Leški rokopis

Iz o Koropedija

Skoči na: navigacija, iskanje

Leški rokopis iz 1757-1761 zajema 77 listov, na katerih so zapisana posvetna in nabožna besedila.

Vovk svino lovi
Vovk svino lovi
Molitev
Molitev


Ob kopici nabožnih pesmi najdemo dve posvetni:


Peisom super sovrashniko na tim hudobnim svito (odlomek):

Kadar se jesik voi(s)kuie: ino se zheste sardi:
sovrashnike vkup sklizuie: dati srze vkarvavi:

Napisana je v romarski kitici (sicer značilna za nabožne pesmi), ampak v varianti s 15-zložnimi verzi in notranjo rimo:
T 8 + 7 (8 zlogov v troheju + 7 zlogov v troheju)
T 8 + 7
(Klasična romarska kitica je:
T 8
T 7
T 8
T 7)


Peissom (prva in šesta kitica)

1.
Sem vribnizi biv sam deklizhe lubiv
skus shena ragla mi jesti na da.

...
6.
B deklizhi vedeli kai pubi terpo
ponozhi sa deklizhi podni pa orio.

Je ljudska ljubezenska pesem, napisana je v alpski poskočnici (3/4 takt). V prvih dveh kiticah govori poročen moški. V tretji kitici govorita punca in fant (replike se izmenjujejo). Naprej pa govori v tretji osebi. Ta pesem je del plesa, ki se mu reče Štajriš. Pri njem so pari odplesali po en ples, na koncu pa so zapeli. Vsak par je imel svoje besedilo. Melodija ni ohranjena.


Leški rokopis je ob črnjanskem rokopisu najstarejši dokaz slovenske govorice v Mežiški dolini, pa tudi začetek književnega ustvarjanja. Hranijo ga v Univerzitetni knjižnici Maribor.


LEŠKI ROKOPIS


Viri:

Leški rokopis je poleg Črnjanskega rokopisa drugi najstarejši ohranjeni pisni dokument v slovenskem jeziku v Mežiški dolini in je primer bukovniške dejavnosti v tej dolini. Štiri v rokopisu navedene letnice pričajo, da je bil rokopis napisan med leti 1757–1761. Kje je bil najden, žal ni bilo mogoče ugotoviti. Rokopis je bil najprej last Zgodovinskega društva v Mariboru, od leta 1929 pa je shranjen v rokopisnem oddelku Univerzitetne knjižnice Maribor.

Na 50 nenatisnjenih listih nemškega solnograškega koledarja za leto 1733 je na 86 straneh popisan s slovenskim rokopisom skoraj ves nenatisnjeni del. Mnogovrstno snov, ki jo obsega Leški rokopis, lahko razdelimo v dve večji skupini. Prva obsega versko vsebino – cerkvenega značaja, druga skupina pa pestro narodopisno blago. Sklepamo lahko, da je moral biti pisec v ožji zvezi s Papeževo kmetijo na Lešah ali pa celo tam doma, saj je kmetija največkrat omenjena. Na kraj nastanka kažejo tudi navedena imena kmetij in narečje, v katerem je avtor pisal.

Zapisovalec ostaja neznan, saj v dokumentu ni njegovega podpisa, prav tako pa ni zabeležk osebnega značaja, ki bi razkrivale piščevo ime. Avtor tudi ni bil vešč latinščine, kar kažejo napake v zapisovanju latinskih besed. Moral pa je biti v tesni povezavi s cerkveno oblastjo, morda s farnim župnikom Valentinom Polleinerjem, da so mu bile dostopne cerkvene knjige, iz katerih je prepisoval molitve.

Osebna orodja