Ogled vira Šnelpepi

{{osebna izkaznica|
|ime=Šnelpepi
|priimek=
|opis=prevaljska legenda
|dan rojstva=
|leto rojstva=
|kraj rojstva=
|kraj bivanja=Prevalje
|dan smrti=
|leto smrti=
|kraj smrti=
|}}
{{posebnež}}
{{slika desno|Snelpepi.jpg|Šnelpepi}}
{{tudi|Puhpepi|Dahpepi|Žmigovc|Raufank}}
{{življenjepis}}
Šnelpepi je prevaljska legenda. Zaslediti ga je mogoče praktično povsod, morda še največ v samem centru kraja, kjer navadno švigne mimo vas v sebi lastnem slogu. Ker mu vljudnosti ne manjka, lahko ob tem občutite enkratno doživetje doplerjevega efekta na besedi DOBERDAAaann ... Ostane le vonj po cigareti.


P.S.: Včasih več kot danes ste ga lahko zasledili tudi na črnem predvojnem kolesu s trikotno usnjeno torbico pod štango.


Srečali smo ga (brez kolesa) tudi že v Velenju in Mariboru.


'''Ponesrečen članek o Šnelpepiju, objavljen v Indirektu (glej tudi zapis "njegove" "koroščine"):'''


Šnelpepi, hodec s Prevalj
{{slika desno|Pepi-direkt.jpg|}}
10.05.2008

Šnelpepi je prevaljska legenda z mnogo imeni. Sliši na Puhpepi, Dahpepi, Žmigovc in Raufank.
 

Vse to zaradi njegovega nenehnega hitenja. Pepi, z obvezno cigareto v ustih, namreč večino svojega časa pešači. Po petnajst kilometrov v smeri Prevalj, Raven na Koroškem in Uršlje Gore, videli pa so ga tudi že v Velenju in Mariboru. Svoje čase je naokrog vandral na črnem predvojnem kolesu s trikotno usnjeno torbico pod štango, vendar ga je pred meseci prodal. Pepi je namreč ugotovil, da so avtomobili prehitri za njegov svet.

"Kolu je bil prenevarn špas. Preveč poka na cejst. Pa sm reku, bejž Pepi, kolu te bo u smrt pognal." Ob tem se nasmehne in nerodno razkrije spodnjo linijo redkih, rjavih zob. Njegove besede so trde, po koroško odsekane in med pogovorom se ga težko razume, ko - bolj za sebe kot druge - godrnja v brado in mežika z vodeno sivimi očmi, na način, kot da hkrati trdo ugrizne z zobmi. Medtem pa, ko človeka z enim očesom motri, mu drugo uhaja nekam v stran, ko tiplje v prostor prek rame. Ja, Pepi dobesedno diši kot mestni posebnež. Tak jari gospod je v sivi, zakmašni obleki, ki na njem togo obvisi kot čudno elegantna in v nasprotju s poraščenim strniščem, srajco z rjavimi vratnimi sledovi potu in pošvedranimi čevlji.

"To mora bit šik. Ne moraš okol hodit k en haudre. Pol bi pa ljudje kazal za menoj in govurl češ, kakšn pa je ta. To ne gre." Njegova mala razvada so klobuki in nekaj deset jih hrani na omari poleg postelje. Zaradi njih in zaradi skodranih, sivečih las veje iz njega žalobna ciganska melanholija. Pepi je na videz taka koroška različica starega Brajdiča, cigana, ki se je leta nazaj klatil po Dolenjski in beračil po hišah. Pepi sicer beračil ni nikoli, bil pa je že pri šestnajstih hlapec pri okoliških kmetih, ker je bila materina pokojnina premalo za življenje.

Iz kmečke tlake je presedlal v papirnico v Sladki Vrh, kjer je bil kar 32 let deklica za vse, od hišnika, mizarja in čistilke. Prevaljski konec Koroške je njegov svet in teh koncev ni nikoli zapustil, ni namreč človek, ki bi sploh menjaval kraje, kaj šele ljudi. "Nikul me ni ekstra interesiral, da bi se preselu. Jest mam tle svoje ceste, pa svoje posle. Jest sm tle prvajen, sm pa skor vsak večer sam, nemam ekstra rad družbe. Pride cajt, k ti ljudje ne dišijo." Ob tem pomembno posmrkne in eno oko se mu skotali mimo rame nekam v daljavo, medtem ko z roko ob kolenu nevede potreplja liter cenenega vina v tetrapaku.

Ženske se ga nikoli niso prijele, vendar je Pepi še pri 59. letih optimist. "Sej bom počas ukrepal, jest ne hitim hudo rad," spet smrkne in si ob tem z nenavadno negovanimi rokami gladi brado. "Sej sm živu z eno Klaro, ampak ga je sam piva, hudič. Kaj češ s tako. Jest tako nucam, da bi kej nardila, k bi pršu domu. Ta nej bla taka ženska, k je predpisan." Živi v stari hiši, ki je občinska last, in vse, kar ga v njej veže na realnost vsakdanjika, sta postelja ter omara, na kateri so postavljeni kozarci s kumaricami, kruh in evrokrem. Sam zase skrbi vse od leta 1986, ko mu je umrla mama, leto za njo pa je odšel še brat. Zdi se, kot da si je takrat do sebe še zadnjič spustil čustva.

"Takrat sm pa sam ustav. In zapečatu souze. Moraš naprej žvet, ka pa buš. Ni bvu lahku, ampak jest sm deval naprej." Zadnja leta ga počasi žre alkohol, ki ga vsak dan sreba po okoliških gostilnah in ob tem z očmi mežika, kot da bi bilo vse skupaj ena velika šala. "To pa mam rad, merlota, pa bizelčana. To mi je ostal. Pa moje ceste. Želim si pit, pa jest, pa da zdravje ne bi škripal. Druzga nč ne nucam."

Šnelpepi je človek iz nekega pozabljenega časa, ki še toplo diši po spominih. Žal, tovrstni človeški originali počasi mrejo v mestnem hitenju. Tako kot počasi pojenja lesk v Pepijevih sivih, vodenih očeh. "Mi nej več, da bi govoru. Grem na teren, me že mudite," mu še uspe zaječati iz brade, ob tem posmrkne in njegovi koraki oddrsajo nekam v smeri proti Prevaljam.

 

    "Sm pa skor vsak večer sam, nemam ekstra rad družbe, Pride cajt k ti ljudje ne dišijo."

Avtor: BESEDILO IN FOTO: MARJANA GRČMAN


'''To pa še ni vse; ko Šnelpepi postane slaven, postane slaven, kot se spodobi:'''

TV Slovenija 1, nedelja, 18. maj 2008
16:10 	ČLOVEŠKI FAKTOR: ŠNELPEPI:

http://www.rtvslo.si/play/cloveski-faktor-snelpepi/ava2.15026603/