Štalekarjev vrh
IME VRHA: Štalekarjev vrh, (Štalekarca)
VIŠINA: 792
LEGA: JZ nad Mežico (levi breg reke Meže)
OPIS POTI: Od avtobusne postaje gremo proti spodnji postaji sedežnice ŠTALEKAR in nadaljujemo pot po smučišču Gmajna, mimo odcepa za Pikovo, ki je levo nad vlečnico gmajna. Pot vodi v obliki blagega levega zavoja na sedlo. Od tu, do zgornje postaje sedežnice, je krajši vzpon, tik nad sedežnico pa je vrh Štalekarice, od koder je lep razgled. Od tu se spustimo do kmetije Golob in nato do Graufa (glej opis poti na Gorno!) Grauf je stara kmetija z lepo ohranjeno leseno hišo in kaščo. Od Graufa nas pot vodi mimo gostilne Hanže, po makadamski cesti do odcepa na desno še naprej po cesti za Štenge do ovinka nad Potočnikom. Tu si ogledamo par dreves črnega gabra, in po stezi v desno v gozd pridemo do kmetije GORNJI REHT. Tu se nahaja kapelica, katere posebnost je slika lovca namesto svete podobe. V Mežico pridemo po asfaltni cesti, lahko pa gremo tudi po starem kolovozu, ta pa je na več mestih težje prehoden.
ČAS HOJE: 1,5 ure v eno smer.
TEŽAVNOST: Lahka, prijetna pot, bolj strmih je le nekaj višinskih metrov pod vrhom.
KAM VODIJO POTI Z VRHA: Z vrha lahko gremo proti Bregu, na Štenge in naprej na Peco, ali z Šteng na Pikovo, v Podpeco (Heleno), na Jesenikov vrh ali pa na Gorno. Lahko pa se s prva vračamo po isti poti proti Graufu, tam pa se napotimo proti Mežici, tako da sledimo planinskim oznakam.
KAM SE VIDI: Ob lepem vremenu se vidijo vsi vrhovi okrog Mežice, Svinja planina, Pohorje…
OPOZORILO: Pozimi je pot tudi smučarska proga, zato je treba paziti na smučarje.
ZANIMIVOSTI: Ljudsko izročilo govori o številnih zgodbah v zvezi z Štalekarjevim vrhom. Ena govori o kmetu Graufu, ki je sanjal o zakladu, zakopanem pod Štalekarjevim vrhom. Ena pravi, da je kmet že skoraj potegnil iz jame tri velike sode zlata, ki so bili tam zakopani, vendar je voz v zadnjem trenutku zdrknil nazaj v jamo in je tam še danes, ker nihče ni mogel do njega. Druga govori o ajdovski deklici, ki je stala z eno nogo na Štalekarjevem vrhu, z drugo pa na Volinjaku. Ko je gledala dol na prelepe mežiške travnike in polja je zagledala kako kmet Kajžar orje njivo z svojimi voli. Pripognila se je, z rokami pobrala vole, orača in plug ter vse skupaj nesla domov pokazat svojim staršem.
BOTANIKA: Mežiška smučišča so v pomladnem vetru kakor cvetoče zeleno valovanje, ki se zlije v objem mežiških hiš in se razprši po okoliških bližnjih kmetijah, je misel ki se mi je ponudila na naši zadnji študijski poti po vrhovih levega brega Mežice. S tem se verjetno strinjajo vsi, ki v pomladnih in poletnih dneh radi prehodijo ta naravni cvetličnjak, ki že nad spodnjo postajo sedežnice zavije v globoko zajedeno dolinico, se strmo vzpenja proti sedlu med Štalekarjevim in Jesenikovim vrhom. Do tu nam je posebno pozornost vzbudila rdeča naglavka, julijski lan, navadna prevezanka, velecvetna orlica, zdravilna špajka, zlati klobuk… Seveda pa nismo mogli mimo lepih , zrelih gozdnih jagod. Gozdna cesta, ki seka več geoloških plasti strmega in razgibanega pobočja, je lahko študijski primer, ko lahko opazujemo navezanost nekaterih rastlin na določeno kamnino. Ob poteh na Gorno, Jesenikov, Šumahov vrh, smo lahko večkrat opazili števine rastline iz družine kukavičevk - orhidej, to je kukavice, naglavke, vimenjak, močvirnice. Na sončnih mestih izstopa lepljiva kadulja, v senčnih navadna preobjeda, tevje, dvoglavi planišček. Vse te in številne druge pa so izjema na področju Brusnije in Hamunovega vrha, kjer tla niso na apnenčasti podlagi. Telohi, naglavke in kukavice so na Hamunovem vrhu samo izjemoma, najdemo jih samo trdo ob cesti, kjer so pred mnogimi leti navozili za nasutje apneni pesek iz mežiškega rudnika. Zgornji in spodnji rob ceste, kjer se zemlja in grušč sesedata, je rastišče pionirskih rastlin, ki imajo lastnost, da so zelo posestniške. Lahko jim rečemo varuhi pred erozijo, ker se s svojimi vidnimi zelenimi deli bogato razraščajo in globoko ukoreninjajo. Praviloma imajo dobro razvejan koreninski sistem, zato nasuto in naorano zemljo kar dobro ščitijo pred drsenjem in izpiranjem.
DVIGALI SO ZAKLADE
Pod Štalekarjevim vrhom iščejo ljudje zaklade, ki jih je zakopal zadnji grof Štalekar. Od njegove smrti je minilo že toliko let, da so se podrle tudi razvaline in je ostalo na mestu, kjer je stal grad samo še nekaj kamnov. Pod Štalekarjevim vrhom je Graufovo posestvo. Grauf je sedel nekega večera pred hišo in premišljeva o roboti in vseh nadlogah, ki tarejo kmeta in ga silijo, da mora vsako leto zastaviti del zemlje grofu , če hoče plačati davek in nahraniti svoje otroke. Vzdihoval je »če bi mogel dvigniti zaklad, ki je zakopan na Štalekarjevem, bi se lahko izkopal iz dolgov in moji otroci bi lahko gospodarili na svoji zemlji.Tako pa bodo morali z zemlje, ki je gnojena z mojim znojem in zorana z mojimi žulji, na njej pa se bo šopiril grof.« Tisto noč je Grauf sanjal: njegova krava je imela dva junčka, ki sta bila enako močna in čisto črna. Ta dva junčka je redil brez mleka tako dolgo, da sta postala godna za vožnjo. Grauf je šel k spovedi, dobil na sv. Treh kraljev dan blagoslovljeno vodo, pokropil z njo sebe , vole in voz, šel na božični večer na grad in dvignil zaklad. Ko se je prebudil, je šel v hlev in videl da je imela krava dva prav taka junčka, kakršna je videl v sanjah. Na sveti večer je pripravil močan voz, vpregel oba črna vola in odšel proti Štalekarju. Opolnoči, ko je bilo v cerkvi pri polnočnici povzdigovanje, je prišel pred razvaline. Nenadoma je zagledal stopnice v klet. Tega vhoda ni videl nihče, ne prej in ne pozneje. Grauf je zapeljal voz v klet, medtem neprenehoma škropil sebe, vole in voz z vodo , ki je bila na sv. Treh kraljev blagoslovljena in molil, naj mu bog pomaga. V kleti je našel tri velike sode, polne zlata. S težavo jih je naložil in pognal vola, ki sta komaj vlekla težki tovor, vendar sta ga izvlekla, ker ju je Grauf držal za roge, ju škropil z blagoslovljeno vodo in klical boga in vse svetnike na pomoč. Srečno je prišel na prosto, le zadnji del voza je še bil na zadnji stopnici. Oddahnil se je in veselo zamrmral, ko si je brisal pot: »Do sedaj mi je pomagal bog in vsi svetniki, zdaj pa si lahko pomagam sam.« Komaj je to spregovoril je voz z zlatom padel nazaj v klet, vhod se je zaprl in ostale so samo še razvaline kot so še danes. Tudi zaklad je še tam. Ponoči si nihče ne upa na Štalekarjevo, ker je vsako kvatrno soboto okoli gradu polno modrih lučk. To so duše Štalekerjevih grofov, ki romajo po gozdu, posebno okoli grajske lipe in jadikujejo, ker morajo stražiti zlato, iztisnjeno iz žuljev ubogih Mežičanov.
Viri:
- Spoznajmo vrhove nad Mežico
