Koroška ovset

Iz Koropedija

MEŠL M. , PRISTOLIČ T.:

DANAŠNJE POROČNE ŠEGE IN NAVADE V MEŽIŠKI DOLINI V PRIMERJAVI S "KOROŠKO OVSETJO".

Raziskovalna naloga, Gimnazija Ravne na Koroškem, 1996.

IZVLEČEK

V raziskovalni nalogi je predstavljeno poročno slavje v Mežiški dolini v današnjem času in je primerjano s kmečko ovsetjo v času pred drugo svetovno vojno.

Podatki o prvotnih šegah so vzeti iz pisnih virov, današnje šege pa so nakazane s pomočjo pripovedovanja mladoporočencev, ki so zakonsko zvezo sklenili v teku preteklega leta. Analiza podatkov je pokazala, da razlike obstajajo, kar je bilo glede na spremembo gospodarskih in družbenih razmer pričakovano.


MEŠL M., PRISTOLIČ T.:

WEDDING CUSTOMS IN THE MEŽA VALLEY NOWADAYS IN COMPARISON TO THE TRADITIONAL MARRIAGE.

Research Project, Gimnazija Ravne na Koroškem, 1996.

ABSTRACT

The research project introduces wedding customs nowadays in comparison to traditional marriage customs in rural areas before the Second World War. Information about the traditional marriage are taken from written sources while customs in today's time are indicated through interwies of couples who got married last year. The analyses of information has shown the differences, which were expected, due to the changes of economic and social circumstances.


UVOD

Raziskovalne naloge sva se lotili z namenom izvedeti več o pristnih šegah kmečke ovseti in hkrati seznaniti ljudi s starimi običaji, ki v današnjem času izgubljajo svoj pomen. Pri tem nama je bil osnovno vodilo Kotnikov zapis, objavljen v Koroškem fužinarju leta 1963. Hkrati sva s pomočjo intervjujev s pari, ki so leta 1995 stopili v skupno življenje, hoteli ugotoviti, kakšne so šege in navade danes, ter poskušali najti vzrok sprememb, na katere sva pri delu naleteli. Poslužili sva se primerjalne metode. Razlike sva pričakovali predvsem zaradi očitnih sprememb v družbi in na gospodarskem področju v zadnji polovici dvajsetega stoletja in primerjava današnjih poročnih šeg, navad s Kotnikovim zapisom je to potrdila.

Nalogo sva zasnovali na dveh poglavjih - na povzetku kmečke ovseti izpred druge svetovne vojne in na opisu šeg v današnjem času. Kotnikov zapis sva uporabili zato, da bralca seznaniva s "kmečko ovsetjo". To pa sva izbrali zato, ker je v prvi polovici tega stoletja kmečko prebivalstvo predstavljalo večino prebivalstva v Mežiški dolini. S pojavom industrializacije in s tem deagrarizacije se je del kmečkega prebivalstva preselil v urbana naselja. Kmetijstvo v današnjem času ni več najmočnejša gospodarska panoga v naših krajih, to vlogo je prevzela industrija. Tako sva za informatorje vzele mladoporočence, ki živijo v urbanem okolju. Pri raziskovanju so nama bila v pomoč tudi dela drugih avtorjev, ki so obravnavali sorodno tematiko in sicer zapis Makarovičeve o porokah v Črni (1986) in Odrove o spremembah v poročnih šegah (1992).

MATERIAL IN METODE

Pri raziskovalni nalogi sva se poslužili primerjalne metode in terenskega dela. Po pripravljenem vprašalniku sva opravili intervjuje z mladoporočenimi pari. Informatorje sva zbrali preko znanstev in s tem prišli do petih parov, poročenih v lanskem letu - 1995.

Osebni podatki informatorjev:

Meta Šteharnik (1967), dipl. psiholog;
Pavli Čebulj (1967), strojni tehnik.
KRAJ BIVANJA: Prevalje
LETO POROKE: 1995

Marija Krajnc (1967), strugarka;
Janko Grobelnik (1964), poklicni gasilec.
KRAJ BIVANJA: Kotlje
LETO POROKE: 1995

Tadeja Merkač (1973), študentka;
Sašo Šuler (1969), avtoličar.
KRAJ BIVANJA: Kotlje
LETO POROKE: 1995

Klavdija Lončarič (1971), študentka;
Štefan Šumah (1965), ing. metalurgije.
KRAJ BIVANJA: Kotlje
LETO POROKE: 1995

Vanja Kadiš (1975), natakarica;
Igor Šegel (1974), računovodja.
KRAJ BIVANJA: Ravne na Koroškem
LETO POROKE: 1995

OPIS POTEKA KMEČKE OVSETI V MEŽIŠKI DOLINI PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO

Kmetije v Mežiški dolini so bile povečini raztresene, redke in arondirane. Če si hotel priti do soseda, si potreboval precej časa in zaradi tega so se sosedje bolj redko shajajo. Pri važnih delih, "gnojvoži", košnji, žetvi ... pa so si kmetje že od nekdaj med seboj pomagali. Na ta dela so pošiljali navadno mladino, ki je imela tako priložnost spoznati se s sosedovimi. Iz takih spoznanstev se je večkrat razvila mladostna ljubezen in ženitev. Ko se je kmečki fant bliže spoznal z bodočo nevesto, se je dogovoril za dan, ko bo z možmi šel v svate. To je bilo navadno na nedeljo ali praznik. Dekle je že prej povedalo materi, saj je moral izvoljenkin dom biti v popolnem redu. Tudi na rože se ni smelo pozabiti, kajti če so rože lepo cvetele, je bil znak, da bo nevesta dobra gospodinja. V svate sta fanta spremljala botra. Dogovarjali so se o vseh pripravah na “ovset” in o obljubljeni doti neveste. Začetek pogovora se je navadno nanašal na zdravje, nato na kakšno živinsko kupčijo in nazadnje, ko sta zaužito žganje in mošt pripomogla k dobremu razpoloženju, so se začeli pogovarjati o tem, za kar so pravzaprav prišli. To je, da je fant zaprosil za roko njihove hčere. Če je bil nevestin oče trd, sta ga botra omehčala. Ko so starši pristali na ženitev, so si navadno ogledali vse prostore v hiši, hlev, gumno ... Fant je šele takrat prvikrat javno spremljal svoje dekle. Gospodinja je medtem pripravila poobedek in ko so se z ogledov vrnili, so ponovno posedli za mizo in se okrepčali z dobrotami. Med jedjo so se pogovarjali o tem, kdaj bodo dali oklice, kdaj in kje bo ovset in tako dalje. Pa tudi to, koliko bo prispeval ženinov in koliko nevestin oče. Napravili so nekakšen predračun izdatkov in ugotovili, koliko bo znašal “lecman” na par. Godce je moral plačati ženin. Ob koncu je nevestin oče slovesno izjavil, kakšna bo hčerkina dota.

PRIPRAVE NA OVSET

Na dogovorjeno soboto so se dajali oklici. Za to so bili zadolženi priče in krstna botra. Verovali so, da ženin in nevesta ne bi smela ob času oklicev hoditi po temi, ker bi ju lahko strašilo in skušnjava bi ju lahko ugonobila. V teh tednih oklicev sta imela ženin in nevesta veliko opravko, eden izmed teh opravkov je bil, da si kupita blago za obleko. Navada je bila, da je nevesta kupila ženinu lepo belo srajco, ženin pa je moral kupiti nevesti šolne ali židano ruto.

Ženin in nevesta sta vabila najprej vsak svoje botre, nato sorodnike, sosede, prijatelje in prijateljice. Nevesta je morala prositi svojo krstno botro, da bi bila “mati ta š'roka”. To je bila velika čast, vendar pa je bila povezana z velikimi izdatki. Med drugimi je morala kupiti “kovter”, ta je moral biti širok, ker sta nekdaj ležala zakonca v eni postelji. Vso vabljenje je ponavadi prevzel “camar”, ki je bil tudi organizator poročnih priprav in ceremonij. Imel je lepo črno obleko in “camarsko palico”. Ko se je camar približal hiši, kjer je imel vabiti, je trikrat ustrelil iz pištole kot znak, da bo doletela člane te hiše velika čast.

Na domovih ženina in neveste je bilo zadnje tedne pred poroko veliko dela. Belili so zidove v hiši, popravljali so "pode". Na nevestinem domu pa so včasih v poletnem času napravili tudi plesišče zunaj hiše. Nabavljali so to, kar je pri hiši primanjkovalo in je bilo za dvodnevno pogostitev osemdeset do stotih ljudi potrebno. Zadnji teden v oklicih je ženinov oče sodnijsko predal posestvo svojemu sinu. Ob tej priložnosti so napravili pri notarju ženitno pismo, po katerem je dobila nevesta na ženinovem posestvu dedne pravice. Bilo je nakaj takih primerov, da ženinov oče ni hotel nič slišati o predaji posestva, nevestin oče pa ni hotel dati hčerke ženinu za deklo.

V petek pred zadnjimi oklici je ženina in nevesto povabil “fajmošter” k spovedi in nauku. Navado je imel, da je ženinu in nevesti prinesel v pisarno liter dobrega vina in ko so ga spili, se je izrazil takole: “Ne bodem vaju veliko učil, saj sta oba odrasla in najbrž tudi izkušena. Dam vama čisto kratek nauk: kar je bilo do sedaj greh, bo pa odslej dolžnost.”

Bližala se je zadnja nedelja pred poroko. Na ta dan sta morala tudi ženin in nevesta slišati oklice, kajti drugače ne bi imela sreče pri otrocih. Popoldne je prišel še camar, ki je imel plesne vaje z družičko, ženinom in nevesto. Vadili so se tudi v petju. Najeta kmečka kuharica je prišla že v soboto proti večeru na nevestin dom, da je pripravila vse potrebno za “ovsetno gostijo”. V nedeljo zgodaj je prišel domači mesar, ki je začel klati za ovset določeno živino. Popoldne so prišla tudi dekleta - nevestine prijateljice iz mladih let. S seboj so prinesle rože, iz katerih so pletle vence. Z njimi so okrasile prostore, kjer se bodo svatje dva dni gostili.

SLOVO ŽENINA IN NEVESTE OD DOMA

Napočil je ponedeljek - dan poroke. V zgodnjih jutranjih urah so možnarji oznanjali, da sta ženin in nevesta vstajala. Pri vsaki hiši so iztrelili toliko možnarjev, kolikor sta imela ženin in nevesta let. Kmalu po tem so začeli prihajati svatje, ki so bili vabljeni na ženinovo stran. Sprejeti so bili z godbo. Ko so se med seboj pozdravili, jih je ženinov oče spravil v hišo za mizo. Pogostili so jih z žganjem in moštom, z narezkom svinjskega mesa in šarteljnom. Da pa so postali bolj korajžni, so dobili še “močen čaj”. Oglasil se je starešina, ženinov krstni boter, in nagovoril navzoče. Če pa ta ni bil govornik, je prevzel besedo camar, ki je imel “poslovilni govor”. Za tem so godci zaigrali, spet so zapokali možnarji ženinu kot fantu v slovo, nevestinemu domu pa v znak, da je ženin že na poti.

Pri nevestini hiši je bilo vse tiho in duri so bile zaprte. Starešina in camar sta trkala na duri in čez nekaj časa je nevestin starešina vprašal, kdo je zunaj in kaj želi. Camar je odgovoril, da je tu hodil lep fant, videl je, da tu ena rož’ca cveti in si jo odtrgat želi. Nevestin starešina pa je odgovoril, da je vse lepo in prav, vendar da najbrž niso na pravi poti. Vprašal jih je, katero hišno številko pravzaprav iščejo. Ko so se sporazumeli, jih je nevestin starešina vprašal še tri stvari.

Najprej, kakšna je razlika med Evo in nevesto. Svatje so dolgo premišljevali, nato pa odgovorili:

“Evo je bog ustvaril in ni imela popiča, nevesta je bila pa rojena in je pri rojstvu popič dobila.”

Drugo vprašanje se je glasilo: “Kaj je pravzaprav zakon?”

Camar je odgovoril:

“Kar je prej greh, to zakon za dolžnost naredi.”

Tretje vprašanje:

“Kdaj se v Rimu vrata odpro?”

Odgovor na to vprašanje pa se je glasil, da vsako sedmo leto, upajo pa, da se bodo vrata tu odprla še danes in prav kmalu!

Na te besede so se vrata odprla in ven je prišla slabo oblečena sirota, ki so jo dobili nekje v bližnji okolici. Na ponovno zahtevo po nevesti se je prikazala na vratih družica z bledo rdečim vencem na glavi. K nji je pristopil camar in jo stisnil k sebi ter ji vzel poljub. Na tretjo zahtevo pa je stopila mednje že oblečena nevesta z belim vencem na glavi. Ko so se vsi svatje rokovali, si “sreče dajali”, je nevestin oče spravil svate v hišo, kjer so jih pogostili. “Mati ta š'roka” je začela deliti pušeljce, oženjenim so jih pripenjali na desno stran, ostalim pa na levo. Ženin in nevesta, obe starešini, camar in družička ter mati ta široka so dobili večje pušeljce. Ženin in camar pa sta dobila še trakove, ki jih je nevesta pripela obema za klobuk. Nevestino slovo od doma je bilo bolj ganljivo kot ženinovo. Godci so ponavadi zaigrali kakšno otožno pesem o nebeški ovseti.


Nevesta, zaj jemli svovo
od očeta in matere lepo,
imeli so vejko skrbi,
da zrastva poštena si ti.

Nevesta, zaj jemli svovo
od bratov in sester lepo,
vzeta boš ledik stanu
in dana boš svoj’mu možu.

Nevesta, zaj jemli svovo
od svojih prijatelc lepo,
vesievo nam roko podaj,
da preveč ne jokamo zaj.

Ko so dekleta odpela to pesem, se je oglasil camar, ki je vzel “svovo”. Za tem so starši v joku poljubili hčerko v znamenje, da ji je vse odpuščeno, nato pa so ji dali svoj blagoslov. Godci so veselo zaigrali in se napotili proti farni cerkvi. Nevesta je imela v rokah velik šopek iz suhih belih rož. Salve možnarjev so pozdravljale nevesto zadnjikrat kot dekle, med svati pa je zavladalo veselo razpoloženje.

ŠRANGANJE

Medtem so se domači fantje v dolini pripravljali na “šranganje”. Na takem kraju, kjer se svatje niso mogli ogniti ceste, so dali čez cesto šrango, ki je bila prepletena z vencem. Ob cesti so postavili mizo in nanjo položili raznovrsten denar, ki že davno ni bil več v veljavi. Denar je moral biti takšen, da ga svatje niso mogli menjati. Ko so svatje prišli do šrangovcev, so obstali in camar je s povzdignjenim glasom vprašal, kdo ima pravico, da jim zapira pot.

Odgovorili so:

“Mi, hotuljski puobi, kajti nevesta je naša. Cele noči smo pazili nanjo, zato se ji še danes blešči krenček nedolžnosti na glavi. Zaradi tega zahtevamo, da jo odkupite.”

Nato se je ponovno oglasil camar in rekel, da je oče nevesto izročil ženinu in da naj odprejo šrango, saj se jim mudi v cerkev. Vodja šrangovcev jim je nato zastavil tri vprašanja, prvo:

“Zakaj smo vam danes to šrango okrenčali?”.

Odgovor je bil:

“Zato, ker je nevesta še krenca vredna”.

Ponovno vprašanje:

“Zakaj pravite osebi, ki jo danes spremljate k poroki, nevesta?

“Ker niti ženin in nevesta ne vesta, kaj jima bo prinesel zakonski stan”.

Tretje in zadnje vprašanje pa se je glasilo:

“Koliko grč imajo cerkvena vrata, skozi katera bo danes šla nevesta?”

“Pet grč imajo cerkvena vrata, ker ima cerkev pet cerkvenih zapovedi!”.

Kljub pravilno odgovorjenim vprašanjem se šrangovci še niso zadovljili. Od neveste so zahtevali krstni list, da bi jo vpisali v matično knjigo fantov in deklet. Vodja šrangovcev je še zahteval, da pokrijejo oziroma podvojijo denar na mizi. Ker pa svatje seveda niso imeli takšnega denarja, je ženin snel svoj klobuk in z njim pokril denar, obenem pa je izročil vodji šrangovcev kuverto, ki je vsebovala lepo vsoto pravega denarja. Ženin je povabil vse fante zvečer “na okne”. Šranga se je odprla in svatje so vriskajoč nadaljevali pot.

POROKA

Skrb, da so svatje pravi čas prišli v cerkev, je ležala na obeh starešinah. Ker so jih šrangovci dobre pol ure zamudili, jima je bilo jasno, da bodo k farni cerkvi prišli s polurno zamudo. Zaradi tega so pospešili korake in se niso držali vrstnega reda. Pri vhodu v vas so se zopet pravilno razvrstili. Godci so zaigrali koračnico in zapeli so vsi zvonovi. Godci so obstali pred vhodom v cerkev in igrali, dokler niso bili vsi svatje v cerkvi. Ženin in njegov starešina sta posedla na desno klop pri oltarju, nevesta, mati ta široka in njen mož - nevestin starešina, pa levo. Ostali so sedli po klopeh, moški na desni, ženske pa na levi strani. Peta svatovska maša se je začela. Svatje so se zatem zamaknili v svoje molitve, tisti pa, ki pri pijači niso poznali mere, so dremali. Med mašo je gostilničar poslal štefan vina in nekaj kozarcev. To naročilo je že v nedeljo plačal ženinov starešina. Ko je maša minila, sta pristopila k prvi stopnici v sredini oltarja ženin in nevesta.

Po poročnem obredu je bil "ofer" okoli oltarja. Najprej sta šla okoli oltarja novoporočenca, medtem ko je mladi mož "kušval" za oltarjem razne pobožne slike, ga je mlada žena pocukala za jopič, kar naj bi pomenilo, da ji bo mož v življenju rad dajal denar. Večkrat je katera nevesta stopila ženinu med poročnim obredom na nogo, medtem ko ji je natikal prstan na roko. To naj bi pomenilo, da bo ona gospodar pri hiši in bo obračala denar po svoji volji. Včasih pa je katera ženina celo udarila po hrbtu, kar naj bi pomenilo, da mož ne bo prehud. Novoporočenca sta vrgla v puščico precej lep denar za zgled drugim, nato pa sta stopila na prostor, kjer sta stala ob poroki. Svatje, ki so prišli okoli oltarja za njima, so najprej metali denar v puščico, nato pa so dajali novoporočencema na roke petake, srebrnike in zlatnike. Takrat namreč ni bila navada, da bi dajali druga darila, razen kar je dala mati ta š’roka.

Po darovanju so se v vrsti spravili v žagrad, kjer je duhovnik blagoslovil prinešeno vino, najprej napil novemu paru, nato pa vsem ostalim svatom. Zatem so odšli v farovž, kjer so podpisali poročne listine, ženin pa je poravnal stroške oklicev, maše in poroke. Nato je povabil fajmoštra in mežnarja na gostijo. Z veselo koračnico so odšli v bližnjo gostilno, kajti s kuharico so se doma domenili za čas, ko bo pripravljena "južina". Ko sta starešina določila čas odhoda, so odšli z godbo na čelu proti nevestinemu domu. Kuharica in njeni dve pomočnici so pripravljale južino. Navada je bila, da se postreže z dobro "govejo nudlčevo župo", govejim mesom, kuhanim hrenom in praženim krompirjem. Domača hlapca sta oprezovala, kdaj se bodo prikazali svatje. Ko sta jih zagledala, sta pričela z zažiganjem možnarjev. Ko so strežnice slišale prvi strel, so nanosile na mize lesene "talirje" z narezanim šarteljnom, nato pa še mošt.

GOSTIJA

Stola pri šopku rož na mizi sta bila namenjena mlademu paru. Poleg neveste sta starešina posadila na levo stran mater ta š’roko, zatem nevestine starše, brate, sestre, sorodnike ... Ravno tako sta poleg ženina posadila ženo ženinovega moža, pustila za tega en prazen prostor, nato pa sta določila sedeže po vrstnem redu, kot pri nevesti. Camar in družička sta sedla na sedeže nasproti slavljencema.

Ženinov starešina je najprej napil vsem svatom in voščil vsem srečen in vesel popoldan. Ko so si svatje za silo oddahnili, jih je camar povabil na plesišče na začetek plesa. Ženin je pripeljal na plesišče mati ta š’roko, s klobukom je napravil po podu velik križ, nato pa zapel:

"V imenu očeta
je ovset začeta
in svet'ga duha
se ovset konča."


Godci so igrali kratko vižo štajerskega plesa, ples je začel camar z mater ta š’roko, nadaljeval pa se je takole:

- camar zapoje pesem,

- mati ta š’roka pripelje nevesto,

- camar nadaljuje s petjem in plesom z nevesto,

- mati ta š’roka pripelje družičko, nevesta pleše z ženinom.

Zatem so se svatje spravili h kosilu. Najprej so kratko pomolili, po molitvi pa so prišli godci "pihat župo". Juha je teknila vsem, za tem pa so strežnice prinesle na mizo še presne krape. S kosilom so končali okoli petih popoldne.

Ko so se tudi godci najužinali in nekoliko oddahnili, so ponovno zaigrali. Zaigrali so hotuljsko polko, staro in mlado se je sukalo, izrabili so čas za ples, ker so vedeli, da bodo kmalu prišli oknarji, katerim bo treba za nekaj časa plesišče odstopiti. "Oknarji" so bili dvoje vrste: taki, ki so bili solidni in so dali tudi godcem nekaj izkupiti ter so vsaj do treh v jutru odšli, bili pa so tudi taki, ki so prišli zaradi mošta, katerega so se napili, nato pa do jutra ali še dalje niso odšli.

Ko je bila ura devet, so strežnice prinesle večerjo: solato, riž in jabolčni kompot ter telečjo pečenko, polno naloženo na velikih ovalih. Po večerji pa še strdeni kruh.

Po večerji so starejši svatje pričeli dremati, zaspati pa niso mogli, ker je bil na plesišču velik hrušč. Okoli ene ponoči so strežnice ponovno pripravile mize za ponočno okrepčilo: kislo zelje, kuhano ali pa v solati in dober rženi kruh. Navrh pa še hojene krape. Pogača je bila ves čas na mizah. Nekateri svatje so odšli spat, mlajši pa so odšli na plesišče, ki je postajalo že bolj prostorno, ker je nekaj oknarjev že odšlo. Camar je vodil "povštrov" ples, godci so ga radi igrali, ker so zaslužili nekaj postrani. Ples je trajal tako dolgo, da so prišli na vrsto vsi moški, kajti vsak je moral ob koncu plesa nekaj dati za godce. Drugi ples je bil tako imenovani “upipan raj”. Pri tem plesu se je camar z godci dogovoril za znak, kdaj morajo začeti igrati hitro polko. Po sredi plesišča je postavil deset moških, nato izbral enajst žensk, ki so se držale za roke. Godba je zaigrala počasno polko, naenkrat pa so začeli igrati hitreje. Vsaka ženska je morala prijeti svojega plesalca, seveda je ostala ena brez njega. Ženska, ki je ostala brez plesalca, je morala zastaviti kakšen predmet za kazen. Na vrsto so prišle še zbadljivke, pri teh so godci igrali štajerski ples. Ena izmed teh je bila, če je hotel kakšen fant ljudem razodeti, kje ima svojo ljubico, je prosil kako dekle za ples in zapel:

"Tam za Uršljo goro,
za to sivo pečjo,
raste trava no vries
pa moja dečva je vmies."

Po zbadljivkah je nastal kratek odmor, večina oknarjev se je poslovila, saj je bilo že zgodnje jutro. Camar, godci in svatje so imeli važen pogovor. Treba je bilo zbuditi tiste, ki so šli spat in jih spraviti na plesišče. Primer: odšli so v spalnico, zbudili svata z godbo in ko se je predramil, so ga zvezali s povezno vrvjo in ga kar v spodnjih hlačah odnesli pred vrata, ga položili v svinjsko bano, v kateri je bilo nekaj praproti. Z bano vred so ga dali na samotežne sani in v spremljavi godbe odpeljali na plesišče. Tam so ga postavili sredi plesišča in ga razvezali. Godci so zaigrali polko in moral je zaplesati z mater ta š'roko. Ko se je ples končal, so mu dali obleko, ki so jo prinesli s seboj. Če kdo ne bi poznal teh šeg, bi jim najbrž zameril, tako pa so vse lepo vzeli za šalo, kljub temu, da so se tresli od mraza. Nekatere zaspance so nosili z nosili na plesišče in jih tam prevračali. Ko se je že zdanilo, so postavile strežnice dolgo klop in nanjo nadevale posode za umivanje. Poleg so dale tudi milo in nekaj brisač, da so se svatje lahko umili. Hitro nato pa so nanosile po mizah kislo juho. Po vrhu so po želji dobili še pravo črno kavo z žganjem. Na ta način okrepčani so se svatje spet spravili na plesišče, kjer se je raj ponovno začel.

Okrog devetih so jedli še "mežerle", ki je narodna jed naše doline. Po mali južini so se svatje spravili na sveži zrak, pozimi pa so se kepali in sankali. Okoli dvanajste ure so se spravili ponovno na plesišče ter rajali dokler ni bilo južine. Ta je bila zopet obilna: redka ragu juha, v kateri je bilo telečje meso, svinjska pečenka s praženim krompirjem, solata in rdeča pesa. Bližal se je čas, ko sta morali dati nevesta in družica vence z glave. Temu delu pravimo, da se "krenc dou raja". Godci so zaigrali vižo štajerskega plesa, camar pa je pel:

"Prelubi vi svati
le stopte v stran,
da jaz svojo družičko
pri sriedi peljam ..."

Po zadnji camarjevi pesmi in plesu se svatje zopet podajo v jedilnico, kjer so bile mize obložene z zadnjim obrokom: narezek svinjskega mesa, klobase, kuhana jajca in kisel jajčni hren. Ob koncu poobedka se je začel "lecman". Lecman je bil delno povračilo za dvodnevno jedačo in pijačo ter napitnina za kuharice in strežnice.Plačal se je v znesku, ki ga je omenil camar v svoji zadnji pesmi. Nevestin oče je zadrževal svate čim dlje, vsaj dokler, da svati niso popili vsega vina. Nevestina mati je zavila v papir vsakemu krajec šarkeljna, nekaj peciva in kosov pečenke.

Godci so vsak par posebej spremljali ter prejemali od svatov lepo napitnino. Preden je odšel zadnji par svatov, se je že zmračilo. Tudi ženin se je z nevesto, starši, brati in sestrami poslovil od nevestinega doma. Camar, ki je spremljal družico, se je poslovil še pred ženinom. Njemu in ženinu sta se bleščala venca neveste in družice na klobukih.

POROČNE ŠEGE V MEŽIŠKI DOLINI DANES

Večina ljudi v današnjem času živi v urbanih naseljih, kjer mladi pridejo v stik z vrstniki vsak dan - srečujejo se v šolah, na igriščih, družijo jih skupni interesi ... Velikokrat se iz takšnih znanstev razvijejo močna prijateljstva ali celo mladostniške ljubezni.

Že kot študentje se nekateri odločajo za skupno življenje izven zakonske skupnosti. Nekateri študentje iz Mežiške doline si najdejo partnerje v Ljubljani ali Mariboru, kjer potem tudi živijo skupaj, če se ne vrnejo v domači kraj. S tem želijo ugotoviti, če so že pripravljeni na razne obveznosti, ki jih te zveze prinašajo, na delitev stroškov v skupnem gospodinjstvu in na popolno samostojnost. Nekateri kmalu spoznajo, da je za resno zvezo še prezgodaj in želijo uživati neomejeno prostost.

Marsikomu zakon ni potreba za srečno življenje v dvoje. Menijo, da zvestobe in ljubezni ni nujno dokazati z uradnim listom papirja in zlatim poročnim prstanom.

Takšnih družin je danes veliko in niso zaradi tega nič manj srečne in tudi nezakonski otroci niso zapostavljeni ali osramočeni. Družba se je spremenila in s tem tudi pogledi ljudi na svet. Naše vrednote se v marsičem razlikujejo od vrednot naših staršev ali celo starih staršev, kljub temu pa poroka še vedno ostaja pomembna prelomnica v posameznikovem živjenju. Če že drugega ne, se zanjo odločajo zaradi lepote ceremoniala in občutka večje pripadnosti drug drugemu.

Za poroko se dandanes pari odločajo skupaj, nekateri zaradi otrok, drugi zaradi pričakovanja staršev,...Pri intervjujih z informatorji sva ugotovili, da šege, povezane s snubljenjem, ki sva jih zasledili v Kotnikovem članku danes ne obstajajo več, vrjetno zaradi tega, ker se je vloga ženske izenačila z vlogo moškega.Ta "enakopravnost" omogoča ženski svobodo odločanja, starši je na primer ne morejo več prisiliti v možitev z moškim samo zaradi denarja. Službe obeh ali enega dajo dovolj sredstev za neodvisnost bodočih zakoncev, tako tudi stroški poroke padejo na njuna ramena. Pripravljenost staršev pri organizaciji obreda tudi ni zanemarljiva, zato s skupnimi močmi uspejo urediti vse, kar je za takšen dogodek potrebno.

PRIPRAVE NA POROKO

Vabljenje poteka brez posebnega truda. Zaročenca svate osebno povabita ali pa razpošljeta vabila. Povabljeni so: botri, sorodniki (ožji), prijatelji ... Zatem sledijo priprave na gostijo. Izbrati in rezervirati je treba prostor, kjer bo slavje potekalo. Ponavadi so to razne restavracije (Rimski vrelec, Nama, pri Dularju, hotel Peca ...), kjer poskrbijo tudi za okrasitev prostora, pripravo jedilnega lista in vse stvari, ki so potrebne za pogostitev tolikšnega števila ljudi. Povabljenih je okoli sedemdeset gostov, na nekaterih porokah pa se število približa sto dvajsetim povabljenim. Za okrasitev nevestinega in ženinovega doma poskrbijo sorodniki in znanci, ki z baloni, trakci in cvetjem opremijo tudi avtomobile. Izdelavo pušeljcev in poročnega šopka večkrat prepustijo cvetličarnam. Te stroške krijeta sama.

Večina nevest si klasično poročno obleko, obogateno z okraski, tančicami in dolgimi vlečkami, sposodi, saj je nakup takšne obleke prevelik strošek. Ženinovo oblačilo sestavljajo dolge hlače, bela srajca, jopič, kot dodatek pa služi kravata ali metuljček.Tudi to si plačata sama. Poskrbeti je treba seveda tudi za glasbo. Ponavadi se mladoporočenci odločajo za narodnozabavne ansamble (v naših krajih so to Šibovniki, Koroški jeklarji, ansambel Zarja ...), saj takšna zvrst glasbe najbolj primerna. Glasbeniki skrbijo tudi za vzdušje na gostiji, saj so prevzeli vlogo camarja, organizatorja vseh ceremonij. Tako organizirajo različne igre, šale, skeče, govore in s tem popestrijo slavnostni dan.

Kot šegi, ki zaznamujeta slovo od samskega življenja, sta uveljavljena fantovščina in dekliščina.V starejših virih šegi še nista omenjeni. Potekata v roku enega meseca pred poroko, ponavadi na isti dan. Še pred nekaj leti dekliščina ni bila tako pogosta, sedaj pa je že enakovredna fantovščini. Povabljeni so prijatelji, sodelavci, sorodniki in znanci - na dekliščino ženske in dekleta, na fantovščino pa pripadniki moškega spola. Na zabavi so prisotne tudi razne igrice, katerih namen je odvrniti dekle ali fanta od "nespametnega" početja, ki pa jih lahko izvajajo le poročeni ljudje.

Ena izmed igric je: dekle ali fant sta zvezana na stolu, za vsak "ne" (da se ne odrekata poroki), sta namazana z gorčico in paradižnikovo mezgo. Za posladek pa dobita še pico, vendar se z njo ne moreta posladkati, ampak jo morata potrpežljivo prenašati na glavi.

Poslužujejo se različnih prostorov - od gostiln do diskotek, najpogosteje pa so kar doma.

SLOVO NEVESTE IN ŽENINA OD DOMA

Za poročni dan si pari izbirajo soboto. Ponedeljek, ki je bil včasih določen za poroko, danes ne pride v poštev, ker je to navaden delovni dan. Čeprav ženin in nevesta dobita nekaj dni dopusta (navadno tri dni), ostali gostje ne morejo uživati tega privilegija. Tako se v soboto okoli enajste ure začno zbirati svatje na domovih ženinovih in nevestinih staršev. Godci se zberejo na ženinovem domu, kjer imajo po vlogi camarja govor. Za tem sledi pogostitev vseh navzočih, s kakšnim mesnim narezkom ali pogačo in piškoti, nato se vsi skupaj odpeljejo na nevestin dom. Tam jih že vsi nestrpno pričakujejo.

Še danes je prisoten običaj, ko ženinu namesto prave, pošljejo nekaj lažnih nevest, ki so lahko majhne deklice, stare žene ali celo preoblečeni moški.

Za nevesto se pogajajo člani ansambla, priče in najožji prijatelji. Vprašanja so nenavadna, kot na primer: "Kaj je med očetom in svetim duhom?" Pravilen odgovor se glasi: "Nos!" S tem je seveda mišljeno križanje.

Ko pravilno odgovorijo na vsa vprašanja, se pri vhodu pojavi prava nevesta.

Ženin jo poljubi in počasi se odpravijo do avtomobilov. Pot jim zastavijo neporočeni sosedje, ki postavijo "šrango". Nekateri to šego izpustijo, ker ga ne poznajo, ali pa se bojijo, da bi prišlo do konfliktov.

ŠRANGANJE

Šranganje je star koroški običaj, ki je ponekod še danes prisoten. Ženin mora nevesto odkupiti, drugače jim je pot do matičnega urada in s tem zakonskega življenja zaprta. Šrangajo neporočeni, ki na poroko niso povabljeni, vendar si večkrat priredijo slavje kar sami. Včasih "barantanje" vzame precej časa, a na koncu se le pogodijo in tako se z okrašenimi avtomobili odpeljejo.

Kakor je navada, se nevesta in ženin odpeljeta vsak s svojo pričo na čelu dolge kolone avtomobilov. Le-ti s trobljenjem zganjajo precej hrupa in s tem ljudem naznanjajo veseli dogodek. Kar nekaj radovednežev se zbere na oknih, od koder opazujejo svečano karavano.Ko dospejo do matičnega urada, godba zaigra nekaj melodij za vzpodbudo in židano vzdušje, preden izrečeta usodni "da!".

POROKA

Na matičnem uradu se odvija uradni del poroke, brez katerega le-ta ni pravno močna. Nevesta in ženin se vsedeta v prvo vrsto, priči pa na sedeža poleg njiju. Govornik, ki je za opravljanje poročnih obredov posebej uradno imenovana oseba, znana in spoštovana osebnost v dolini na primer župan občine, na začetku pozdravi vse navzoče in spregovori nekaj besed o pomembnem mejniku, zaradi katerega so se zbrali v lepem številu, zatem pa sledi del, v katerem sta mladoporočenca seznanjena z dolžnostmi in pravicami, ki jih prinaša zakon. Na koncu s slovestnim da-jem potrdita odločitev ter drug drugemu nadeneta poročni prstan, ki je simbol zaokrožene zvestobe. Del obreda pa je seveda tudi poljub, katerega navzoči nagradijo z aplavzom. Ko je poroka potrjena še s podpisom obeh ter njunih prič, gostje zaželijo paru srečen zakon ter nazdravijo s kozarcem šampanjca.

Mladoporočenca zapustita matični urad ponavadi zadnja. Ko stopita na prosto, ju svatje zasujejo z oblakom riža, brez katerega si poroke ne moremo več predstavljati. Razlag pomena metanja riža je pri nas veliko. Nekateri pravijo, da pripomore k velikemu naraščaju, drugi, da odganja zle duhove, ki bi lahko na kakršen koli način škodovali zakoncema ... Temu sledi skupno fotografiranje in vožnja do cerkve.

Poročni obred v cerkvi je izgubil nekdanji pomen oziroma ga je nadomestil poročni obred na matičnem uradu. Večina porok se sicer še opravi tudi v cerkvi, vendar mnogi to želijo le zaradi lepote obreda in ne zaradi verskega prepričanja. Pojavlja pa se problem, ker mnogo ljudi v naših krajih ne obiskuje cerkve in si tako s tekom življenja ne pridobi vseh zakramentov (krst, obhajilo, birma), ki so potrebni za cerkveno poroko. Vendar jih, če želijo, lahko opravijo tudi nekaj dni pred poroko.

Če je poroka torej tudi v cerkvi, poteka obred približno enako kot nekoč, vendar v krajši obliki. Gostje se v cerkvi postavijo v "špalir". Ženske na desno, moški na levo stran. Ženin in nevesta ter obe priči pa ob spremljavi orgel odideta do oltarja, kjer jih sprejme duhovnik. Včasih pred njima stopajo družice, ki posipajo cvetje in s tem zaželijo, da bi jima bila pot skozi življenje postlana z rožicami. Po molitvah in petju ter slavnostni zaprisegi si zopet nadaneta prstana in duhovnik ju proglasi za moža in ženo. Izpijejo še kozarec "žegnanega" vina ter se zopet ob spremljavi neutrudljivih glasbenikov odpravijo do okrašenih avtomobilov. Že precej lačni svatje se tako z glasnim trobljenjem odpravijo do kraja, namenjenega za veselico.

Ves čas, od odhoda od doma, šranganja, poroke na matičnem uradu in, v kolikor je, v cerkvi, svatje in ponekod posebej najeti fotografi, neutrudno fotografirajo ves dogodek.

GOSTIJA

Ko vsi svatje prispejo na mesto, kjer slavje poteka, ženin in nevesta zaplešeta prvi ples - otvoritveni ples. Temu sledi ples s starši, s pričami, kasneje pa skupaj zaplešejo vsi povabljeni. Tisti, katerim sta šranganje in obred vzela več časa kot so pričakovali, najprej posedejo okrog miz in se posladkajo, šele kasneje pa se zavrtijo v ritmu vesele melodije. Jedilnik ponavadi sestavlja "klasično kosilo" (dunajski zrezek, solata, goveja juha ...) Drugi obrok pa "kisla" juha. Med obroki se gostje zabavajo in plešejo.Prvemu plesu sledi slavnostni govor, ki so ga pripravili člani ansambla, kateri vzdušje popestrijo z različnimi igricami. Le-te so zelo nenavadne, smešne in s svojo izvirnostjo pritegnejo udeležence gostije k sodelovanju. Velikokrat so na sporedu karaoke, vožnja samokolnice, napihovanje kondomov, spravljanje krompirja skozi hlače in podobno. Zanimiva je igra, imenovana "kip ljubezni". Godci izberejo nekaj žensk in enako število moških, ki bodo v igri sodelovali. En par ostane v sobi, ostali pa morajo prizorišče dogajanja zapustiti. Kasneje hodijo drug za drugim nazaj noter in morajo v treh potezah postaviti par v neko pozo, ki naj bi predstavljala kip ljubezni. Seveda takšnim "svetovalcem" rojijo po glavi najrazličnejše ideje, a jih kar kmalu obžalujejo, ko se morajo po opravjenem delu sami postaviti na mesto enega izmed "gradnikov" kipa. Pri vseh teh, in še mnogih drugih igrah z najrazličnejšimi vsebinami, se gostje prijetno zabavajo, so sproščeni in zato je tudi udeležba pri šaljivkah velika. Včasih so za zmagovalcem obljubljene lažne nagrade in njihovo upanje na zaslužen dobiček kaj hitro splava po vodi. Seveda pa je to le sestavni del vseh igrivosti, zato tudi ne pride do kakršnihkoli zamer, ki bi bile na prelepem slavju tudi popolnoma neupravičene.

Ob polnoči na željo mladih zakoncev ob pesmi, ki sta si jo sama izbrala, pripeljejo torto. Ponavadi je tri- ali štirinadstropna, okrašena z rožicami iz sladkorja, včasih pa je na vrhu tudi figura mladoporočencev, narejena iz marcipana. Ob ugasnjenih lučeh in z najljubšo melodijo v odzadju ženin in nevesta skupaj odrežeta prvi kos, ki ga sama pojesta ali pa ga ponudita staršem - odvisno od posameznika. Ponekod odprejo tudi šampanjec in glasen krik vesele množice se zasliši, ko jih zmoči curek peneče pijače.

Ura je že zdavnaj odbila dvanajsto, torta ja tudi že varno spravljena v prepolnih želodcih. Na vrsto pride metanje šopka, ki se pri nas uveljavlja zadnja desetletja.

Ponavadi v navadi sodelujejo neporočene ženske, ponekod pa se jim pridružijo tudi moški, ki zakonske zveze še niso sklenili. Postavijo se na eno stran ali v krog, nevestina naloga pa je z zaprtimi očmi vreči šopek mednje. Srečnica ali srečnež, ki ujame poročni šopek, naj bi bil naslednji pred oltarjem. Kraja neveste danes ni več razširjena, ljudje tega običaja ne poznajo ali pa se ga iz določenih razlogov izogibajo. Nekateri ga vendarle ne želijo izpustiti, saj se bojijo, da bo ta šega, kakor mnoge druge ostala le sled koroškega narodnega izročila.

Včasih je bila camarjeva dolžnost, posloviti se od svatov, danes pa to ni več v navadi. Gostje se pred odhodom zahvalijo slavljencema za prelep dan in jima zaželijo veliko sreče v nadaljnem življenju. Pozorni pari povabljenim dajo majhno darilce za spomin na njun osebni praznik. Ta darilca se imenujejo konfeti.

POROČNO POTOVANJE

Mladoporočenci "koroške ovseti" poročnega potovanja niso poznali. Njihovo življenje je bilo omejeno na bivanje na kmetiji, sodobna prevozna sredstva takrat še niso bila tako razširjena, pa tudi finančno je bilo za marsikateri par takšno potovanje neizvedljivo. Poročno potovanje jim ni prišlo niti na misel - v njem niso videli nikakršne koristi.

Danes se veliko mladih parov po poroki odpravi na poročno potovanje. Pogoste destinacije so eksotični, tropski kraji - za tiste, ki so pripravljeni globoko seči v žep, drugi, katerih denarnice so tanjše, pa se ponavadi odločajo za romantična Evropska mesta (Rim,Pariz ...). Tisti, ki si vseh teh izdatkov ne morejo privoščiti, pa poročno potovanje nadomestijo s prijetnimi trenutki v dvoje.

Stroške ponavadi krijejo sami,nekaterim pomagajo starši, ponekod pa je tovrstno potovanje eno izmed poročnih daril. Na uživanje medenih tednov se ponavadi ne odpravijo takoj po poroki. Napotita se čez nekaj tednov ali celo kasneje. Poročno potovanje je po pripovedovanjih zakoncev prelepo in nepozabno doživetje, ki ga priporočajo vsakomur.

ZAKLJUČEK

Med poročnimi šegami v preteklosti in danes obstajajo razlike. Do največjih razhajanj prihaja pri snubitvi, ki danes ni več prisotna. Pri tem je mišljena šega v zvezi s snubljenjem, ko ženin pride v "svate" z botrom in kjer se pogovarjajo o doti neveste, o pripravah na poroko ... Znano je, da je fant takrat prvič javno spremljal svoje dekle. Tudi v zapisu Makarovičeve (1986), ki je v svojem delu opisovala spoznavanje in izražanje naklonjenosti pred poroko, šege v zvezi s snubljenjem niso navedene. Danes pari že pred poroko živijo skupaj, imajo skupno gospodinjstvo, nekateri celo otroke. Formalna enakopravnost ženske in moškega v sodobnem času je primorala k ukinitvi dote.

K pripravam na poroko spadata tudi fantovščina in dekliščina, ki ju Kotnik v svojih zapisih iz davnega leta 1963 ne omenja, pa tudi v zapisih Odrove (1992) in Makarovičeve (1986) te šege nisva zasledili. Takrat tovrstno predporočno slavje najbrž še ni obstajalo, vsaj v takšni obliki ne kot sedaj. Dekliščina pa šele zadnja leta postaja ena izmed sestavin poročnih običajev pri nas. Za mladoporočenca je posebnega pomena, saj zaznamuje zadnjo slavje, ki se ga bosta udeležila neporočena, torej je nekakšno slovo od samskega življenja.

Obleki, večina parov, predvsem ženske, posvečajo precej pozornosti. Ponavadi je nevestina bela, bogata z okraski, bleščicami in tančicami. Ker bi bil nakup resnično velik strošek, obstajajo posebne izposojevalnice, kjer si jih lahko izposodiš. Pred drugo svetovno vojno so imele neveste enostavnejše obleke, ukrojene po navadah in modnih vplivih. Sestavljala jo je bela srajca, lepa ruta ter krilo in jopič, ki pa sta bila ponavadi črne ali temno modre barve. Ženinova obleka se navidezno ni dosti spremenila, narejena pa je iz drugačnih tkanin.

Ženin in nevesta sta danes obdarjena z zelo raznolikimi darili, medtem ko je bila nekoč navada, da so gostje darovali le denar. Tudi pri izbiranju samega prostora za poroko je prišlo do vidnih sprememb. Sedaj mnogo ljudi živi v stanovanjih in manjših hišah, pa tudi alternativne možnosti, razne restavracije, gostilne, hoteli,itd., so ugodnejše za pripravo tako velikega slavja. Te prevzamejo del skrbi (organizacijo gostije) v svoje roke. Kot smo izvedeli je slavje včasih potekalo kar dva dni na nevestinem domu, sedaj je za slavje namenjeno nekaj manj časa, približno pol dneva, svatje se začno razhajati okoli tretje ure zjutraj. V zapisu Odrove (1992) je navedeno, da se je dan namenjen za poroko s tekom časa spreminjal, tudi midve sva s pomočjo informatorjev prišli do enakega zaključka.Pa tudi pri vabljenju se najini izsledki ujemajo z njenim zapisom, v katerem je zapisano, da sta ženin in nevesta prevzela vlogo camarja pri vabljenju gostov na poroko.

Velikokrat so bodoči zakonski pari pred poroko postavljeni pred vprašanje in sicer ali naj se odločijo za obred v cerkvi ali ne. Cerkev je po prelomnici tega stoletja izgubila nekaj moči. Cerkveni obred je nadomestil obred na matičnem uradu, brez katerega poroka ni formalno sklenjena in pravno utemeljena. Marsikateri starši v naši dolini se ne odločajo za krst njihovih otrok in veliko mladih ljudi si tekom življenja ne nabere vseh zakramentov, ki so potrebni, če se hočeš poročiti tudi v cerkvi. Zaradi tega se nekateri pari odločijo le za poročni obred na matičnem uradu, pri drugih pa se zaročenca le odločita tudi za cerkveni obred in opravita potrebne zakramente nekaj tednov pred poroko. Le dva para od petih, ki sva jih izprašali, sta namreč imela opravljeno vse, kar je potrebno. Ob uvajanju novih oblik zabave izginjajo nekatere stare šege. Kotnik omenja krajo neveste, ki je povezana z "oknarji", medtem ko midve na ta pojav nisva naleteli. Razlog za to naj bi bil, da je zaradi tega prišlo do zamer in nesporazumov. Tudi šega, ki se imenuje "krenc dou rajat" počasi tone v pozabo, nadomestil pa jo je obred imenovan metanje šopka. Pričakovati je, da se bodo za temi izgubile še druge, ki so značilne le za našo dolino, kot naprimer šranganje, "povštrov ples", ples imenovan "upipan raj" ...

Tudi obroki na poroki niso več sestavljeni po enakem jedilniku kot nekoč. Današnji jedilnik sestavlja "klasično" kosilo, krompir, dunajski zrezek, solata ... Recepti z našimi značilnimi jedmi se ponekod najdejo le še v predalih naših babic.

V zvezi z raznoraznimi igricami, ki se pojavljajo na današnjih porokah, pa ne moreva delati kakšnih sklepov, saj je možno da so bile prisotne že na kmečki ovseti, a jih Kotnik ne omenja.

Glede na ohranjene fotografije iz tistega časa je fotografiranje potekalo pred cerkvijo ali hišo. Danes ponavadi najamejo poklicnega fotografa, veliko svatov tudi samih neutrudno fotografira ali snema s kamerami.

Pri samem raziskovanju sva torej naleteli na precejšne spremembe, pa čeprav časovna razlika ni tako velika, tako je možno pričakovati da bo v prihodnosti prišlo še do večjih razhajanj. Pristne šege Mežiške dolini počasi tonejo v pozabo. Z veliko vnemo sprejemamo navade iz drugih družbenih okolij, s katerimi nas seznanjajo različni mediji (televizija, razne revije - obleka), na naše izročilo pa pozabljamo. Začeti se moramo zavedati kako bogato ljudsko izročilo imamo v naših krajih in ga moramo poskusiti ohranit, tudi običaje v zvezi s poroko.Seveda je misel, da bova s to raziskovalno nalogo preprečile zaton šeg kmečke ovseti utopična, podobo današnje poroke v Mežiški dolini sva skušali nazorno prikazati, vendar je glede na število informatorjev in na zastavljeno temo podana le okvirna podoba, ki daje izhodišče za nadalnje delo.

ZAHVALA

Za sodelovanje bi se radi zahvalili mladim parom, ki so omogočili opis poročnega slavja, najini mentorici mag. Karli Oder za nasvete pri zbiranju podatkov in sami izdelavi naloge, ter naslednjim osebam: Maksimiljanu Kotniku, prof., Silvi Sešel, prof., Marjani Žaže, prof., Dragici Dervodel, prof., mag. Mateji Mešl in Zoranu Triglavu za pomoč.


LITERATURA

Kotnik, B., 1963: Kmečka ovset v Mežiški dolini. Koroški fužinar, Ravne na Koroškem.

Makarovič, M.,1986: Črna in Črnjani, Ljubljana.

Oder, K., 1992: Občina Ravne na Koroškem. Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja - 20. Stoletje, Ljubljana.

PRILOGA

VPRAŠALNIK

OSEBNI PODATKI (NEVESTA, ŽENIN)

-IME, PRIIMEK
-LETO ROJSTVA
-POKLIC
-KRAJ BIVANJA
-LETO POROKE

SNUBITEV

-ali sta že pred poroko živela skupaj (kako dolgo)
-ali sta imela otroke
-kje živita po poroki, kdo plača stanovanje
-kdo je dal pobudo za poroko
-kako, kje je snubitev potekala
-privoljenje nevestinih staršev

FANTOVŠČINA, DEKLIŠČINA

-kje je potekala
-kdo je bil povabljen

PRIPRAVA NA POROKO

-delitev stroškov
-obleka
-kako je potekalo vabljenje gostov
-šopki
-kdo pride po ženina, nevesto
-kaj se je dogajalo pred poroko na nevestinem domu
-kdo sta bili priči
-kako je potekala pot do matičnega urada

ŠRANGANJE

-kdo je šrangal
-opis

POROKA

-dan poroke, letni čas
-ali sta se poročila tudi cerkveno
-zakaj sta se poročila tudi cerkveno
-ali sta imela oba vse zakramente
-opis poteka poroke na matičnem uradu in v cerkvi
-kaj pomeni metanje riža

GOSTIJA

-prostor
-hrana
-ansambel
-kdo plača ansambel
-kdo je skrbel za igrice
-opis teh igric
-torta
-metanje šopka
-otvoritev plesa
-kraja neveste
-kako in kdaj se svatje razhajajo

POROČNO POTOVANJE

-kam
-kako dolgo
-kdo plača
-takoj po poroki ali kasneje

ALI VESTE:

-kdo je "camar"?
-kdo je "mati ta š'roka"?
-kaj pomeni "pihat juho"?
-kaj pomeni "krenc dou rajati"?

SLOVARČEK MANJ ZNANIH IZRAZOV

CAMAR - organizator ovsetnih ceremonij

CAMRSKA PALICA - palica iz trdega lesa, lepo politirana, namesto ročaja je imela precej veliko okroglo gumbo, eno ped pod gumbo je bil privezan šopek iz suhih rož z bledo rdečim trakom.

DURI - vrata

FAJMOJŠTER - duhovnik

FAROVŽ - župnišče

GNOJVOŽA - vožnja gnoja iz hleva na njivo

GOVEJA NUDLČEVA ŽUPA - goveja juha z rezanci

GUMNO - del skednja, kamor se lahko zapelje voz s pridelkom za mlatev

JUŽINA - kosilo

KORAJŽNI - pogumni

KOVTER - odeja

KUŠVAL - poljubljal

LECMAN - delno povračilo in napitnina za gostijo

MATI TA Š'ROKA - nevestina poročna priča, ponavadi krstna botra

MEŽERLE - jed Mežiške doline iz belega kruha, mleka, drobno narezane ovarjene drobovine, jajc, kisle smetane in začimb.

MEŽNAR - hišnik cerkve

MOČEN ČAJ - čaj z rumom

MOŠT - pijača iz sadja - jabolk in hrušk, jabolčnik ...

MOŽNAR - artilerijsko orožje kratke cevi

NA OKNE - (ne)povabljen na ohcet, prišli so pred polnočjo in odšli okrog treh zjutraj

OFER - cerkvi darovan denar med ali ob koncu maše

OKLIC - je javna razglasitev, da ima nekdo skleniti zakonsko zvezo

OKNARJI - tisti ki so povabljeni "na okne", prvotno nepovabljeni gostje na poroki, v zadnjih desetletjih povabljeni (npr. šrangovci, prijatelji ...)

OVSET - poroka

PIHAT ŽUPO - juho hladiti, prispodoba za prvo igranje ansambla na gostiji

PODI - tla

POVŠTROV PLES - ples z majhno blazino, plešejo ga v krogu, plesalec ali plesalka je v sredini kroga, pred izbranko/cem položi blazino, nanjo poklekne, se poljubita in nato zaplešeta

PUOBI - fantje

PUŠELJC - šopek

STAREŠINA - ženinova priča, ponavadi krstni boter

SVOVO - slovo

ŠARTELJ - pogača

ŠTEFAN VINA - dva litra vina

ŠOLNI - čevlji

TALIR - krožnik