Turki na Lešah, legenda

Iz o Koropedija

Skoči na: navigacija, iskanje

Bilo je v hudih časih. Turške tolpe so se bile pojavile tudi v Mežiški dolini. Na vseh gričih so naši zanetili kresove v znamenje, da so Turki v deželi. Vse, kar je bilo še močnega in zdravega, se jim je postavilo v bran. Turške čete pa so bile žal premočne in naši so bili premagani. Med tem bojem so ženske, starčki in otroci pribežali v božji hram, v cerkev, ki stoji na lepem griču nad Lešami. Tukaj so iskali tolažbe v svojih bridkostih. Ko so Turške tolpe prodirale ob Meži navzgor, so zagledale tudi cerkev na griču. Vedele so, da se naše verno slovensko ljudstvo rado zateka v božji hram. Tolpe so vdrle takoj na grič proti cerkvi. Le-ta je bila polna vernega ljudstva, beguncev, glasno vzdihujočih k Vsemogočnemu, da jih reši turške nadloge. Vrata so bila odprta in videla se je množica prestrašenih otrok, žensk in starčkov. Ko jih zagleda turški poveljnik, srdit požene svojega konja proti cerkvi, da bi v njej zbrano množico poteptala konjska kopita. Toda, glej čudež! Konj noče naprej. Poveljnik ga bije, a vse zaman, žival se ne gane. Nato ukaže svojim vojakom bičati konja na vso moč, z vso silo mu zasadi ostroge v život, a žival se premakne komaj toliko, da stopi na prag cerkve; tu pa se konju vdere trdi kamen. Turki se grozno prestrašijo, z divjim krikom zbeže po griču navzdol in marsikateri je prišepal nazaj s pohabljenimi udi.

Na pragu cerkve se še dandanes vidi odtis turškega kopita. Da ta spomin na turške čase ostane na večno, so obrnili kamen praga tako, da je sedaj odtis kopita spodaj.

Na ta dogodek tudi spominja lipa, ki so jo vsadili naši ljudje tam pred cerkvijo, kjer še danes priča, na kak čudežen način je Bog rešil ubogo ljudstvo, kar ni zmogla domača črna vojska.



Viri:

Osebna orodja