Ogled vira Ljubin spopad s sabo in s stvarnostjo

{{avtor|Andrej Makuc}}

===Ljubin spopad s sabo in s stvarnostjo===

Roman ''Bruc'' je izšel kot uvodno dejanje v začetek spominskih slovesnosti ob 100. obletnici rojstva Ljube Prenner.

Brucka [[Ljuba Prenner]] (romaneskni Lojze Pečolar). 1. oktobra 1930 se je Prennerjeva vpisala v 1. letnik Juridične fakultete Univerze kralja Aleksandra I. v Ljubljani.

Čas, ki je bil Ljubi Prenner odmerjen za oblikovanje njene osebnosti, ženskam a priori ni bil posebno naklonjen, še trši je bil do tistih, ki so si dovolile poskuse zapustiti markirano jim pot ali so se celo odpovedale dodeljene jim vloge matere in gospodinje ter se namenile izobraziti. Da pa bi si ženska na takšni transparentno mačistično trasirani poti upala zamenjati svojo opravo z moško, se je zdelo sprejemljivo le na tistem robu, ko se normalno in še dovoljeno prevesi v morbidno, in je dopuščeno in dovoljeno le še pod etiketo mejne duševne zaznamovanosti tovrstne mimikrije veščega. Kadar se takšen odklon zgodi v odročnem, malomeščanskem, trpko ozkosrčnem okolju, je stigmatizacija še toliko usodnejša. Na Slovenskem dvakrat usodna.

V takšni mali zasebni vojni je Ljuba Prennerjeva kar s kraja zmogla dovolj poguma za svobodnjakarsko držo v zvestobi sami sebi in s tem v navezi predvsem svoji drugačnosti. Ta njena odločna in trmasta služba osebni pokončnosti je vredna še toliko večje spoštljivosti, če vzamemo v zakup okolje, ki jo je prav gotovo skušalo klestiti in oblikovati v skladu s svojim prepletom tradicionalnih vrednot. In za obračune vseh sort s samohodci ni izbiralo ne mere ne sredstev.

Rojena je bila na Fari pri Prevaljah leta 1906, od tam se je družina preselila v Ruše, tik pred prvo vojno pa spet nazaj na Koroško - tokrat v Slovenj Gradec. Po vojni pa je hotela in zato morala sama naprej - v šole: na Ptuj, potem v Celje, od tod v Beograd, da je končala prvi dve leti višje gimnazije, kjer je bila njena profesorica in skorajda zavetnica Desanka Maksimović, zadnji dve leti pa spet domov: v Ljubljano. Na vseh teh postajah ji je uspelo do svojega 24. leta dokončati osnovno šolo (Ruše, SG), nižjo gimnazijo (Ptuj, Celje) in višjo gimnazijo (Beograd in Ljubljana). Z opravljeno maturo je bila leta 1930 zrela za brucevstvo na Juridični fakulteti Univerze kralja Aleksandra I. v Ljubljani.

===Dokazovanje istovetnosti===

Prennerjeva je od kraj kraja iskala svojo identiteto. Začelo se je že z imenom: v cerkvi Device Marije na Jezeru, farni cerkvi rojstnega kraja, je bila krščena za Amalijo Marijo, doma so jo od malega klicali Mala ali Malčka, oče in prijatelji v dekliških/deških letih Puba, ko je začela s svojo glavo misliti, kakor je rekla, se je preimenovala v Ljubo. In tako je ostalo do dandanes. S tem dodatkom, da so jo v družini, ki si jo je našla v zadnjih letih svojega življenja, klicali Striček.

V svojih zgodnjih letih je z ostrim rezom in dokončno zastavila in opravila tudi svojo zunanjo levitev - odvrgla je ženske atribute in si nadela moško opravo - pač v skladu s svojim notranjim duševnim, duhovnim in fizičnim občutenjem. Odstrigla si je kiti, nadela srajco s kravato, polagoma pa sploh vso moško opravo: hlače, suknjič, plašč - advokat Ljuba Prenner. Levitev je bila končana.

Tako se je Prennerjeva pravzaprav samokreirala: izbrala si je novo ime, nadela zunanjo moško podobo in poskrbela za svojo pravniško, advokatsko doktorsko izobrazbo. Ime, izobrazba in položaj so bile insignije, ki so ji zagotavljale avtonomijo v njeni drugačnosti: čast, dostojanstvo in oblast.

Ob vsem tem je bila Ljuba Prenner tudi slovenska pisateljica. Če bi lahko prav o vsem odločala v svojem življenju in ga dosledno zvesto vodila po sebi všečni poti, bi bila za prioriteto svojega bivanja zanesljivo izbrala literarno ustvarjanje. Kljub temu da je bil njen poklic advokatura (in v njem ni bila samo uspešna, pač pa ga je z vložkom svoje zasebne drže pogosto tudi presegala), pa ni mogoče prezreti njene obsežne in zvrstno-vrstno pisane književne bere.

Bibliografija Ljube Prenner šteje devet literarnih del, med njimi je nekaj unikumov slovenske književnosti. Neznani storilec (1939) je prvi slovenski žanrsko čisti kriminalni roman, Veliki mož (uprizorjen leta 1943) po Cankarju prva izvirna slovenska komedija, Prešeren - Neiztrohnjeno srce (1954, uglasbil Danilo Švara) pa libreto za prvo in doslej edino opero o prvaku med slovenskimi književnimi peresi. K temu je treba v imenu objektivnega literarnega in estetskega vrednotenja dodati, da Prennerjeva v moči umetniškega naboja ni med literarnimi ostrostrelci in tudi ne v prvih književnih vrstah nacionalnega korpusa, toda njenega siceršnjega deleža, v našo literaturo priloženega, ni mogoče spregledati, preskočiti ali zaobiti. Prav nasprotno.

V literarni zapuščini L. P. (znameniti "kovček" z neobjavljenimi roko- in tipkopisi je varovala slovenska gledališka igralka Jerca Mrzel, po novem pa Koroški pokrajinski muzej iz Slovenj Gradca) je ostal Bruc, roman neznanega slovenskega študenta, kakor je besedilo naslovila in opredelila avtorica sama. Načrtovane slovesnosti ob pisateljičini letošnji 100. obletnici rojstva (ta bo 19. junija), ki so se že začele, so bile v prid založbi Cerdonis iz Slovenj Gradca, da je odločitev o natisu romana dokončno bila sprejeta. Mesto in bralci sploh ji tako poklanjajo največ, kar je avtorju ob tako visokem spominskem jubileju moč pokloniti: dotlej še neobjavljeni natis njegovega literarnega dela.

===Zorenje v burnih življenjskih izkušnjah===

Osrednja literarna oseba v romanu Bruc je Lojze Pečolar: pisateljica je z začetnicama imena in priimka - L in P - bralca usmerila k sebi, ga zavezala v način branja avtobiografičnosti, v neke vrste roman ključ. To je mogoče vzeti v zakup s še toliko večjo mero verjetnosti, ker tudi sicer v njeni literaturi niso redke teme in motivi, v katerih črpa, če že ne kar "prepisuje" iz živih osebnih prijateljskih in avtobiografskih skušenj, zato je vzporejanje Pečolarja in Prennerjeve v Flaubertovi maniri: Lojze Pečolar, c"est moi - po avtoričini želji v pričujočem besedilu celo zaželeno in pričakovano.

Bruc je po žanrski opredelitvi razvojni roman, čeprav bi bilo mogoče hkrati dodati tudi oznako družbeni in (avto)biografski. Skozi sintetično naracijo (dogodki si sledijo v naravnem sosledju) spremljamo Lojzeta Pečolarja od osnovne šole do konca brucevstva, ki se zaenkrat študijsko neuspešno konča. Tako se osrednji lik pred bralcem kleše in (do)zori skozi svoje najbolj burne življenjske skušnje: pisateljica pa s tem dobi priložnost upodobiti čas pred prvo svetovno vojno, med njo, pretežni del dogajanja pa po njej. Toda! Roman je fabuliran tako, da vse prelomne obče človeške (vojna morija) in zasebne (etične, moralne, svetovnonazorske...) preizkušnje spremljamo bodisi z očmi otroka, mladostnika ali že oblikovane osebnosti. Dogajalni prostor je kraj Sračje (to je prav gotovo preimenovani Slovenj Gradec), drugi del romana je lociran na Ptuj (ki ga avtorica ne imenuje), zadnji del pa je poimenovan kar s pravim imenom - to je Ljubljana. Očitno kakršnokoli literarno pretvarjanje dejanskosti ni bilo več potrebno.

V romanu se skozi Lojzetove spopade s sabo in z družbeno stvarnostjo razpira nekaj odlično izpisanih strani, ki bralcem razgrinjajo (z današnjo skušnjo skorajda že na literarni konstrukt meječe) podobo šole in uč(il)nega sistema, odnosov učitelj-učenec, profesor-dijak, docent-študent: praviloma so vsi ti odnosi vse prej kot humani. V romanu je kar nekaj dogodkov, povezanih s prvo svetovno vojno, doživetih z otroško dušo in percepcijo iz zaledja. Te romaneskne podobe so vreden in zanimiv dodatek k slovenskim literarnim upodobitvam morije 1914-1918, saj so v naši literaturi zelo redke, pa se je prav na tleh današnje Slovenije zgodilo eno najbolje organiziranih pokončevanj v zgodovini človeštva: največ prve svetovne vojne je najti pri Prežihu in Cankarju, kakšen drobir še pri Vladimirju Levstiku in Finžgarju... in to bi bilo skoraj vse.

===Provinca kot stvar duha===

Osrednja literarna oseba v Brucu se skozi roman trga iz moralne in sploh vrednotenjske, torej iz nazorske ozkosti podeželsko-vaškega okolja, v najboljšem primeru recimo trškega, in se skuša človeško vzpostaviti in realizirati v večjem in zato bolj odprtem urbanem prostoru - v Ljubljani. In kot vedno v življenju se tudivtem primeru izkazuje, da provinca ni zemljepisni in upravni pojem, ampak je to stvar glave (duha) in srca, na kar metropola tako rada pozablja, ko išče svojo podobo na zemljevidu sveta. Tako Prennerjevi oba prostora ponujata obilo možnosti za ostro družbenokritično slikanje, pogosto preseženo s satiro, ki je očitno edini prostor pisateljičine popolne osvoboditve: lega družbenega posmeha. Prennerjeva se ne sramuje odpreti povsem zasebnih stanj, recimo podob družine, ter analizirati rodbinskih medčloveških odnosov tudi med prvokolenskim sorodstvom: tako slika hladne, trpke, klavrne podobe družinskih, straševsko-potomskih navez, ki so zaradi okolja v resnici vse prevečkrat potemkinske. V romanu jih pisateljica dosledno razgalja. Tu je agresija tako rekoč recept za preživetje: doma, v šoli, najširši družbi - kot način bivanja se prenaša z vso svojo nasilnostjo tudi nazaj, med otroke, v svet njihove igre.

Ker literarni "junak" v Brucu čustveno, duhovno in telesno dozoreva, se seveda ne more izogniti ljubezenskim (platoničnim in čutnim) doživetjem in preizkušnjam, tako kot seveda tudi ne številni njegovi sopotniki. Lojze vzpostavi nekaj ljubezenskih zvez: "poduhovljeno" osnovnošolsko do učiteljice, pa do starejše poštne uradnice Zofije, pravo do dekleta Marjance, telesno do točajke in hrepenenjsko do Maje Lorger. In vsa ta srečanja na dvojinskem (moško-ženskem) podiju izzvenijo v trpko preizkušani maniri: svoboda nikoli ne zveni tako, kot so sužnji peli o njej. Torej: ljubezen nikoli ne sije tako, kot je v sladkost ljubezni zasužnjeni sanjal o njej.

Lojze Pečolar je zaprisežen osebnemu spoznanju in posledično ugotovitvi, da v življenju bo, a to ne samo nekaj. Zato v romanu ni mogoče prezreti mučnega domačega spopada, ko ga mati sili v lemenat, kajti to je za njo najboljša zastonjkarska pot do izobrazbe in socialne varnosti: srce in razum, ki zdaj iz Lojzeta temu mladostniško uporniško oporekata, se bosta z leti življenjskih preizkušenj zanesljivo unesla. Lojze na to seveda ne more pristati niti tega ne zmore - prvi okop v njegovem življenju je zvestoba samemu sebi, drugi družbena moč (to si bo pridobil z izobrazbo, pa naj stane, kar hoče), tretji srce. In na tako trasirani cesti se v mukah in težavah prebija k etapnemu cilju, od koder bo šele lahko začel harmonično delovati (Ljuba Prennerjeva je diplomirala pri tridesetih letih).

Tudi zaradi fizične drugačnosti (hermafroditizem) pisateljice Prennerjeve, predvsem pa zaradi njenih aluzij (Lojze P. = Ljuba P.) se tudi ne zdi tako zelo prozaičen ali celo pritlehen bralski voajerističen vstop v roman Bruc, ampak je vpogled v tisto zasebno, ki mu je sicer ljubše, če je zakrito, a tudi ne trpi nobene škode, če je razkrito, če postane javno. Če je torej Lojzetova zgodba literarno pregnetena mladostniška pot Prennerjeve, potem je skoraj z gotovostjo mogoče reči, da je njena stigmatiziranost upodobljena v sošolki Rudi Čerče (tudi ta priimek je pisateljičina aluzija, kajti po materini liniji je bila Ljuba Čerčetova). Profesor Modrijan, matematik, jo takole ogovarja pred tablo: "... no, gospodična, oziroma gospod, saj ste raje gospod nego gospodična, kaj, Rudolfina Čerče, ne znate?" In pisateljsko komentira, pravzaprav pa se bralcu izpove: "Vedno znova se najdejo ljudje, ki govorijo z njo na tak način, s takim izrazom na licu, v očeh in okrog ust, s takim malomarnim in omaluvažujočim glasom, da se ji zdi, da je vsa umazana, razmršena in poteptana, prava ničvrednica..." Tu se zdi potrebno dodati, da je v neliterarnem življenju Ljuba Prennerjeva dosegla nekaj svojih ciljev (Ruda Čerče pa se v romaneskni storiji izgubi), toda to je že drugi del njene zgodbe, ki z Brucem ni več v naravni zvezi.

===Med bralce po sedemdesetih letih===

Roman Bruc je skoraj zanesljivo nastal sredi štiridesetih let prejšnjega stoletja - torej je ob svojem knjižnem natisu star sedemdeset let (toliko jih je dopolnila tudi Prennerjeva v svojem življenju). Ta leta pa za roman ne pomenijo, da je pred bralca postavljen star, odslužen vojak, ki marnja o stvareh skorajda iz davnine. Nasprotno: z nekaterimi jezikovnimi osvežitvami, ki jih je bilo treba opraviti, s slogovnimi posodobitvami, besednimi zamenjavami, ki so bližje govorjeni živici naših dni... je roman fabulativno živa, zgod(b)ovinska, v marsičem nadvse aktualna, sploh pa branja vredna literatura.

260 strani obsežnemu romanu je tehtno spremno besedo priložila etnologinja in zgodovinarka Brigita Rajšter, svojo študijo pa je naslovila: Mlada pota Ljube Prenner. Rajšterjeva je prav gotovo najboljša poznavalka bitja in žitja Ljube Prennerjeve med njenimi preučevalci, zato ima njen prispevek prav gotovo svojo težo v širšem smislu: umešča jo v prostor in čas s še eno razsežnostjo - z novim romanom. In prav je tako, saj Ljubin čas vedno bolj postaja zgodovina.

{{viri}}
* [http://www.vecer.si/vecer2006/default.asp?kaj=6&id=2006062405069834 Večer]
__NOEDITSECTION____NOTOC__