Leše

Iz Koropedija
Redakcija dne 12:27, 20. december 2007 od imported>Skipr
(prim) ← Starejša redakcija | prikaži trenutno redakcijo (prim) | Novejša redakcija → (prim)
noframe

Opozorilo: geslo "Leše"  potrebuje revizijo.

To geslo je potrebno urediti (združiti teksta).

Morda ga lahko pomagate urediti prav vi?


{{{1}}}

Iz središča Prevalj nas pot pelje na Leše (675 m n. v.). V majhni kadunji in deloma po pobočjih med hribi leži vas, kjer so hiše strnjene ob cesti, skozi pa teče Leški graben. Preteklost Leš je najbolj zaznamovalo rudarstvo. Leški rudnik je deloval 121 let (1818-1939) in je bil v svojem času eden največjih in najsodobnejših rudnikov rjavega premoga v Evropi. Na bogato rudarsko preteklost spominjata obnovljen vhod v rov Franciscus, kamniti relief rudarja, v samem kraju pa še stavbe, zgrajene v času rudnika.

Na hribu nad vasjo se dvigata, komaj nekaj metrov narazen, dve cerkvi. Leški dvojčici sta nastali v 15. stoletju, v dobi gotike in sta posvečeni sv. Ani in sv. Volbenku.

Cerkev sv. Volbenka je postavljena v breg in daje vtis moči in drznega stavbarstva. Cerkev nima zvonika, pod prezbiterijem pa je kripta posvečena sv. Valentinu. Cerkev sv. Ane je prava lepotica, notranjost pa je umetnostno zelo bogata. Posebno vrednost dajejo prostoru glavni oltar, ki spada v družino zlatih oltarjev in freske prvotno slikanih stranskih oltarjev.

Na Lešah je nastal tudi znameniti Leški rokopis.


Leše

Le slabe 3 km iz Prevalj ležijo v majhni kadunji na nadmorski višini 550 m - 675 m Leše.

Vas je razpotegnjena, hiše so strnjene ob cesti, na hribih pa v vencu obkrožajo vas kmetije Papež, Polesnik, Kresnik, Gutovnik, Pop, Kajžer, Ladra, Pristav, Praper, Hermonko, še više pa se dvigata in vabita pohodnike hriba Kal (1108 m) in Volinjak (886 m). Kakor v pravljici stojita na hribu nad vasjo dve čudoviti cerkvi iz 15. stoletja. Uganka je, zakaj na tako odmaknjenem delu kar dve cerkvi, komaj nekaj metrov narazen in iz skoraj istega obdobja. Le pripovedka morda odstira tančico. Na Lešah naj bi bila dva samostana, moški in ženski. Zato tudi dve cerkvi, ena z žensko svetnico sv. Ano in ena z moškim svetnikom sv. Volbenkom, celo skrivni rov naj bi povezoval samostana s cerkvama. V času cesarja Jožefa II. bi skoraj prišlo do ustanovitve samostojne župnije pri cerkvi sv. Ane na Lešah, kar je preprečil prošt v Dobrli vasi s poročilom, da na Lešah župnija ni potrebna, ker tu bivajo večinoma le oglarji, ki morajo itak pogosto hoditi v dolino po življenjske potrebščine. V Miru leta 1891 je mogoče ponovno zaslediti težnjo, da bi Leše imele svojo faro. Zapisali so "Nemogoče ... Lješani še pogorele cerkve ne morejo popraviti, potem bi pa morali farovž in pokopališče zidati. Kje pa vzeti?" Tako Leše nikoli niso postale fara.

Z Leš izhaja eden najstarejših ohranjenih zapisov iz Mežiške doline Leški rokopis. Rokopis je iz sredine 18. stoletja, nastajal je med leti 1733 in 1761. V njem so teksti nabožne in posvetne vsebine.

Do 19. stoletja je bilo na Lešah le nekaj kmetij, ko pa je leta 1818 dunajski mestni uradnik Blaž Mayer odkril ležišča rjavega premoga in so leta 1820 začeli premog načrtno izkoriščati, so se Leše iz tihega zaselka razvile v močno delavsko središče. V obdobju delovanja leškega premogovnika so zgradili številne nove stavbe, hiše za delavce in uradnike, prvo bolnišnico v dolini, restavracijo, šolo idr. Rudnik je uradno prenehal delovati leta 1935, a so rudarji kopali premog še vse do leta 1939. Leše danes le še delno spominjajo na rudarsko preteklost. Ob poti do nekoč rudarskega kraja je obnovljen vhod v rov Franciscus, v središču vasi pa stojijo pozivalnica, bolnišnica, Čopova vila, Anin dom in spomenik rudarju, delo domačina, akad. kiparja Andreja Grošlja. Danes Leše spreminjajo svojo podobo. Večje pridobitve zadnjih let sta novo poslopje podružnične šole (1982) in asfaltirana cesta na Leše (2005). V kraju deluje Kulturno društvo Leše, ki z zbiralcema starin na vasi ohranjajo preteklost poznejšim rodovom in prijazno pokažejo številne predmete in dokumente leške zgodovine. Leše se razvijajo v sodobno vas, ki pa s pridihom preteklosti ohranja identiteto kraja.




Viri: