Lesičjak, ljudski pesnik in pevec iz Korotana

Iz Koropedija
Različica za tisk ni več podprta in lahko vsebuje napake pri upodabljanju. Prosimo, posodobite zaznamke v svojem brskalniku in namesto tega uporabite privzeto funkcijo za tiskanje v brskalniku.

Lesičjak, ljudski pesnik in pevec iz Korotana

Avtor: Janko Kotnik

Lesicjak - naslovnica.jpgLesicjak - prva stran.jpg



Zelo radi smo zahajali kot otroci k Tičlerju, kjer sta gospodarila tetič in teta, ki sta nam bila tudi birmska botra. Obadva sta bila izredno dobrega srca, pravi zlati duši, A tudi kraj sam nas je vabil. Tičlerjevo leži na pobočju, ki se vzpenja nadguštanjskim trgom proti Brinjevi gori. Divnolep je razgled, ki se odpira odtod tja proti Selam, Kotljam in sv. Barbari, ki jim tvori slikovito ozadje deviško ponosna Uršlja gora.

Tam pod prijazno Tičlerjevo hišo, na mehki trati v senci hrušk in jablan, smo se ob nedeljskih popoldnevih kaj radi zbirali. Tetič so znali zajemljivo pripovedovati o davno minulih časih, teta pa, ki so bili nekdaj čislana cerkvena pevka, so radi prepevali starinske pesmi, narodne in cerkvene.

Ob tej priliki sem slišal nekoč prvič peti Lesičjakovo »Pesem od rojstva« in pripovedovati o njegovem življenju.


Lesicjak.jpg



Proti koncu 18. in zlasti v začetku 19. stoletja so se pojavljali na Slovenskem ljudski pesniki, ki so širili svoje pesmi večinoma ustno, tako da so bile izprva znane le ožjemu krogu. Marsikatera izmed teh pesmi se je narodu tako prikupila, da je povsem ponarodela. Na Kranjskem je prepeval šmarski šolmašter in organist Matevž Kračman (1770-1854), na štajerskem pa »pohorski pevec« Jurij Vodovnik (1771-1858) [Gl. Drobtinice 1862. Juri Vodovnik, slavni pohorski pevec in pobožni kristjan skomarske fare.]. Sosedna Koroška pa se je prav posebno odlikovala z ljudskimi pesniki. Najbolj znana med njimi sta v starejši dobi Andrej Schuster - Drabosnjak (r. 1768, umrl po 1818), čigar pasijonske igre so se na Koroškem še do najnovejše dobe predstavljale in ki mu nekateri pripisujejo tudi »Kolomoniž bukve« in »Duhovno brambo«, ter Rožan Miha Andreaš (1762-1821), sodobnik Drabosnjakov, ki je poleg svojega poklica - bil je namreč tkalec - delal tudi »rajme« najraznovrstnejše vsebine.

A tudi Podjunska dolina se ponaša s takim narodnim poetom, ki je zlagal »vse sorte« pesmi, jim sam skladal napeve ter jih s petjem širil potem daleč preko domačega kraja, tako da je ni bilo vasi v Podjuni in ne v Mežiški dolini, kamor ne bi bila segla Lesičjakova slava.

Lesičjak, ali kakor je bilo njegovo pravo ime, France Leder[V zbirki »narodne pesmi koroških Slovencev« pod štev.812 in 992 piše Scheinigg napačno Lederer], se je rodil v Globasnici v Podjunski dolini na Koroškem. Prav ob vznožju Matjaževe Pece leži ta trdno slovenska vas. Odtod vodijo poti na vse strani široke Podjunske doline: tja proti Bistrici in Libučam v Mežiško dolino, dol čez Šmihel proti Pliberku in dalje čez Dravo proti Rudi in Grebinju, gor proti zapadu čez štebenj v Dobrlovas in čez Podjuno v Miklavčevo ter v Železno Kaplo. In vse te poti je ubiral Lesičjak s citrami preko rame, kadar je hodil na sejme ali žegnanja prepevat in razveseljevat ljudstvo, ki ga je vsepovsodi željno pričakovalo.

Slično kot Jurij Vodovnik, je Lesičjak v pesniški obliki sam opisal svoje življenje. O rojstvu pravi takole:


An tavžnt osm stu

in dva no trideset

sem bil v globaški fari

rojen na ta svet.

Gospod Jožef so me krstili,

ime Franci so mi izvolili,

djali so: »Ti boš vesiv

in vince boš rad piv!«


V krstni knjigi globaške župnije pa je navedeno kot rojstno leto 1833. Bržčas se Lesičjak v svoji starosti, ko je zlagal pesem svojega življenja, sam ni več točno spominjal rojstne letnice.

Odkod je dobil France Leder še priimek Lesičjak, po katerem je splošno znan? Pravijo, da radi brade, ki je imela v njegovih mlajših letih lisičjo barvo. Nekateri starejši ljudje pa trdijo, da so poslušavci čestokrat zahtevali, naj jim »napravi še Iisico«. Tedaj je baje segel v lice in s pomočjo obeh delov brade naredil popolnoma lisici podoben obraz.

Glede imena omenja samo tole:


Leder se jaz pišem,

Francl mi je ime.

Jaz pa mam še drugo ime,

eno poerbane:

Jaz sem Lesičjak al Lisjak,

toliko imenov nima vsak.


Iz mlajše dobe Lesičjakovega življenja ni znano mnogokaj. V šolo ni zahajal, ker je pač takrat v Globasnici še ni bilo. V poznejših letih, morda pri vojakih, se je naučil toliko čitati, da je razbiral tiskane črke. O svojih fantovskih letih pravi, da je »biv rad vesiv«. A ni se mogel dolgo veseliti mladeniške prostosti, kajti bil je fant čvrste in lepe postave in »kdor hoče cesarja služit, mora brez tadva bit«. Najbrže leta 1854. je moral k vojakom v Celovec, kjer je ostal dvanajst let. Dvakrat je medtem moral na vojno, in sicer leta 1859. ter 1866. v Italijo. Usoda pa mu je bila mila, kajti obakrat ga je vrnila zdravega domovini. Tu je izprva našel delo v bistriških rudnikih, kjer so takrat kopali premog. Medtem pa je čestokrat zahajal v sosednje kraje, kjer je ob nedeljah in praznikih s citranjem in petjem kratkočasil ljudi.

Tedaj se je zgodilo v Lesičjakovem življenju nekaj, kar ga je globoko potrlo in zapustilo žalostne spomine v njegovi duši. Sprl se je bil nekoč s kmetom Hodnikom, zaradi stavbenega sveta menda, ki ga je Lesičjak hotel kupiti v Globasnici, a Hodnik je temu nasprotoval. Pri tej priliki je prišlo med njima celo do spopada in Lesičjaku se je pripetila nesreča, da je svojega nasprotnika tako udaril, da je le-ta radi tega umrl. V svesti si, da se je to zgodilo le po nesreči in neprevidnosti, ker se je on hotel pravzaprav samo braniti, se je takoj sam prijavil sodniji v Pliberku. Kaznovali so ga s tremi meseci zapora. Ko pa je bil zopet prost, si je samo lastno in prostovoljno naložil težko pokoro. Eno leto namreč ni izpregovoril nobene besede, tako da so splošno jeli misliti, da je popolnoma onemel. Nekaj časa je še citral po žegnanjih in sejmih, a molčal je pri tem kot grob. Ker pa je bila doma skušnjava le prevelika, da prelomi storjeno obljubo, se je podal v tujino, kjer se je izdajal za mutca, Ko pa mu je doba pokore potekla, se je zopet vrnil v domačo vas.

Sedaj se je pričelo zanj novo življenje. S citranjem in petjem si je prislužil precejšnjo vsoto denarja, tako da je jel resno misliti na lastno ognjišče. Deloma lastnoročno, deloma s pomočjo dobrih sosedov, si je postavil kočo, majhno sicer in skromno, a bival je pod lastno streho. Njegova hišica stoji še danes ob vznožju gričkov, ki se dvigajo na severno-zapadni strani Globasnice in kjer je nekoč uspevala še vinska trta.

Ko mu je bilo 35 let, se je oženil. Žena mu je morala odslej čuvati dom. Sam pa je hodil po sejmih, prodajal »črničevec«, t. j. žganje iz borovnic, ki sta ga z ženo doma pridelala, ter si poleg tega s citranjem in petjem služil denar. Na ta način je prehodil vso Podjunsko in Mežiške dolino ter krenil včasih tudi v Spodnji Rož, tako da je še danes pri vseh starejših ljudeh v živem spominu. Na sejmišču je vedno bilo polno ljudi okoli njega. Kar strmeli so vanj, ko jim je prepeval o veselih in žalostnih dogodkih človeškega življenja. Ko pa je bilo kupčije konec, se je odpravil v kako gostilno, kjer je potem prepeval do pozne noči. Ker mu je prva žena, od katere je dobil dva sina, umrla, se je leta 1898. vdrugič poročil. V zadnjih letih je živel Lesičjak v precejšnjem uboštvu, moči so ga jele zapuščati vedno bolj in bolj, tudi glas mu je odpovedal, da ni mogel več prepevati. Le tupatam je šeposetil kak semenj ali prišel na »lepo nedeljo« citrat, a jel je izostajati vedno pogosteje. O poznejših letih svojega življenja toži:


»Al moja stara žvahta

me nič več ne pozna,

je kakor stara pvahta,

povsod raztrgana.

Po svetu pa prijat'le mam,

jih tud' obiskat znam.« 


Zadnjo zimo ga je bolezen popolnoma priklenila na postelj. Ob dolgih večerih je prihajal k njemu Kovačev Lekše, ki mu je Lesičjak narekoval svoje pesmi. Njemu je izročil in zapustil tudi svoje citre.

Po dolgem bolehanju je umrl dne 23. januarja 1908, star 75 let. Pokopan je na globaškem pokopališču.




Lesičjak je bil ljudski pesnik v pravem pomenu besede. Kot takšnega se slika tudi sam v lastnem življenjepisu, kjer pravi:


Jaz že sivo glavo nosim, grem po svetu okol,

vse sorte pesmi trosim, ne zmanjka jih nikol.

Grem po sveti ta no sam,

pojem ljudem, kar kaj znam,

pojem po mesteh, po vaseh

in mislim, to ni greh.


Odkod je jemal Lesičjak snovi svojim pesmim? Ni segal daleč, marveč opeval je življenje, kakor se pojavlja na kmetih od rojstva do groba. In prav zavoljo tega je ljudstvo vzljubilo njegove pesmi ter jih še vedno prepeva, dasi morda ne ve več, kdo jih je zložil. Najbolj priljubljena in tudi še danes najbolj znana Lesičjakova je »Pesem od rojstva«. V enajstih kiticah nam opisuje usodo novorojenčka, ki pride na ta svet ves nebogljen in brez moči:


Je ta človek na svet rojen, [varijanta: Ko ta človek na svet pride.]

hitro čuje reve svoje;

pride čisto nah, pride čisto bos,

sam pomagat si ni kos:

»0, jo, jo,« joče se na moč,

kliče mater na pomoč.


Jok otrokov gane materino srce. Takoj pokliče babice, da ga povijo v plenice in poneso h krstu. Izberejo mu ime ter izvrše sveto delo, po katerem dobi otrok pravico do nebes. Vse se veseli tega dogodka, kajti:


Bodi fantič al deklina,

botri grejo na'n polč vina;

obhajajo veselo tisti dan,

ko je nastopiv nov kristjan.

Tud' mežnar pride na'n gvaš

in fajmoštar za njim počas.


Z bistrim očesom je gledal Lesičjak v življenje. Videl je njegove svetle strani, spoznal pa tudi, koliko je gorja na tem svetu. In kdo je povzročitelj slabega? Človek sam radi svojega nespametnega ravnanja. In takim ljudem je Lesičjak s pikrimi besedami v obliki humoristično satiričnih pesmi stavil pred oči njihove napake in pregrehe, včasih celo tako očitno in ostro; da so imele njegove preodkritosrčne besede zanj neprijetne posledice. Semkaj je šteti 44 kitic dolgo pesnitev o »Gustelnu Paru« in »pesem od bala«. Obe pesmi je politična oblast prepovedala, ker sta bili osebno žaljivi in Lesičjak je moral radi prve šest tednov »sedeti«. V »pesmi od nespametnih ljudi« nam predočuje splošne človeške slabosti, zlasti pijančevanje, igranje, potepanje itd. ter nas svari pred takšnim življenjem, češ:


prav njih stan prevdarimo,

tak živet se varimo!


A ne samo možje so podvrženi takim slabostim, tudi ženski svet ni veliko boljši. Zadnja kitica omenjene pesmi pravi:


Ženske, nikar ne mislite,

da bi ve vun vzete b'le:

res, da moštvo pridno ni,

pa še hujši ste ženske vi.

Kar je Eva v raju znala,

ko je Adama zapeljala,

to znate zdaj tudi vi,

vsak se vas naj boji.


Ženske slabosti in napake nam kaže tudi »Pesem od kmeta, ki se je slabo oženil«. Žena pač podpira tri ogle pri hiši, če je dobra in vestna gospodinja, tako da kmetu ne bo treba tožiti, kadar se oženi:


Dokler sem še ledik biv,

sem fejst kmetič biv;

hojdi, dojdi, hojdi doj,

Sem oženiv se,

mi vse v škodo gre ...


Križi in težave posameznih stanov so prav dobro in izrazito opisane v »Pesmi od sedanjega časa«. Ta pesem je pod naslovom »Denarcev ni« natisnjena tudi v zbirki: »Narodne pesmi koroških Slovencev«. Izdal J. Scheinigg, Ljubljana, 1889. Uvrščena je pod štev. 812. V isti zbirki nahajamo pod štev. 992 še »Pesem od žitrajskih jagrov«, kjer se pesnik posmehuje lovcema, ki sta se podala v nedeljo popoldne brez lovske pravice na lov, a se morata navsezadnje le pre¬pričati, da je


še buli doma repo jast,

ko po lesu zajce krast.


Tudi »Bistriški jager« nam slika veselo lovčevo življenje, ki po planinah »strelja rehelnce«.

Vojaškega življenja in njegovih težav se tičeta »Pesem od štelenga« in »Pesem kranjskega rekruta«.

V prvi nam predočuje mladeniča, ki mora spomladi na nabor, ker kralj


'ma svoje ministre, njih glave so bistre,

so sicengo 'meli, so to govorili,

storili so rat: moramo vojsko pelat!


V jeseni se poslavlja od staršev, bratov in sester. A tudi »dečva se joče, ker pojde njen šoce«, obljubljajoč mu, da ga bo skušala »sfrajati«.

Še bolj realistično nam opisuje trpljenje in muke, ki jih je moral prestati »kranjski rekrut« prve tedne pri vojakih.

Žlahtni vinski kapljici je posvečena »Pesem od vinske trte«. Na spodnjem Koroškem je nekoč uspevala tudi vinska trta, danes raste le še v okolici Žitare vasi, a je tako redka, da je pristnega »žitrajca« le še težko kje dobiti. Ker pa »vsak to trtico časti«, se je je spomnil tudi Lesičjak, kajti


»bodi v stanu, kirem hoči,

vsak se z vincem rad odmoči.«


»Pesem rajnega župnika« poje slavo v Globasnici umrlemu župniku Ajholcerju. V osmih kiticah nam slika Lesičjak vrline in kreposti tega dušnega pastirja ter ga stavi za vzgled vsej globaški župniji:


Osemnajst let

so župnik naš b'li,

so zmirom pustili

posvetne reči.


Srca so tudi

usmilien'ga b'li,

so radi podpirali

te uboge ljudi.


Zelo rad je prepeval Lesičjak tudi »Pesem od vigredi«. Zabeleženo jo ima tudi Scheinigg v svoji zbirki pod štev. 797, a brez Lesičjakovega imena. Pristavlja samo, da se prepeva v Šmarjeti, Podkrnosu, Železni Kapli in Št. Kocijanu, torej v Podjuni in v Spodnjem Rožu, kamor je pesem prav lahko zanesel Lesičjak sam. Isto velja tudi za »Pesem od vigredi II«, ki je natisnjena v Scheiniggovi izdaji pod štev. 800 z naslovom »Škrjanček«.

S tem sem podal nekak pregled Lesičjakovih »pesmi«. A gotovo niso še vse. Nekatere izmed njih se še danes pojo, a le starejši ljudje še pomnijo, da jih je zložil Lesičjak.

Napeve jim je skladal Lesičjak sam. Niso seveda bogve kako umetni, a tem laže si jih je ljudstvo zapomnilo, zlasti ker se je Lesičjak tupatam naslanjal na motive narodnih pesmi.

Iz zakladnice svojih pesmi je spretno izbiral po kraju, kjer je pel in po ljudeh, ki so ga poslušali. Dobro je vedel, katere v tem ali onem kraju najbolj ugajajo in mu »vržejo« največ. Tudi tujci, letoviščarji, ki so prihajali na spodnje Koroško, zlasti v okolico Klopinjskega jezera, so ga radi poslušali in mu dali zaslužiti marsikatero kronico. Sam Lisičjak je priznal, da je s petjem in citranjem zaslužil približno osem tisoč kron. Lepa vsota za tedanje čase! Marsikdo izmed »modernih« bi bil vesel, če bi mu nesle njegove pesmi razmeroma toliko.

Na smrtni postelji je tudi izjavil, da je zložil vse pesmi, ki so znane med koroškim ljudstvom pod njegovim imenom, resnično sam, razen pesmi »Jurij Brenkov«, ki jo je pa sicer tudi rad prepeval.

Te trditve pa ne smemo jemati preveč strogo in kritično. Lesičjak je namreč rad vpletal med svoje pesmi kak verz ali kar po celo kitico že znane narodne ali ponarodele pesmi. Od J. Vodovnika je naravnost prevzel nekaj kitic ter jih spretno vrinil med ostale kitice »Pesmi mojega življenja«. Usoda obeh pesnikov je namreč bila v mnogočem slična, obadva sta živela proti koncu življenja v veliki revščini. Tako nahajamo v pesmi [Glej Štrekelj: Slov. narodne pesmi štev. 8675. Pesem je zapisal leta 1849 v bohoričici Fr. Jan, poslal pa jo je Štreklju č. g. Singer iz Železne Kaple.] v kateri nam Vodovnik opeva svoje življenje, te-le nam že znane stihe:


Že golo glavo nosim,

po sveti grem okol,

vse sode pesmi trosim,

ne zmanka jih nikol.

Domača moja žlahta

že mene ne pozna,

je kakor huda plahta,

že vsa raztrgana.

...

Perjatle pa povsod imam,

jih tud obiskat znam.


Vodovnikova pesem, ki je nastala pred letom 1848. je dala torej Lesičjaku pobudo za slično pesnitev. Zanimivo je tudi, kako daleč je segal vpliv »pohorskega pevca«.

Pa še v enem oziru je ta Lesičjakova pesem zanimiva. Kitice 5-7, v katerih nam pripoveduje o vojaškem življenju, so zelo podobne trokitični narodni pesmi »Nekoč v starih časih«. Pri Lesičjaku se glase te kitice tako-le:


Jaz sem komaj gor prirastuv,

sem morav bit soldat:

sem morav dečvo zapustit

in njej slovo podat.

Komaj sem si dečvo zbrav,

župan mi je pošto dav,

da dečvo moram pustiti,

cesarja služiti.

Za slovo Sem dečli kupiv

vinca sladkega,

za slovo sem ji tud' pustiv

haja tujeka.

»Haja, tuja, ljub' moj sin« 

je peva dečva za spomin,

jaz sem pa sukov sabljico

in misliv sem na ljubico.

Leta so pretekle,

havptman mi je djav:

»Francl, pojdi z mano,

jaz ti bom obšid dav.

Ti si biv en zvist soldat,

zdaj pojdeš k svoji dečli zad,

zdaj moreš vzeti ljubico

za ženo zakonsko.


Mogoče je, da je Lesičjak poznal narodno pesem in jo potem prikrojil za lastno uporabo kot je storil z Vodovnikovimi kiticami. Možno pa je v tem primeru tudi, da je narodna pesem povzetek Lesičjakove. Poslednja obsega dvanajst kitic ter opeva celo življenje, do čim ima narodna samo tri kitice, ki nam opisujejo le del življenja, in sicer oni del, ki je ljudski duši najbolj dostopen: fant si izbere ljubico, a cesar (župan) ga pokliče k vojakom. Leta pa minejo in fant se povrne k izvoljenemu dekletu. Ponarodel je torej tisti odlomek Lesičjakove pesmi,ki se ne nanaša zgolj na osebo pesnikovo, marveč nam slika usodo tisočerih drugih, ki so bili v enakem položaju. Vojaki so zanesli potem to pesem na vse vetrove slovenske domovine.




Več kot četrt veka je romal Lesičjak po širni Podjunski dolini sem in tja. Njegova pesem je spajala Rož z Mežiško dolino in družila severni breg Drave z južnim tja do vznožja visokih Karavank.. Morda se Lesičjak tega poslanstva nikoli ni prav zavedal, a njegova pesem je bila slovenska in slovenska pesem, zlasti pa slovenska narodna pesem, je poleg slovenskega jezika še danes najnežnejša, a obenem tudi najmočnejša vez, ki druži in spaja po vsem širnem svetu raztresene sinove in hčerke matere Slovenije.


Pripomnja: Nekaj pesmi sem dobil na razpolago od č. g. J. Hojnika, župnika pri sv. Jakobu v Koprivni, ki je Lesičjaka tudi slikal. Ostale sta mi narekovala, oziroma napisala gdč. Zalika Greinerjeva in g. Lekše Kovač iz Globasnice kmalu po Lesičjakovi smrti.


Pesem od rojstva!

Je ta človek na svet rojen,

hitro čuti reve svoje;

revež čisto nah, revež čisto bos,

sam pomagat si ni kos

»0, jo, jo,« joče se na moč

kliče mater na pomoč.


Mati sliši ta jok mili,

deteta se hitro vsmili:

»Pridite babice, povijte ga v plenice,

to novorojeno detece!« 

O, jo, jo, ... itd.


Mlado dete, lop zavito,

hitro h krstu nesejo,

pregledajo svetnikov vrsto,

kak mladenču ime bo.

Mladenič vidi prvič firmament

in prejme sveti zakrament.


Mašnik reče: »Mladenič ljubi,

tebi se svet' krst ponudi.« 

Boter mladenča v rokah drži,

se mesto njega oglasi:

»Ja, ja, jaz hočem krščen bit,

hočem ime Jožef 'met.


Sveto delo so storili,

greh poerban so izmili,

Postane božji prijatelj res,

dobi pravico do nebes.

O, jo, jo, ... itd.


Naj bo fantič al' deklina,

botri grejo na'n polč vina,

obhajajo veselo tisti dan,

ko je nastopiv nov kristjan.

Tudi mežnar pride na'n gvaš,

in fajmošter za njim počas.


To veselje brž skončajo,

botri se nazaj podajo,

ker spoznajo, da mati spet

želi že svoj'ga sinka 'met.

O, jo, jo, ... itd.


Mati sinčka v roke vzame,

hitro vpraša, kak mu je ime,

boter ji odgovor da: »Imenujte ga Jožefa!« 

O, jo, jo, ... itd.


Mati sinku po svetem krsti

da zavžiti svoje prsi.

Trpeti mora dojst nadlog,

prej da pojde sam spod nog.

O, jo, jo, ... itd.


Dojsti barti trudna mati,

tud' po noči mora vstati

in pogledat, kaj mladenču je,

de tak milo joče se.

Ona spozna, da mladenč nedolžen je,

potrebuje usmiljenje.


Katera mati ma dojst otrok,

nima nikol prav praznih rok;

eden pravi pupa, drugi papa,

tretki pa za durmi k...

O, jo, jo, joče se na moč,

kliče mater na pomoč.

Pesem od vigredi.

Luštno je vigred, slišim drobne pitčke pet'

še prej ko sije sončice, pojejo ptičice,

škrjančič v luft zleti, veselo žvrgoli;

tudi pojejo štigelci ino senice,

med njimi pa poje vesiva kuku,

vse je Bog stvariv taku.


Luštno je vigred, vidim rožice cvetet,

ko prisije sončice, cvetijo rožice;

cvetijo po travnikih bele sovzice,

po hribrih no gorah pa vinske trtice,

pokaže svojo rožico vsako drevo,

vse je Bog stvariv tako.


Luštno je vigred, to nam spričuje kmet;

on 'ma planine, travn'ke no žitno polje;

rastejo po travnikih vse sorte trave,

po polju pšenice in hrži lepe,

po žitah prepevlja prepelica lepo,

vse je Bog stvariv tako.


Vigred prav luštno je, živinca na planince gre,

gori lep' sprehaja se, vživlja frišne travé.

Te nedovžne ovčice po pvanincah skakljajo.

pastirci pa ž njimi lep kratek čas majo;

on žvižga no poje veselo: juhu,

vse je Bog stvariv taku.


Hitro mine vigredni čas, pride leto; zima, mraz;

hitro vse minulo bo, to dobro in hudo;

glih tako preteče tud' naše življenje,

uboštvo, bogastvo no vsako trpljenje.

Pojde truplo počivat v to črno zemljo,

vse je Bog stvariv tako.


Pesem sedanjega časa.

Spremisli vsak človek,

kaj mora to bit'

kaj o sedanjem času

slišim govorit:

bodi kmet ali hlapec

ali pa rokodelec,

vsak isto trdi,

da denarcev nič ni.


Al pobaram jaz pavra:

Kako ti kaj gre,

mi hitro da antvort:

za scagat mi je.

Plačila mam velka,

denarcev pa ni,

mi tudi še manka

več drugih reči.


Kravo mam koj eno,

volov pa ni,

na polju se vrajma,

da toča zdrobi.

Les je posekan

in vse je pvano,

bi se melo, kaj skupit,

še za dom kaj ne bo.


Paver se noč no dan

močno poti,

da gospodom, beračem

ta kruh priskrbi.

Da paver zmirom jamra,

to čuda kani;

kar hodi no gre,

vse od pavra živi.


Pobaram jaz hvapce,

te služabne ljudi,

pa tudi ti reveži

jamrajo vsi:

Košta je dobra

in kruha dojsti,

samo to nam fali,

da denarcev nič ni.


Pobaram kovače

in cimparmane,

saj tudi ti moži

nča hvalijo se.

Zaslužek je majhen,

vse sproti gor gre,

več barti se vrajma,

da mamo dovge.


Pobaram oštirja,

kako ti kaj gre,

mi hitro da antvort:

Prav žalostno je.

Včasih še pride

dojsti ljudi,

pa vsak tisto trdi,

da denarcev nič ni.


Al kater'ga pobaram:

kaj boš dobiv?

Lepo tiho mi reče:

Gvaš žganja bom piv.

Če mu ponujam:

Gvaš vina popij!

mi hitro da antvort,

da denarcev fali.


Mladenči pa zunaj

pred cerkv'jo stojo,

za dečlami gledajo,

ko h domu gredo.

Tam vidi vsak svojo,

ko mimo leti,

bi meli kupit ji vinca,

pa denarcev nič ni.


Če so pa pijani,

zapojejo si,

tedaj so bogati

majo vsega dojsti.

Ko pride plačilo,

se vsak grenko drži,

ker v žepu nobenem

denarcev nič ni.


Pesem rajnega župnika.

Spremisli vsak človek

le tisti spomin,

me žalost obide,

prej da izgovorim:

Gospod Albert so umrli,

naš dušni pastir,

ni jih zdaj videt nikjer.


S prstjo obloženo

je njih mrtvo telo,

dušo so poslali

gor v sveto nebo,

gor, kjer je Marija,

vse svete reči,

njih duša se tam veseli.


Pri prid'gi so skazali

svojo ojstrost,

so hotli pokazat

duhovsko dolžnost,

da bi se spokorili

pregrešni ljudi,

da bi enkrat zveličani b'li.


Pri bolnikih so bili

lep trošter zares,

so duše ozdravljali

z rešnim teles',

do groba so spremljali

to mrtvo telo

noter v črno zemljo.


Osemnajst let

so župnik naš bli;

so zmirom pustili

posvetne reči,

so mirno živeli

med nami ves čas,

to veselilo je nas.


Zjutraj so vstali,

so šli pred oltar,

po maši so bili

hišni gospodar,

so radi imeli

služabne ljudi,

zvesto so jim služili vsi.


Srca so tudi

usmiljinega bli,

so radi podpirali

te uboge ljudi,

so dajali podporo

in ubogim denar,

pozab'li jih ne bomo nikdar.


Pesem od nespametnih ljudi.

Eno pesem pojmo mi

od nespametnih ljudi,

od pijancev, špilovcev

od ponočriih letovcev,

od lažnikov in goljufov,

tudi drugih potepuhov;

prav njih stan prevdarimo,

tak živet se varimo.


Ženske, vam se čudit je,

da jim vse verjamete,

da vam dopovedat ni,

varovat se teh ljudi.

Od zunaj se vam šmajhljajo,

znotraj fovš srce imajo;

Kdor je zgubiv dobro vest,

ta ne more biti zvest.


Le pogljemo onega,

Kir se rad v špil poda;

kar dobi, zapije vse,

pijanc zaspan s taberne gre.

Če zgubi, pa nehat noče,

rajši v legenj vzeti hoče,

da le špila in pije,

dokler krajcar v devžku je.


Od skrbi ne more spat,

v sanjah hoče tud' kvartar,

špil je slajši kakor med,

če glih ga pelje le na led.

Premoženje vse zapravi,

jopič na prodaj postavi.

Karte le so njega Bog,

jih časti do starih nog.


Spet se drugi najdejo,

da črez mero pijejo,

vlivajo v svoj polovnjak,

da ne morejo črez prag.

Vse taberne obletijo,

potle v luži obležijo

"Po svinjsko kratko tako živô,«

krote z luže pojejo.


Najbolj se je takih bati,

kir se hoč'jo zmirom klati.

Če mu kdo le majhno reč pove,

mu že v jezi v lase gre.

Priduševati se in klati,

v mizo biti, glaže treti,

obrniti po koncu vse,

to njih dobra volja je.


Kjer je sejem al' pa shod,

tja imajo svojo pot;

tamkaj se sprehajajo,

po tabernah rajajo:

le tepenje ino klanje

to je njih cerkvovanje,

vso obtolčeno glavo

nesejo odtod domu.


Ženske, nikar ne mislite,

da bi ve vun vzete ble;

res, da moštvo pridno ni,

pa še hujši ste ženske vi.

Kar je Eva v raju znala,

ko je Adama zapeljala,

to znate tudi vi;

vsak se vas naj boji.