, so v današnjem Rudarjevem postavili štiri ’nemške’ bloke. To so bile stanovanjske hiše s po šestimi stanovanji. Po vojni pa se je takoj začela močna stanovanjska gradnja, ker je naraščala zaposlenost pri Rudniku. Najprej sta bila zgrajena dva bloka. To ni zadostilo potrebam, ki so občutno rasle. Pa so rekli, da ’zdaj bomo pa zgradili velik blok’. In je začel v Rudarjevem rasti tisti veliki blok, ki stoji s krajšo steno proti cesti. Za tisti čas je bil res nekaj posebnega, zato so mu dali ime Vatikan! Saj bi zadoščal kar za cel svet, so rekli. Ampak to ime ni zdržalo dolgo, ker ni ustrezalo državnemu režimu. Pa so rekli: "Če ni prav Vatikan, pa naj bo to naselje Moskva!" Potem smo se pa mi, naš ’frkeljc’, začeli pogovarjati: "Če so pa oni Moskva in imajo Vatikan, smo pa mi Spodnja republika!"

Dejstvo pa je, da je Črna strahovito zanimiv kraj. Namreč: pred davnimi desetletji je pogorela in je bila ob obnovi kraja izvršena strnjena gradnja, pravi ulični sistem, ki je imel zametek središča. Takega strnjenega središča drugi koroški kraji v zgornji Mežiški dolini nimajo. To pa je povzročilo, da smo se mi, Črnjani, sami ločevali po zaselkih. Pristava je bil zaselek za sebe, potem je bil firkeljc okoli Geršaka in Praha (bivša Tuš trgovina), potem je bil Center, potem okolica gasilskega doma, potem pa spodnji del, naša Spodnja Republika. Mi, otroci s spodnjega konca, se nismo nikoli hodili potepat na gornji del vasi. Jaz sem se s svojimi vrstniki spoznal šele v šoli.

Črna je bila poseben kraj s posebnimi ljudmi in s posebnim življenjem. Še vedno se ga rad spominjam.



Viri: