imported>Skipr ob 10:25, 22. avgust 2006

2006-08-22T10:25:59Z

Nova stran

{{poezija}}
{{avtorsko delo|Oglej|Marjan Pungartnik}}

__NOTOC____NOEDITSECTION__

===MODROBELA POSLIKAVA NA PORCELANU===

Deček in jaz. Stojiva na robu sveta. 
Onstran se v meglo pretaplja daljava. 
V praznini lebdi pred nama modro očrtan prostor. 
Kakor prst brodi po daljnih gorah pogled. 
Vse v krajini je še nedotaknjeno. 
Nedolžna dežela je čakala name, da jo uzrem. 
Moje roke v njej slikajo nemir, selitve, 
ko ga zaliva z gluhoto, hladen, prostran. 

===ŽALOSTINKA ZA LOKOMOTIVO NA POMLADNI POSTAJI===

v znojnih pazduhah lesa cvetijo češnje 
iz tkanja se utrujeno širi njihova svetloba 
vonj. vodne rane, obrasle z gnojnimi kalužnicami 
smeh iz kanalov: z belimi zobmi se voda 
iz višjih v nižje zliva 
sivkasto obzorje sije skoz gradnjo dreves 
kdo jih je gradil? voda, sonce, vlažni veter 
kmetica nosi v košu travo. z njo ne nasiti nikogar 
samo lačen spomin hlasta po njej 
na njivi kamenje pošepetava bosim nogam 
bršljanova trta obrašča drobovje lokomotive 
v teh deževnih dneh se je razbohotila 
na lužah se svetita oljna mavrica in vesela rja 
stroj spi. sanja razpadanje 

===M. C. ESCHER: RELATIVNOST===

strašno malo stvarnosti za človeka 
na prazni površini lošča 
vrata kamor je hotel stopiti 
pripadajo drugi težnosti 
in vino na pladnju 
je nedosegljivo žolto v čašah 
razgovor ljudi v zlati vrtni senci 
gibi ustnic in šelest dvignjene roke 
(ženske ki je mati in ni bila in ne) 
poti po katerih prihaja do sebe 
vodijo navznoter in navzven hkrati 
z njih pada navpik v nebo pridušen šepet 
vonj kruha razgovor telesa s kapljico medu 
na tkanju popoldanskega vrta 
rastje v senci oboka velikanski cvetovi tišine 
pred njim so vrata v katera pada 
tla so za spomin nebo in stene čas 
ljudje tla nikoli ni sam 
kako malo je njegove stvarnosti 
sonce mu sije v usta in drevo raste v njegovo senco 
roke ki jih je nekoč ljubil 
se drže druge ograje 
in okna od koder spomin še vidi 
sončnice nebo poti 
ravno preveč urejeno polje 
gledajo v notranjost 
strašno malo stvarnosti za človeka 
ki sedi na robu svojega sveta 
groza ga je padca vase 
tudi on je samo rob 
nekega drugega znanega sveta 

===DVORANA GLADU IN ŽEJE===

samo sanje se iz toplega sončnega risa vijejo 
gola obzornica beži čez gladko tvar kamna 

odpiram vrata in ritem seskov preveva zrak 
ves zlomljen si videti, oče, skozenj 

je v plamenu mleka nekaj tvoje bližine 
v vsakem trepetu ognja nekaj izgubljene bližine 

prazen prsni koš, da se vanj skobaca srce 
kot v zibko in vlažno oko vesolja nad poletnimi hribi 

toploto zlitja piješ iz dremeža, vidim te 
z žejnimi usti hlastaš kakor slepec za glasom 

samo sanje: mačka v sončnem risu, pradejstvo 
drevo iz pradejstva rastoče, roka-sen 

===ČLOVEK ZA ČLOVEKOM GRE===

Človek za človekom gre. Zgori v kremen. 
Niti pepel ne ostane na njegovi sledi. 
Veter še dim razžene in mu da svobodo - 
bil je človek, zdaj je kristal v studencu. 
To je vse bogastvo za velikim letom. 
Pa še v drobcu snovi skrit trepeta nemiren. 
Poti kaže in jih v omotico zagrinja, 
kresnica na dlani mračnega izvira. 
A tesnoba strohni okrog kremenčeve solze. 
Orlovska krila zaplahutajo in ostro oko 
prebira po tihi žalosti kakor po zrnju. 
Eden je in mnogi, v noč razsuto biserje. 
Ena je podoba njegova in mnoga bitja v njej, 
eno je nebo, v katerega brez krika pada. 

===SVET JE VELIK===

Svet je velik in prazničen, ko grem k tebi, mama. 
Vame se vrača nekdanje svečano dojemanje vsega. 
Planina nad tvojo nesrečo je nedotakljivo mogočna, 
kakor da se s pomladjo tudi njen obraz nanovo zaseje. 
Daljna si, bleda, neznatna kakor glas drumelce, 
negibna guba kamenja, ki na obrazu planine prhni, 
tako sprijaznjena, da te celo preplavlja smehljaj, 
obledela nošnja ajdove njive, ko se poletje izteka. 
Na koncu dolge poti me pričakuješ v svojem zavetju, 
med hribi se molče skrivaš, drobni plamen doma, 
ki iz mojih prsi kakor iz nožnice potegne meč. 
Spominjam se najinih prazničnih dni sredi avgusta. 
Od doma sem odhajal zgodaj in se pozno sam vračal, 
naskrivaj sem k hiši prinesel svet in se v sanjah 
z njim pogostil. 

===NEGIBNOST===

Kako težko sem se danes iztrgal iz negibnosti, 
kako krhek se mi zdaj zdi ves svet naokrog, 
kakor iz ivja stkan, razpadajoč, breztežen, 
z zabrisanimi barvami, ker se je mleko brezvoljnosti 
razlilo čeznje. Kakor makosev lebdim nad krajino. 
Na njej se moj čut za razpadanje sladko napaja. 
In je plašna živina — od jasli dviguje glavo: 
prisluškuje rekam, petju zimskih meglic prisluškuje. 
Z negibno točko v prsih sem na svod neba pribit. 
Je to srce, da je od njega na vse strani pot enaka? 
In potrebujem sunek, da me iz mirovanja zbudim 
in se svobodno ustavljam, kjerkoli me najde težnost? 
Misel je ivje. Še svetloba jo v mlečne kosme trga, 
ker je danost, iz grobe roke prapočetka razsuta. 

===SLED===

Čez rosni travnik pelje biserasta pot. 
Pijan voznik krilatega koleslja 
je v pozni noči konje v javorje privezal 
in v temo skozi rožljajoče cvetje lošenca odšel. 
Ni se še za njim zravnala gaz. 
Ni se med leske skril. Tam je, neviden. 
V svetlobi jutranji se list na pajčevini suče. 
Rumeni sončni jezik liže rosno brazdo v travi. 
Na robu travnika leži na mahu palica pozabljena. 
Koleslja ni več v javorju. 
Med drevjem še voznikov klic visi kot krpa. 
Vse bolj bedi, kakor papirna roža v travi. 

===KRIŽARJENJE NA JADRANU*===

Sredi opoldanske pripeke sanjam na ladijski palubi, 
kako se iz množice ljudi razlije bolečina za teboj. 
Predirna kakor nikoli poprej iz globine splava, 
kjer je pozabljena krožila. Za nekaj trenutkov 
ji prisluškujem kakor sirenam z morskega dna. 
Razlivam se, za mrčavo obzorje žalosti širok. 
Iz temačne krajine me naenkrat preženejo mornarji, 
ko še trepetajo nestvarne podobe iz sanjskih tvari. 
Kličejo me: Gledat grem motno, nemirno ploskev morja. 
Ljudje zbujeno zavpijejo, kakor na prikazni. 
Črni bliski delfinov se blizu ladje prikažejo. 
Ogleni so kakor ogenj podzemlja, ogenj globin. 
Znova otroško podobo mitičnih bitij uzrem, 
znamenja nedeljivega sveta, ki se vase vrača. 

===KOROŠKA===

Opiti kmet se z vozom vrača v hribe. 
Zaspal je. Dež mu blago zmiva roke 
in on se v sanjah vajeti oklepa. 
Iz mlina gre. Še mu sledijo stope, 
ko voz čez kamne tavajoče stoka. 
Iz vreče pa se moka tenko usipa. 
Megla vse vdano vase skriva, le vonj 
po konjskem znoju cesto zaznamuje. 
Po sledi, ki jo voz za sabo pušča, 
omamljen grem. Zadah ržene moke 
in konjski znoj me vodita v neznano. 
Kot jok v meglenem jutru se razliva 
po blatnih klancih sončna moka. 
Razpada svet in dež spira to rano. 

<nowiki>* * *</nowiki>

Kako se vračam domov pred zaklenjena vrata. 
Kako se vračam domov. Potrkam in ne odprejo mi. 

Prag leseni se mi ponudi, da si na njem odpočijem 
in se v puščo okrog sebe zazrem: Ah, polje nerodno! 

Osat in lapuh ga preraščata. Vračam se do otroških dni. 
Odgrinjam preprost in omamen svet domišljije. 

V njem se kačji pastir brez konca čudi mlakam. 
Verjamem, da je gospodar neogibnih premen, 

pisan, ponosen, kovinski. Zdaj se vračam ponj. 
Pred vrati doma se vse ljubezni kakor sneg stalijo. 

Neomadeževan sem. Za roko me vodi nevihtni dan, 
spet samo divjo svobodo brez konca poznam. 

<nowiki>* * *</nowiki>

Po prečuti noči se samoten vračam domov. 
V veži naše ostarele hiše pljuska morje. 
Od stene do stene se mreži 
nad smradom kuhinjskih odpadkov 
morje, kjer se med pepelnatimi koralami 
leno obrana ribja okostja vijejo 
in v izpraznjenih steklenicah odložena 
sporočila čakajo, da jih smetar pobere, 
da skozi sikajoči nemir dneva splavajo 
po reki minevanja. Rojena v minuli noči, 
ko se je naskrivaj izpolnilo bitje pesmi. 
Kakor obupanec, ki na zapuščenem obrežju 
iz gub oblakov sestavlja koledar 
in se mu čas ne izide. Meseci brez konca 
odtekajo, dnevi se pijano opotekajo 
čez vodno gladino, ribe napadalke, 
in za vsem se v veži neslišna pena valov 
razliva. 

<nowiki>* * *</nowiki>

Visoko v Andih ob mrtvem mladiču 
lama stoji in odganja roparske ptice, 
kondorje z belo ovratnico, skobce, orle. 
Njene neme oči zrejo čez zeleno-modro planino. 
Svet se razletava kakor granatno jabolko, 
spred nog zdrsne kakor plaz v dolino 
in za njim nič ne ostane. Ostane nič. 
In je samo droben ptič, v praznino ujet, 
kamorkoli zleti, je še vedno neskončnost 
na vse strani. Razkopan lamin mladič 
žari na začetku sveta. V ledenem vetru, 
v brezkončnem, mirnem jezeru brez obal 
plava mrtvo, drobno bitje, zgubljeno v vesolju. 
Nad njim kakor zlomljeno mlinsko kolo s prikloni 
lama izziva nebo. 

===HVALNICA SVOBODI===

Veliki dnevi negibnosti, spanja, 
veliki dnevi lebdenja v mraku, 
veliki dnevi praznote, svečanega molka, 
veliki dnevi slepote in gluhosti. 

Doji, me, kamenje, s hladnimi seski, 
pokrivaj me, leščevje, pred nebom, 
zasuj me, nebo, s pšenom in slano, 
doji me, megla, z zaslepljujočim mlekom! 

Vrt z rožami, ki okamnijo človeka, 
hiša s pragovi, ki obglodajo stopala, 
podoba z barvami, ki obžgejo oči, 
roka z darovi, ki zaklenejo vsa vrata 
za seboj. 

===AKACIJE===

Akacije cvetijo v ruševinah. 
Kot bledi plamen hladen mir obliva 
ožgano kamenje. Kjer je nekdaj 
ognjišče nežno tlelo z jedkim dimom, 
kot roka, ki razsipa belo cvetje, 
raste drevo. Kako sega do srca 
nemoč, da si zid odstre z obraza 
tenčico listja, slak, vitice robide. 
Sam ne vem, zakaj v zatišju stene 
te zdavnaj mrtve hiše vonj akacij 
budi podobo postelje iz otroštva, 
razgrnjene kot beli grob, v katerem 
se je ves svet razlil v pernato peno 
in se ob svitu kot domači maček 
pred mojo posteljo pomirjen zvil. 

===POPOLDNE V PRAGI===

Kupujem astre, rožnate astre pod rožnatim nebom. 
Nosim jih čez trge, kjer se omet s pročelij kruši 
in sinje oči preteklosti strmijo spod njega v poševno sonce. 

Ah, astre se v popoldanski otožnosti valjajo 
in moravsko žolto vino, ki ga pijem v vinotoču, 
se valja z njimi - kakor pes se gospodarju dobrika. 

In okna me s sončnimi iskrami gledajo, nazdravim jim. 
Pročelja se mi, znancu, nasmihajo, nazdravim jim. 
Ljudje izginejo. Vse so jih stvari čarobno vase skrile. 

Popoldne v Pragi. Astre se usipajo na strehe, 
za njimi se mrak usipa in za mrakom se jokanje sirene 
čez Vltavo razliva, dokler ga mesto kot otroka ne utiša. 

Nazdravljam širini Vltave in smehu, ki se od reke 
v hipni tišini dvigne. Voda se tako široko in radostno smeji, 
da hočem miren na njenem dnu ležati, kakor v sanjah, 

in gledati race, kako v klinih nebo preletavajo, 
oblake, kako v višavah runo razpredajo, 
počrnele mostove, ki v negibnosti ječijo, z dna iz sanj gledati. 

Nazdravljam vodi in astram, ki ležijo pred mano. 
Zaustavljam uro, da vse okrog mene v negibnosti zamre, 
le kresnice iz vina zletavajo, kasne jesenske kresnice. 

===CVETI ASPARAGUS===

Asparagus cveti. Nevesta gre od hiše. 
Rosna trava ji belo obleko objeda, 
ko stopa s hriba, kakor belinček. 
Bleda ima od slovesnosti izjokane oči. 
Spodaj jo ob potoku čaka koleselj. 
Zlat jesenov les se na soncu smeji. 
Konj nemirno iz grive cvetje otresa. 
Otrok skoz okno doma gleda. Še dihati se boji, 
da se vse ne utrne, kakor da je privid. 
Nevesta ima deževne gladke lase. 
Čez čelo se ji asparagusov cvet plete. 
Voščen. Tak, da te srce zaboli od lepote. 
Konji zdirjajo z opitimi svati po cesti, 
koleselj mehko ječi, nevesta joka. 
Gor na oknu slap drobnega cvetja 
voščeno diši. V opuščenem domu prsti 
spomin na venec iz voska gnetejo 
in otrok iz vsega v hiši strmi. 

===OGLEJ===

O glej žalostni čas in dremež bližnjega morja, 
oglej se v mračni vodi, ki te pelje naprej 
v Oglej, obmolkli, v tihem zavetrju Sredozemlja. 
O glej roko, ki jeklene prste neba nad njim lomi, 
oglej se v zrcalu neba, pohleven in topel dež. 
Oglej, leno srce iz težkega mulja misli sesa, 
oglene jih v vse kotičke dneva brizga, 
da jih dež spira, brezmiselno, brezvoljno. 
Oglej, v molku utopljen, s podnetjo poletne samote. 
Oglej si skriti obraz, ki se utrujen in lačen 
v šumenju jagnedov razkriva, kako se blago 
vseh vonjev iz zemlje, zraka, bivališč dotika. 
Oglej, v svečanih glasovih bazilike, 
po kamnitih cvetovih grobov, po obraslih kanalih 
še frfotajo opuščene besede, še je tam njihov dom. 
Z ogljem na zrak zapisano besedilo bitja. 
Z ognjem na kamen zapisano besedilo bitja. 
S krvjo na vodo zapisano besedilo bitja. 
Z dihom na sonce napisano besedilo bitja. 
S prstom na ogenj zapisano besedilo bitja. 
Oglej, kovnica časa, česa kovnica, o glej! 

===NAGROBNI NAPIS V OGLEJU===

Tvoje hladno a izpolnjujoče oko, oče, 
vidi bitke, ki smo jih dobili, in vse tiste, 
ki jih ne bomo, v minulih in prihodnjih vojnah 
na svoji dlani. Tvoje oko je kakor otroško popevanje 
v prostranem polju, dež in veter ga zabrisujeta, 
akacije ga belijo in ga ovešajo s prazničnim vonjem. 
Dotik tvojih rok, oče, glasbo v nebo trosi. 
Slišim jo samo jaz, naključni, samotni potnik 
čez tvoje polje, enak tvoji vodi, rastju, kamenju, 
minljivemu tkanju mostov in bivališč. 

===MALIK V OGLEJSKI CERKVI===

Gol in leden se bliskaš iz temnega kota. 
Odpiram ti obraz, da se po prostrani ladji 
razsujejo barve, glasba, razsehla okostja. 
Zunaj je poletje. Negibno stojiva vsaksebi. 
Zdaj si z odprtimi vratci obraza brezbrižen, nem. 
Zadnji lesket glasov pronica v mozaike na tleh. 
Obnemel si. Samo za trenutek sva se zmenila 
drug za drugega, brata v molku, oglejska stebra. 

===OGLEJ, ČAS, POZABLJENJE===

Še verjamem, da je svet le tvoja pest, 
muhasti mojster. Pijan si jo nekoč 
pustil zemlji v dar in pozabil nanjo. 
A le rušo odkopljem in že spod nje 
zažari tvoje bitje — marmorni panj. 
Iz njega tvoje razklano lice zre. 
Sedem na tvoja hladna kolena, 
obraz zagrnem z oblaki in jokam. 
Moj jok je stara poganska molitev, 
ki ti je draga in ji prisluhneš. 
Svoje davno pozabljene pesti se spomniš 
in se je z mislijo nežno dotakneš. 
Lan zablisne s polja kakor dlan neba, 
v zvoniku golob kembelj obletava, 
da zvon od prhutanja kril zaječi. 

{{viri}}
* [http://users.triera.net/pungartm/pungartnikoglej.htm]

Oglej - Zgodovina strani

imported>Skipr ob 10:25, 22. avgust 2006