Raduha je v srcu vsakega planinca
Že leta 1985 je Mirko Osojnik v Turističnem vodniku po Mežiški dolini zapisal, da je Črna 'najlepši turistični kraj' v Mežiški dolini. In to drži, kot pribito. Narava je v našo okolico nasula obilo naravnih lepot, zato je Črna v vsakem letnem času slikovita in tudi za obiskovalce kraja nepozabna. Le malo časa potrebuješ, da se povzpneš na kak vrh in imaš lep razgled, le nekaj ur, pa si na gori in se ti pogled zazre v širjave. Zato so planinarjenje, alpinizem, predvsem pa pohodništvo, del življenja večine Črnjanov. Z družino ali prijetno družbo so planinski pohodi in srečanja v kočah nepozabna.
Naši bližnji gori sta Peca in Raduha. Obe imata stalno oskrbovani planinski postojanki, ki sta tudi pozimi dobro obiskani. Vendar – pozor, zima zna pokazati tudi zobe …
Emil Savelli, izkušeni planinec, alpinist, popotnik,… je bil naš sogovornik. Obujal je spomine na tiste zime na Raduhi, ki so po neki sreči bile usodne le za priljubljeno planinsko kočo. Pa tudi to je bilo kar hudo.
Takole se je razgovoril.
Raduha je samostojen gorski hrbet. Globoko zarezana dolina Savinje ga ločuje od mogočnih gora jugovzhodnega dela Kamniško Savinjskih Alp. Ob vznožju Raduhe se razprostirajo obširni temni gozdovi, nad njimi pa zeleni pašniki enkratne planine Grohat.
Pod stenami Raduhe je široko melišče, ki sega vse do roba Krnice tik nad planino. Na pobočju Raduhe stoji na višini 1327 m nad morjem kmetija Bukovnik, najvišje ležeča domačija na Slovenskem. Raduha je poleg Pece, Olševe, Uršlje gore in Smrekovca nam, Črnjanom in tudi Korošcem najbližje dostopna gora. Na njej se že dolga leta kalijo generacije alpinistov, gorskih reševalcev in pravih gornikov.
Mirno lahko rečem, da je Raduha že dolga leta nekako zbirališče hribovcev Mežiške doline in tudi širše. Črnjani smo ji najbližji, vendar jo vsi čutimo kot svojo; planinci, gorski reševalci, alpinisti in pohodniki – vsak nosi to Raduho na nek način v srcu.
Kočo na Raduhi že vsa leta upravlja Planinsko društvo Mežica, ki vzorno skrbi zanjo. Velikokrat smo bili v koči in ta je imela vedno dobre, prijazne oskrbnike, veliko lepih trenutkov smo doživeli skupaj.
Prvotna koča je bila na takem pobočju, da so nekateri poznavalci podnebnih, predvsem zimskih razmer opozarjali, da so tukaj zime lahko nevarne. Če področje gledaš poleti, ti ne pride na misel, da bi lahko bilo kaj narobe. Pozimi, kadar so zime ostre in je obilo snega, pa je nevarnost plazov zelo velika. Menda so nad nekdanjo kočo nekoč posekali nekaj dreves, ki so vsaj nekoliko zadrževala snežni plaz. Zdaj je pot plazovom še bolj neovirana. Včasih so tudi že opazili, da je potegnil plaz mimo koče in je snežna gmota šla še daleč navzdol. Takrat se je videlo, da tu je nevarnost. Enkrat pa se je zgodilo, da se je plaz koče že 'dotaknil', ko so bili planinci v njej. To je bilo resno opozorilo, da se lahko kdaj tudi kaj hujšega zgodi.
Nekako pa se do dogovora, da bi kaj storili, nismo dokopali. Takrat je bilo veliko mladih, doživljali so razna nepozabna planinska srečanja, rojevale so se ljubezni, koča je bila bližje gori. Ko se nečesa navadiš, se ne moreš kar tako odločiti za velike spremembe. Današnja koča je prostornejša, modernejša, sodobneje grajena, udobna, v varnejši poziciji, ampak po oni je ostala neka nostalgija... Tako smo vsi preslišali opozorila narave.
Potem pa je leta 1977 nastopila zima. Bilo je ogromno snega. Takrat sta bila oskrbnika koče Francka in Edi Drofelnik in sta to zimo bivala v njej. Skrbnik zimske razmere dobro pozna; če snega zapade pol metra, se potem zjasni, sneg se posede, zmrzne, pa nanj zapade spet nov sneg, pa spet in spet,…Tudi gorski reševalci s prerezom snega ugotovijo nevarnost plazenja. Zaradi močnega sneženja je tiste dni nevarnost plazov obstajala tudi takrat.
In dejansko se je zgodilo; ponoči da je zgrmel snežni plaz proti Grohatu in koči.
Napihane opasti – vehe, ki previsno štrlijo čez rob stene, se odlomijo, padejo na strmo melišče, zasuto z več plastmi snega in sprožijo plaz. Ta najprej zasuje naravne ovire – ogromne skalne 'bonte' pod meliščem in potem ima kot na skakalnici prosto pot do naslednjih ovir. Takratna količina snega in plazu je bila tolikšna, da je z veliko močjo udarila v kočo do slemena, si utrla pot v notranjost, jo malo zamaknila in delno zasula.
To noč sta v zgornjem delu koče bivala oskrbnika Francka in Edi Drofelnik in plaz na srečo preživela brez poškodb.
Edi nas je obvestil o tem, kaj se je ponoči zgodilo. Takoj naslednje jutro smo se Dodi Pušnik, Karli Ritonja in jaz s smučmi odpravili proti Grohatu. Bil je čudovit sončen dan. Ko smo prispeli do koče, smo videli, da priljubljena postojanka še stoji, posledice plazu pa so prizadele predvsem zadnji del koče, del ostrešja in notranjost. Popokale so ploščice v kuhinji, gostinski prostor je bil do vrha šanka v snegu. Skupaj z Edijem in Francko smo se lotili odstranjevanja snega in reševanja hrane in opreme. Nastalo škodo je društvo še isto leto saniralo in kočo usposobilo za delovanje.
Ta plaz pa je bil resen opomin za prihodnost.
Po tem je minilo nekaj normalnih zim. Jeseni, leta 1985 si je komisija za plazove pri PZS ogledala koroške planinske postojanke. Skupaj s predstavniki društva so obiskali Grohat in tam pogledali, kaj se da storiti za zaščito te planinske koče pred bodočimi plazovi.
Med drugim je bil podan predlog, da se nad kočo iz kamna ali lesa postavi odbojni zid, ki bi preprečil direktni udar plazu. Izvedba tega pa je bila planirana za naslednje leto, ko bo pripravljen načrt. Žal pa je prav zima v februarju leta 1986 pokazala svoje zobe.
Snežilo je nekaj dni zapored. Prav v tistih dneh so imeli člani GRS Prevalje skupaj z avstrijskimi kolegi zimsko vajo na Obirju. Tam so se naši gorski reševalci dogovorili, da bodo zaradi izjemnih padavin v nekaj dneh obiskali Raduho, da bi ugotovili, kakšne so razmere v Grohatu. Povabili so me zraven.
S kompletno opremo in s turnimi smučmi je bil že dostop do Bukovnika naporen. Tam smo se, kot vedno, ustavili. Ker zaradi gostega sneženja nikamor nismo videli, smo se dogovorili, da se bo kljub objektivni nevarnosti ena skupina poskusila prebiti do koče. Z njimi sem šel tudi jaz. Napredovali smo počasi in smo se zaradi več kot meter novozapadlega snega izmenjavali v vodstvu. V snežnem metežu smo iskali varnejšo pot. V normalnih zimskih razmerah je ta pohod s turnimi smučmi pravi užitek, do koče prideš v eni uri. V teh razmerah pa je bila pot zelo naporna. Ko smo se prebili do zadnje strmine, kjer se že da slutiti, kje je koča, sem bil na čelu kolone. Prigazili smo do mesta, kjer domuje Dodi, župan Grohata in kjer kraljuje prelepa brunarica koroških gorskih reševalcev. Takrat sem obstal in onemel. Povzpel sem se še višje, od koder je pogled na kočo direkten in bi kočo moral videti; nisem mogel verjeti očem, zla slutnja se je tokrat uresničila.
Kakih trideset metrov levo od (prejšnje) koče proti meni je iz kupa snega štrlel del ostrešja. Na mestu, kjer je prej stala naša priljubljena koča, je vladalo pravo razdejanje, zasuto s snegom. Sneli smo smučke, se brez besed dotikali ostankov koče, v tej žalosti nismo vedeli, naj kričimo ali se zjočemo …
Začelo se je mračiti, misliti smo morali na varen sestop. Za spomin in dokaz sem utrgal en šitl z žebljem. Po dobri uri previdnega sestopa smo se varno vrnili do Bukovnika. Vstopili smo tiho, skoraj nas niso opazili. Razpoloženje je bilo veselo, kot pač v taki družbi vedno je. Tedaj pa sem le povedal:
"Pobi, koče v Grohatu ni več! Odnesel jo je plaz!"
Najprej je vse utihnilo. Potem pa: ali je to res mogoče?! "Lahko nam verjamete. Koča je razmetana, od nje ni ostalo nič! Ni je! Ta šitl je žalosten spomin."
Vsi so onemeli – kot mi prej – vse se je zresnilo, nastala je mučna tišina. Koča na Grohatu nam je bila vsem priljubljena postojanka in vsak se je zamislil v svoje spomine. Ko smo prišli k sebi, smo ugotovili, da moramo o tem obvestiti matično planinsko društvo. Določili so me, naj pokličem predsednika PD Mežica Mirka Mlakarja. Bil je doma in sporočil sem mu žalostno vest, ki ji sprva ni verjel. Po prvem šoku sem mu na kratko opisal dogodke tega dne.
Ta naravna nesreča je bila hud udarec za PD Mežica, ki je imelo velike obveznosti že z vzdrževanjem obstoječih planinskih postojank na Peci in na Pikovem. Odločili so se, da ponudijo možnost izgradnje nove koče sosednjim društvom. Končno pa je UO Mežica na pobudo sosednjih društev, meddruštvenega odbora planinskih društev za Koroško in skupščine Občine Ravne sprejel sklep, da zgradi novo kočo v Grohatu in to na novi, varnejši lokaciji.
Z veliko vnemo so se lotili vseh potrebnih priprav in projektov.
Po petih letih velikih prizadevanj je bila septembra 1991. leta je bila odprta nova koča na Grohatu. Zbrala se je velika množica planink in planincev, dogodek pa so s svojo prisotnostjo počastili tudi: predsednik PZS Andrej Brvar, predsednik Zbora Občin skupščine RS Ivan Bizjak, Gregor Klančnik, prva dama Slovenije Štefka Kučan in Milan Kučan, ki se je kljub slabemu vremenu podal na vrh Raduhe. Bilo je pravo planinsko slavje, na vsakem obrazu je bilo veselje.
Ko sem se na ta dan s prijatelji bližal koči, kjer so pripravljali otvoritev, je nekdo zaskrbljeno vzkliknil: "Menda se ja ne bo koči kaj hudega zgodilo – Savelli gre!"
Emil Savelli, hvala za tale zanimiv pogovor. Še veliko planinskih srečanj in nepozabnih doživetij v hribih in planinah vam želimo. Seveda varnih in veselih.
- zapisala: Marta Repanšek
Viri:
- Črjanske cajtnge, december 2007
