Kolomon bukle (bajže v poeziji)

Iz Koropedija
Različica za tisk ni več podprta in lahko vsebuje napake pri upodabljanju. Prosimo, posodobite zaznamke v svojem brskalniku in namesto tega uporabite privzeto funkcijo za tiskanje v brskalniku.

Predgovor

"Končno mi je uspelo prebrati vašo knjigo Bajže s Koroške. Čisto me je navdušila! Vedno so me zanimale stare zgodbe in pripovedke, že od rane mladosti, ko sta mi jih pripovedovala babica in dedek. Naj vam povem, da me je prva polovica knjige tako prestrašila, da sem spala pri prižgani luči! Glede duhov in podobnega sem kar preveč dovzetna in bojazljiva, me pa ta snov zelo privlači. Lahko bi rekli – kot veščo luč.

Zgodbe so mi tako segle v srce, da sem se odločila, da po tistih, ki so me najbolj prevzele, napišem pesmi. Tako vam zdaj pošiljam deset pesmi z naslovi, vzetimi iz vaše knjige. Upam, da vam bodo všeč in da mi ne zamerite oz. ne čutite, da sem vam 'ukradla' teme …."


Takole me je nekega novembrskega dne presenetila pesnica Aleksandra Kocmut, doma s Prevalj.

Marta Repanšek

Vseh 29 balad lahko preberete v knjigi Aleksandra Kocmut: Kolomon bukle, ki je izšla pri Zavodu za razvijanje ustvarjalnosti. Ilustracije je prispeval Rajko Gorjan, spremno besedo pa dr. Marija Stanonik.

Naslovnico lahko vidite tu: [[1]]

KOLOMON BUKLE (Bajže s Koroške v poeziji)

SRED NOČI DOMO

Pri Rezmanu radi so karte igrali
In tudi naš ati so šli tja večkrát
Ob sobotah; pa mene so s sabo jemali,
Navadno k dekletom poslali me spat.

Je Rezmanca moške tako pogostila:
Prežgala je sladkor, špirita gor vlila,
Potem pa so kvartali cele noči.
Nekoč pa so ati pijani bili

Tako, da so karte jim padle iz rok;
In sredi noči sva hodíla domov.
Je blizu Matvozov'ga mlina bilo,
Ko ati obstane, prisluhne v temó.

»Nekdo gre za nama! Ne čuješ? Bog moj!
Pa kakor da vleče verigo s seboj!
Je vrag ali duša, ki išče svoj mir?«
Obrneva se – a nikogar nikjer.

Pri mlinu spet ati nazaj se ozre;
Od groze so kvišku mu stali lasje.
Čeprav ni zagledal nobenih duhov,
Je ati prišel čisto trezen domov.


ZGLIHAT SE JE PRәŠU

Stara Kavšíca je babica moja bila –
Klen um in značaj in beseda, ki nekaj velja –
Kvantánja in marenj nikoli razširjala ni,
Zato spoštovanje uživala je med ljudmi.

A s Korlom, priložnostnim delavcem, se je večkrát
Sporekla, ker bil je za njeno zavest prekosmat;
Je verna bila, a Bogá se ta človek ni bal:
Še na kvatrni petek bi pósta ne bil spoštoval.

»Špeha mi dajte, kaj mastnega,« Korl ji poreče,
A ona blasfémično prošnjo mu gladko odreče:
»Če jed ne velja ti, pa pojdi!« In Korl je odšel,
Na drugih kmetijah se vdinjal, po svoje živel.

Mineva spet čas. Neko jutro pa babica dé:
»Danes pa Kóri je šel.« In še to nam pove:
»Prišel oprostit se mi je in mi róko podal,
In sva se pobotala. Nič mi ni dolžen ostal.«

Po zajtrku vsak se za svojim je delom ozrl,
Ob desetih pa pošta prišla je – da Kóri je umrl …


ŠKRATKOVC

V grabnu, ki se Škratkovc imenuje, mlin je stal,
Na ravnici gor nad njim pa je živel čevljar.
Na kvatrno soboto, ki se jo je spoštovalo,
Se loti šivanja, ker se mu dela je nabralo.

Tako sedi pa šviga z iglo, ko kar naenkrát
Na okno mu potrka mož. Kdo bil bi kasni svat?
»Hudič sem! Kaj na praznik delaš?! Si pomagat daš?«
Čevljar pa brumno: »Kar, če upaš si in dreto imaš!«

A naš čevljar ni bil od muh, pa je udenil vragu
Nit táko dolgo, da hudik je skozi okno skakal
Pa moral v hrib in dol nazaj, da spet je vbodel iglo.
Čevljar pa dé: »Izgini, če ne znaš končati hitro!«

Je tekal vrag kot nor, a se le ni izšlo mu prav:
Čevljar imel je kratko nit, pa prvi je končal.
Hudič je moral iti, a se vračal je nazaj
Strašit … Zato se Škratkovc imenuje tisti kraj.