Ogled vira Jože Plečnik in Koroška

Mojster Jože Plečnik, svetovno znani arhitekt, urbanist in oblikovalec se je rodil daljnega leta 1872 v družini očeta mizarja v ljubljanskem predmestju Gradišče. Kljub veselju do slikarstva mu je oče namenil nadaljevanje svoje obrti. 

Tako se je leta 1888 mladi Jože vpisal na oddelek za stavbno mizarstvo na obrtni šoli v Gradcu, v prostem času pa je pri prof. Theyerju risal načrte za prenovo graškega Ringa. Po očetovi smrti ga je g. Müller leta 1892 odpeljal na Dunaj, kjer je Plečnik v njegovem velikem pohištvenem podjetju do leta 1894 snoval pohištvo in tudi nadziral njegovo izdelavo. 

Za študij arhitekture se je odločil šele tedaj, ko so ga zavrnili na umetno-obrtni šoli pri avstrijskem muzeju za umetnost in industrijo. Študij arhitekture je uspešno končal leta 1898 z diplomo, ki mu je prinesla t.i. rimsko nagrado. Veliko je potoval po Italiji in Franciji. Preden pa se je povsem osamosvojil, je nekaj časa delal tudi pri g. Wagnerju, ki mu je omogočil študij arhitekture. 

Nadaljnja mojstrova pot je bila več kot uspešna, zato o njej ne bomo izgubljali besed, ker bi nam vzela preveč časa. Omenimo le nekaj njegovih najlepših stvaritev v Evropi in Sloveniji: Dunajsko obdobje mu je prineslo javno priznanje za Gutenbergov spomenik in dekoracijo rotunde v Pratru. Na samostojno pot je stopil leta 1900 s predelavo načrta vile g. Langerja v Hietzingu. Enakopraven dialog s slavnim Wagnerjem se je Plečniku posrečil šele z znamenito Zacherlovo hišo v strogem središču Dunaja. Tu je tudi cerkev sv. Duha na Dunaju, ki sodi med prve železobetonske sakralne objekte v Evropi. Znan je tudi kot arhitekt praškega gradu in praških vrtov. Njegova je cerkev sv. Mihaela na ljubljanskem barju pa beograjska cerkev sv. Antona. Tudi fasade Vzajemne zavarovalnice in Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani so njegova zamisel. Vsi poznamo tudi znameniti Peglajzen na Poljanski cesti v Ljubljani. Njegove so ljubljanske Križanke, njegovo je mestno ljubljansko pokopališče Žale pa še in še kaj. 

Pojem 'Plečnikova Ljubljana' označuje vse arhitektove posege v podobo rojstnega mesta. Rad je imel tudi drobno arhitekturo, saj se je s posebnim veseljem loteval tudi spominskih obeležij, stolov, miz, svečnikov in različnih svetil. 

Plečnikov prispevek Koroški in Koroški javni plastiki lahko osvetlimo skozi dva momenta, in sicer: s tremi primeri zasnov javne plastike ter arhitekturnih elementov v [[Črna na Koroškem|Črni]], [[Mežica|Mežici]] ter [[Ravne na Koroškem|Ravnah na Koroškem]], hkrati pa s prenosom svojega znanja na študenta arhitekture, domačina in Plečnikovega učenca Andreja Lodranta, ki je aktivno in plodno sooblikoval zunanjo podobo krajine [[Mežiška dolina|Mežiške doline]]. 


'''Obelisk v [[Črna na Koroškem|Črni na Koroškem]]'''

[[Marta Repanšek]] v svoji zbirki pripovedi [[Večna ura]] piše o nastanku Plečnikovega spomenika v [[Črna na Koroškem|Črni]]. Leta 1946 je bila na tedanjem KLO-ju sprejeta pobuda o preureditvi kraja in tedaj je zazorelo spoznanje, da je treba center očistiti, podreti nepotrebne arhitekturne elemente ter ga sodobno urediti. Novo središče kraja je zaživelo 31. avgusta 1952 ob svečanem odprtju spomenika, ki so ga naročili pri arhitektu Jožetu Plečniku, torej je bil zasnovan po njegovi zamisli, detajle pa je udejanil njegov učenec arhitekt Tone Bitenc. 

Spomenik Jožeta Plečnika je postavljen v center kraja. Sestavljen je iz dveh delov, spodnje betonske baze, ki razgibana s številnimi miniaturnimi fontanami prehaja v s kamni grajeni del. Vrh spomenika se zaključuje z doprsno portretno plastiko, domnevno kralja Aleksandra.



'''Spomenik v [[Mežica|Mežici]]'''

Pred novo urejenim [[Narodni dom Mežica|Narodnim domom v Mežici]] postavljeni spomenik je Plečnikovo delo, ki je nastal ob pomoči njegovega učenca, arhitekta Jaroslava Černigoja. Vitek marmornati steber se zaključuje v kapitelu z venci, nad katerim se dviga kelihasta žara. Spomenik so odkrili 20. julija 1952.



Andrej Lodrant, univ. dipl. inženir arhitekture, je po osnovni šoli na [[Prevalje|Prevaljah]] in [[Gimnazija Ravne na Koroškem|Gimnaziji na Ravnah]] diplomiral na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, v seminarju prof. Jožeta Plečnika. Kot arhitekt je času po drugi svetovni vojni vidno prispeval k ureditvi koroške urbane krajine, saj se je spopadal z vsemi vrstami arhitekture (urbanističnim planiranjem, projektiranjem vseh vrst objektov, notranja oprema, knjižna oprema). Plečnikov seminar je Lodrant obiskoval med leti 1954 in 1956, kot aktivni udeleženec njegovega seminarja pa je pod nadzorom Plečnika projektiral graciozen stebriščni vhod v A trakt gradu na Ravnah.

Nedvomno je njegov spomin na velikega mojstra arhitekture še kako živ, poseben poudarek velja mojstrovi človeški veličini, hkrati pa Lodrant priznava, da mu je študij pod Plečnikovo taktirko zapustil dediščino ljubezni do detajlov v arhitekturnem snovanju, željo po spajanju tradicionalnih in sodobnih arhitekturnih principov, hkrati pa odnos do soustvarjanja notranjščin sakralnih objektov v cerkveni opremi.



{{viri}}
* Koroški pokrajinski muzej, enota Ravne na Koroškem
* Besedilo: mag. Simona Javornik, Mirko Osojnik
** Uporabljena literatura:
*** Enciklopedija Slovenije, Mladinska knjiga, Ljubljana 1994.
*** Marija Suhodolčan Dolenc, Greta Jukič: Biografski leksikon občine Prevalje, Občina Prevalje, Prevalje 2005.
*** Marta Repanšek, Večna ura, Folklorne pripovedi iz Črne in okolice, Črna na Koroškem, 2004.