Divja jaga

Iz Koropedija

Rudi Pogladič starejši (roj. 1915) iz Črne je povedal tako


Mev sn mačeho, ko me je stalno tepva. Po desetkrat na dan. Po je pa do štәga prәšvo.

Ko sn iz šole prәšu, mi je mačeha rekva: "Maš tak pisan cajt! Jәdi, pa prnәsi hojave stele!"

Sn pa reku: "Ja, hojave stele pa ni ke što blizo!" "Taj pa počaj dočeš, da ati raz šiht pride, on bo pa vedu, ke je, ko je včas olcar biv."

Pa res praša atija, ke je kaj dojst hoje. Otva je met hojavo stelo za peč omәst. Smrekava stela ne paše, se kr osuje, hoja pa drži.

Je pa ati reku: "Je davč. Kdo bo pa šov tota?"

"Sej ma pob cajt!"

"Što pa ne vem, če bo mov prnәst. Tam u gmajni je. Ti pa tk veš, sej si biv zravno, ko sma jelavo smovo nabirava. Pač pa ne vem, če boš mov dobt, tam so vәlke hoje. A si upaš gәr u drәvo?"

"Na vsako že ne; na tәsto, ko je nizko kosmata, da ma veje, da vohko greš gr." Plezat pa nisn biv vajen.

Pa res sn našu hoje, ko sn grta u gmajno prәšu. Gledam, ke bi kaj gr mov. Sn mislu, če jih što spoda nalomim, ko so grde, bom spt tepen od mačehe. "Zaka nisi gorši prnesu?" bo rekva.

Morn že u vrh jt, gr je vsaka stela lepši.

Zlezem u vrh, nalomim, je že bvo dojst.

Sn biv pa tiho en cajt. Pa začnem poslušat, ka je zaj što?! Aja, jaga je. Ka bo pa zaj prәšvo? Rehl, če zajc, če ka? Js pa tiho, pa kukam tota. Je bvo pa zmirn več štime, pa zmirn več glasov. Vajane je bvo; pәsi so že zravno. Pa tk, ko bi z ježvi pokav. Vse sorte glasov, strelane, mačke se drle, juckane, ko bi se krava drva, al zverine, lev, vse je bučavo, ko bi te dušivo, da kričiš; vsәga hudiča sn ču ... Lubi Jezus, ka je le? In što je zmirn bliže hodivo. Pol je pa že tk blizo bvo, glih tejk, da vidu nisn. Gledam, gledam,... . Vәda, sej ni bvo !

Js pa bumf, dov! Ni bvo trәba plezat, sn kr smuknu dovta po hoji, pol pa kr po riti naprej po lso. Nobene veje nisn pobrav, me je bvo preveč strah.

Tk davč sn letu, ko štota na Teber. Taj sn se šele zasuku, pa pogledu, a kaj leti za meni. ni bvo, pa tud ču nisn kaj več.

Ka pa zaj? Naj grem u štak svet nazaj tota po veje? Ne, ne upam, ko ne vem, ka je. Če bi bva dva, je manj straha. Tk pa sam, pa otrek!

Včas je tk bvo, če nisi ubogav, so rәkl, da bo bavči prәšu. Zato smo blә otroci vsi sile strahopetni. Js sn pa mislu, ka zaen bavči je tst, ko štәk vdeluje.

Sn prәšu domu.

"A si prnesu?"

"Ne!"

"Zaka ne?"

"Sn všov! Sej nalomu sn joh dov, pol sn pa všov. Tk čudno je gr u lәso bvo, tk čudno, da me je strah gratavo, pa sn všov, da nisn niti ane veje utegnu pobrat."

"Ka pa je bvo?" "Sej nisn vidu, samo ču!"

Oče pride grsi z ute, ko je koše devu, pa ga bara mačeha, ka bi što bvo. Sn pa še atiju povedu, kk sn vse štime ču.

"Ti veš, ka je bvo?" praša mačeha.

"Divja jaga!"

"Ka pa je t*ste?"

"Što, ko je pob ču! A da si všov! Sreča, da te dobva ni!"

Včas je bvo tk: Še dons vidiš u lәso u štor vsekan križ. Na tak štor se morš vlәžt, če kaj štajga čuješ. Če ne najdeš križa na štoro pa to ne morš nared, dobiš bolečino v hrbet, ko bi ti sekiro zasadu. Bolečino maš pol ano leto. Oben dohtar ne pomaga.

Ob letu dni morš pa isti cajt spet nazaj tota, kәkr si biv, pa se čez tak štor vlәžt, ko je križ gr. Drug štor ne vela. Spet pride, pa tk, ko bi ti sekiro zdәru. Taj pa ne čuješ , samo bolečino ti vzeme.

"Ja, ka pa zaj, ko sn brez stele? Pa kroh bom pekva šte kedn."

"Sej je gr pr cesti smrekave stele, zaka bi mrva glih hojava bt?"

Sn pa res grta šov, pa ni bvo trәba tota zad, ko sn se tk bav.

Včasih sma z očetam hodva nad Mežico, ko sma hojavo smovo nabirava tam blizo. Hojava smova so ble taj narbolš arcnije za jetiko. Pa ni bvo tk, ko dons: enekcija, tablete ... pa nož ...

"A što gәre je bvo?"

"Ja!"

"Divja jaga je bva. No ja, havdzohn, da si všov, da nisi dobu sekire!"