Ogled vira (Devica Marija) Na jezeru

{{avtorica|Aleksandra Kocmut}}

<poem>
Barbara:	
»Kako bi to luštno bilo, če bi danes, sestríce,
Se s čolnom spet šle popeljat malo tja po jezeru …«

Marija:	
»A, Barbara, glej, kako mršči njegovo se lice;
Deževalo bo; jaz bi čoln danes pustila pri miru …«

Barbara:
»Ah, kje je oblak, en sam črn oblak na zahodu!
Poglej no, saj sonce še vedno prešerno nam sije,
Razsiplje bleščeče cekine na našo nam vodo;
Saj daleč ne bomo od doma, če dež se ulije …

Pa gremo. Le sedi, Marija, bom sama veslala,
A Rozi, ti nama zapoj! Pa kakšno veselo …«
''Kako sem vesela, da nisem na gradu ostala!
''Ta črna modrina teši mi srce razbolelo.
''
''Me on, ki na drugem tam bregu živi, ne pogleda –''
''Od cvetne nedelje od njega več nisem dobila''
''Ne pisma ne šopka, ničesar. Kako me razjeda''
''Ta molk njegov čudni – ničesar mu nisem storila …''

Marija:	
»Joj, Barbara, kaj če bi zdaj se nazaj obrníle?
Poglej, kako črno se dela! Zdaj zdaj bo nevihta!«
Barbara:

»Ne bodi nejosetna, moja Marija! Ni sile!
Zakaj trepetaš kot goliček, če malce zapiha?

Poj, Rozi! Saj zdaj smo že toliko daleč prispele;
Če treba bo, bomo pristale na severnem bregu.
Poglejta te krasne valove! Lahko smo vesele,
Da smemo lenobno uživati v delovnem dnevu.«

Marija:	
»Grmi že in bliska,o, Barbara! Veslo mi daj!«

Barbara:	
»Ne dam! Rozi, poj! Saj smo skoraj že tam na obali!«

Marija:	
»O, Jezus, zakaj se prej nismo vrníle nazaj?
Kako boš pristala? Poglej, kaj v to smer se kotáli!«

Rozalija:	
»O, Barbara, peti ne morem. Poglej, kako piha!
Zakaj strmiš proč? Strah me je! Daj mi vsaj róko!
Kot jajčna lupinica čoln naš po vodi se niha …
Veš, kóliko je na tem mestu jezéro globoko?«

Barbara:	
»Marija, odpusti! Veslaj, morda spraviš od tukaj
Nas vse tja na breg; ne vem, kaj mi sploh je bilo!
Le tihceno, Rozi, nasloni se name, ne jokaj!
Zaupaj v Boga in čolna se drži močnó.«

Marija:	
»Joj, Barbara moja, ne gre več, ne gre več veslati!
Na mestu se sučemo! Veter presilni nas žene
Še dlje od obale. Joj, kaj bosta oče in mati,
Ko izvesta? Rešitve nam ni, zdaj smo pogubljene!«

Barbara:	
»Ne dvigaj se s čolna, Marija! Počakaj! Marija!
O, bog! Tiho, Rozi, Marija je padla v viharju …
Ni slišala mojih svaril, preveč veter zavija.
Le stisni se k meni, najhuje še čaka na naju.

Obriši si, ljubica, solze, ne boj se več vode,
Saj to je le hladna odeja; ko naju prekrije,
Zamiži, ne hlipaj, ne brani se njene svobode;
Na naju dve sonce nikoli pač več ne posije.

Prišla pa bo vidra velika, preglodala skalo,
Mrtve nas našel bo oče, ko voda odteče;
Na mestih, kjer bomo ležale, potem bo nastalo
Božje svetišče v spomin naše hude nesreče.

Ti boš ležala ob meni, Rozika, dete!
Odpusti mi, če je mogoče. Boga sem izzvala,
Zato pa poplačam z življenjem misli nesvete.
Vse tri s hrepenenjem nesmiselnim sem pokopala.«

''Mrzlo je … tisoče iglic se vame zasaja …''
''Zapriva oči. Še poljub. Kako témno postaja …''
</poem>

{{poezija}}
{{folklora}}