Kolomon bukle (bajže v poeziji)

Pri Rezmanu radi so karte igrali
In tudi naš ati so šli tja večkrát
Ob sobotah; pa mene so s sabo jemali,
Navadno k dekletom poslali me spat.

Je Rezmanca moške tako pogostila:
Prežgala je sladkor, špirita gor vlila,
Potem pa so kvartali cele noči.
Nekoč pa so ati pijani bili

Tako, da so karte jim padle iz rok;
In sredi noči sva hodíla domov.
Je blizu Matvozov'ga mlina bilo,
Ko ati obstane, prisluhne v temó.

»Nekdo gre za nama! Ne čuješ? Bog moj!
Pa kakor da vleče verigo s seboj!
Je vrag ali duša, ki išče svoj mir?«
Obrneva se – a nikogar nikjer.

Pri mlinu spet ati nazaj se ozre;
Od groze so kvišku mu stali lasje.
Čeprav ni zagledal nobenih duhov,
Je ati prišel čisto trezen domov.

Povedal vam bom, če že drugi molčijo,
Vsi vemo, da čudne reči se godijo,
A marsikateri, ki kaj doživi,
Še samemu sebi dogodek taji.

Na Mihelovi žagi smo neke noči
Z bratoma malo popili bili;
Ne vem, zakaj nismo stopíli k Florinu,
Ki točil domače je štajersko vino.

Samo par minut sem za bratoma šel.
Do Burjakove sem kapel'ce prispel,
Ko slišim pogovor nekje pred seboj.
Potuhnem se v votlo jesena drevo.

Po cesti ljudje mimo mene so speli,
Pa nekam so čudno podobo imeli.
Naenkrat pa strašna svetloba vzžari –
In tam sredi ceste obstali so vsi.

Bilo me je strah, po resnic' bom povedal.
Še preden pa bolje sem si jih ogledal,
Ljudi te neznane, obraze mi nove,
Izginejo – jaz pa zagledam grobove.

Minuto al' dve sem trepétal tam skrit,
Potem je izginilo vse kot privid.
Takrat na vso silo domov sem jo udrl,
Da skoraj bi bil hišna vrata podrl.

Nihče drug ni videl ne slišal tegá,
A kdor ni dožível, verjeti ne zna
In poreče, da krivo bilo je pač vino …
Nikogar to noč ni bilo pri Florinu.

Vsakokrat, ko sem naték nabirat v les odšla,
Se me na istem mestu groza je polótila.
Šumelo je, kot da po listju hodil bi nekdo,
A videti nikoli ni človeka tam bilo.

Dva hribčka sta; na vrhu v enega se združita.
Ko blizu prideš, pa za enim čudno vztrepeta,
Zaropota, zaprha, kot da kaj bi se splašilo –
Še vsakič, ko bila sem tam, se mi je to zgodilo.

Nazadnje sem prosíla žlahtnico, naj z mano gre.
Nič nisem ji povedala, kaj mi teži srce.
Nabirava, klepečeva, naenkrat pa obstane,
Okoli sebe se ozre in se nemirno zgane.

»Le kaj je to? Prečudna reč … Si tudi ti čutíla?
Kot da neznana bi prisotnost tukaj se mudila.
In nekaj tu diši prav grdo … Veš kaj, kar pojdíva.
Nič dobrega ni tam, kjer nekaj takega se skriva.«

Še dve sta ženski na tem kraju isto doživeli –
Kar srh ju je oblival, ko do tjakaj sta prispeli.
Mogoče je kak opomin, kak duh umrlega;
Ne vem. In sama si nikoli več ne upam tja.

V vojnih časih z možem na Smrekovec sva odšla.
Daleč je bilo. Naték sva tam nabirala.
Nazaj grede pa se pri Andrcu še oglasiva
Po šnops. Naloživa ga v koš pa malo posediva.

Pa reče gospodinja: »Kaj hitela bi nazaj!
Saj itak je temnó, pa rajši prej popijta čaj.«
Je za okus dodala vanj črničevec pekoč
In preden sva odšla, bilo že skoraj je polnoč.

Od Andrca prot' Prhaníji, kjer se zoži pot,
Prihaja gor po klancu proti nama nek gospod,
Visok in v beli srajci jasno viden v mesečini –
A kaj ob taki pozni uri bi počel v divjini?

Kateri se izognil bo, se mož je spraševal,
Na ozki poti? Tujec pa se je približeval.
Ko tik pred njega stopi, pa neznani mož izgine.
Povem pošteno, da pokonci šle so mi kocine.

Od groze in strahu mi vzelo je besedo vsako,
Pa tudi mož moj čisto tiho je naprej korakal.
»Kaj videla sem!« sem na Prhaniji zaječala.
»Le tiho! Tudi jaz!« odreže mož – pa sva molčala.

Šele ko sva prišla domov in luč si naredila,
Sva se o doživetju nenavadnem zgovorila.
Oba sva isto videla. Karkoli je bilo,
Pred najinimi je očmi se v zrak razblinilo.

Prečudna reč pri nas se v času košnje je zgodila:
Sva s sestro delala: kosil sem, ona je trosíla,
Ko sva zagledala, da tam po frati nam domači
Kar skoz rž sem neka tuja ženska pripešači.

Lepo oblečena bila je: dolgo črno krilo,
Spod kombineža čipkasta, kot včas' se je nosílo.
Bila je lepa, da sem res oči za njo obračal.
Z nasprotne pa strani se oče je iz službe vračal.

Ko sta se srečala, se ona mu je izogníla
Pod cesto; videl sem, da nista nič spregovorila.
Kosim še malo, vendar dolgo nisem znal prenašat'
Več radovednosti, zato sem šel očeta vprašat,

Kdo ženska je bila, ki srečala ga je na cesti –
A oče toliko da me v odgovor ne naklesti.
Kar videla sva, tudi sestra je takoj priznala,
A očetovim očem ta ženska skrita je ostala.

Stara Kavšíca je babica moja bila –
Klen um in značaj in beseda, ki nekaj velja –
Kvantánja in marenj nikoli razširjala ni,
Zato spoštovanje uživala je med ljudmi.

A s Korlom, priložnostnim delavcem, se je večkrát
Sporekla, ker bil je za njeno zavest prekosmat;
Je verna bila, a Bogá se ta človek ni bal:
Še na kvatrni petek bi pósta ne bil spoštoval.

»Špeha mi dajte, kaj mastnega,« Korl ji poreče,
A ona blasfémično prošnjo mu gladko odreče:
»Če jed ne velja ti, pa pojdi!« In Korl je odšel,
Na drugih kmetijah se vdinjal, po svoje živel.

Mineva spet čas. Neko jutro pa babica dé:
»Danes pa Kóri je šel.« In še to nam pove:
»Prišel oprostit se mi je in mi róko podal,
In sva se pobotala. Nič mi ni dolžen ostal.«

Po zajtrku vsak se za svojim je delom ozrl,
Ob desetih pa pošta prišla je – da Kóri je umrl …

Mamin stric je z nami stanoval,
Pomalem s čebelarstvom se pečal,
Pa tudi nekaj je ovac imel,
Da je lahko za sebe poskrbel.

Pogosto pa sta se s prijateljem
Prerekala in pričkala o tem,
Če je na drugem svetu vendar kaj.
»Kdor prvi gre, pa pride naj nazaj

In naj pove, kateri prav ima!«
Tako sta se nazadnje zménila.
Usoda pa nanesla je tako,
Da prvi je prijatelj vzel slovo.

A zjutraj strica od nikoder ni.
»So bolni?« spraševali smo se vsi.
Iz svoje sobe je napódil nas:
»Pustite me pri miru za en čas!«

Ležal stric tistega je dne kot nem.
Odtlej se izogibal je ljudem.
Ves drug, ves tih naenkrat je postal,
In za posvetnim se nič več ni gnal.

Povedal stric kasneje je tako:
Prijatelj se je vrnil na zemljó
In mu zabičal, naj se več nikdar
S kom ne dogovori za táko stvar.

»Je hujša pot nazaj kot sodni dan.
Povem ti pa, da sva oba zaman
O onem svetu si bila jezična,
Ker božja milost je čez vse pravična.«

Na pol poti med kmetoma Matvózom in Kavšákom
Leži posestvo zapuščeno; kliče se Pečnija.
Tam mimo nič prijetno ni ubirati korakov –
Glasove slišiš in po nakovalu kdaj razbija.

V davnini tam bila je neka davčna izpostava.
Tam valpet je z biriči v glavni stavbi gospodaril –
Je pri Matvózu shranjena še vedno miza stara,
Ki z bridko sabljo je po njej nekoč birič udaril.

Nad Mátvoškim posestvom, tam, kjer reče se Pečnija,
Pa v tistih časih morala je biti kovačija.
Zemljišče, ki dandanes ga goščava že prekriva,
Pa poimenovali so takrat biriška njiva.

Biriči tam ujetnike so svoje pokončali.
Kovač kasneje je izginil, tam ničesar ni,
Verjetno v istem času, ko biriči so odšli.
Za njimi pa duhovi so nesrečnikov ostali.

So slišali ljudje, ki so ponoči šli tam mimo,
Kako kovaško tolklo je in pelo tam kladivo;
Spet drugikrat Matvózica je prišlekov čakala,
Otroškim, ženskim je glasovom v noč prisluškovala,

A vendar ni nihče prišel potrkat ji na vrata –
Duhove je napajala samo pečniška frata.
Še huje pa se Borisu je – lovcu – pripetilo:
Namesto da bi on, je njega samega lovilo.

Le petsto metrov zračne linije s strani Pečnije
Je slišal glasne ženske in otroške litanije,
Pa kakor da bi proti njemu – skritemu – hodili …
Čez čas pa so glasovi se počasi razgubili.
 
Si Boris tiste je noči izkusil, kaj so vice;
Je tresla groza ga, da je pozabil na lisice …
Na Mátvoškem noben pes ni zalajal nad ljudmi
In v svežem snegu zjutraj ene ni bilo sledi.

Na kmetijah tod okoli včasih so imeli
Bukve take, da po njih so čarati umeli.
Nad osrednjim tramom v hiši so jih shranjevali,
Se besed nerazumljivih v njih pomalem bali.

Pri nekem kmetu pa k polnočnici gredo nekoč;
Samo pastir ostal doma je, stražil v gluho noč.
Dolgčas mu je bilo, pa knjigo najde. Za pečjo
Sedél je in je bral, da niti vedel ni, kako.

Med branjem k njemu dedec stari z vrečo se primaje,
Za peč jo vrže in prisede, a pastir kar dalje
Je čital, ni se menil zanj. Domači pa čez čas
Se vrnejo in vprašajo: »Kdo bil je tu pri nas?«

»Berač, a zdaj je menda ven odšel,« pastir odvrne.
Družina radovedna brž vso hišo preobrne –
Nikjer nikogar. Pa pobrskajo še za pečjo
In v vreči presenečeni denarce najdejo.

Pastir pove, da bukve kolomonove je bral.
Takrat mu gospodar kmetije je tako dejal:
»Imel si srečo, fant, da nisi bukev odložíl,
Sicer bi bil ta zlodej v sončni prah te razdrobil.«

Na kmetiji neki so imeli postelj táko,
Da iz spanja preplašila dušo je prav vsako.
Na podstrešju stala je in vsi so se je bali,
Ki so skušali pogumno, da bi v njej prespali.

Nekoč pa Kranjc, berač, na hišnih vratih se prikaže.
Ležišče gospodinja na podstrešju mu odkaže,
Saj očigledno se berač duhov pač ne boji.
Naslednje jutro Kranjc takole nam spregovori:

»Odejo je začelo vlačit z mene. Jaz pa rad
Bi jo obdŕžal. Vlečem … Pa zagrabi me za vrat.
In ni odjenjalo, zato sem ga ogovoríl:
Kaj Jezus apostolom je dejal, ko je vstopíl

Skozi zaprta vrata k njim? – Tako odgovori:
Mir vam bodi. – Jaz pa brž: Zakaj ga nimaš ti?
Dve smreki rasteta na bregu, reče čuden glas,
Sosedovo in mojo zemljo vmes ločuje laz.

Tam med njegovim in podpeškim svetom plot je stal.
Točno na sredi. Čas pa plot z ledino je zravnal.
Nov plot sem naredíl, prestavil ga do smreke tja,
Pridóbil ped zemljé sem na račun sosedov'ga.

Pojdíte gor pa dajte plot nazaj tja, kjer je bil …«
Tako je Kranjc družini drugo jutro govoríl.
Storili so, kar duh naročil jim je ta večer.
Odtlej pri tisti hiši na podstrešju bil je mir.

Pravili so, da pri Žavcu nekje
Pod hruško straši neka bela pošast.
Pa pride mlad fant iz avstrijske vojské
In gre stražit, kdo hodi pod hruško se past.

S puško tam čaka, ni strah ga temé.
Pošast se prikaže, a on bajonet
Na orožje natakne, v pošast ga zadre
In odide. To čudil se zjutraj je svet,

Ko odkrijejo, v rjuhi da župnik je bil –
Da cerkev zgradili bi tam, je strašil …

V grabnu, ki se Škratkovc imenuje, mlin je stal,
Na ravnici gor nad njim pa je živel čevljar.
Na kvatrno soboto, ki se jo je spoštovalo,
Se loti šivanja, ker se mu dela je nabralo.

Tako sedi pa šviga z iglo, ko kar naenkrát
Na okno mu potrka mož. Kdo bil bi kasni svat?
»Hudič sem! Kaj na praznik delaš?! Si pomagat daš?«
Čevljar pa brumno: »Kar, če upaš si in dreto imaš!«

A naš čevljar ni bil od muh, pa je udenil vragu
Nit táko dolgo, da hudik je skozi okno skakal
Pa moral v hrib in dol nazaj, da spet je vbodel iglo.
Čevljar pa dé: »Izgini, če ne znaš končati hitro!«

Je tekal vrag kot nor, a se le ni izšlo mu prav:
Čevljar imel je kratko nit, pa prvi je končal.
Hudič je moral iti, a se vračal je nazaj
Strašit … Zato se Škratkovc imenuje tisti kraj.

Pri Vrhovšku imeli dekleti so dve,
Tončko in Rozko, prav zali obe –
So rade lovile ju fantov oči;
Vrh tega doma so bogati bili.

A Rozka že imela je svoj'ga izbranca –
Srce je hotelo Lušánov'ga Franca.
Ljubezen je vroča med njima gorela –
Nezákonskega sta otroka spočela.

V teh časih pa to še bila je spotika. –
Nekoč se odpravita gor do Končníka
Na gavdo; a tam so jo njeni bratranci
Prepričali, da je falot ta njen Franci.

Dovzetno je mlado dekliško srce,
Resnic in laži ločevati ne ve,
In v stiski je Rozka razmerje končala
Pa sama si s strupom lisičjim zavdala.

V kesanju in hudem trpljenju usmili
Se smrt je. Takrat takim niso zvonili,
A njeni so plačali dosti lahko –
In so zaihteli zvonovi za njo.

Na poti do rudnika Franci začuje,
Kako zvon nekómu lepo pritrkuje.
In že mu nekdo na vso ihto pove:
»Ne veš, da se Rozka zastrúpila je?«

»A tako,« je dejal. In nazaj je odšel,
Doma pa je puško nabito si vzel,
Je stekel k Vrhovšku, na hribu obstal,
Pogledal prot' hiši, tako je dejal:

»Poglejte jo, Roziko mojo prelepo,
Kako pričakuje na onem me svetu!«
Je v naglici stekel čez rob zadnjih njiv,
Pod smreko za hišo se je ustrelil.

Oba so naparali isti večer;
Pet gróbov narazen sta našla svoj mir.
Ta svet je potisnil oba onkraj brezni –
A tam sta se znova združíla v ljubezni.

Vam povem eno štorijo, žalostna je –
Pa resnična, kot take navadno so vse,
Če vas o človeku poslušat' ne moti,
K' je bil po nedolžnem žandarjem napoti.

Taler Matija bilo mu je ime
Pa s štajerskih koncev, so rekli, da je,
In še govoriti da prav ni umel,
Pa revež tak žalosten konec je vzel.

Pil je rad … Pa ga je césar pognal
Na Kramar'co, da bi na Štajersk' ostal –
A prej, ko žandarji se vrnejo v Črno,
Matija že tretji kozarček je zvrnil.

Oblastnim biričem bilo je zadost',
Pa so ga odvlekli in vrgli pod most,
In led ga takoj je čez glavo prekril.
Tako se je Taler Matija utopil.

Ko pride s svečánom pepélnična sreda,
Pa vaška mladina z mostu dol zagleda
Kup cunj – stare hlače in strgan rokav,
Pa kakor da v vodi bi človek ležal.

So mislili že, da je slamnati pust,
A slutnja hitela od ust je do ust,
Dokler naša Micka na led ni stopila:
Človeško je nogo 'spod cunj potegnila.

So fantje stesali mu rakev leseno,
Počast so njegovemu dali imenu,
Na jésen mogočen, ki tamkaj stoji,
So ploščo s podobo nabili v spomin.

Prišel je nov čas in nov most, in tako
So to ploščo zavrgli – kot njega nekoč –
A v ljudski zavesti spomin nanj še sije,
Saj most se odtlej imenuje Matijev.

Moja mama, vdova, se je drugič poročila;
Ta naš očim pa je človek bil, obžrten sila.
Škodoželjnost in zavist, pohlep in zlo so gnali
V dejanja taka ga, da smo se vsi ga sramovali.

Pri polnih kaščah žita hlebce kruha je prešteval;
Od svoje mame in od nas garanje je zahteval;
Sosedu, ki v svoj gozd je borovnice šel nabirat,
Pa je naš očim naskrivaj se lotil most podirat.

Nekoč pa – téga si še zdaj ne morem raztolmačit –
Naš očim svojo lastno mater je poslal beračit.
Od jutra do večera zanj garala je staríca,
A on jo k tujcem je poslal, češ da je beračica.

Na pragu se obrne mati in takole reče:
»Beračit goniš me, a glej, da se ti ne zareče!«
In solzna je čez prag stopíla s košem na ramenih.
Par let kasneje hiša je izginila v plamenih.

Prišel je okupator – in kar šnopsa smo imeli,
Popili so ga, očimu pa rebra so prešteli.
Vso bogatijo našo so neusmiljeno požgali,
A nas brez ceremonij v taborišče odpeljali.

Po vojni mama je umrla, on se je postaral,
Od nas otrok pa ga nihče preživljati ni maral.
Nekoč tako ošaben mož okrog je zdaj prosjačil,
Kot mati rekla je: »Da né boš, sin, kdaj ti beračil!«

Sorodnica z dveletnim sinkom v bolnico prihodi;
Da na ledvicah je hudo bolan, zdravnik presodi.
In morala ga v Črni je pustiti mlada mati,
Šest tednov je ležal, pa ni ga smela obiskati.

Nato pa pismo je na Prevalje pripotovalo,
Da naj si pride po otroka čim, ko se bo dalo,
Ker bo umrl, a ona si bo stroške prihraníla.
Se mati v Črno s tako je popotnico vrnila.

Še preden vse papirje birokratski stroj namelje,
Se opoldanski avtobus že zdavnaj ji odpelje.
Tako z bolnikom malim se je k meni prijokála:
»Otrok mi bo umrl!« In tam na rókah je držala

Človeško bitje, ki bilo je smrti prepuščéno,
Izhlipano, slepo napol in strašno otečeno.
»Saj ti ne bo umrl!« sem jo tolážiti hitela,
Nabrala vkup zdravilnih rož in vodo brž zavrela.

Brezovo listje, preslico, volcmaster, hribje rese
Mu skuham in še s sabo dam ji, da domov odnese.
Ta čaj moj pil je kakor goba – revše izsušéno –
V kamiličnih kopelih so ga kopali zaeno.

Odprlo se mu je – od njega šla je črna voda,
Otroku, ki je bil že tričetrt poti do groba.
Umret so dali ga domov in jaz sem ga rešíla –
Tegá ne bom – s ponosom rečem – níkdar pozabíla.

Pri Silvestru bili so bogati,
Podjeten je bil gospodar,
Ljudje pa so rekli, denar
Da skupaj mu nosijo škrati.

Oglje je kuhal, prodajal,
Delávce je tuje dobil,
Si hišo, gostilno zgradil
In redno na kupček pridajal.

Kot oče je bil zelo strog,
Priganjal je svoje otroke,
Odraslim pa hčerkam vsem dote
Razdajal odprtih je rok.

Ko sam je ostal na kmetiji
In žena umrla mu je,
Se star je zaljubil v dekle,
Ki živelo je tam ob Savinji.

Dekletu je njen fant dejal:
"Le pojdi in z njim se oženi;
Ko umre, pa povrneš se k meni,
Saj dolgo ne bo več ostal."

Čez par let Silvester premine –
Dekle je bogato bilo;
Otrokom ničesar ni šlo,
Odnesla s seboj je cekine.

In kot sta dogovor imela,
S fantom sta se poročila,
Si hišo, gostilno zgradila
Z denarjem od tujega dela.

Lahko je bila pridobljena
Nečimrna ta bogatija;
Potem pa prišla je morija,
Prinesla je vojna bremena

In puške in bombe, topove …
Na tisti kraj, kjer sta živela,
Le ena je bomba zletela –
Na hišo Silvestrove vdove.

V Šentanelu hude zime včasih so bile.
Snegá dva metra in še več. Tako kmetije vse
Bile na nek način so od sveta odrezane.

V jeseni kmet pripravil si je vse za dolgo zimo:
Soli, sladkorja, pa meso in sadje, povrtnino,
Da do pomladi je prehranil sebe in družino.

Če v takem času kakšna smrt v družini se zgodi,
Še pokopati rajnega ni kos pred, da skopni;
Zato so tudi krste na podstrešjih hránili.

Pri Pokržniku v taki zimi dedek je prenehal.
Pomólili so zanj in krsto spravili za streho.
Spomladi so na britofu mu izkopali leho.

Pomladna dela se pričnó. Že orjejo ljudje.
Babíca malico pripravlja in domisli se,
Da na podstrešju v krsti nekaj suhih hrušk je še.

Pa pošlje vnukinjo: »Prinesi hrušk, da skuham jih!«
Dekle odide, kmalu pa s podstrešja sporoči:
»Babíca, hrušk ni kje, samo naš dedek tu leži!«

Včasih so že še zagodli se špasi!
Dečve so klicali fantje na vasi
Ob svetlih nočeh. A sem kmeta poznal,
Ki se za svojo je hčer strašno bal.

Zato pa nagajali so mu še rajši –
Njegov se jim srd je dozdeval najslajši.
Tako neko noč eden psa je držal,
A drugi je lestev do okna podal.

Na lestev pa so pritrdili moža
Prefrigani pobiči slamnatega.
Ko si pogledal, res zdelo se je,
Da po lestvi se vzpenja predrzen fanté.

Nek fant pa po kmeta: »Le brž prihitite!
Zdaj tistega, ki k vam v vas hodi, dobite!«
A oče kol zgrabi in steče do tja,
Čez hrbet ga poči, da dol se strklja.

Nato ves obupan se noter privleče,
»Zdaj sem pa ubil ga!« ostalim poreče.
In ko je izvedel, nič več ni besnel;
Da mož je bil slamnat, je bil še vesel.

O, to je pa veselo, ko se dela jajčarija!
Ta ledik fantje se zberó na Svetega Florjána,
Nobena tisto noč pred njimi varna ni kmetija,
Ne bo pohod končan, preden da jajca so pobrana,
Potem pa se pripravi imenitna požrtija!

S šibovjem žegnanim se pred poslopjem križ napravi,
V kuhínji vsaki ogenj s snopom žegnanim prižgemo:
O, Sveti Florjan, ti pred ognjem grunt nam ta obvari!
Če gospodinja 'vohrska' pa jajc nam ne pripravi,
Pa kuhinjo ji malo preuredimo, preden gremo.

Nekoč pa pridemo, pa nas na mizi čaka pismo,
Da jajca med nogámi so. Pa planemo okoli,
Pretaknemo vso kuhinjo – ničesar našli nismo.
Že hočemo ušpičiti nevšečnega karkoli,
Ko vidimo, da jajca med nogámi so – pod stoli.

Marsikaj vedeli stari so knapi.
Celo mišje znake so znali prebrati,
Saj v jami se miš kaj lahko preživi –
Uživa ostanke od hrane ljudi.

Nekoč je med malico eden od knapov –
Bil je bolj gluh in v pogovor ni skakal –
Naenkrat del: »Pobi, bežímo iz jame,
Da kaj neprijetnega nas ne zajame!«

So se tovariši posmehovali:
»Kaj boš ti, glušec …« – in v jami ostali.
On pa je vstal in prišel živ iz rova,
Medtem ko ostale zalila je voda.

So vprašali ga, le kako je to vedel.
»Iz rova sem miši bežati zagledal.
Žival to začuti, zasliši pred nami.«
Zato je odtlej miš zaščitena v jami.

Na planini nad Silvestrom krave pasli smo;
Pravzaprav smo jih spustili same gor, tako
Da so se pasle brez pastirja; kajpak so se kdaj
Zgubile – pa smo šli iskat jih, gnali jih nazaj.

Nekoč sva z bratom šla iskat jih; nisva jih našlà.
Na novem mleku so bile; bi morale doma
Zvečer pač biti, in zato mi mama zapove:
»Obuj se, greva brž!« In vzeli pot sva pod nogé.

Sem šla po pesku v coklah. Joj, kako je ropotalo!
Kot bi hudiča gor v planino v temni uri gnalo!
Pol ure od Silvestra je nek graben; ko prispeva
Do tam, pa slišiva prečuden glas, da tam odmeva.

Je mama od strahu okamenela kakor jaz;
Kar zadenjsko začeli sva umikati se v laz
Po stezi, polni kamnov. »Tiho, cokle si sezuj.
Karkoli že tako ječi, gre proti nama, čuj!«

Sosedi sta v maline šli. Na istem mestu v mraku
Sta slišali, kako nekdo za njima je korakal.
Moj brat, ki je maline bral nad grabnom gor na frati,
Pa tik ob sebi slišal je harmoniko igrati.

Kasneje nam je babica ta čuda razložila:
Ko spravljali so les tam, veja holcarja je ubila.
Nemirna duša hostarska pokoja ni imela,
Pa je ljudi lovila, jim igrala in ihtela.