Štorije o Lukanco

Iz o Koropedija

Skoči na: navigacija, iskanje

Bvo bi prav, da rečemo kero besedo o tapravmo Lukanco, o kermo štorije sn ču neki od mojga dedija Gregorja, neki je zapisava tud Marta Repanšek v svoji bukvi koroških bajž, pa tud v Črjanskah cajtngah sn enkrat našo en članek o tətmo dedo, ko je kər neki lədi pobiv što okuvo. Moj dedi je zmern vedu povedet, da je včasih (za točn cajt nisn zihər), rajtam taj embart med vojnama, po našah pa po štajerskah koncah potiko en kər ogromn det, ko so mo prajli Lukanc. Biv je ene sorte potepuh, al pa priložnostni delavc, rajtn pa odslovljen hvapc, ko je vandro okuvo, pa fehto za šiht po pavreh, taj ko se mo je lubvo devat. Mev je pa tud eno špasno navado, da je biv kər naprej navzkriž z žandarmariji, ko je bva taj roka pravice po našah koncah. Sploh jim ni pasavo, da je det taj pa taj koga bәk sprajo, al kək naj rečem, bәk fento, hin rihto, fərderbo, da bote uredo vedli, zaka se gre ... No, še za druge, ko bol slovenske knige berete: "od časa do časa je kakšno osebo ubil." Jəs vem vsaj tri štorije, ko so do mene prəšle po ustnem izročilo, se praji iz drugih, tretjih pa rajtam tud četrtih ust. Prva gre nekot štək:

Gərta ko se gre proti Koprivni, na levem brəgo reke Meže, se je včasih rekvo pr Mokosejo, ko so meli mlin pa so žito mleli. Tam je živo moj dedi pa familija. Neki cajta hoje gərta v breh proti Bistri pa je stava pavrnija Pər Šepuvo, placo se reče Šepulija, no tam je svoj cajt bva bogata familija, səmo ji təsti cajt ni glih najbol fajn švo, ne vem zaka … Za vojske deli rajtn ... Prajli so, da majo nekli na nivah zvato zakopano. To je žə ena druga štorija ... Je pa təst cajt na təsti pavrniji avžvava ena sama babnca, Šepulka so ji prajli. No, ko je bva sama pr bajti, jo je təkaltək žə bvo strah, je pa embart tək nanesvo, da je tam okuvo skako Lukanc, ko so ga žandarji lovili, pa se je det u črešno skriv. Svda ga je Šepulka zatožva, da bi ga dobli pa da bi meva mir, səmo se je mavo zajebava. Det jəm je zbejžo, nje pa napovedo krtovo deželo ... No, po enmo cajto, ko ga je spət okuvo prnesvo, se je pa nameno staro znanko objәskat. Səmo təsti dan ni mev sreče. Ko je prəšo h bajti, je bva baba parajtvәda, če ji je švo za živləne – da si je tejko am vzeva pa mo jo je podurhava dovta po nivah, po eni z malinam zarašeni holcarski vlaki jo je kər po riti prnəsvo do Čarfove bajte. Terba je mənda šrajava, ko da ji kri spušajo, da so jo pər bajti kuma h səbi sprajli. Pa se je tək bava, da še lep cajt ni šva zad gərta, dočeš da det ni šov svoje poti naprej. No, što je bva prva štorija – lədi prajijo da je bvo kər res …

Mərn rəčt, da je vəlko štorij o Lukanco čist takih fajnih, mavo zmešanih, prajijo tud, da det ni biv čist pər səbi. No, celo da je biv mavo nor. Mənda je biv še prej u šovi sošolc tajšniga župnika črjanskiga (pokojniga Hojnika), pole se je pa našmo Lukanco zmešavo. Zato naj bi mo župnik venčbarti dajo zatočišče pa košto, ko mo je fejst pomago pər župniščo, navadno lukne na britafo kopat. Prihajo pa naj bi iz Železne Kaple, zmern pa je sobo noso tako dovgo palico, pa je maho z ne okuvo səbe, da mu ni mov ker blizo.

Je biv pa tut kundi. Je pogrunto, kək je narleži črnice naberat. So prajli, da ko so ble črnice zrele, pa ko so joh babnce naberale gəre po ləso, je det čaku kikeh skrit za goševjo. Ko so bli pa ajmri žə skor povni, se je pa det sleko dov do nahga, se po cevmo životo namazo s črnicam, pole pa vəs en podivjan skočo von iz grmovja, da so babe kər po lufto letele von iz lesa – kejkər je švo. Svəda je pole on pobrav črnice. No, ko je bva pa košna na pavrah, je pa mənda det najrajš tud kər nah kosiv. Zgoda zutra, ko so kosci vstali, taj ko rosa pade, je det sobo vzev səmo koso pa čepun – pa grəmo naši – kosit. Kədər je kikaj hudiga naredo, pa da so ga žandarji dobli, so ga vorgli u arest sred Črne in če je nanəsvo, da so ga spostli von glih, ko je bva zima, ko ni bvo glih kajga deva, pa ko ga nobedn ni vzev h səbi, ko ni mev kam jət, je pa kər sred Črne kako zrihtano, nobl, gnarno babnco u rət nabinco, pa so ga žandarji spət v arest vlekli, tək je vsaj mev kaj za jest, pa zimo je mev ke prefretat. Mənda mo je embart burno švo v aresto, ko je mev še enga sojetnika. Arest je biv glih nekih nad grabno, tək da so ble rešetke glih vonta prot vodi obərjene, pa je vonga tadrujga kər bək sprajo, razkoso pa ga skoz rešetke v grabn zmeto, tək da je vohko za dva on sam pojədo.

No pole sn pa ču še šəto štorijo, da so se ga ko vrah križa bali tud dedi. Mənda je embart pər enmo pavro u Koprivni, ko ni bvo birta doma, səmo gospodina pa hvapci, prəšo h bajti pa začno galamit. Gospodina je bva pa tud taka čudna, močna babnca, saj si vohko zamislte vejko pavərnijo, pa eno mogočno babo, ko je takoj za gruntmajstro pər bajti. No, ko se mo baba pač ni postva pa mo ni ustregva, se je je pa loto za bək sprajt. Zuna sta dva hvapca co poslušava, kək se u bajti tepeta Lukanc pa gospodina, ko se je boriva za živləne. Pa mo je bva kər en cajt gvautik, tək da je mev kər vejk deva z ne. Hvapca pa se nista upava co pomagat babnci, da jəh ne bi še vona dva bək dobva, če ne taj pa drugo bart koda. No, təsto babo je Lukanc vəda bək sprajo, dobo pər bajti en žakl pa tavəlek nož. Zbaso babnco u žakl, pa jo zvleko nekam dovta proti zajšni šovi u Koprivni, jo razkoso pa po koncah zakopo!

Takih štorij o Lukanco je še kər neki, ena praji tud, da je embart mәnda pər Dravogrado ukrado enga otroka pa ga živga u Dravo vorgo. Naj bi pa to bva edina reč, ko mo je bvo žav zano, da jo je storo. Prajijo, da je mənda kər neki lədi bək sprajo, pa gvišno je še vejko drugih tumhajtov zašpilo po celi Koroški, tud črez mejo. Kejkər sn jəs ču, pa naj bi biv edini pravi »množični morilc« što okuvo. Tejko o Lukanco. Mənda se vam ja ne bo senavo kikaj krvavga dons vəčer, pa upam da se tud məni ne bo. Što sn spiso po štorijah, ko mi jәh je že dovgo nazaj, ko sn biv še mihn smrkuc, dedi prajo.


Viri:

Osebna orodja