Medved v Črni

Iz o Koropedija

Skoči na: navigacija, iskanje

Ena izmed znamenitosti Črne je že več kot štiri desetletja nagačen medved v skalni votlini sredi vasi. Prvega so lovci uplenili v Bistri 29. novembra leta 1963. Nanj sta streljala Toni Osojnik in Jože Osojnik. Domnevajo, da je bil zanj usoden Tonijev strel. Nekaj let pozneje je bil medved nagačen in v ponos Črne postavljen na ogled. Še en medved je bil ustreljen v naših loviščih. Uplenila sta ga Filip Kordež in Janez Kumer 2. oktobra 1960. Medved je bil brez sprednje desne tace. Kdove, koliko radovednih otroških oči si je ogledalo našega medveda in se ga veselilo, kdove koliko občudovalcev je naš medved imel vsa ta desetletja! Toda leta so naredila svoje, zob časa mu ni prizanašal, medved je bil potreben zamenjave. Rečeno – storjeno, so se na Občini dogovorili z lovsko družino Bistra, da bodo uplenili medveda, ki bo zamenjal 'starega'. Medveda naj bi uplenil predsednik lovske družine Bistra, lovec Karl Markovič. Ker je imel član LD,lovec Gorazd Čarf na Hrvaškem lov v zakupu in je v tem 'paketu' imel tudi odstrel medveda, je bilo odločeno, da bo medved padel v Liki na Hrvaškem.


Lovske – tokrat resnične – iz 'prve roke', je pripovedoval predsednik lovske družine Bistra, ing. arh. Karl Markovič.

Ideja je bila, da bi tri lovske družine na prostoru občine Črna prispevale vsak po enega gamsa po 90 pik, tudi LD Mežica, cena četrtega pa bi bila dovolj za gačenje.

Odstrel ene take živali prinese okoli 870 do 900 eurov, odvisno od tega, na koliko je gams ocenjen.

Tako bi LD Koprivna dala denar za gačenje, ostala tri društva pa za plačilo odstrela medveda.

Podpisali smo pogodbo z Občino. Medved naj bi bil težak 150 do 200 kg. Sam sem županu Staknetu ponudil, da bom ustrezno uredil votlino, zato pa naj bi ga jaz uplenil. Starešine drugih družin so se s tem strinjali. – Če bi vedel, koliko me bo prišlo to streljanje, bi šel na Kočevsko, saj sem na tega medveda šel kakih 15 krat!

Potem sem začel hodit na lov v (nekoč Titovo) Korenico na Hrvaško. Vedno sem imel zraven še kakega lovca, da je bil krajši čas. Tudi Gorazd je hodil dol, saj je lovil tudi drugo divjad.

Imel pa sem neverjetno smolo; kar tri leta je vse skupaj trajalo, 11 krat sem bil v Korenici, 4 krat pa v Jezeranih, to je čez hrib, kjer vodi cesta proti Splitu. Lovski čuvaj v Korenici je bil pravi 'medvedar', ogromno je vedel o medvedih in sem se pri njem tudi ogromno naučil. Seveda, deset krat sediš skupaj na preži po šest, osem, tudi deset ur v tistem mrazu, nepremično. Na prežo greš okrog štirih, petih popoldan, ko se temni, se namestiš, sedeš, da je vse tiho in potem čakaš… Potem lahko pride kmalu, lahko sredi noči ali proti jutru, velikokrat pa sploh ne. Večkrat sva imela tako smolo, da si jo težko zamisliš. Enkrat je bil zraven Gorazd. Sedela sva v večji preži. Zraven imajo še stole, pa ležišče, da eden lahko spi, drugi dežura. Prvič sva z lovskim čuvajem sedela in čakala, Gorazd je na stolu zaspal, v tem času pa sva slišala, kako je za hrbtom počila veja. V tistem trenutku je Gorazd padel s stola, medved v dir in lova je bilo konec. Potem sva še dvakrat bila na preži, tam sem prvič videl tudi volkove, ki tudi hodijo na mrhovišče, divje prašiče in še kaj.

Lovski čuvaj je na neko mesto nasul koruzo za divje prašiče. Potem pa je ugotovil, da prav tam mimo hodijo medvedi s planine do Plitvičkih jezer, kjer ob hotelih brskajo po smetiščih in iščejo hrano.

In si je rekel, češ to bo pa nekaj za Dacota! Ob to pot je postavil novo prežo. Vanjo je postavil dva stara sedeža iz avtobusa. Prišel je še Gorazd in skupaj smo ugotovili, da sta tista sedeža preozka. Vrgli smo ju ven, kar ob prežo, in postavili klop. Bilo je februarja in okoli so bile še krpe zmrznjenega snega. Prišel je medved in je kaki dve uri hodil okoli krmišča v vedno manjših krogih. O vsem se hoče prepričati, izredno je previden in tudi zelo prebrisan. In povsem svoje poti ima. Na njih ne najdeš vejice, vse sproti počisti, zato se giblje povsem tiho. Če že poči kaka vejica, je to po nesreči ali pa je butnil ob kaj. Jaz sem ga slišal, da je stopil na sneg, kakih 200 m je bil oddaljen od mrhovišča. Pa še dvakrat ga čujem, ko je zahrskal zmrznjen sneg. Pogledam ven in vidim, da gre po najini sledi. Medved je silno radoveden. Če zavoha sled, gre po njej, da se prepriča, kaj to je. Potem je šel ven s steze, tja, kjer sva midva zavila na prežo. Lovski čuvaj je odprl vrata, da ga je videl, kako je šel k tistima dvema stoloma, tam je zavohal človeka, zarjovel kot hudič in oddirjal v gozd.

Naslednje jutro smo tista dva stola odnesli daleč proč.

Potem sem nekoč ustrelil napačnega medveda. Tja so ponoči hodili trije medvedi: dva brata mladiča, stara dve leti, ki ju je mati odstavila, in en velik medved. Ona dva sta vedno skupaj prišla na mrhovišče, oni pa je hodil sam. Tisto noč, ko se je to zgodilo, ni bilo meseca, zato pa zelo temno in si videl le silhueto. Prišel je en medved in čuvaj me je opozoril, naj se pripravim. Ko je on pogledal z nočnim daljnogledom, ni mogel ugotoviti, kako velik je medved, ker se vidi le svetloba. Tudi jaz sem videl obrise medveda, pač malo bolj temno se je videlo, ko se je premikal, sicer ga sploh ne bi videl. Na mrhovišču je nekaj vzel in šel v grmovje pet metrov proč. Od tam se je slišalo, da nekaj poka, se pravi kosti, potem je pa spet nazaj prišel. On mi pravi, naj se pripravim, jaz puško dvignem, takrat je pa medved legel na tla. Menda je imel on že vsega čez glavo. Vzel je baterijo, z njo posvetil, jaz pripravljen ... Ko je on posvetil, sem jaz videl samo nekaj srebrnega. Na koncu dlake ima medved – mi rečemo – cvet., srebrnkasto dlako. In tista odbija žarke. – Jaz sem takrat videl samo oči in tisto srebrno gmoto. V trenutku sem ustrelil. To je bilo tako hitro, da se šele potem zaveš. Potem je vse utihnilo. Je rekel on, da sem 'fuler' (zgrešil). 'Nisem 'fuler, sem mu odgovoril, "si kaj slišal, da bi bežalo po gozdu, 130 kg bi se pa moralo slišati. Tam nekje leži.' 'Ne., ampak 'falil' si!' Potem sem se šele spomnil, da je on, ko je posvetil, videl, da to ni pravi medved, da je bil mladič. Tega ni hotel priznati in je rekel, naj greva dol. Jaz sem odgovoril, da ne grem, če koza crkne! Kaj, če je samo ranjen…On je šel dol brez puške, ves korajžen. Potem sem se s puško spustil s preže še jaz. On je posvetil 'na šus' in rekel, da ni nič, da ne bova zdaj iskala, bova zjutraj, da je slaba baterija... Tam se mi je nekaj zazdelo sumljivo. Potem so me pa zafrkavali oni 'jagri', ko smo prišli skupaj.

Zjutraj smo šli pogledat, da bi videli kako in kaj je bilo ponoči, pa zbudimo ta velikega medveda. Je bežal ko hudič! Meni se je vse bolj zdelo nekako sumljivo. Nekaj jih je šlo ne mrhovišče gledat, jaz pa sem šel tja, kamor naj bi potem medved bežal. Tam je bilo vse krvavo, medveda pa nikjer. Pokličem, naj pridejo pogledat. Takrat pa že zavpije eden, da je našel medveda v grmovju. Točno so se videle velike šape; 30 m naprej je veliki medved vlekel manjšega in ga tam že začel jesti. Črevesje je že imel zunaj. Seveda sem rekel, da je ta premajhen za dogovor po pogodbi. 'Kaj naj s tem zdaj?' se je spraševal 'moj' vodnik. 'Če nimaš nič proti, ga bom vzel jaz!' 'Lahko!' – Tega medveda imam zdaj doma nagačenega v dnevni sobi.

Kako se je odvijala zgodba z juncem, pa bi morali snemati pod naslovom: Kaj je smola!

Čuvaj je imel na tistem mrhovišču junca. Ne tele, ampak junca! Dobili so ga s farme. Bil je kdo ve kolikokrat cepljen in še kaj. Dva meseca se ga ni dotaknila nobena žival, ker je čutila injekcije, zdravila... Potem je on tega junca vlekel ven z mrhovišča, češ saj se ga ne bo lotila nobena žival, pa grdo zgleda,… Midva prideva zvečer na prežo. Nisva bila gor niti eno uro, ko zaslišiva, da medved tistega junca v grmovju jé. Ne vidiš nič, samo slišiš. – Ko je ta čuvaj junca premaknil, je njegov vonj 'zrušil'. Po dveh mesecih je tudi izgubil tisto, kar je medveda prej odganjalo, zdaj se ga je pa lotil.

Seveda nisva mogla nič, medved je bil v grmovju, v temi, zaščiten pred nama. Potem sva mislila, da bo mogoče prišel na mrhovišče. Pa ga ni in ni bilo. Ko je padla megla, je rekel, da nima smisla, da čakava. In sva šla. Vsako jutro sva šla tja gledat, kaj je novega. Naslednje jutro sva šla, pa še eden nama je pomagal, da smo tistega junca z vrvmi privlekli nazaj na prvotno mrhovišče. Ga vržemo tja in gremo. Prideva spet zvečer, spet čakava nekaj časa, pa je začelo snežiti. Bilo je okoli dvanajstih ponoči. On pravi, naj greva domov, da ga danes ne bo, ker se bo medved spravil v kak brlog. Greva midva domov. Zjutraj se odpraviva pogledat – junca spet nikjer. Očitno je medved prišel po dvanajsti uri in ga odvlekel v grmovje, tam sva ga našla. Medved ga je žrl, saj je junca bilo že pol manj. Kaj pa zdaj? Pobrala sva tiste velike kosti in večje konce in nazaj z njimi, vse privezala z 'zajlami', da bo držalo.

Spet sem moral domov. Menda je medved kmalu vse potrgal in vse je šlo z njim …

Pridem naslednjič. Takrat sem zadnjič bil tam. Bila sva s Čarfovim Jakom in lovila 350 kg težkega medveda. Star, prefrigan, vojne je preživel, veliko lovcev – tudi ta se mi je nesrečno izmuznil. Zgodb je še in še. Tudi spremljevalci so bili različni; enkrat so mi dali spremljevalca, ki mu je kar naprej zvonil telefon in ga nisem mogel prepričati, naj ga ugasne. Smrdel je, smrčal, kašljal…Samo gor sem prišel, pa sem vedel, da je 'jage' konec. Enkrat je bil pa Kordež z mano. Takrat so prišli volkovi. Najprej en trop, pa drugi, potem so se udarili med seboj, da me je bilo pošteno strah. Preža je približno 3 m visoko od tal.

Na jago pa smo šli, kadar so nas oni poklicali, da medved hodi. Videli so sledi, pa da je nekaj pobral in takrat je bil medved tam. Potem ga pa lahko 14 dni ni po tistih poteh. Sem prišel dol, medveda pa ni bilo.

Potem pa je bilo 30. aprila 2004, ko je lov še zadnji dan odprt. Poklicali so en dan prej: 'Pridi, medved hodi!' Pridem dol, ampak se mi je mudilo nazaj. Naša družina ima 1. maja družinski piknik in drugo, pa se temu nisem hotel odpovedati. In grem 30. dol, zvečer na prežo; če bo kaj, bo, zjutraj se pa lahko vračam domov.

In je bilo! Sem jo ustrelil, medvedka je bila. Smo jo pobasali in so jo odpeljali. Jaz še v Jezerane šel nisem, ampak naravnost v avto, pa domov.

Medvedka je zelo lepa, tudi lepo je nagačena. Stara je bila 15 let, mislim da ima celo medaljo. Ima lep kožuh, čeprav je bila ustreljena spomladi, vendar je živela v Liki, kjer je še dolgo mrzlo. Morda je celo iz Slovenije, ta področja se držijo skupaj.

Gorazd Čarf pa je potem 'porihtal 'vse drugo.

Gorazd Čarf je imel nalogo, da uredi izvoz-uvoz medveda v Slovenijo. Pa ni bilo tako enostavno! 1. maj 2004 je bil za Slovenijo zgodovinski dan. Takrat smo postali del velike družine evropskih narodov, Slovenija je postala članica Evropske unije. Proslave govori, prireditve so zaznamovale tiste dni slovenske zgodovine.

Iz Hrvaške bi Gorazd z vsemi potrebnimi dokumenti lahko brez težav pripeljal medveda le en dan prej. Takrat pa je še živel!

Gorazd je povedal:

Mi medveda oderemo, dobimo trofejni list in vprašamo na mejo, če je to vse, kar potrebujemo za uvoz medveda v Slovenijo. Pa so nam povedali, da medveda ne moremo uvoziti v Slovenijo, ker Hrvaška še ni podpisnica nekega mednarodnega sporazuma med njo in EU, ki bi to dovoljeval. Če bi imeli medveda en dan prej, bi bilo vse v redu, 1. maja 2004 ne gre več.

Medveda smo pustili doli v hladilnici in začeli urejati papirje. Čakali smo, daje Hrvaška z EU sklenila določen mednarodni sporazum, potem smo za medveda dobili potrebni certifikat, da smo ga končno lahko prepeljali v Slovenijo. To se je vleklo dolgo, dolgo, tako da je vse skupaj res trajalo. Potem so ga morali nagačiti in v dneh okoli 10. avgusta 2006 je medved v novi votlini končno našel svoj mir.

Osebna orodja