Šumahov, Veliki in Pikov vrh

Iz o Koropedija

Skoči na: navigacija, iskanje

GEOLOŠKA ZGRADBA ŠUMAHOVEGA, VELIKEGA IN PIKOVEGA VRHA:

Območje omenjenih vrhov gradijo triasne kamnine, ki so s prelomi razkosane v posamezne bloke. Največji obseg zavzemajo tako imenovani rudonosni wettersteinski apnenci in dolomiti, v katere je reka Meža med Žerjavom in zaselkom Marholče vrezala globoko strugo. Iz wettersteinskih dolomitov in apnencev je zgrajen vrh in celotno vzhodno in južno pobočje. Pobočje velikega vrha (1165 m) je od Šumahovega in Pikovega vrha ločeno z pikovim prelomom. Pobočja Pikovega vrha gradi svetlo rjavi do sivkasti norijski dolomit.

GEOLOŠKE ZANIMIVOSTI:

Na področju Šumahovega vrha in vznožju Velikega vrha naletimo na številne stare rove, ki pričajo o nekdanji živahni rudarski dejavnosti na tem področju. Svinčevo – cinkova ruda tu na več krajih prihaja na samo površino. Ob vznožju velikega vrha se nahaja eden od najstarejših revirjev mežiškega rudnika, stari fridrih.


OPIS POHODA NA ŠUMAHOV, VELIKI IN PIKOV VRH

ŠUMAHOV VRH

VIŠINA. 1115 m

LEGA: južno od Mežice (levi breg reke Meže)

OPIS POTI:

Zbirališče – avtobusna postaja, po pešpoti mimo Polene do križišča za Breg, kjer zapustimo glavno cesto in krenemo po lovski stezi do marholč, mimo novo zgrajene kapele (1997) in nad domačijo zavijemo levo na manj shojeno lovsko stezo in se ob robu grebena strmo vzpnemo na Šumahov vrh (mali vrh ali Malinšek). Na vrhu stoji dokaj visok leseni križ z posvetilom.

ČAS HOJE. 2 uri.

POTI Z VRHA:

Sestop je možen po eni od prej navedenih poti. Skupina je izbrala pot do sedla, kjer stoji Šumahov križ, tam smo prečkali cesto in šli po vozni poti navkreber do Velikega vrha, kjer stoji oddajnik.

MOŽNE POTI:

  • že opisana
  • od Ladinkovega mosta po lovski stezi, ki se pod skalami Šumahovega vrha pridruži na že prej opisano smer.
  • Mežica – Gmajna (oznake za pikovo do Brega) – Breg – Marholče.
  • iz Mušenika mimo Šumahove domačije.
  • iz Brega po makadamski cesti mimo Marholč do Šumahovega križa na sedlu in levo po gozdni poti na vrh.

KAM SE VIDI:

  • Proti vzhodu na Krajnčev vrh in Jankovec,
  • severovzhodno na Pohorje,
  • severno na Kijev vrh, Gorno, Hamunov vrh, Šentanel, Golico in Svinjo planino.,
  • zahodno na Peco, južno na Smrekovško pogorje.

OPOZORILO: previdnost ob robu grebena zaradi krušljivosti.


VELIKI VRH

VIŠINA: 1165 m

LEGA: JZ od Mežice

ČAS HOJE: 20 minut od Šumahovega križa.

TEŽAVNOST: nezahtevna pot.

POTI Z VRHA: nazaj po prej opisani poti, ali naprej po grebenu zahodno proti Pikovemu vrhu. Pot je zaraščena in slabo vidna.

KAM SE VIDI: Posebno lepega pogleda ni razen na Peco.

OPOZORILO: Ob slabem vremenu se ni dobro zadrževati zaradi strele.


PIKOV VRH

VIŠINA: 1149 m.

LEGA: JZ od Mežice.

ČAS HOJE: Od križa v smer Mežice je okrog 1 ura.

TEŽAVNOST: pot ni posebno težavna, vendar je slabo razpoznavna je opuščena.

MOŽNE POTI NA VRH: po zahodnem grebenu do pikovega križa, od tam naprej po markirani poti (Mežica - Pikovo) proti Mežici, na Pikovo, v Črno ali na Peco.

KAM SE VIDI: tudi Pikov vrh je poraščen, zato orientacija – kompas.


ZANIMIVOSTI:

Na južnem pobočju Šumahovega vrha se nahaja eden od najstarejših revirjev mežiškega rudnika, o čemer pričajo številni rovi ki se nahajajo na tem področju. Tu so rudna telesa segala pod samo površje. Na enem takšnem mestu so krave zelo rade postavale, saj jim je toplo pihalo pod trebuh skozi špranje v stropu nekdanjega odkopa. Enkrat pa se je površje vdrlo in eno kravo so potem z muko rešili mežiški gasilci. Potem so morali do tistega mesta zgraditi dovozno pot in jamo zasuti z rudniško jalovino in zavarovati tudi druga mesta možnega vdora. Sedaj so zavarovani – zaprti tudi vsi nekdanji jamski vhodi, stari vhod na »herc jezus«, staro ime za sekcijo »Fridrih srce« je zamrežen z starimi tračnicami zaradi zračenja jame. Zaradi velike višinske razlike nad vhodom Glančnikov rov, v poletnem času vleče zrak v jamo, pozimi piha ven. To pa so že ugodne razmere, da ob vhodu lepo raste okroglolistni kamnokreč.


BOTANIKA:

Greben, po katerem se iz doline vzpenja naša pot, je ostra ločnica med na severni strani mladim bukovim gozdom, ta v višjih legah postopoma prehaja v smrekov in borov. Proti Meži in Žerjavu (levo) nagnjeno, zelo strmo, skalnato in zaradi požarov opustelo pobočje daje povsem drugo podobo. Na skrajno revnih tleh je mestoma videti posamezen bor in mali jesen, ki je posebnost zgornje mežiške doline. Je namreč prebivalec krasa in toplih predelov našega primorja. Od cvetnic je tu doma lepi jeglič, navadni kosmuljek, dehteči gozdni šebenik, rani mošnjak, solzice, razne kukavice, bela - dolgolistna in škrlatna naglavka. Pogost je alpski čober, dlakava relika malo pod Šumahovim vrhom izrašča iz skale, vidimo jo še na več mestih. Spomladanska vresa prekriva gozdna tla povsod, kjer je svetel borov in smrekov gozd.


Pretipkal in dopolnil Štefan Erjavc.


Viri:

  • Spoznajmo vrhove nad Mežico
Osebna orodja