Pri Končniku v Topli

Iz Koropedija
Redakcija dne 21:01, 23. december 2007 od imported>Skipr
(prim) ← Starejša redakcija | prikaži trenutno redakcijo (prim) | Novejša redakcija → (prim)

V prelepi dolini Tople, prav na koncu, stoji na višini 1125 m nad morjem Končnikova domačija. Mogočna hiša in velika gospodarska poslopja so kot pripeta v slikovito strmino, ki ji ozadje dajejo obdelani travniki, temni gozdovi in nad njimi skalovje mogočne Pece. Tudi v pozno jesenskem novembrskem dnevu je veliko svetlobe. Razgled s planine se ti lahko sprehodi po nižje ležečih sosednjih kmetijah, travnikih in pašnikih in na strnjen gozd na nasprotni, senčni strani, ki mu pravijo Ósenca.

Ostrmiš nad to lepoto.

Vse je čisto in urejeno. Zaveš se občutka miru, ki ga v dolini ni.

Na tej domačiji živijo Ivan in Anica Kočnik, hči Janika in zet Luka Vrtačnik in njuna otroka: uspešna srednješolka Kristina in sin Matevž, osnovnošolec.

Pogovarjali smo se z Ivanom in Anico Kočnik, po domače s Končnikovim Anzijem in Anico. Začeli smo seveda z naselitvijo Tople in mimogrede je Anzi povedal, da 'imajo take domačije korenine do pekla!'


Takole sta nam pripovedovala.

Prvi zapisani podatki, kjer je omenjena naša domačija, so znani iz urbarjev župnije Črna iz leta 1524: "Nikla in der Toppell", 1633: "Contschnik" in "Contschnitza", leta 1762: "Domus et Hueba Contschnigg – Stephanus Contschnigg".

Hišno ime Končnik se nanaša na lego domačije. Izpeljano je iz samostalnika konec s pripono -nik. (J. Mrdavšič, Krajevna in hišna imena v Črni in njeni širši okolici, str. 37).

Sedanji priimek Končnik pa je na domačijo prinesel praded.

Dolina Tople naj bi se (po podatkih, ki jih hrani Koroška osrednja knjižnica) naseljevala v 15. stoletju in to iz graščine Sonneg iz Podjune. Oni naj bi naselili prve prebivalce v Toplo, še prej pa v Koprivno. Koprivna je bila poseljena prej, gotovo tudi z one strani, saj v tistem času skozi Črno ni bilo povezave po današnji Mežiški dolini. Glavna prometna pot je vodila iz Štajerske, čez Kramarico, Črno, Koprivno, v Železno Kaplo, Globasnico in naprej.

Veliki zvon v cerkvi sv. Jakoba ima letnico 1443. Gotovo pa so bili kraji vsaj 50 let prej naseljeni, preden so v njih postavili cerkev. Predstavljam si, da so pač 'nadrejeni' nekoga naselili, tisti si je krčil gozdno površino in si tako ustvarjal pogoje za preživetje. Tako si je širil svoje okolje in pridobival obdelovalne površine, travnike, pašnike, kar je potreboval, da je v tem okolju preživel. Po moje se je najprej v Topli naselil Končnik. Prvi si je namreč lahko pridobil toliko površin, kolikor jih je lahko obvladoval. Končnikova posest je največja tu v Topli in on si je kot prvi pridobil površine, ki še danes tvorijo zaokrožen kompleks, ki je lepo zaključen. V njem pa je tudi največ razmeroma ravnega sveta, primernega za njive. Drugi Toplani imajo na sončni strani en pas posesti iz doline do vrha Pece in na njem domačije, njive, drugi del pa prav tako iz doline na desno stran potoka v Ósenco, kjer imajo gozdove.

Prav zaradi oblike naše posesti domnevamo, da so bili Končniki v Topli prvi naseljeni, ker so si pač vzeli najbolj 'položne' in tudi takrat najbližje površine (iz smeri Koprivna). Ko so prihajali drugi, so si pač krčili gozdove za domačije po vrsti navzdol. Po tej domnevi so prišli Burjaki zadnji in so dobili, kar je še ostalo; največ imajo skalnatega sveta, najmanj 'ravnine' in 'burja' jim je pihala okoli domačije. V tistem času so po Celovški kotlini ropali Turki, zato je velika verjetnost, da so ljudje iskali odmaknjene kraje tudi zaradi varnostnih razmer. S Črno pa Topla v tistih časih ni imela pomembnejših gospodarskih povezav, zato je bila iz smeri Koprivna nekak 'žep', zanesljiv in varen. Je pa spadala v župnijo Črna in svoje pokojne so Toplani tudi pokopavali v Črni.

Gleda na to domnevo ustreza tudi hišno ime 'Končnik'; Topla je bila 'na koncu' Koprivne, ko je bila le-ta že poseljena.

Domnevamo tudi, da je bil prvi dom Končnikov višje, kjer je bolj ravno in še danes tistemu predelu rečemo Gradiše. Ime se je ohranjalo iz roda v rod, beseda pa izhaja iz besede 'gradišče', neke vrste naselbine. Tam pa je zelo vetrovno in so se pozneje naselili sem, kjer je domačija bolj v zavetju. Tako pač razmišljamo.

Kmetije v Topli so sodile v gospostvo Pliberk, Okrožje Celovec, tudi Velikovec je bil neko središče. Najprej je tu stala lesena hiša. Kjer sedimo, je bila kuhinja, ki je bila zidana. Da so pa delali oboke v kuhinjah, je zasluga cesarice Marije Terezije. Ona je izdala odlok, po katerem so morale vse hiše, ki so imele odprta ognjišča, imeti 'velban' (obokan) strop, da so bile bolje zaščitene pred ognjem.

1870 leta pa je vse pogorelo. O tem nam je pripovedovala teta Katra (Potočnikova). Hiša je imela nadvozni most in zgoraj so imeli krmo za živino. Tam je bil tudi kotel, v njem so kuhali brestovo listje za svinje. To je bil velik kotel, ki je visel nad odprtim ognjiščem. Spodaj so se pod kotlom nabirale saje, ki so tudi žarele. Ko je dekla šla po listje, da bi kotel spet napolnila, je kotel postavila na listje, pa se je vnelo. Ko se je vžgalo, se je ogenj hitro razširil, vode ni bilo in vse je pogorelo. To je bilo menda prav na dan sv. Miklavža.

Vendar so že leta 1874 zgradili to hišo, v kateri še zdaj prebivamo. Povsem na novo je bila zgrajena. Leta 1872 pa je bil postavljen hlev. Ima še prvotno napisano letnico. Kako je bilo to mogoče?

Moja prababica je bila Plešivčnikova izpod Uršlje gore. Znano je, da je bila v tistem času to daleč naokoli najbogatejša kmetija s 1390 ha velikim posestvom Zato domnevam, da je precej dote morala dobiti. V tistem času zgraditi tako velik hlev – dolg je 40, širok pa 20 m, hiša pa tudi 25 X 20 – je bilo finančno veliko breme. Gotovo je ona sem prinesla toliko denarja, da so takrat postavili vse to. Takrat so bili Plešivčniki še močni kmetje. S tem denarjem so postavili tako velika poslopja. Anica Kočnik: Zelo rada prebiram 'zgodbe', ki so se nekoč dogajale po znanih kmetijah, ki so šle za pijačo, doma pa so ostali otroci brez kruha… Koliko so ženske pretrpele ob vsem tem! To so bile take tragedije, da je bilo groza. In glavno breme so vedno nosile ženske, žrtve pa so bili otroci.

Pri Končniku ni bilo tako, da bi kdo zapravil grunt, vendar se je zgodilo tudi nekaj zelo hudega.

Plešivčniki so se na veliko ukvarjali s trgovino z lesom. Bili so prijatelji nekega tovarnarja nekje na Avstrijskem, ta jim je les odkupoval. Les so naročili tudi pri Končniku. To so bile menda ogromne količine lesa. Končniki so plačali delavce, spravilo lesa, nato pa je Plešivčnikovo propadlo. Tisti tovarnar je šel v stečaj, ker pa je Plešivčnik bil njegov porok pri banki, je bil primoran celotno premoženje prodati. Vse je šlo.

Ker so Končnikovi njim prodajali les, Plešivšniki pa ga niso mogli plačati, je skoraj 'neslo' tudi Končnikovo.

Ded pa se je poročil z Mihevovo hčerko. Ime ji je bilo Helena. Takrat je bila kmetija zelo izčrpana, a nesreča je bila še večja, ko je ded nenadoma umrl, star okoli 30 let. To je bilo okoli leta 1900. Helena je ostala sama s štirimi majhnimi otroki na tem velikem, gospodarsko povsem uničenem gruntu. Menda je kar legla v posteljo in hotela umreti. Okoli nje so dan za dnem jokali majhni otroci in po enem tednu jo je prav to spet obudilo k življenju, češ ne morem svojih otrok pustiti same. Vstala je in začela spet delati. Seveda je takrat poleg ožje družine živelo na kmetiji tudi kakih 12 poslov in za vso to veliko družino je bilo treba skrbeti.

Kmalu se je pri njih oglasil brat Mihev in ji rekel: "Helena, grunt boš morala prodati, ne boš mogla zdržati." Je pa odgovorila: "Bom, pa če bomo kamenje jedli!" In ni odprodala niti enega kvadratnega metra grunta. Vse je obdržala! Vsi so morali delati, šparati, živeli so skromno, vse otroke je gor spravila. Pozneje sta ji dva sinova padla v 2. svetovni vojni. To je bilo strašno žalostno. Eden je 14 dni pred koncem vojne prišel na dopust. Vsi so mu svetovali, naj ostane doma, saj so čutili konec vojne. Šel je in padel.

Koliko ljudi bi klonilo, ko so bili gospodarsko na tleh, ne da bi zapravljali, ampak se jim je zgodilo. Ampak oni so vztrajali, delali in počasi je šlo naprej. Kolikokrat so naš ati rekli: "Ja, spufaš se lahko hitro. Pa pravijo, da so Končniki bogati. Ampak kdor se zaveda, da je bogat, tistemu hitro odide." Tu pa je bilo vodilo delo in delo. Veliko je odvisno od gospodarja. Še spomnim se: če se je na primer pripravljalo k slabemu vremenu, so uro naprej prestavili, da je kazala 4 namesto 3 in so šli žito spravljat z njive, da ga ni zmočil dež.

Ivan Končnik Ta delavnost je šla iz roda v rod. Tudi ženili so se taki med seboj, ki so nekaj imeli. Saj so bili bogati, vendar z imetjem. Nobeden ni zapravljal, ni pil, odšel v igralnico karte 'špilat'. Vsak, se je trudil, da je tisto, kar je dobil, ohranil in lahko dal naprej.

Tudi otrokom povem (bica Anica): Smo lastniki, seveda. Ampak: nobeden nima pravice tega, kar imamo, odtujiti ali zapraviti! Vsak naj bo samo upravljalec tega premoženja, ki mu sicer pomeni preživetje. Nihče pa nima pravice reči: 'To je moje, jaz lahko s tem naredim, kar hočem!' To smo dolžni rodovom nazaj. Morda se zdaj otrokom ne zdi najbolj pametno, ko tole poslušajo. Enkrat pa nam bodo dali prav. Ivan Kočnik. Je pa še nekaj; tisti, ki je tu avtohton, ki je tukaj odrasel, se počasi, vendar trdno ukorenini in bo tu ostal. Tisti, ki pride sem, je zanj nekoliko težje. Tudi jaz sem v nekem času čutil težo tega premoženja. Že samo ime Končnik je včasih imelo negativni prizvok, kot da nisi družbeno zaželen. Vse moje življenje je tukaj. Odraščal sem tukaj, vmes so bile tudi spremembe, tu okoli so bile še frate in vse to je z menoj odraščalo, se spreminjalo. To vse je del mene, mojega življenja. Včasih sem sam podiral svoje drevje, le tako si dosegel neko ceno. Malo sem vmes počival in si ogledoval letnice na obrezanem panju (štoru), premišljeval, in po njih sklepal, kakšna leta so to bila; so bile dobre letine, je bilo vreme ugodno ali je bil prirastek manjši, kar je pomenilo za drevo neko prikrajšanost: vode, toplote, sonca. Tudi v življenju ljudi je tako. Narava nikoli ne da vsega, a vedno nekaj.

Preživetje visokogorskim kmetijam je stoletja nazaj dajala ovca. Ovca je bila tista, ki je dajala kmetu volno, usnje, hrano in denar. Iz volne so izdelovali tudi sukno (lodn), iz katerega so izdelovali zimska oblačila, seveda so jo tudi predli in pletli volnene izdelke za vso družino. Presežke volne so prodali klobučarju ali trgovcem z volno. Ko so ovco zaklali, se je meso porabilo v enem tednu, saj ni bilo hladilnikov, poleg tega pa je na kmetiji živelo po 16 in tudi več ljudi. Ovca je imela hitro reprodukcijo, bila je skromna, požrla je vse po teh skalah, pokrajina se je ohranjala, ne pa zaraščala, ker je ovca vse populila. Zanimivo je bilo, da je paša ovac šla skupaj z vegetacijo. Spustili so jih takoj, ko je spomladi malo ozelenelo, in kakor se je vegetacija spomladi prebujala proti vrhu Pece, tako se je ovca pomikala navzgor. Julija so se ovce pasle na Peci. Vsaka kmetija je imela na Peci svoj pastirski stan in pastir se je preselil na Peco. Vsak teden do julija je prignal ovce dol, tukaj so jim v hlevu dali sol, on je prespal, si 'nabasal' hrano za cel teden in v ponedeljek odgnal ovce spet na Peco. Ovce so potrebovale tri dni, da so prišle na pašo na vrh Pece. Jeseni, ko je bilo oktobra konec paše, so že na Peci odbrali ovce za prodajo od tistih, ki so jih pripeljali dol in jih čez zimo 'vhlevili'. Tiste ovce so potem odgnali naravnost v Pliberk na železniško postajo, jih vkrcali na vagon in to je menda šlo v Švico. Do Pliberka je bilo sorazmerno blizu, dobri dve uri. Gospodarji so se dogovorili za ceno, potem prešteli ovce, nobenega posebnega dela niso imeli s tem. Tako je prišlo od ovac na kmetijo še nekaj denarja.

Govedo pa je bilo na kmetiji nujno potrebno za fizično pomoč kot vprežna žival. Zaklali so ga le, če žival ni mogla več opravljati takega dela. Poznana pasma je bila 'koroški vol'. To so bile koščene, močne živali. Kmet je tega vola bolj spoštoval, kot ne vem koga. Bila sta s svojim vodičem (hlapcem ali gospodarjem) tako vajena drug drugega, tako zelo sta se poznala, da ga je vol ubogal na besedo. Vse je razumel na povelja, bolj na pogovor; kam se mora obrniti, kam mora potegniti,… Ne čudim se ljudem iz Prežihove pripovedi o volih Jirsu in Bavhu, ko je otrok jokal: 'Bavši pa kri ščije.' Vol je poginil. Tudi otroci so vedeli, da je to njihov propad, saj je šlo tudi za njihovo preživetje.

Finančno krizo na kmetijah pa je povzročila Marija Terezija. Poleg drugih ukrepov in znanih (naprednih) reform je uvedla davek od kmetije. V tistem času so se kmetije preživele s tem, kar so pridelali in od reje živali. Ko pa je bilo treba imeti denar – tistega pa ni bilo. Marsikatera manjša kmetija tega ni preživela. Takrat jo je kupil grof, lastnika postavil kot najemnika, prevzel njegove dajatve, pa še njemu dal nekaj denarja. Kmet pa je delal, dejansko kot prej. Tako je bil kot najemnik v boljšem položaju, kot če bi bil lastnik. Zgodilo se je, da so nekateri prej komaj životarili, potem pa živeli bolj mirno in varno.

Take gospodarske razmere so omogočale in pogojevale, da je grof prihajal do vse več zemljiške posesti.

Toplo je prizadelo leta 1833 prvo rudarjenje. Takrat je rudosledne pravice pridobil Kompoš in so tu bila do leta 1873 večja rudniška delovišča. Takrat so vsa zaprli, ker so drugod odkrivali bogatejšo rudo. Zato nas ni doletelo tisto, kar se je zgodilo v Podpeci. Rudnik je v svoji ekspanziji najprej svoje delavce pridobil s kmetij. Tudi žensko delovno silo. Ženske so prebirale rudo za neprimerljivo višje plačilo, kot jim ga je lahko nudil kmet. Takrat so druga za drugo opešale velike kmetije, kot so bile Najbrževo, Bricmanovo, Štoparjevo. Ko je kmet ostal brez delovne sile, je pa še on prodal posestvo Rudniku. Rudnik je s tem dosegel dvojno: pridobil je delovno silo in dobil je 'svet'. Z njim je lahko prosto razpolagal: postavljal zase potrebne objekte, za vhode v jamo ni potreboval nikakršnega dovoljenja lastnika – kar je takrat moralo biti – les so sekali za svoje potrebe kot jamski les …

Rudnik je obdržal samo tiste kmete, ki jih je potreboval zase; to je bila kmetija Mihev, Šumah. Mihev je takrat imel po 14 parov konjev, ki so vozili rudo v topilnico v Šmelc. Zanimivo je to, kar je pripovedovala Mihevova Zofka, da so njihovi konji že takrat zbolevali za zastrupitvijo s svincem. Poglavitni razlog je bil naslednji: iz 'šluhte', ki so jo odprli, se je vsula ruda in z njo prah, ki so ga konji, stoječi pred vozom, vdihavali. Potem so vozili v koloni in konji so 'šobali kište' z voza pred seboj, kjer je bil tudi svinčev prah. Znano je, da konj gre hitro, nato se ustavi in počaka, da ga pešec s svojim tempom dohiti. In vmes so glodali deske prednjega voza. Zofka je rekla, da sta vsako leto od kolike poginila po dva para konjev. Že takrat se je videlo, kako vpliva svinec na vse živo. Seveda so to leta in leta spretno prikrivali.

Les je začel svojo uporabno vrednost dobivati šele po prvi svetovni vojni, prej ni imel nobene veljave, niti vrednosti. Tu so delali novne in so podrto smreko, samo oklestili so jo in pustili. Niti toliko se jim ni splačalo, da bi jo kamor koli spravili. Morda je nekaj lesa v določenem obdobju šlo za kuhanje oglja, a to je bilo vse. Baje so od nas, tako po komadih, vozili les za jambore in to je bil smrekov les. 14 dni so ga vozili v dolino. Ta les je šel v svet pod znamko Karintija. Saj je znana ta 'jamborska cesta' proti Primorski. Le počasi je les začel dobivati ceno kot gradbeni les, 'bauholtz' so mu rekli.

Največjo vrednost je imela hrana. Denar ni predstavljal take nujnosti v materialni obliki. Hrana je bila pomembnejša. Doma so pridelovali od lanu do žita, usnja, vse. Vsako leto je na jesen prišel k hiši tkalec, je prišel čevljar, krojač in drugi obrtniki, bil na kmetiji tako dolgo, da je naredil vse, kar je družina (domači in posli) potrebovala in šel 'v štero' na drugo kmetijo.

Enkrat na leto je bil jarmak. Takrat so šli naši hlapci in dekle v Črno. To je bil zanje 'en dan življenja'. Mi smo imeli hlapca, Miha Friškovec se je pisal, ki je bil skoraj celo življenje pri nas. Je šel drugam služit, pa je spet prišel nazaj. On nam je ponavadi prinesel pečeno kostanje, ki je bilo nanizano na neki slamici in tega smo se otroci zelo veselili.. Drugače pa se je delalo. So bili kar trdi časi. Kmetije so bile samozadostne, se pravi, da so vse potrebno pridelali doma. Vendar je, na primer moralo biti žita toliko, da se je preživelo zimo in so imeli spomladi še kaj posejati. Lahko je pa sledila slaba letina in so morali imeti še za kako premostitev. Lahko pa je nastopilo pomanjkanje.

Leta 1945 je pri nas pogorela kašča, polna žita. En star moži je bil notri, si je pa kuril, pa se je vžgalo. Bilo je ponoči. En eroplan je dolgo krožil nad nami in gledal, kaj se dogaja. Njegovo brnenje nas je prebudilo – takrat pa je bilo že vse v plamenih, ničesar se ni dalo rešiti, vse je pogorelo. Toliko moke je ostalo, da je teta Katra zjutraj še skuhala žgance. Takrat je bila močna medsosedska pomoč, ki se je pri nas dosti bolj pokazala, kot bi se morda kje drugje. Vsi so nam pomagali.

Tudi narava oblikuje ljudi. Ta naš koroški konec; ti koroški pavri so taki trdi, vase zaprti, kleni, vohrski, ker so taki morali biti. Če gledaš Šentanelce, tam je nekaj povsem drugega. Je bilo mošta, kolikor hočeš. So pravili, da ko so prešali jabolka, so moštu dolivali toliko vode, da so po dolini vsi mlini obstali. Tam je nekaj povsem drugega. Če je pri nas hotel imeti črničov šnops, je moral osemnajst litrov črnic nabrati, da je skuhal en liter šnopsa. Sigurno ga je rajši na skrivaj požulil, kot da bi 'prančo' naredil, pa bi bilo tega šnopsa za en dan, pa nič več.

Pa tudi drugače; naši stari hlapci na primer; on je šel ven nekaj delat in cel dan je bil tam sam. Ni bilo žive duše, pa si je govoril sam sebi. Nam, otrokom, se je to zdelo nekam smešno, tumasto. Pa ga čisto zastopim, on je sam s seboj komuniciral in bil v družbi, čeprav sam.

Vse je bilo zelo praktično urejeno. Ko je bilo kosilo kuhano, so pozvonili z zvoncem, ki so ga vsi slišali. Kjer koli je kdo delal, je prišel h kosilu. Mi vse preveč gledamo na ta čas, kot na neko izkoriščanje in neko težko življenje poslov. V tistih danih pogojih je pač bilo tako. Pri vsaki hiši so imeli še kake orglice, za tri, štiri kmetije je gotovo bil kje kak harmonikar, marsikdaj je bilo ob večerih veselo. Ob preji in drugem delu je bilo veliko žive, ljudske folklore: pripovedovali so si pravljice, igrali, drug drugemu malo pomežikali in se veselili življenja, kljub temu, da je bil njihov vsakdan trd. Danes imamo prevelika pričakovanja in to nas bremeni. Takrat na primer niso delali nobenega pompa ne ob rojstvu ne ob smrti. To je bil naravni ciklus življenja in so ga tako jemali. V vsakem kraju je bila kaka ženska za pomoč, ko je bil tisti čas. Tudi jaz sem bil doma rojen. Burjakova se je malo bolj na to spoznala, je bila 'naša babica'. Ko je prišla sila, so jo poklicali in to je bilo. Če je preživel, je preživel, če je umrl, je umrl. Rojevali smo se doma. – Nekoč so umrle iz Koprivne pokopavali v Večno vas na današnjem Avstrijskem, Toplane pa v Črno.

M.R. V Katastrskem cenilnem elaboratu iz leta 1828 (nekak popis premoženjske podobe Tople) je zapisano, da so kmetije dajale po desetino pridelka okraju (državi) in desetino cerkvi, se pravi 20 % vsega, kar so pridelali.

Ivan Končnik Če pa gledamo leto 1966, ko smo ustanovili gozdarske obrate, takoimenovane TOZD-e, smo plačali 50 % prodajne cene lesa državi. Bil sem takrat v raznih upravnih organih, pa smo se malo upirali tako visokim dajatvam. Pa so nam iz Slovenj Gradca poslali specifikacijo stroškov režije. Vse mogoče je bil strošek, tja do toaletnega papirja za uslužbence so zaračunali v režijo. To vse skupaj je bilo 'obešeno' na ceno kubika lesa in je 50 % prodajne cene šlo TOZD-u, 50 % je bilo moje. Takrat je bila cena lesa tako nizka, da sem moral 'holcarju' plačati 35 %, danes dobi 'holcar' 15 % od prodajne cene. Takrat smo rekli, da če bi mi takrat oddajali desetino, kot so to morali nekoč, bi bili veseli. Je pa bilo načelo države takrat tako, da je kmet opravičen samo na ceno svojega vloženega dela, les pa je 'splošno dobro'. Pri tem pa smo na vse zemljišče plačevali davek. Kar se tiče obmejnih kmetij, jih je po drugi svetovni vojski zelo zanihalo. Takrat ni dosti manjkalo, da nas niso vse izselili, ker naj bi ob meji bila nekaka vojaška cona. Skoraj nas je neslo. Saj so malo že začeli; Jeklnovi iz Koprivne so bili izseljeni, pa iz Šentanela tudi nekdo. Potem se je to nehalo. Vsi so prišli nazaj. So pa vse takrat spravljali v industrijo. Tod okoli so hodili razni posredovalci in ljudem obljubljali osemurno delo in druge ugodnosti.

Zdaj si pri delu seveda pomagamo z mehanizacijo in družina lahko sama skrbi za tako domačijo. Pri nas imamo vnukinjo in vnuka. Matevž je navdušen za delo s kmetijsko mehanizacijo, zna marsikaj narediti, popraviti,…Tako domnevamo in si želimo, da bi se življenje na naši kmetiji ohranjalo naprej. Saj to smo dolžni tudi zaradi naših prednikov, ki so stoletja vztrajali tukaj v dobrem in slabem. Če tu živiš celo svoje življenje, si prirasel na ta svet, si del vsega tega, kar te obdaja, si zadovoljen s svojim življenjem. To pa je najvažnejše. Z ženo imava zdaj gospodarsko urejeno, umirjeno življenje.

Zelo pa sem vesel, da mi je bilo dano doživeti osamosvojitev Slovenije. Mnogi naši predniki so se morali bojevati in so umirali v vojnah na tujem, zdaj smo svobodni in sami na svojem.

Če bi dopolnila zadnjo misel Ivana Kočnika, bi jo takole: Meje Slovenije so se, bolj kot z vojsko, postavljale s trdnostjo in narodno zavednostjo rodov ob meji z drugimi ljudstvi. Tod se je stoletja ohranjala tudi slovenska beseda in celotna narodna bit, ki je končno odločala o mejah In v tem imajo zasluge tudi rodovi Končnikov daleč nazaj.